Jedro

Z izbrisom iz sodnega registra je prvotožena stranka prenehala, pri čemer pa glede na določila ZFPPIPP izbrisana družba nima univerzalnih pravnih naslednikov, na katere bi prešle obveznosti, ki so bile predmet odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. ZFPPIPP ureja v 6. odst. 442. člena zgolj prevzem odgovornosti aktivnih družbenikov za denarne obveznosti izbrisane družbe, kar pa ni bilo predmet odločanja prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi.

Izključna upravičenja po 47. členu ZIL-1 je potrebno obravnavati v drugi luči v primeru, ko je ravnanje tretjega skladno z izključnostno pravico druge osebe. V takem primeru pride do kolizije več izključnih pravic, pri čemer vsaka zase uživa samostojno varstvo v smislu prepovednih zahtevkov zoper tretje osebe. Vendar pa zaradi narave izključnosti to pomeni, da nosilec ene izključne pravice ne more uspeti zoper nosilca druge izključne pravice, dokler le-ta ni prenehala. Do tega pa lahko pride tudi z uveljavljanjem izbrisnega zahtevka po 119. členu ZIL-1. Odločitev o temelju enega od tožbenih zahtevkov v smislu vmesne sodbe mora biti v izreku sodbe izrecna in določno oblikovana, saj ima le taka lahko tudi učinek pravnomočnosti, na katero je sodišče v nadaljnjem postopku vezano. Ker odškodninski tožbeni zahtevek temelji na drugih materialnopravnih predpostavkah kot prepovedni zahtevek, odločitev o enem od tožbenih zahtevkov ne predstavlja tudi odločitve o temelju drugega tožbenega zahtevka.

Izrek

1. Pritožba odvetnika D. Č. se zavrže. 2. Pritožba tožeče stranke se v delu, s katerim se izpodbijana sodba v točki II.E. izreka, zavrže v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka zoper prvotoženo stranko.

3. Preostalemu delu pritožbe tožeče stranke ter pritožbi drugotožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba, kolikor se nanaša na drugotoženo stranko, in sklep o začasni odredbi v točki I. izreka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo, ki jo je poimenovalo "vmesna in delna sodba in sklep" odločilo o ugovoru drugotožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi prvostopenjskega sodišča z dne 21. 03. 2008. Zavrnilo je ugovor drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 21. 03. 2008 in s tem obdržalo v veljavi prepoved drugotoženi stranki proizvodnje, distribucije, oglaševanja, ponujanja, prodajanja, skladiščenja, izvažanja, uvažanja ali na drug način uporabo energijske pijače Bulldog ali znamke Bulldog, ki ga je prijavila za registracijo kot blagovno znamko št. 200671871 pri Slovenskem uradu za intelektualno lastnino dne 21. 12. 2006 (točka I. izreka izpodbijane odločbe).

S sodbo (točka II. izreka) je prvostopenjsko sodišče odločilo o utemeljenosti prepovednih in odstranitvenih zahtevkov, ki jih je tožeča stranka uveljavljala s tožbo z dne 24. 12. 2004 in z razširitvijo tožbe z dne 12. 10. 2007. Prvostopenjsko sodišče je v pretežnem delu tožbenim zahtevkom tožeče stranke ugodilo (točke II.A. 1-3, B, C in D izreka izpodbijane odločbe), deloma pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II.E izreka). Sklenilo je tudi, da bo o višini odškodnine in stroških postopka odločeno s končno sodbo (točka III. izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da ta del prvostopenjsko sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenim zahtevkom tožeče stranke oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

Toženi stranki na pritožbo tožeče stranke nista odgovorili.

Zoper ugodilni del sodbe je pravočasno vložil pritožbo pooblaščenec prvotožene stranke odvetnik D. Č. iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Zoper isti del sodbe in zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo je v pritožbenem roku preko pooblaščenca pritožbo vložila tudi drugotožene stranka in uveljavljala vse pritožbene razloge.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbi toženih strank pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo pooblaščenca prvotožene stranke kot nedovoljeno zavrže, pritožbo drugotožene stranke pa zavrne in v tem delu izpodbijano odločbo prvostopenjskega sodišča potrdi.

