Jedro

V tožbi zatrjevana odškodninska odgovornost drugega toženca in iz le-te izvirajoča obveznost plačila pravične odškodnine, ni odvisna od višine obveznosti prve tožene stranke. Zato v konkretnem primeru predlog za delegacijo, s katero bi se omogočilo, da le eno sodišče obravnava odškodninske zahtevke vseh oškodovancev, ki zahtevajo plačilo odškodnine tudi od prvotožene stranke, ni utemeljen, saj v opisani situaciji "ugovor limita" prve tožene stranke ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se kot neutemeljen zavrne.

Obrazložitev

Tožniki so pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enoti v Brežicah vložili tožbo proti toženima strankama zaradi plačila odškodnine za škodo, ki so jo po tožbenih trditvah utrpeli v prometni nezgodi dne 31.10.1991. S pismeno vlogo z dne 8.9.1993 je prva tožena stranka sodišče obvestila, da je zaradi posledic, ki so nastale v prometni nezgodi dne 31.10.1991, v teku še en pravdni postopek in sicer pri Temeljnem sodišču v Celju, enoti v Celju. Zadeva se vodi pod opr. št. P 35/93, kot tožniki pa nastopajo ... Ker je oškodovancev več, tudi valorizirana zavarovalna vsota ne bo zadoščala za izplačilo vseh odškodnin. Bilo bi smotrno, da se zadeva obravnava pred enim sodiščem. Le ob skupnem obravnavanju bi lahko vsak od tožnikov dobil sorazmeren del odškodnine.

Predlog ni utemeljen.

Vrhovno sodišče sicer pritrjuje prvi toženi stranki, da ugovor sorazmernega znižanja pravic oškodovancev do zavarovalnice, če je oškodovancev več, celotna odškodnina pa presega zavarovalno vsoto, s katero zavarovalnica v konkretnem primeru jamči (3. odstavek 93. člena Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja - Uradni list SFRJ, št. 17/90 in 82/90), lahko predstavlja tehten razlog po 68. členu ZPP, ki narekuje določitev drugega stvarno pristojnega sodišča. Toda v obravnavanem primeru so tako v zadevi, ki je v teku pri Temeljnem sodišču v Novem mestu, enota v Brežicah, kot tudi v zadevi, ki je v teku pri Temeljnem sodišču v Celju, enota v Celju, poleg zavarovalnice, ki je ugovor podala, toženi še drugi toženci. Na morebitno obveznost teh do tožnikov pa višina obveznosti prve tožene stranke do tožnikov ne vpliva. Ali drugače, v tožbi zatrjevana odškodninska odgovornost drugega toženca in iz le-te izvirajoča obveznost plačila pravične odškodnine, ni odvisna od višine obveznosti prve tožene stranke. Zato v konkretnem primeru predlog za delegacijo, s katero bi se omogočilo, da le eno sodišče obravnava odškodninske zahtevke vseh oškodovancev, ki zahtevajo plačilo odškodnine tudi od prvotožene stranke, ni utemeljen, saj v opisani situaciji "ugovor limita" prve tožene stranke ni tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišče.