Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSC Sodba II Kp 1477/2015

ECLI:SI:VSCE:2022:II.KP.1477.2015 Kazenski oddelek

preklic pogojne obsodbe neizpolnitev posebnega pogoja
Višje sodišče v Celju
27. januar 2022
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom v izpodbijani sodbi, da je imel obsojenec v vsem tem času možnost oškodovanki povrniti dolg v bistveno večjem znesku kot 400,00 EUR že po vrnitvi zaseženega denarja in iz preprodaje vozil in nenazadnje tudi z višjo kupnino prodane nepremičnine svojemu sinu, pa v vsem tem času ni izkazal zadostnega prizadevanja, da bi izplačal večji znesek, kot le 400,00 EUR in da se na ta način izpolnitvi posebnega pogoja spretno izmika tudi z načrtnim zmanjševanjem svojega uradno izkazanega premoženja, kot je po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo presodilo prvo sodišče, zlasti, ker je kaznivo dejanje bilo storjeno že leta 2014, čeprav je sodba postala pravnomočna šele 1. 12. 2017 in pri čemer prvo sodišče tudi ni prezrlo, da je prav v kratkem času pred pravnomočnostjo sodbe, ki se preklicuje, obsojenec razpolagal s pretežnim delom gotovine (odpravnina, vrnitev zaseženega denarja), s katerim pa bi lahko poplačal bistveno večji delež posebnega pogoja, naloženega s pravnomočno sodbo in ne le znesek 400,00 EUR, pa tega ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvo sodišče v preklicnem postopku obsojenemu A. A. po določbi četrtega odstavka člena 506 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki mu je bila izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 1477/2015 z dne 16. 3. 2017 in ki je postala pravnomočna 1. 12. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju opr. št. II Kp 1477/2015 z dne 21. 11. 2017, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. II Kr 1477/2015 z dne 4. 9. 2020, ki je postala pravnomočna 9. 11. 2020 in mu izreklo 10 (deset) mesecev zapora, posledično pa mu je naložilo v plačilo tudi stroške preklicnega postopka ter potrebne izdatke oškodovanke B. B. in potrebne izdatke ter nagrado njenega pooblaščenca, odvetnika C. C. iz ...

2. Taki odločitvi obsojenec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svoji zagovornici, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 370 ZKP in predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi iz razloga, ker obsojenec ni sposoben izpolniti naloženega mu dodatnega pogoja iz pogojne obsodbe. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. I K 1477/2015 z dne 16. 3. 2017 (pravnomočna je postala 1. 12. 2017) obsojencu bila izrečena na podlagi člena 57 KZ-1 pogojna obsodba, v okviru katere mu je na podlagi prvega odstavka člena 204 KZ-1 bila določena zaporna kazen 10 (deset) mesecev s preizkusno dobo treh let in s posebnim pogojem, da v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe oškodovanki B. B. (oškodovanki) povrne škodo v višini 30.000,00 EUR z grožnjo, da se v nasprotnem primeru lahko pogojna obsodba prekliče. Prvo sodišče je izvedlo prvi preklicni postopek že v letu 2020 in s sodbo opr. št. II Kr 1477/2015 z dne 4. 9. 2020 obsojencu določilo nov rok za izpolnitev posebnega pogoja, ki ga obsojenec, razen plačila zneska v višini 400,00 EUR, ni izpolnil. Nato je prvo sodišče s sklepom opr. št. II Kr 1477/2015 z dne 19. 8. 2021 preklicni postopek ustavilo zaradi ugotovitve, da obsojenec iz objektivnih razlogov posebnega pogoja ni sposoben izpolniti. Ta odločitev je bila s sklepom pritožbenega sodišča (Višjega sodišča v Celju) opr. št. II Kp 1477/2015 z dne 5. 10. 2021 razveljavljena z napotki, da prvo sodišče znova temeljito analizira vse do tedaj zbrano spisovno gradivo glede obsojenčevega premoženjskega stanja in ga po potrebni dopolni s svežimi in aktualnimi podatki o obsojenčevih premoženjskih in socialnih razmerah in pa ponovno skrbni oceni za ves čas od pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje dalje zlasti njegova razpolaganja z vsem njegovim premoženjem v tem času. Prvo sodišče je sledilo napotkom pritožbenega sodišča in v ponovljenem preklicnem postopku razpisalo tri naroke (5. 11. 2021, 18. 11. 2021 in 9. 12. 2021) in na zadnjem naroku 9. 12. 2021 sprejelo izpodbijano odločitev.

6. Pri utemeljevanju pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožnica kot prvo izpostavlja, da je prvo sodišče razpisalo in opravilo narok za preklic pogojne obsodbe 9. 12. 2021 kljub temu, da je njegova zagovornica že 30. 11. 2021 sodišču poslala prošnjo za preložitev naroka z utemeljitvijo, da ima obsojenec 8. 12. 2021 določen termin za sprejem v Bolnišnici D. zaradi posega, katerega pa je prvo sodišče ocenilo kot nenujnega in posledično njegov izostanek štelo za neopravičen, kar je po prepričanju pritožbe neživljenjsko, saj gre za operacijo kolena in za poseg, za katerega je dolga čakalna doba, prav tako pa ne drži, da njegova zagovornica svojega izostanka ni opravičila, kar utemeljuje z elektronskim sporočilom zagovornice sodišču z dne 9. 12. 2021. 7. Pregled spisovnega gradiva v smeri zatrjevane kršitve pokaže, da je prvo sodišče obsojenčevi zagovornici ugodilo že za preklic prvega naroka v ponovljenem preklicnem postopku, ki je bil razpisan za 5. 11. 2021 zaradi opravičljivega razloga s strani obsojenca. Naslednji narok v tem preklicnem postopku je bil razpisan za 18. 11. 2021, za katerega je obsojenčeva zagovornica znova predlagala preklic zaradi obsojenčevega nujnega psihiatričnega pregleda v ZD B., čemur je prvo sodišče prav tako sledilo in narok preklicalo ter ga preložilo na 9. 11. 2021. 2. 12. 2021 je prvo sodišče znova prejelo prošnjo obsojenčeve zagovornice za preložitev naroka za dne 9. 12. 2021 iz razloga, ker naj bi imel obsojenec 8. 12. 2021 določen termin za sprejem v bolnišnici D. zaradi posega na levem kolenskem sklepu, kar je zagovornica utemeljila s kopijo kontrolnega pregleda obsojenca v bolnišnici D. z dne 25. 11. 2021, v tej vlogi pa je izrecno navedla, da želi biti obsojenec prisoten na naroku za preklic pogojne obsodbe. Sodišče je obsojenčevo zagovornico po elektronski pošti in z dopisom z dne 6. 12. 2021 (list. št. 626) obvestilo, da narok za preklic pogojne obsodbe ne bo preložen. Iz zapisnika o opravljenem preklicnem postopku z dne 9. 12. 2021 (list. št. 630) izhaja, da je prvo sodišče ocenilo, da poseg obsojenca ni nujen, obsojenčeva zagovornica pa je bila obveščena o tem, da narok ne bo preložen. Naroka se zagovornica ni udeležila, zato je njen izostanek sodišče štelo za neopravičen,na tem naroku pa je sprejelo tudi izpodbijano odločitev. Spisovno gradivo izkazuje, da je istega dne, ko je bil opravljen preklicni postopek (9. 11. 2021) in sicer ob 7.56 uri zagovornica sodišču poslala elektronsko sporočilo, v katerem je navedla, da na narok ne bo mogla pristopiti, razloga za svoj nepristop pa ni pojasnila, k temu sporočilu pa je pripela vlogo, spisano dne 8. 12. 2021, v kateri podrobno pojasnjuje obsojenčeve premoženjske in socialne razmere in v utemeljitev, da je obsojenec nesposoben izpolniti poseben pogoj, je predlagala izvedbo posameznih dokazov, med drugim tudi ponovno zaslišanje obsojenca in njegovega sina D. D. ter vpogled priloženih listinskih dokazov (priloge B60 - B63).