Pritožba pooblaščenca prvotožene stranke je nedovoljena.

Pritožba tožeče stranke je deloma nedovoljena, v dovoljenem delu pa je utemeljena.

Pritožba drugotožene stranke je utemeljena.

Glede pritožbe pooblaščenca prvotožene stranke in nedovoljenega dela pritožbe tožeče stranke Iz informacijske baze Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je razvidno, da je bila prvotožena stranka dne 29. 05. 2008, to je po izdaji izpodbijane odločbe, izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa z dne 29. 03. 2008 o izbrisu brez likvidacije. V skladu s 3. točko 496. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 126/2007 - v nadaljevanju ZFPPIPP) so nastopile pravne posledice izbrisa, kot jih navedeni zakon ureja v oddelku 7.4 tega zakona. Z izbrisom iz sodnega registra je prvotožena stranka prenehala, pri čemer pa glede na določila ZFPPIPP izbrisana družba nima univerzalnih pravnih naslednikov, na katere bi prešle obveznosti, ki so bile predmet odločitve prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. ZFPPIPP ureja v 6. odst. 442. člena zgolj prevzem odgovornosti aktivnih družbenikov za denarne obveznosti izbrisane družbe, kar pa ni bilo predmet odločanja prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi. Prenehanje pravne osebe kot stranke v toku postopka sicer pomeni razlog za prekinitev postopka po 3. točki 1. odstavka 205. člena ZPP. Če bi do prenehanja prvotožene stranke prišlo pred izdajo prvostopenjske sodbe, bi sodišče prve stopnje moralo skladno s 5. odstavkom 81. člena ZPP v delu, ki se tiče nedenarnega zahtevka tožbo zoper prvotoženo stranko zavreči zaradi neodpravljive pomanjkljivosti. Ker je do prenehanja prvotožene stranke prišlo po izdaji izpodbijane sodbe in pred vročitvijo le-te prvotoženi stranki, pa to pomeni, da v tem delu za izpodbijano sodbo ne bodo nastali učinki pravnomočnosti, saj po izbrisu prvotožene stranke ne bo mogoče zagotoviti procesnih predpostavk za nastop tega učinka.

Pritožbeno sodišče pri tem sicer ugotavlja, da je v uvodu izpodbijane sodbe pri prvotoženi stranki napačno označen sedež (K. cesta 24, Radomlje) glede na navedbo sedeža prvotožene stranke v tožbi (C. D. 159, Ljubljana), ki je skladen tudi z vpisanim sedežem prvotožene stranke v sodnem registru. Drugačen naslov prvotožene stranke je sicer v pisnih vlogah navajala tožeča stranka od vložitve dopolnilne vloge in razširitve tožbe z dne 12. 10. 2007, v kateri se je tožeča stranka sicer sklicevala na okoliščino, da so tožene stranke sporno dejavnost s prvotožene stranke prenesle na družbo H. d.o.o., ki ima po podatkih sodnega registra registriran sedež na naslovu K. c. 24, Radomlje. Vendar iz navedb tožeče stranke ni razvidno, da bi s tem v zvezi uveljavljala subjektivno spremembo tožbe v smislu, da bi tožbeni zahtevek uveljavljala namesto zoper prvotno prvotoženo stranko zoper novega toženca oziroma da bi tožbo razširila še na novega toženca. Prepovedni zahtevek zoper družbo H. d.o.o. tožeča stranka uveljavlja v pravdi pod opr. št. IV Pg 663/2007 Da je tožeča stranka tožbeni zahtevek vseskozi uveljavljala zoper prvotno prvotoženo stranko pa izhaja tudi iz njenih navedb v odgovoru na pritožbo pooblaščenca prvotožene stranke, v katerem opozarja na izbris prvotožene stranke iz sodnega registra. Ob teh okoliščinah je napačno oznako sedeža prvotožene stranke v izpodbijani sodbi razumeti kot očitno pomoto, ki je odpravljiva v skladu s 1. odstavkom 328. člena ZPP.

Ker je s prenehanjem prvotožene stranke, ki nima pravnih naslednikov, prenehalo pooblastilo pooblaščencu, ki je vložil pritožbo (1.odst. 101.čl. ZPP), jo je pritožbeno sodišče skladno s 4. odstavkom 343. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo. Pritožbeno sodišče pa je kot nedovoljeno zavrglo tudi pritožbo tožeče stranke v delu, ki se nanaša na izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe zoper prvotoženo stranko. Pritožnik mora namreč imeti izkazan pravni interes za vložitev pritožbe. Ker se pravdni postopek glede zavrnjenega prepovednega zahtevka iz izpodbijane sodbe tudi v primeru uspeha s pritožbo tožeče stranke ne bi mogel nadaljevati zoper prvotoženo stranko, ki nima pravnih naslednikov, tožeča stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje tistega dela prvostopenjske sodbe, ki se nanaša na zavrnitev tega zahtevka zoper prvotoženo stranko. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbo tožeče stranke zavrglo.

Glede pritožbe drugotožene stranke zoper sodbo Sodišče druge stopnje je ugodilo več prepovednim zahtevkom tožeče stranke in zahtevkom na odstranitev in uničenje izdelkov, ki naj bi kršili izključne pravice tožeče stranke iz blagovnih znamk. Ugotovljena dejanska podlaga prvostopenjskega sodišča, izhajajoča iz trditvene podlage tožeče stranke je naslednja:

1. Tožeča stranka je imetnica večjega števila blagovnih znamk, tako nacionalnih kot tudi mednarodnih ter skupnostnih znak, na osnovi katerih je upravičena do varstva na podlagi 47. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1).

2. Drugotožena stranka je po pooblastilu njenega imetnika R. M. uporabljala blagovno znamko Bulldog, ki je registrirana pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod št. 200171169. 3. Pri istem uradu teče postopek prijave znamke št. 200671871, katerega predmet je zaščita znaka, ki naj bi po zatrjevanjih tožeče stranke predstavljal kršitev blagovnih znamk tožeče stranke.

4. Blagovne znamke tožeče stranke so znamke z ugledom.

Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je glede na spreminjajoča se določila ZIL-1 potrebno upoštevati naslednje časovne okvire: - 24. 12. 2004 je tožeča stranka s tožbo uveljavljala kršitve svojih blagovnih znamk, izvirajoče iz uporabe znakov, ki so bili zaobseženi z znamko št. 200171169 - 12. 10. 2007 je tožeča stranka tožbo razširila na nov prepovedni zahtevek, ki se nanaša na uporabo znakov, ki so predmet prijave za registracijo blagovne znamke št. 200671871. Pravni okvir varstva blagovnih znamk v času vložitve tožbe je predstavljal Zakon o industrijski lastnini v uradnem prečiščenem besedilu, objavljenem v Ur. l. RS, št. 102/2004. Dne 11. 03. 2006 je stopila v veljavo novela ZIL-1 C, pri čemer pa v skladu s 23. členom navedene novele le-ta ni veljala za postopke, ki so že tekli ob uveljavitvi te novele. V skladu s tem je potrebno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke glede zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala s tožbo, uporabiti določila ZIL-1, veljavna ob vložitvi tožbe, glede razširjenega dela tožbenega zahtevka pa določila ZIL-1, vključno z novelo ZIL-1 C. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sledilo izhodišču tožeče stranke, da naj bi predstavljalo kršitveno ravnanje, s katerim naj bi drugotožena stranka posegala v pravice tožeče stranke: - uporaba znaka, ki je zaščiten kot blagovna znamka tretje osebe, v soglasju katere ga uporablja drugotožena stranka - uporaba znaka, ki je šele v postopku registracije blagovne znamke s strani tretje osebe.

