Jedro

Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.

ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letne obveznosti ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kot je bilo v konkretnem primeru.

ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba v tč. I in II. delno spremeni tako, da v tem delu v celoti glasi: "Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od bruto zneska 7.006,05 EUR odvesti davke in prispevke, neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa izplačati tožnici, ter da ji je dolžna plačati natečene zakonske zamudne obresti v znesku 2.677,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse v 15 dneh, se zavrne." Pritožba tožnice se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. tč. izreka).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici od bruto zneska 914,83 EUR odvede davke in prispevke ter ji izplača neto znesek 482,59 EUR, v 15 dneh in pod izvršbo. Kar je zahtevala tožnica iz tega naslova več, to je razliko od prisojenega zneska do vtoževanega zneska 7.006,05 EUR, je zavrnilo (I/A in B tč. izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača natečene zakonske zamudne obresti v znesku 74,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo. Kar je tožnica iz tega naslova zahtevala več, to je plačilo natečenih zakonskih zamudnih obresti do vtoževanega zneska 2.677,12 EUR, je zavrnilo (II/ A in B tč. izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene potrebne stroške in sicer stroške njenega pooblaščenca v znesku 596,52 EUR in stroške izvedenca finančne stroke v znesku 595,79 EUR, skupno torej 1.192,31 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 2. odst. 338. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje nikjer ni navedlo, zakaj je sledilo variantnemu izračunu II in III izvedenca finančne stroke, ki je v tem izračunu, ki pomeni tudi odmik od veljavnega predpisa, predvidel plačilo 14 asistentskih ur na teden po količniku 3,40, ki je veljal za predavatelja. Kljub jasnim določbam iz Meril, po katerih ure vaj in predavanj niso enako vrednotene, je sodišče nepravilno sledilo izračunu izvedenca. Sodišče ni obrazložilo, zakaj meni, da bi morala tožena stranka tožnici - predavateljici, ki je opravljala delo asistenta, 14 asistentskih ur plačati po količniku 3,40. Pri tem pa je sodišče celo pojasnilo, da drži, da ure vaj in ure predavanj ne morejo biti enako vrednotene. Sodišče prve stopnje tako pravilno zapiše v 3. odst. na strani 17, da bi morala tožena stranka tožnici v spornem obdobju vseh 12 ur obračunati na podlagi količnika 3,40, kar pa je tožena stranka storila in je zato odločitev sodišča nepravilna. Tožnici je bil v pogodbi o zaposlitvi določen količnik 3,40, ki ji je bil upoštevan kot osnovna plača za neposredno pedagoško obveznost in tudi za dodatno pedagoško obveznost. Pri izračunu vsakoletne najave pedagoških obveznosti pa je bil upoštevan faktor za vaje v skladu z 8. členom Meril. Tožena stranka je podala izračun, iz katerega je jasno razvidno, da je bila tožnica tako za neposredno kot za dodatno pedagoško obvezo (vseh 12 ur predavanj) plačana po količniku 3,40, saj je to enako, kot da bi bila za 14 ur vaj plačana po količniku 3,25. Tožena stranka pa ni bila dolžna tožnici 14 ur vaj plačati po količniku 3,40, to je po izračunu sodnega izvedenca, kateremu je nepravilno sledilo sodišče. Izvedenec je sicer tudi sam izpostavil, da tako kot je 8. člen Meril zapisan in vsebuje oba korekcijska faktorja, je tožena stranka tožnici vse pravilno plačala.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka zaradi napačnega določanja ur neposredne pedagoške obveznosti na osnovi 40 tedenskega obračunavanja pedagoške obveznosti in posledično povečanega števila ur neposredne pedagoške obveznosti, napačno uporabila obvezujoča določila ZViS. Fakulteta A. je edina fakulteta Univerze v B., ki je letno pedagoško obveznost izračunavala na osnovi 40 tednov. Za izvajanje letne pedagoške obveznosti visokošolskih učiteljev v trajanju 40 tednov v tem študijskem programu ni podana nobena pravna osnova. Tožena stranka ni imela podlage, da na osnovi Meril tožnici preračuna ure vaj v ure predavanj. V 8. členu Meril je določen zgolj obračun vaj in ne preračunavanje ur vaj v ure predavanj. Tožena stranka bi morala vse ure vaj obračunati v višini izhodiščnega plačilnega razreda asistenta (3,25). Formula za preračunavanje vaj v predavanja je bila na Univerzi v B. sprejeta šele 1. oktobra 2009, zato je uporaba formule pred tem datumom nezakonita. Tožena stranka neposredne in dodatne pedagoške obveznosti ni obračunala enako, kot to določa 5. odst. 63. čl. ZViS. Primanjkljaj ni nastal zaradi nižjega količnika, temveč zaradi preračunavanja. Tožena stranka pri dodatni pedagoški obveznosti tudi nepravilno ni obračunavala dodatka za delovno dobo. Določbe 37. čl. ZVis ne določajo obremenitve visokošolskih učiteljev, ampak opredeljujejo obremenitev in zgornjo mejo obremenitve študentov. Fakulteta C. v D. in vse visoke šole, ki izobražujejo po enakem akreditiranem programu z enakim številom ur (4600), pedagoško obveznost izračunavajo na osnovi 30 tednov. Tožnica je glede plače tako v bistveno slabšem položaju, saj je morala glede na to, da je tožena stranka njeno pedagoško obveznost izračunavala na podlagi 40 tednov, za isto plačo opraviti bistveno več dela, kar pomeni, da je bila za isto delo plačana manj od svojih kolegov na drugih fakultetah. Če je pomembna zgolj tedenska pedagoška obveznost, ne pa letna, se tožnica nadalje sprašuje, čemu potemtakem sploh služi letna najava pedagoških ur in izračunavanje letne pedagoške obveznosti. Tožena stranka namreč letno pedagoško najavo deli s 40 tedni in dobi tedensko število ur. Pri urah neposredne pedagoške obveznosti na osnovi 40 tednov (40x9) mora predavatelj opraviti 360 ur neposredne pedagoške obveznosti, pri 30 tednih pa 270 ur. Pri letni pedagoški obveznosti 480 ur ima v prvem primeru 120 ur dodatne pedagoške obveznosti in v drugem primeru 210 ur dodatne pedagoške obveznosti. Jasno je torej, da je višina plače, v kateri je zajeto plačilo za neposredno in za dodatno pedagoško obveznost v primeru 30 tednov, bistveno večja. Tožnica je predlagala, da se jo ponovno zasliši, sodišče pa temu predlogu neutemeljeno ni ugodilo, zaradi česar je bila tožnici odvzeta možnost do izjave. Izvedenec je nadalje za obračun vaj tako za neposredno pedagoško obveznost kot za dodatno pedagoško obveznost pri variantnem izračunu uporabil osnovni količnik 3,25 (x 14 ur vaj) in odštel količnik 3,40 namesto količnika 3,25, kar bi bilo pravilno. Izvedenec ni obrazložil, zakaj je uporabil količnik 3,40 in ne 3,25, prav tako tega ni obrazložilo sodišče. Dodatna pedagoška obveznost bi zato morala biti obračunana po količniku 1,30 in ne 1,15. Mnenje izvedenca ni strokovno. Za tožnico je sporen povečan obseg neposredne pedagoške obveznosti iz 9 na 10 ur oz. z 12 na 14 ur ter preračunavanje ur vaj v ure predavanj. Dodatna pedagoška obveznost ni bila obračunana enako kot neposredna pedagoška obveznost. Ker je bila tožena stranka dolžna upoštevati 30 in ne 40 tednov pedagoške obveznosti, je bila zaradi enake uporabe zakona dolžna tožnici izplačati še 199,8 ur s količnikom 3,25. Sodišče tudi ni upoštevalo popravkov, ki jih je v zvezi z izvedenskim mnenjem napravil izvedenec, ki je znesek 74,92 EUR zamenjal z zneskom 191,16 EUR in znesek 292,55 EUR z zneskom 673,00 EUR. Tožnica izpostavlja še, da sodišče postopka ni vodilo tako, da bi zagotovilo enakost pravdnih strank.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka ni storilo. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh odločilnih dejstev, pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti, pritožbeno sodišče ni našlo, razlogi sodbe tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju.

Tožnica uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je tožnico zaslišalo in ji torej omogočilo, da se opredeli do vseh odločilnih dejstev. Njeno dodatno zaslišanje v zvezi z razjasnitvijo dejanskih vprašanj ni bilo potrebno. V ponovljenem postopku je bilo namreč bistveno vprašanje pravilnega obračunavanja plače v spornem obdobju, v zvezi z navedenim pa tožnica ne bi mogla doprinesti k razjasnitvi dejanskega stanja, saj ne izkazuje znanja iz finančne stroke. Bistveno je bilo torej mnenje sodnega izvedenca finančne stroke, ki je na vsa vprašanja sodišča in obeh pooblaščencev pravdnih strank podal jasne in strokovne odgovore. S tem v zvezi tudi pritožbeno sodišče njegovo izvedensko mnenje ocenjuje za strokovno in zavrača nasprotne pritožbene navedbe tožnice kot neutemeljene. Kljub temu, da je tožnica pripravila svoje lastne izračune v zvezi s prikrajšanjem pri plači, ni izkazala, da bi te izračune podala kot izvedenec finančne stroke ali da bi jih podal kakšen drug izvedenec finančne stroke, zaradi česar takšni izračuni tožnice ne morejo vnesti dvoma v ugotovitve sodnega izvedenca finančne stroke, angažiranega v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je tudi postopek vodilo skladno z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2002 s sprememb) in ZPP, ki se na podlagi 19. čl. ZDSS-1 uporablja tudi v individualnih delovnih sporih, če ni v ZDSS-1 določeno drugače, zato niso podane kršitve, ki bi lahko vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. čl. ZPP). Skladno z 286. a čl. ZPP po prejemu odgovora na tožbo, pripravljalne vloge ali izvedbi naroka sodišče lahko strankam določi rok, v katerem lahko predložijo naslednjo pripravljalno vlogo. Stranke morajo v tem roku odgovoriti ali predlagati podaljšanje roka. Tožnica je prosila za podaljšanje roka, v katerem bi lahko odgovorila na izvedeniško mnenje in njeni prošnji je sodišče tudi ugodilo. Tožnica je imela možnost izvedenca o vseh spornih vprašanjih tudi povprašati na naroku za glavno obravnavo. Glede na navedeno se tožnica ne more sklicevati na to, da ni imela časa strokovno pregledati izvedenskega mnenja in nanj podati ustreznih pripomb.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče že odločalo in sicer s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013. Izpodbijano sodbo in sklep opr. št. Pd 408/2009 z dne 21. 5. 2012 je delno razveljavilo na pritožbo tožnice (v točkah I/I. B, I/II izreka) in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo pa je odločitev sodišča prve stopnje v tč. I/I.B ter sklep sodišča, ki se je nanašal na zavrženje dela tožbe. Razveljavljeni del sodbe se je nanašal na plačilo razlike v plači od februarja 2006 do avgusta 2007 in sicer za znesek 7.006,05 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska in plačilo natečenih obresti v znesku 2.677,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu „višja predavateljica“. Količnik osnovne plače je imela v spornem obdobju določen v višini 3,40. Trdila je, da ji tožena stranka v obdobju od februarja 2006 dalje do vključno meseca junija 2009 (oz. v ponovljenem postopku do avgusta 2007) ni pravilno obračunavala plač. Tožnici naj bi tožena stranka glede na določila Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 64/1993 s sprememb.) odmerila preveč ur neposredne pedagoške obveznosti, ur pa tudi ni pravilno obračunavala. Trdi, da je letna pedagoška obveza visokošolskih učiteljev zgolj 30 in ne 40 tednov. Tožnica je letno oddelala 560 ur neposredne pedagoške obveznosti (40 tednov x 14 ur), njena obveza pa je bila le 360 ur (30 tednov x 12 ur). Višek ur bi ji tožena stranka morala izplačati po količniku 3,25. Ker tožnica v pritožbi ponavlja svoje predhodne navedbe, o katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v zadevi opr. št. Pdp 692/2012 z dne 16. 1. 2013, je moralo pritožbeno sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponoviti svoja stališča in zaključke v zvezi s tem.