Iz uradnega zaznamka poslujoče sodnice (list. št. 632) pa izhaja, da se je le-ta z navedeno vlogo in elektronskim sporočilom obsojenčeve zagovornice seznanila po opravljenem preklicnem postopku, ki se je začel istega dne že ob 8.30 uri. Izhajajoč iz določb člena 506 ZKP, ki urejajo preklicni postopek, ko odsotnost strank ni ovira za izvedbo preklicnega postopka, če so te pravilno vabljene, je prvo sodišče po prepričanju prvega sodišča ravnalo pravilno, ko naroka za preklic pogojne obsodbe z dne 9. 12. 2021 ni preklicalo. V točki 6.) izpodbijane sodbe je svojo odločitev prepričljivo utemeljilo s tem, da bi obsojenec, ki je bil že 30. 11. 2021 seznanjen z razpisom naroka za 9. 12. 2021, obsojenčeva zagovornica pa je bil po njeni ponovni prošnji za preložitev naroka prav tako obveščena že 6. 12. 2021, lahko prilagodil dogovorjen termin za poseg, še zlasti, ker je pred tem (1. 12. 2021) obsojenec moral opraviti še anesteziološki pregled (kar sicer ni izkazal z ustrezno zdravstveno dokumentacijo). Da je odločitev prvega sodišča pravilna, pa izhaja tudi iz tega, da zagovornica niti v vlogi, spisani 8. 12. 2021 ter poslani in predloženi (šele) 9. 12. 2021 prvemu sodišču tik pred narokom (ob 7.56 uri zjutraj) ni izkazala, niti zatrjevala, da je obsojenec dejansko bil 8. 12. 2021 hospitaliziran zaradi najavljenega posega, prav tako pa tega ključnega podatka ne ponuja niti v pritožbenih navedbah. Kajti v primeru, če bi obsojenec bil sprejet v bolnišnico 8. 12. 2021 zaradi nujnega posega, kot to sicer trdi pritožba, bi bilo utemeljeno o tem pričakovati v pritožbi predloženo zdravstveno dokumentacijo, česar pa zagovornica ni storila.

Tudi zaključek prvega sodišča, da je zagovorničin izostanek na naroku bil neopravičen, je pravilen. Zagovornica razloga za svoj izostanek niti v naknadni, po elektronski poti poslani vlogi z dne 9. 12. 2021 ni pojasnila, čeprav je bila pred tem (6. 12. 2021) pravočasno obveščena, da narok ne bo preklican. Po povedanem se očitki pritožbe o nezakonitem poslovanju sodišča, ko narok za preklic pogojne obsodbe, razpisan za 9. 12. 2021 ni preklicalo, izkažejo za neutemeljene, zaključki prvega sodišča pa pravilni.

8. Zagovornici v tej zvezi tudi ni pritrditi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo njegovega sina D. D. in njegove osebne zdravnice, kot je bilo predlagano v zagovorničini vlogi z dne 8. 12. 2021. Ob prej predstavljenem poslovanju, ko je zagovornica že 6. 12. 2021 bila seznanjena, da narok 9. 12. 2021 v nobenem primeru ne bo preklican in je šele 9. 12. 2021 sodišču tik pred narokom posredovala spisano vlogo z dne 8. 12. 2021, v kateri je predlagala izvedbo navedenih dokazov, takim očitkom ni priznati uspeha. Zagovornica je imela možnost te dokaze predlagati že ves čas preklicnega postopka, saj je po zadnji odločitvi pritožbenega sodišča prvo sodišče pred tem razpisalo že dva naroka (5. 11. 2021 in 18. 11. 2021), pa je to storila šele tik pred opravljenim narokom. Tak način njenega poslovanja, ki očitno meri na zavlačevanje postopka, pa ima za posledico, da njene vloge, poslane 9. 12. 2021, s katero se je sodišče seznanilo šele po opravljenem naroku, več ni bilo mogoče upoštevati. Pritožba pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ni ustrezno utemeljila, katero relevantno dejstvo v zvezi s preklicnim postopkom bi se na ta način dokazovalo, zato v nobenem primeru ni bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe, kot to neutemeljeno trdi pritožba. Če pa obramba s tem meri na način opravljanja sicer neregistrirane dejavnosti obsojenčevega sina D. D., kateremu naj bi obsojenec pomagal brez plačila, in, ko je pri tem bil le formalni lastnik večjega števila vozil, pa se je do slednjega prvo sodišče ustrezno opredelilo, zato tak dokaz ni bil niti potreben.