Blagovna znamka predstavlja izključno pravico, na podlagi katere je njen nosilec v skladu s 47. členom ZIL-1 upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, uporabo v gospodarskem prometu. Takšna izključna upravičenja pa je potrebno obravnavati v drugi luči v primeru, ko je ravnanje tretjega skladno z izključnostno pravico druge osebe. V takem primeru pride do kolizije več izključnih pravic, pri čemer vsaka zase uživa samostojno varstvo v smislu prepovednih zahtevkov zoper tretje osebe. Vendar pa zaradi narave izključnosti to pomeni, da nosilec ene izključne pravice ne more uspeti zoper nosilca druge izključne pravice, dokler le-ta ni prenehala. Do tega pa lahko pride tudi z uveljavljanjem izbrisnega zahtevka po 119. členu ZIL-1. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da drugotožena stranka uporablja blagovno znamko št. 200171169 s soglasjem njenega imetnika, je tudi ravnanje drugotožene stranke potrebno obravnavati v okviru izključnostnih upravičenj, ki gredo nosilcu te blagovne znamke. Iz spisa opr. št. IV Pg 663/2007, ki ga je v dokazne namene vpogledalo tudi prvostopenjsko sodišče, je razvidno, da tožeča stranka v tem postopku uveljavlja med drugim tudi zahtevek na izbris navedene blagovne znamke iz sodnega registra v smislu 119. člena ZIL-1. Vendar pa dokler o tem tožbenem zahtevku ni odločeno, ni mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke na prepoved uporabe znakov, ki so predmet zaščite s citirano blagovno znamko Bulldog. Takšna odločitev prvostopenjskega sodišča bi namreč pomenila izvotlitev druge blagovne znamke kot izključne pravice, ne da bi bila ob tem navedena blagovna znamka tudi izbrisana iz registra. Materialnopravno zmotno je zato stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi sama znamka št. 200171169 predstavljala kršitev blagovne znamke tožeče stranke. Glede na kolizijo dveh izključnih pravic ni mogoče nuditi pravnega varstva zgolj eni od dveh navedenih pravic. V tem smislu ni odločilna niti dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bile znamke tožeče stranke znamke z ugledom. Zgolj zaradi tega te pravice ne uživajo močnejše zaščite, dokler obstoji druga blagovna znamka, ki je v koliziji s tem blagovnimi znamkami.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje preuranjeno sklepalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko v delu, ki se tiče odločitve v točki II.A 1-3 izreka izpodbijane sodbe, saj je le-ta odvisna od utemeljenosti s strani tožeče stranke zatrjevanih razlogov za izbris blagovne znamke št. 200171169 pri Uradu RS za intelektualno lastnino. Zato je v tem delu podan razveljavitveni razlog iz 355. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa pri tem opozarja, da bi bila glede na zgoraj opredeljeno materialnopravno izhodišče lahko podana utemeljenost tožbenega zahtevka na prepoved uporabe znaka, ki uživa zaščito na podlagi registracije citirane blagovne znamke, samo ob predhodni ali istočasni ugoditvi izbrisnemu zahtevku, ki ga tožeča stranka uveljavlja v pravdi IV Pg 663/2007. V procesnem smislu bo sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka lahko odločilo ali na podlagi združitve obeh pravd, s čimer očitno soglašata obe pravdni stranki ali pa na ta način, da bo prvostopenjsko sodišče ta postopek prekinilo do pravnomočne odločitve o utemeljenosti izbrisnega zahtevka iz postopka IV Pg 663/2007. V okviru navedenih materialnopravnih izhodišč je potrebno preizkusiti tudi pravilnost izpodbijane sodbe v delu, s katerim tožeča stranka uveljavlja zahtevek na prepoved uporabe "nove grafične podobe Bulldog", ki naj bi jo drugotožena stranka spremenila v toku samega pravdnega postopka (točka II. C izreka izpodbijane sodbe) in posledično izločitveni zahtevek (točka II. D izreka izpodbijane sodbe). Navedena grafična podoba je predmet prijave znamke št. 200671871, v katerem prijavitelj še ni pridobil blagovne znamke kot izključne pravice. V tem delu torej ni podana kolizija med blagovnimi znamkami tožeče stranke in blagovno znamko tretje osebe. Vendar pa po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba v delu, ki se tiče obravnavanja novega dizajna na novi pločevinki Bulldog kot kršitev blagovnih znamk tožeče stranke, nima razlogov v tem smislu, da bi bilo odločitev prvostopenjskega sodišča mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se v tem delu obrazložitve sklicuje zgolj na podobnost, ki naj bi se kazala tudi v novi pločevinki, ki naj bi se razlikovala zgolj v tem, da je trapezoidno ozadje spremenjeno v diagonalno. Hkrati pa ugotavlja, da "naj bi spreminjanje znamke in vizualne podobe izdelkov kazalo na vztrajanje toženih strank, da ostanejo v razpoznavnem krogu okrog znamke tožnice". Iz obrazložitve sodbe tako konkretizirano ne izhaja, v katero od blagovnih znamk tožeče stranke naj bi z novim izgledom pločevinke posegla drugotožena stranka. Ni pojasnjeno, katero spreminjanje znamke ima prvostopenjsko sodišče v mislih, saj gre v postopku prijave znamke št. 200671871 očitno za prijavo nove znamke. Če pa bi bilo razumeti te ugotovitve prvostopenjskega sodišča kot bistveno podobnost med novim izgledom pločevinke Bulldog in znamko, ki je registrirana pod št. 200171169, pa bi tudi tovrsten izgled lahko užival varstvo v okviru izključnih upravičenj nosilca blagovne znamke št. 200171169. Kar pomeni, da bi bilo vprašanje utemeljenosti zahtevka na izbris te znamke relevantno tudi pri obravnavanju prepovednega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo v točko II. C izreka.

Drugotožena stranka utemeljeno izpodbija tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je ugodilo odstranitvenemu zahtevku tožeče stranke (točka I.A 3 in D izreka). Dejanska predpostavka, da bi tožeča stranka lahko uspela s tožbenim zahtevkom na odstranitev predmetov kršitve iz gospodarskih tokov in na uničenje predmetov kršitve je, da v času odločanja prvostopenjskega sodišča tovrstni predmeti kršitve obstajajo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe v 13. točki na strani 10 je razvidno, da se sodišče prve stopnje s to dejansko okoliščino ni ukvarjalo, saj je materialnopravno zmotno sklepalo, da je utemeljenost tovrstnega tožbenega zahtevka podana tudi ob neizkazani dejanski okoliščini, da drugotožena stranka s predmeti kršitve še razpolaga. Sodba ima v tem delu značaj dajatvene sodbe. Vsebina obveznosti, ki jo mora izpolniti tožena stranka, mora biti zato določno opredeljena tako, da je ob neizpolnitvi mogoča tudi prisilna izvršba.

Glede pritožbe drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi Sodišče druge stopnje se je pri utemeljitvi svoje odločitve o zavrnitvi ugovora drugotožene stranke zoper izdani sklep o začasni odredbi v celoti sklicevalo na izkazano utemeljenost terjatve tožeče stranke, ki naj bi izhajala iz obrazložitve sodbe. Ker, kot je bilo obrazloženo, sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ki se tiče odločitve o utemeljenosti zahtevka iz točke II. C izpodbijane sodbe, v zavarovanje katerega je bila izdana začasna odredba, je podana enaka pomanjkljivost tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katerim je zavrnjen ugovor zoper začasno odredbo. Sodišče prve stopnje tako ni pojasnilo kršitve katerih izključnih pravic tožeče stranke naj bi bile s stopnjo verjetnosti izkazane. Posledično je pritožbeno sodišče moralo razveljaviti tudi ta del odločitve prvostopenjskega sodišča (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku navedeno pomanjkljivost odpraviti .