ZVis v 63. čl. določa, da neposredna pedagoška obveznost v času organiziranega študijskega procesa v visokošolskem izobraževanju, ki se izvaja kot javna služba, za višjega predavatelja znaša 9 ur tedensko, za asistenta pa 10 ur tedensko. Nadalje ZVis določa, da oblike neposredne tedenske pedagoške obveznosti določi rektor univerze oziroma dekan samostojnega visokošolskega zavoda s posebnim predpisom in si k njemu pridobi soglasje ministra, pristojnega za visoko šolstvo (2. odst. 63. čl.). Če z neposredno tedensko pedagoško obveznostjo, določeno v prejšnjih odstavkih, ni mogoče izvesti študijskih programov, lahko pristojni organ visokošolskega zavoda visokošolskemu učitelju oziroma sodelavcu določi dodatno tedensko pedagoško obveznost, in sicer največ: tri ure višjemu predavatelju, 4 ure asistentu (3. odst. 63. čl.). Dodatna tedenska pedagoška obveznost se obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost (4. odst. 63. čl.). Iz 37. čl. ZVis nadalje izhaja, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra (1. odst.), da dodiplomski študijski programi obsegajo najmanj 20 in največ 30 ur predavanj, seminarjev in vaj tedensko in 30 tednov letno. Če študijski program vsebuje praktično usposabljanje, skupna obremenitev študenta ne sme preseči 40 ur na teden in 42 tednov letno (2. odst. 37. čl. ZVis).

Nadalje iz Akta o oblikah neposredne pedagoške obveznosti Univerze v B. (B5) izhaja, da so za višjega predavatelja in predavatelja oblike neposredne pedagoške obveznosti predavanja, vaje, nastopi, hospitacije in seminarji (3. čl.). Tožena stranka je imela sprejeta tudi Merila za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Univerze v B. (B1). Iz 3. čl. Meril med drugim izhaja, da mora delavec za osnovno plačo glede na svoje delovno mesto na tedenski ravni v času organiziranega študijskega procesa opraviti naslednjo neposredno pedagoško obveznost: višji predavatelj- 9 ur tedensko, asistent 10 ur tedensko. Iz 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev Visoke zdravstvene šole UM (B2), ki so bila sprejeta dne 4. 5. 2005, izhaja, da vaje niso enako vrednotene kot predavanja. Določeno je, da se visokošolskim učiteljem opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z doktoratom. V primeru, da ima višji predavatelj naziv magister znanosti, se opravljene vaje obračunavajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z magisterijem ali v kolikor ima predavatelj le univerzitetno izobrazbo, se mu opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda, ki pripada visokošolskemu sodelavcu asistentu z univerzitetno izobrazbo.

Med strankama je sporno ali je tožena stranka tožnici zakonito odredila opravo 14 ur vaj na teden, nadalje pa kako, na kakšen način in na kateri pravni podlagi je tožena stranka tožnici v spornem obdobju obračunala plačo iz naslova ur dodatne pedagoške obveznosti ter ali jo je obračunala v pravilni višini.