9. Pritožba oporeka zaključkom prvega sodišča, da neizpolnitev posebnega pogoja ni posledica obsojenčeve objektivne nezmožnosti plačila ali prekratkega roka, temveč zgolj obsojenčeva ignoranca do naložene mu obveznosti in ocenjuje take zaključke kot arbitrarne in subjektivne. S tem pa ne uveljavlja pritožbenega razloga kršitve zakona, temveč se zavzema ob grajanju dokazne ocene v preklicem postopku izvedenih dokazov za ugotovitev drugačnega dejanskega stanja glede obsojenčevih premoženjskih in socialnih razmer, kot jih je ugotovilo prvo sodišče. V ta namen v pritožbenih navedbah ponavlja že doslej zatrjevana dejstva in sicer: - da je obsojenec zaradi svoje starosti in zdravstvenih težav težje zaposljiva oseba, je nezaposlen in prejema socialno podporo v višini 400,00 EUR - njegova partnerica je tudi najemnica stanovanja in zasluži 800,00 EUR - obsojenec je slabega zdravstvenega stanja, diagnosticirane so mu številne diagnoze, med drugim je sladkorni bolnik, ima težave z očmi, s prostato in levim kolenom, trajajoče bolečine v vratu in križu, težko hodi in sedi, je tudi psihiatrični bolnik - zoper njega tečeta dva izvršilna postopka zaradi izterjave nepokritega bančnega limita v višini 3.168,00 EUR in izvršilni postopek upnika - odvetnika, ki ga je zagovarjal v kazenskem postopku - obsojenec je prezadolžen, psihično in fizično nezmožen za delo - z odpravnino, ki jo je prejel pri delodajalcu ob prenehanju delovnega razmerja je razpolagal še pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba - kljub temu, da je bil obsojenec v času teka postopka voden kot lastnik 18-ih avtomobilov in tudi uporabnik 20-ih avtomobilov, pa slednje še ne dokazuje, da je tudi dejanski lastnik teh avtomobilov, s preprodajo rabljenih vozil, s katerimi se ukvarja njegov sin, ni pridobival dohodka - obsojenec je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba in je iskalec zaposlitve, v E. v ... pa je zaposlitev zavrnil iz razloga, ker je šlo za ponujeno garaško delo za tekočim trakom, ki ga obsojenec zaradi svojega zdravstvenega stanja ne more opravljati zaradi fizičnih in psihičnih težav.

Ob tem pa še dodaja, da je sodišče povsem spregledalo obsojenčevo starost in njegova siceršnja prizadevanja za izpolnitev posebnega pogoja, katerega ne more izpolniti izključno zaradi objektivne nezmožnosti za delo.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, se v preklicnem postopku ne ugotavlja znova obsojenčeva krivda za storjeno kaznivo dejanje, o katerem je pravnomočno razsojeno, ampak je v takem postopku ključno vprašanje objektivne (ne)zmožnosti obsojenca za izpolnitev posebnega pogoja, ali pa je neizpolnitev tega pogoja pripisati načrtnemu izmikanju obsojenca in njegovi ignoranci sodne odločbe, kot je bilo že pojasnjeno v odločbi pritožbenega sodišča opr. št. II Kp 1477/2015 z dne 5. 10. 2021. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da je odločitev o preklicu arbitrarna, dokazna ocena obsojenčevih premoženjskih in socialnih razmer pa subjektivna in nepravilna. V točki 7.) je prvo sodišče navedlo vse dotlej izvedene dokaze, do katerih se je ustrezno opredelilo. Če pa izvedenih dokazov in v zagovoru s strani obsojenca zatrjevanih dejstev in okoliščin ni presodilo tako, kot meni pritožba, da bi jih moralo, pa to še ne pomeni, da je napak ugotovilo relevantna dejstva za preklic.