Glede dovoljenega dela pritožbe tožeče stranke Utemeljena je pritožba tožeče stranke v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek v točki II. E. 1 izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na prepoved drugotoženi stranki na: "uporabo besede "bull" in/ali štiri kvadrante v vsaki besedni ali barvni kombinaciji in obliki na izdelkih oziroma v povezavi z izdelki, ki jih proizvaja, prodaja, ponuja, izvaža, oglašuje in/ali na kakršenkoli način izkorišča drugotožena stranka in tudi v bodoče ne sme uporabljati besede "bull" in/ali štiri kvadrante v kakršnikoli besedi oziroma besedni zvezi na katerem koli izdelku H. d.o.o. v Republiki Sloveniji". Prvostopenjsko sodišče je odločitev v tem delu utemeljilo, da bi tovrsten zahtevek tožeče stranke dejansko pomenil nedopustno monopolizacijo generične besede oziroma grafičnega prikaza štirih trapezoidnih polj. Pritožbeno sodišče kot neutemeljeno šteje sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na relativnost generične narave določene besede, saj je tožeča stranka v zavrnjenem tožbenem zahtevku uveljavljala prepoved navedene besede oziroma grafične kombinacije v kakršnikoli besedni zvezi ali na kateremkoli izdelku. Tožeča stranka torej ni uveljavljala tovrstnega varstva zgolj na področju energijskih pijač, na kar se sklicuje v pritožbi. Vendar pa se prvostopenjsko sodišče v tem delu izpodbijane sodbe ni opredelilo do vprašanja ali bi bilo tožeči stranki mogoče nuditi tako široko varstvo glede na sklicevanje tožeče stranke na slovečo naravo znamk tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem opozarja, da je sodišče prve stopnje v okviru dejanskih ugotovitev sklepalo, da so znamke tožeče stranke znamke z ugledom (tč.3 na str. 6-7 obrazložitve izpodbijane sodbe), iz česar bi izhajalo širše varstvo po tč. c) 1.odst 47.čl. ZIL-1, pri čemer pa enkrat govori o ugledni znamki Red Bull, drugič pa o blagovnih znamkah tožeče stranke. Ker se je tožeča stranka sklicevala na kršitev večih blagovnih znamk, torej ni jasno ali se dejanska ugotovitev o uglednosti znamk nanaša na vse znamke tožeče stranke. Pomanjkljivi razlogi v tč. 12 obrazložitve zato onemogočajo preizkus pravilnosti odločitve v tč. II. E1. izreka izpodbijane sodbe, kar predstavlja bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2.odst. 339.člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. tč. 354. člena ZPP. Enaka pomanjkljivost je podana tudi v tč. II. E2. izreka izpodbijane sodbe, saj je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv. Iz 11. točke obrazložitve na 10. strani izpodbijane odločbe je posredno mogoče sklepati, da naj bi takšna odločitev predstavljala zavrnitev prepovednega zahtevka izven območja Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je takšno odločitev utemeljilo na neizkazani okoliščini, "da je do kršitev skupnostnih znamk prišlo ali da obstaja grožnja, da bodo kršene tudi drugod v EU". Takšna utemeljitev vsebuje nasprotje, saj po eni strani zanika kršitev skupnostnih znamk, hkrati pa se sklicuje na izdano prepoved za območje Republike Slovenije. Takšno nasprotje samo po sebi pomeni nemožnost preizkusa odločitve prvostopenjskega sodišča, s čimer je podana navedena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pri tem napotuje, da bo prvostopenjsko sodišče pri obravnavi zatrjevane kršitve skupnostnih znamk moralo kot podlago upoštevati določila uredbe Sveta evropskih skupnosti št. 40/94, ki so neposredno uporabljive tudi na območju Republike Slovenije.

Čeprav je pritožbeno sodišče v celoti razveljavilo sodbo v delu, v katerem je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, pa v pojasnilo poudarja še, da je sodišče izpodbijano odločbo neutemeljeno poimenovalo tudi "vmesna sodba". Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe je razvidno, da naj bi prvostopenjsko sodišče smatralo, da je z odločitvijo o utemeljenosti prepovednega in odstranitvenega zahtevka tožeče stranke odločilo tudi o temelju odškodninskega tožbenega zahtevka. Takšno izhodišče je materialnopravno zmotno. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala več kumulativnih tožbenih zahtevkov, od katerih ima vsak svojo pravno podlago. Odločitev o temelju enega od tožbenih zahtevkov v smislu vmesne sodbe mora biti v izreku sodbe izrecna in določno oblikovana, saj ima le taka lahko tudi učinek pravnomočnosti, na katero je sodišče v nadaljnjem postopku vezano. Ker odškodninski tožbeni zahtevek temelji na drugih materialnopravnih predpostavkah kot prepovedni zahtevek (predpostavka odškodninske odgovornosti je npr. tudi krivda, ki ni predpostavka prepovednemu ali odstranitvenemu zahtevku zaradi kršitve 47. člena ZIL-1), odločitev o enem od tožbenih zahtevkov ne predstavlja tudi odločitve o temelju drugega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.