Tožnica je, čeprav je bila višja predavateljica, v spornem obdobju v glavnem izvajala vaje in ne predavanj. Tožena stranka je pojasnila, da je glede na dejstvo, da vaje niso vrednotene enako kot predavanja, ob upoštevanju 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev E. šole Univerze v B. morala izračunati, koliko ur vaj mora tožnica opraviti, da bo to vrednostno enako devetim uram predavanj oz. ker je imela tožnica na podlagi sklepov dekana obveznost opraviti dodatno pedagoško obveznost (9+3), koliko ur vaj mora tožnica opraviti, da bo to vrednostno enako dvanajstim uram predavanj. Tožena stranka je to izračunala s pomočjo posebne formule in prišla do zaključka, da je 14,225 ur vaj enako 12,03 predavanj. Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da tožena stranka ni imela pravne podlage, da ji ure vaj preračuna v ure predavanj. ZVis je v 2. odst. 63. člena prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka v Merilih utemeljeno in zakonito lahko določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela. Tožena stranka je tako imelo podlago za preračun vaj v predavanja v 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev E. šole Univerze v B., ki so bila, kot izhaja iz izvedenih dokazov, sprejeta že 4. 5. 2005 (B2). Ker iz Meril jasno izhaja, da ena ura vaje vrednostno ni enaka eni uri predavanja, tožena stranka niti tožničine tedenske delovne obveznosti niti njene plače ni mogla izračunati na drugačen način, kot da je izračunala, koliko ur vaj mora tožnica opraviti, da doseže osnovno plačo. Tožena stranka je to storila in s pomočjo matematične formule ugotovila, da je 14,225 ur vaj = 12,03 ur predavanj. Navedeno pomeni, da je tožnica po preračunu po faktorju za vaje delala 12 ur predavanj (9+3) oz. je tožničina neposredna in dodatna tedenska pedagoška obveza znašala skupaj 12 ur predavanj. Takšno formulo za preračun vaj v predavanja je mogoče povzeti iz 8. čl. Meril za vrednotenje dela visokošolskih učiteljev in sodelavcev E. šole Univerze v B. z dne 4. 5. 2005. Da je tožena stranka preračun, glede na vrednost količnikov, opravila pravilno, je potrdil tudi izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da je tožena stranka imela pravno podlago, ko je tožnici odredila 14 ur vaj (10 ur neposredne pedagoške obveznosti + 4 ure dodatne pedagoške obveznosti) na teden, saj je bilo to enako, kot da bi tožnica delala 12 ur predavanj (9 ur neposredne pedagoške obveznosti +3 ure dodatne pedagoške obveznosti).

Ker pred sprejetjem Uredbe o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju (pred dnem 9. 7. 2008) v predpisih, objavljenih v Uradnem listu RS, ni bila določena posebna formula, na podlagi katere bi bilo mogoče obračunati vrednost ure dodatne pedagoške obveznosti, iz sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 408/2009 z dne 21. 5. 2012 pa ni bilo razvidno, na kakšen način je tožena stranka tožnici obračunala ure dodatne pedagoške obveznosti za obdobje od januarja 2006 do avgusta 2007, je pritožbeno sodišče v tem delu sodišču prve stopnje naložilo, da razjasni, ali so bile tožnici tudi v tem obdobju ure dodatne pedagoške obveznosti (upoštevajoč tedensko obveznost 12+3) izplačane na podlagi njenega izhodiščnega količnika 3,40. Pritožbeno sodišče je namreč štelo, da je glede na 5. odst. 63. čl. ZViS potrebno dodatno tedensko pedagoško obveznost obračunati enako kot neposredno pedagoško obveznost. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ponovno angažiralo sodnega izvedenca finančne stroke. Iz njegovega mnenja z dne 17. 8. 2013 (tč. II) izhaja, da je tožena stranka tožnici v spornem obdobju plačo obračunavala na podlagi 14 ur pedagoške obveznosti (neposredne in dodatne) po količniku 3,25 (kar je skupni količnik 4,55). Tudi zaslišan na obravnavi je izrecno pojasnil, da je tožnica 14 ur vaj dobila plačanih po količniku 3,25 in v kolikor je pravno pravilno, da tožnica dobi 14 ur vaj plačanih po količniku 3,25, potem je dobila plačano vse. Iz pojasnil izvedenca izhaja, da je tožena stranka 14 ur množila s 3,25, kar predstavlja količnik 4,55 in na podlagi takšnega količnika ji je bila tudi obračunavana plača. Količnik 3,40 predstavlja osnovni količnik (neposredno pedagoško obveznost), medtem ko količnik 1,15 predstavlja dodatno pedagoško obveznost. Na ugovor tožene stranke, da bi moral izvedenec od količnika 4,55 odšteti količnik 3,25 in ne 3,40 ter bi morala zato tožena stranka tožnici dodatno pedagoško obveznost obračunavati po količniku 1,30 in ne 1,15, je pojasnil, da je pravilno odšteti količnik 3,40 in ne 3,25, ker količnik 3,40 predstavlja količnik, na podlagi katerega je izračunana osnovna plača tožnice. Ker je izvedenec izračun količnika 4,55 natančno pojasnil v postopku pred sodiščem prve stopnje, so nasprotne pritožbene navedbe tožnice v zvezi s pravilnostjo takšnega izračuna neutemeljene.

Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje, to pa ponavlja tudi v pritožbi, pojasnila, da je tožnici plačo v spornem obdobju obračunavala natančno tako, kot je ugotovil izvedenec, to je na podlagi skupnega količnika 4,55. Pojasnila je izračun plače za tožnico za sporno obdobje in sicer kot sledi: Faktor 3,40 x 12,04 predavanj na teden = 40,94 40,94 : 9 ur (osnovna tedenska obveza visokošolskega učitelja) = 4,55 količnika Neposredna pedagoška obveza (9 ur) = 3,40 količnika Dodatna pedagoška obveza (3 ure) = 1,15 količnika Pojasnila je, da je izračun količnika dodatne pedagoške obveznosti na količnik asistenta 3,25 identičen s količnikom na izračun predavatelja, saj je v primeru asistenta upoštevano večje število ur.

Primer:

3,25 x 14 ur = 45,5 45,5: 10 ur (osnovna tedenska obveznost asistenta) = 4,55 količnika Neposredna pedagoška obveza (9 ur) = 3,40 količnika Dodatna pedagoška obveza (3 ure) = 1,15 količnika Navedeno izhaja tudi iz izvedeniškega mnenja z dne 9. 1. 2012. Sodišče prve stopnje je sledilo variantnemu izračunu II in III izvedenca finančne stroke, ki je v tem izračunu, ki pomeni tudi odmik od zgoraj citiranih Meril, predvidel plačilo 14 asistentskih ur (oz. 14 vaj) na teden, upoštevajoč količnik 3,40, kar pa ni pravilno, saj se skladno z 8. čl. Meril visokošolskim učiteljem opravljene vaje obračunajo v višini izhodiščnega plačilnega razreda asistenta (torej 3,25). Izvedenec je pojasnil, da je tožena stranka tožnici 14 ur vaj plačala po količniku 3,25, medtem ko iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je znesek plačila za 14 ur vaj po količniku 3,25 enak znesku plačila za 12 ur predavanj po količniku 3,40. Pri obeh izračunih namreč znesek količnikov v seštevku predstavlja količnik 4,55. Na podlagi takšnega količnika pa je tožena stranka tožnici v spornem obdobju plačo tudi pravilno obračunavala, kot je to jasno razvidno iz izvedeniškega mnenja in kar tožena stranka v pritožbi pravilno izpostavlja.

Glede na navedeno je bilo potrebno ugoditi pritožbi tožene stranke in tožničin zahtevek za izplačilo razlike v plači za sporno obdobje zavrniti. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo na podlagi 2. alineje 358. čl. ZPP, tako kot izhaja iz izreka te sodbe, saj je sodišče prve stopnje zmotno presodilo izvedeniško mnenje, njegova odločba pa se opira zgolj na to izvedeniško mnenje.

V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami tožnice, ki so še bistvenega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da tožničina osnovna plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja letna pedagoška obremenitev. Tako Merila kot ZVis določajo tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato ni mogoče slediti tožničini pritožbi, da je njena plača odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Osnovna plača je torej izrecno vezana na tedensko in ne na letno število opravljenih ur neposredne pedagoške obveznosti. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo. Glede na 37. čl. ZVis je očitno, da študijski program in tako posledično letna pedagoška obveznost visokošolskega učitelja lahko traja različno dolgo in sicer od 30-42 tednov, zato so v tem pogledu neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da jo je tožena stranka diskriminirala, saj imajo na drugih fakultetah visokošolski učitelji letno pedagoško obveznost zgolj v obsegu 30 tednov. V konkretnem primeru je študijski program trajal 40 tednov, v enakem obsegu je zato trajala tožničina letna pedagoška obveznost, navedeno pa je skladno s 37. čl. ZVis. Glede na navedeno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka tožnici dolžna plačati višek ur, ki so nastale, ker ni upoštevala letne pedagoške obveznosti v obsegu 30 tednov.

Trditve, da tožena stranka v svojih navedbah ni prerekala, da je Fakulteta A. edina fakulteta Univerze v B., ki je letno pedagoško obveznost izračunavala na osnovi 40 tednov, delno sicer držijo, vendar pa je tožena stranka pojasnila in z izjavo rektorja tudi dokazala, da je Fakulteta A. tudi edina fakulteta na tej univerzi, ki je imela študijski progam določen v obsegu 40 tednov, kar pa je prav tako skladno s 37. čl. ZVis.

Pritožbeno sodišče odgovarja še na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dodatek na delovno dobo. Izvedenec je ugotovil, da tožnica, razen v mesecu decembru 2006, ni bila prikrajšana pri obračunu dodatka za delovno dobo, kar pa je bilo že upoštevano v prvem postopku in je sodišče prve stopnje tožnici razliko v plači iz tega naslova že priznalo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožena stranka tudi pri obračunu ur dodatne pedagoške obveznosti morala obračunati dodatek na delovno dobo. Ta dodatek se je skladno z 84. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/1994 s sprememb.) ter 35. čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor (Ur. l. RS, št. 57/2008) obračunal od osnovne plače delavca. Po splošnih določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) je osnovna plača z dodatki in delovno uspešnostjo (126., 127., čl. ZDR) določena kot plačilo za delo v polnem delovnem času, delo preko polnega delovnega časa pa se šteje za posebni delovni pogoj in je (praviloma) plačano z dodatkom za nadurno delo na osnovno plačo. Specialna ureditev v ZVis pa ureja delo preko z zakonom določene neposredne pedagoške obveznosti (v okviru delovne obveznosti – 40 urnega delovnika) v določenem obsegu, ne da bi se takšno delo štelo za nadurno delo, pri čemer se ure dodatne pedagoške obveznosti vrednotijo na podlagi posebne določbe 5. odst. 63. čl. ZVis. Pravilno je zato stališče, da plačilo za ure dodatne pedagoške obveznosti ni vključeno v osnovno plačo (na katero so vezani tudi dodatki, določeni v KPVIZ- npr. dodatek za delovno dobo). Z upoštevanjem dodatkov se vrednotijo zgolj ure obvezne tedenske neposredne pedagoške obveznosti po 1. odst. 63. čl. ZVis.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnica ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajala izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče kljub spremembi sodbe sodišča prve stopnje ni posegalo v odločitev o stroških postopka, saj je že sodišče prve stopnje upoštevalo, da je v postopku v pretežnem delu uspela tožena stranka, v delu, v katerem je uspela tožnica, pa niso nastali posebni stroški. Odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (III. tč. izreka) je tako pravilna, kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje v I. in II. tč. izreka s strani pritožbenega sodišča. Pravdni stranki pritožbenih stroškov nista priglasili, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.