11. Prepričljive razloge prvega sodišča ob v uradnih evidencah izkazanih dejstvih, da je bil obsojenec od 1. 12. 2017 dalje lastnik 18-ih avtomobilov, pa tudi uporabnik 20-ih avtomobilov (na te evidence pa je sodišče vezano), pritožba ne more izpodbiti s pavšalnimi trditvami, da se obsojenec sploh ni ukvarjal s preprodajo vozil, temveč je bila to le dejavnost njegovega sina D. D. in da obsojenec ni nikoli bil dejanski lastnik teh vozil. Prvo sodišče je ob tolikšnem številu izkazanih lastništev (in uporabništev) navedenih vozil vse od pravnomočnosti sodbe dalje utemeljeno podvomilo v obsojenčevo vztrajanje, da ob sicer zatrjevanih in izkazanih zdravstvenih težavah tekom preklicnega postopka od tega ni imel nobene koristi, saj se je s slednjim ukvarjal že v času izdaje prvostopenjske sodbe. Četudi dohodek uradno ni bil izkazan, kot pravilno ocenjuje prvo sodišče, ker niti on, niti njegov sin D. D. nista izkazovala uradno prijavljene dejavnosti (kar bi sicer morala), ima prvo sodišče prav, da je obsojenec s tako dejavnostjo in ko je, kar je sam trdil pomagal še sinu, zagotovo pridobival dohodek, kljub sicer izkazanim zdravstvenim težavam. Pri tem pa zatrjevanja pritožbe, da obsojenec nobenega vozila ni bil dejanski lastnik, niti nobenega vozila ni imel v posesti, sploh niso relevantne. Relevantno je, da so to uradno dostopni podatki o lastništvu, ki jih ni mogoče drugače razlagati kot lastnino, zato je na ta način prvo sodišče utemeljeno zavrnilo v obsojenčevo vztrajanje, da v vsem tem času, kljub sicer izkazanim dejstvom (prijavljenost na zavodu za zaposlovanje, prejemanje socialne pomoči, zdravstvene težave, številni izvršilni postopki …), ni bil sposoben pridobivanja dohodka, iz katerega bi lahko vsaj delno odplačal svoj dolg oškodovanki. Pri tem pa sodišče tudi ni prezrlo, da je tekom izvršilnega postopka za poplačilo dolga s strani oškodovanke obsojenec lastništvo svojega vozila (Audi) že 12. 10. 2019 prav tako prenesel na sina D. D. in tako preprečil uspešno izvršbo, kar še dodatno omaje obsojenčev zagovor, da v času od pravnomočnosti sodbe dalje ni bil sposoben odplačati večjega zneska oškodovanki, kot le 400,00 EUR.

Drži sicer, da je z odpravnino pri prejšnjem delodajalcu obsojenec razpolagal pred pravnomočnostjo sodbe, s katero mu je bil naložen poseben pogoj, vendar pa pritožba nima prav, da je na ta način kršeno načelo domneve nedolžnosti. V obravnavanem primeru gre namreč za presojo, ali je objektivno bil obsojenec zmožen izpolniti posebni pogoj s pravnomočno sodno odločbo, zato je prvo sodišče ob ugotovitvi, da je obsojenec z odpravnino v višini 12.229,00 EUR razpolagal le kratek čas pred nastopom pravnomočnosti, ko je že bil seznanjen z odločitvijo prvostopnega sodišča in je v tistem obdobju na ta način poplačal kar nekaj svojih dolgov (predvsem do svojih sorodnikov), smelo slednjo okoliščino upoštevati kot tisto, ki vpliva na odločitev o tem ali je obsojenec v vsem tem času bil zmožen poplačati dolg oškodovanki, pri čemer pa pritožba tudi prezre, da je obsojencu bilo z odredbo prvega sodišča z dne 6. 7. 2017 (po pravnomočnosti) vrnjenih še 2.490,00 EUR, ki so bila zasežena v hišni preiskavi, kar je zopet ena izmed okoliščin, ki kažejo na to, da je obsojenec v vsem tem obdobju kljub zatrjevanim slabim finančnim razmeram razpolagal z gotovino in da v primeru, če bi obsojenec imel resen namen, da oškodovanki poplača svoj dolg, bi to zagotovo lahko storil vsaj v višini vrnjene gotovine, pa tega ni storil. 12. Tudi pritožbeno vztrajanje, da je prvo sodišče spregledalo obsojenčevo starost in njegove številne zdravstvene omejitve in da zaradi navedenega ni zaposljiva oseba, je prvo sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno presodilo. Obsojenec, ki je star 55 let, sicer prejema uradno le denarno socialno pomoč in ni zaposlen, prijavljen pa je na Zavodu za zaposlovanje. Vendar pa, kot izhaja iz uradnega dopisa z dne 30. 1. 2020, ki ga je prvo sodišče dokazno pravilno ocenilo, obsojenec tudi ponujene zaposlitve v E. v času (april 2019), ko je tekel že rok za izpolnitev obveznosti do oškodovanke ni sprejel, čeprav takrat njegove zdravstvene težave niso bile izkazane do te mere, da obsojenec ponujenega dela ni bil sposoben opravljati. Zato je tudi navedeno zavrnitev dela prvo sodišče utemeljeno ocenjevalo ustrezno kritično in jo ocenilo kot eno izmed obsojenčevih prizadevanj po neizkazovanju vsakršnih prihodkov, ki bi kakorkoli omogočali oškodovanki uspešno izvršbo in poplačilo.

