Jedro

Delavec, invalid III. kategorije invalidnosti, je lahko opredeljen za trajno presežnega delavca, vendar mu kot trajno presežnemu delavcu ne more prenehati delovno razmerje. Zato lahko delodajalec trajno presežnemu delavcu - invalidu odredi čakanje na delo, dokler se mu ne zagotovi ustreznega delovnega mesta, v skladu s 3. odstavkom 36.d člena ZDR, s pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se: - tožbeni zahtevek: "ugotovi se, da sta sklepa o trajnem prenehanju potreb po delu tožnika A.A. zaradi nujnih operativnih razlogov in čakanja na delo z dne 11.2.1997 in sklep nadzornega sveta tožene stranke B. d.o.o., z dne 15.4.1997, nezakonita; ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke A.A. zoper toženo stranko B. d.o.o. - v stečaju iz naslova prikrajšanja pri plači in sicer v neto višini 229.955,63 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih prikrajšanj, to je 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe," zavrne; - izrek v 3. in 4. točki glasi: "Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje."

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru ugodilo ugotovitvenemu zahtevku, navedenem v izreku te sodbe ter odločilo, da je tožena stranka v stečaju dolžna tožeči stranki stroške postopka v višini 11.520,00 SIT in sodne takse ter trpi sama stroške svojega pooblaščenca. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialni predpis, saj je izrecno navedla, da je izvedla postopek ugotavljanja trajno presežnih delavcev v skladu z določbami 33. do 36. e člena zakona o delovnih razmerjih, v katerem je bilo ugotovljeno trajno prenehanje potrebe po delu vseh delavcev, tako tudi potreba po delu tožnika. Trajno je prenehala potreba po delu vseh delavcev zaradi ukinitve dejavnosti, zato pri opredelitvi trajno presežnih delavcev, ni bilo treba uporabiti kriterijev ocenjevanja po prvem odstavku 36. d člena Zakona o delovnih razmerjih. Pritožba nadalje navaja, da je tožena stranka napotila tožnika na čakanje na delo. Tožniku je delovno razmerje prenehalo šele z dnem stečaja tožene stranke, do takrat pa je prejemal nadomestilo plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu. Posledično torej tožnik ni bil prikrajšan pri plači, zato je treba oba zahtevka tožnika zavrniti. Predlaga spremembo odločbe sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da se razveljavi izpodbijana sodba in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, vendar je nepravilno uporabilo materialno pravo, niti ni citiralo, katero materialno pravo oz. člen zakona je uporabilo. Ugotovilo je, da je bila v spornem času, ko je tožena stranka sprejela sklep o trajnem prenehanju potreb delavcev po delu zaradi nujnih operativnih razlogov z dne 7.2.1997 pisni odpravek 11.2.1997, tožnikova žena brezposelna. V tem obsegu zakonodajalec ščiti tožnika, saj bi mu lahko prenehalo delovno razmerje le z njegovih soglasjem. Tožnik tega soglasja ni podal, zato je sodišče razveljavilo sprejeta sklepa toženca. Pritožba pravilno opozarja, da se sporni sklep nanaša le na ugotovitev trajnega prenehanja potreb po delavcu zaradi nujnih operativnih razlogov in na čakanje. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prenehalo delo vsem delavcem tožene stranke in tudi tožniku. Pritožba pravilno uveljavlja, da izpodbijana sklepa ne vsebujeta odločitve o prenehanju delovnega razmerja, ampak le ugotovitev, da je tudi tožnik trajno presežni delavec. Kot invalidu III. kategorije so v skladu s 3. odstavkom 36. d člena ZDR odločili, da tožniku, dokler se mu ne zagotovi ustreznega delovnega mesta, delodajalec lahko odredi čakanje na delo. Bila je torej zakonita podlaga za odreditev tožnika na čakanje na delo. V tem času ima po istem 3. odstavku 36. d člena ZDR delavec pravico do nadomestila plače v višini denarnega nadomestila, ki bi mu pripadalo kot brezposelnemu delavcu po predpisih o zavarovanju za primer brezposelnosti. To je tožena stranka tožniku zagotovila. Tožnik s svojim denarnim zahtevkom uveljavlja 100 % nadomestilo plače, meneč, da je sklep delodajalca o tem, da se ugotovi, da je trajno presežni delavec, nezakonit. Sodišče prve stopnje ne obrazlaga uporabe navedenega člena in je v bistvu zmotno zaključilo, da je šlo za sklep o prenehanju delovnega razmerja, pred katerim pa je tožnik bil zaščiten kot invalid in tudi, ker je njegova žena v spornem času bila brezposelna oseba. To je sicer točno, vendar ni šlo za sklep o prenehanju delovnega razmerja, ampak le za sklep o določitvi tožnika kot trajno presežnega delavce. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi materialnega prava je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo tako, da tožnikovi zahtevki zaradi navedenega niso utemeljeni in se zavrnejo. Pritožbi je bilo treba ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje, kot izhaja iz gornjega izreka. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik priglasil svoje stroške sodne takse. Tožena stranka je priglasila stroške pooblaščenca za pristop na obravnavo 80 točk. V skladu z 2. odst. 22. člena ZDSS, v sporih o prenehanju delovnega razmerja trpi delodajalec svoje stroške postopka. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato je bilo treba odločiti, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Zaradi navedenega je bilo treba odločiti, kot izhaja iz gornjega izreka.