13. Pritožba izpostavlja tudi dva izvršilna postopka, ki sta v teku zoper obsojenca, s čemer pritožba opozarja na obsojenčevo prezadolženost ob hkrati, na drugi strani nizkih dohodkih njega in njegove partnerice, vendar pa tudi teh okoliščin prvo sodišče ni prezrlo. Pokritje bančnega limita v višini 3.168,00 EUR in neplačani računi takratnemu odvetniku kažejo zgolj to, da obsojenec navedenih terjatev, ki so sicer uradno izkazane, ni poravnal, ne pa, da tega ni zmogel. Prvo sodišče je prav tako ustrezno kritično presojalo tudi obsojenčevo razpolaganje z nepremičninami, ko je svojemu sinu za nizko ceno prodal svoj solastniški delež, ki jo je sicer nakazal oškodovanki (znesek 400,00 EUR), kar pritožba problematizira s tem, da je nizka kupnina posledica prodaje solastniškega deleža opuščene njive, vendar pa tudi ta okoliščina po prepričanju prvega sodišča ne more izpodbiti prepričljivih razlogov prvega sodišča o tem, da kljub izkazanemu stopnjevanju zdravstvenih težav obsojenca v zadnjem obdobju, ki izhajajo iz priložene zdravstvene dokumentacije ne morejo izpodbiti prepričljivih zaključkov, da je obsojenec v vsem tem obdobju od pravnomočnosti sodbe dalje, ko je načrtno razpolagal z vsem svojim premoženjem, postal nezaposljiv, medtem odklonil tudi ponujeno ustrezno zaposlitev, dejavnost (preprodaje vozil) pa brez ustrezne pravne podlage opravljal skupaj s svojim sinom in po prepričljivi oceni prvega sodišča ne brez dohodkov, čeprav ti niso izkazani, utemeljeno zaključilo, da si obsojenec v vsem tem času ni resno prizadeval, da bi poplačal svoj dolg oškodovanki, temveč je neizpolnitev posebnega pogoja utemeljeval ves čas z objektivno nezmožnostjo (prejem denarne socialne pomoči, nizki dohodki partnerke, najemno stanovanje, nezmožnost iskanja zaposlitve …). Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje tudi razlogom v izpodbijani sodbi, da pa je imel obsojenec v vsem tem času možnost oškodovanki povrniti dolg v bistveno večjem znesku kot 400,00 EUR že po vrnitvi zaseženega denarja in iz preprodaje vozil in nenazadnje tudi z višjo kupnino prodane nepremičnine svojemu sinu, pa v vsem tem času ni izkazal zadostnega prizadevanja, da bi izplačal večji znesek, kot le 400,00 EUR in da se na ta način izpolnitvi posebnega pogoja spretno izmika tudi z načrtnim zmanjševanjem svojega uradno izkazanega premoženja, kot je po prepričanju pritožbenega sodišča zanesljivo presodilo prvo sodišče, zlasti, ker je kaznivo dejanje bilo storjeno že leta 2014, čeprav je sodba postala pravnomočna šele 1. 12. 2017 in pri čemer prvo sodišče tudi ni prezrlo, da je prav v kratkem času pred pravnomočnostjo sodbe, ki se preklicuje, obsojenec razpolagal s pretežnim delom gotovine (odpravnina, vrnitev zaseženega denarja), s katerim pa bi lahko poplačal bistveno večji delež posebnega pogoja, naloženega s pravnomočno sodbo in ne le znesek 400,00 EUR, pa tega ni storil. 14. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka člena 383 ZKP pritožbeno sodišče ni ugotovilo, je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (določba člena 391 ZKP) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je pravilna in zakonita.

15. Obsojenec s pritožbo, ki jo je vložila njegova zagovornica ni uspel, zato bo moral plačati kot strošek pritožbenega postopka (določba prvega odstavka člena 98 ZKP) sodno takso za pritožbo, katero bo obsojencu s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje, pred katerim je tekel preklicni postopek.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia