Jedro

S prostorskimi ureditvenimi pogoji se na abstrakten način določajo pogoji in merila za izvedbo prostorskih ureditev na določenem območju in so podlaga za odločanje v upravnih postopkih za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta. Skladnost projekta s prostorskim aktom presoja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pristojna upravna enota.

ZGO-1 v 49.b členu določa, kdo so soglasodajalci pri graditvi objektov. Glede na zakonsko točno določene pristojnosti občine kot soglasodajalca, ta ne more nastopati kot soglasodajalec (tudi razlagovalec recipročnosti objekta) urbanističnih rešitev, kot je odmik objekta od sosednjih zemljišč. Vsi odmiki morajo biti vnaprej jasno določeni s prostorskimi akti. V obravnavanem primeru pa občina z izdajanjem soglasja, ki temelji na razlagi, da predmetna gradnja ni v nasprotju z urbanistično dokumentacijo, dejansko opravlja normativno vlogo, s tem ko dopolnjuje nejasen oziroma nedorečen prostorski akt. Soglasje je lahko dano samo za vnaprejšnja razmerja po načelu recipročnosti, ne morejo pa se upoštevati kot recipročna soglasja, dana v sosedskih razmerjih med pravnimi predniki lastnikov objektov, za več desetletij nazaj.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Velenje št. 351-168/2008-1209 z dne 8. 3. 2010 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Upravna enota Velenje je z gradbenim dovoljenjem, št. 351-168/2008-1209 z dne 8. 3. 2010, pod točko 1 odločila, da se investitorjema A.A. in B.B. (stranki z interesom v tem sporu), dovoli odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnja nove (manj zahteven objekt), na zemljišču s parcelno številko 2109 v katastrski občini ..., po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja št. 856/2007 (v nadaljevanju PGD), ki ga je v mesecu aprilu 2008 izdelala družba C. d.o.o., dopolnjen v novembru 2009. Gradbeno dovoljenje obsega v nadaljevanju naštete obvezne sestavine soglasja in določa pogoje za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše s posebnimi pogoji ter še pogoje za gradnjo nove stanovanjske hiše, lego objekta in odmikov od sosednje parcelne meje (kar je sporno v obravnavanem primeru) ter določa še veljavnost gradbenega dovoljenja.

V obsežnih razlogih izdanega gradbenega dovoljenja upravni organ navaja, da gre za ponovljeni postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zaradi vloženega pravnega sredstva strank z interesom. Navaja določbe 54. člena in prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ki so se uporabljale v času vložene vloge za izdajo gradbenega dovoljenja z dne 14. 4. 2008. Zemljišče s parc. št. 2110 k.o. ..., na katerem bo izvedena nameravana gradnja, se nahaja v območju, za katerega veljajo določbe Odloka o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorsko ureditvenih pogojev za območje urejanja S4/3 Šmartno – Velenje in del območja urejanja G4/3 (v nadaljevanju Odlok o PUP/20007). Obravnavana gradnja bo na zemljišču, ki leži v območju urejanja z oznako S4/3A v morfološki enoti z oznako 1/8A, ki je določeno kot stavbno zemljišče znotraj ureditvenega območja naselja. Merila in pogoji glede vrste posegov v morfološki enoti z oznako A1/8A so določeni v 24. členu PUP. V točki F 24 člena, je navedeno, da je v morfološki enoti z oznako 1A/8A nadomestna gradnja možna pod splošnimi pogoji, ki veljajo za novogradnjo. Splošne določbe za prostorsko urejanje območja pa so razvidne iz členov od 6 do 23 PUP.

V nadaljevanju navaja razloge, ki se nanašajo na dotrajanost obstoječega objekta, pogoje za njegovo odstranitev ter pogoje za novogradnjo. Podrobno opisuje celoten ugotovitveni postopek zaradi nasprotovanja novogradnji strank z interesom v upravnem postopku (tožnikov v upravnem sporu), čemur je sledila poprava PGD, pridobitev mnenja glede vplivnega območja nameravane gradnje zaradi osenčenosti objektov, ter vplive v zvezi z gensko in zdravstveno zaščito po veljavnih predpisih.

Glede odmikov od sosednje parcele navaja, da že 36. člen Odloka o PUP/2006 določa dopustne različne odmike objekta od sosednje parcele. V 2. alinei je določeno, da mora biti odmik objekta od najbližje točke sosednje parcele najmanj 4 m; v 3. alinei je določeno, da je dopusten odmik objekta od najbližje točke sosednje parcele tudi manjši od 4m, vendar ne manj kot 1,5m, če se s tem strinja lastnik sosednje parcele, in da si mora investitor nove gradnje pridobiti soglasje sosednje parcele. V 4. alinei je določeno, da je izjemoma dopusten odmik novogradnje najbližje točke sosednje parcele od 0,00m do 1,50m pod pogojem, da si investitor novogradnje pridobi od lastnika sosednje parcele dokazilo o pravici graditi (lastninska, stvarna ali obligacijska pravica) in si v tem izjemnem primeru mora pridobiti tudi soglasje Urada za okolje in prostor, MO Velenje; Določbe pete alinee 36. člena Odloka o PUP/2007 (ta s 14. členom spreminja oziroma dopolnjuje 36. člen Odloka o PUP/2006) določa, da je dopusten odmik objekta od najbližje točke sosednje parcele tudi manjši od 4m, vendar ne manj kot 1,50m brez soglasja lastnika sosednje parcele, po tako imenovanem principu recipročnosti. Recipročno soglasje nastopi v primeru, ko je na sosednji parceli zgrajen objekt oddaljen od parcelne meje manj kot 4m (recipročen objekt). Dopusten odmik objekta brez soglasja lastnika sosednje parcele tako velja za objekt, ki je od parcelne meje oddaljen enako ali več kot objekt na sosednji parceli, vendar ne manj kot 1,50m, njegova dolžina, gledano na parcelno mejo, pa ni večja kot dolžina recipročnega objekta. V primeru nejasnosti teh določil glede odmikov po načelu recipročnosti, si mora investitor objekta (novogradnje, nadomestne gradnje, dozidave, ali postavitve enostavnih objektov) pridobiti soglasje Urada za okolje in prostor, Mestne občine Velenje, ki temelji na sklepu odbora za okolje in prostor Sveta Mestne občine Velenje. To soglasje urada je pridobljeno pod št. 350-07-008/2007-300 z dne 6. 12. 2007. Na zemljišču s parc. št. 2108 k.o. ... je zgrajena garaža ob stanovanjski hiši tožnikov v tem sporu, ki je oddaljena manj kot 4m od zemljišča last investitorjev, dolžina je 6,37m. Dolžina dela stanovanjske hiše, ki se približa zemljišču s parc. št. 2108 k.o. ..., na odmik najmanj 1,5m, pa je 5,63m. To pomeni, da je predvidena gradnja po predloženem PGD, skladna s peto alineo 36. člena PUP. Za „recipročni objekt – garažo“ je pridobljeno gradbeno dovoljenje za gradnjo prizidka k obstoječemu stanovanjskemu objektu pod št. 351-368/73-3 z dne 1. 10. 1976, ki ga je izdal takrat pristojni upravni organ. Stranski udeleženci (tožniki v tem sporu), so kot lastniki zemljišča s parc. št. 2108 k.o. ..., izjavili, da je na njihovi parceli zgrajen objekt (garaža), ki je znotraj predpisanih občinskih odmikov (odmik manjši od 4m), vendar je bil objekt zgrajen v soglasju s takratnim lastnikom sosednje parcele št. 2110 k.o. ... D.D., kar je razvidno iz soglasja z dne 22. 5. 1973 za gradnjo garaže ob parcelni meji. Izjavljajo tudi, da je D.D. pridobil soglasje takratnega lastnika parc. št. 2108 k.o. ..., za dograditev verande znotraj predpisanih odmikov, za kar je priložena izjava E.E. z dne 28. 7. 2008, da je bilo medsebojno soglasje resnično dano. Upravni organ navaja, da je na podlagi izjav strank z interesom v upravnem postopku recipročnost že izkoriščana in je v Odloku nepravilno uporabljena. Ponovno se sklicuje na peto alineo 36. člena Odloka o PUP/2007, na podlagi katerega je pridobljeno soglasje Urada MOV z dne 6. 12. 2007, št. 350-07-0081/2007-300. Soglasje temelji na zapisniku 6. seje Odbora za okolje in prostor Sveta MO Velenje, iz katerega izhaja, da je pogoj za izdajo soglasja, da nadomestni objekt ne sme biti večje etažnosti kot je obstoječa stanovanjska hiša. Upravni organ ni sam presojal „izkoriščenosti recipročnosti“, ampak je sledil ugotovitvam pristojnega občinskega organa. Ta je v skladu s 36. členom PUP presodil, da za izdajo soglasja lahko uporabi načelo recipročnosti.

Ob objektu bo tudi oporni zid, ki meji na parc. št. 2111 k.o. ... lastnikov F.F. in G.G. Ker postavitev tega zidu med lastniki parcel po izvedenem ugotovitvenem postopku ni sporno, jih sodišče v sodbo ne povzema.

V nadaljevanju upravni organ našteva še uskladitev PGD z nadaljnjimi členi 37. in 38. člena PUP (gabariti stavbe), ki pa v tem postopku niso sporni ter zaključuje, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja.

Organ druge stopnje v pritožbeni odločbi potrjuje odločitev prvostopenjskega organa in navaja, da ne more upoštevati določbe 14. člena Odloka o PUP/2007 v celoti, ker je pri odločanju vezan na načelo zakonitosti. Podzakonski predpisi in drugi splošni akti morajo biti v skladu z Ustavo in zakoni, tako da ni mogoče uporabiti določbe 14. člena Odloka o PUP/2007 v tistem delu, ki se nanaša na pridobitev soglasja občinskega urada v primeru nejasnosti. Opozarja na odločbo Upravnega sodišča II U 294/2009-14 z dne 19. 5. 2010, ki je zavzelo stališče, da je ureditev, ki pogojuje gradnjo s soglasjem občinskega organa neskladna z zakonsko ureditvijo na tem področju, zaradi česar je upravni organ uporabil samo tisti del predpisnega določila, ki na soglasje občinskega urada ni vezano. Navaja določbo 4. alinee 36. člena Odloka o PUP/2006, da je dopusten manjši odmik, vendar ne manj kot 1,50m brez soglasja lastnika sosednje parcele po t.i. načelu recipročnosti. Ugotavlja, da je bil že pred tem obstoječi objekt od parc. št. 2108, oddaljen manj kot 4m. Tudi objekt pritožnikov (strank z interesom v upravnem postopku), še zlasti garažni prizidek je zelo blizu meje oziroma na sami parcelni meji investitorjevega zemljišča, in so tako spoštovana določila 36. člena Odloka o PUP/2006, kot tudi 37. in 38. člena, ki določata podrobnejša merila glede horizontalnega vertikalnega gabarita. V nadaljevanju še odgovarja na pritožbene navedbe pritožnikov, kar pa sodišče v sodbo ne povzema.

Tožeča stranka v tem postopku (stranski udeleženci v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja) uveljavlja tožbene razloge kršitev pravil postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja celoten potek ugotovitvenega postopka izdaje gradbenega dovoljenja, izkazuje svoj pravni interes in status stranke v postopku, opredeljuje dejansko stanje, glede kršitve pravil postopka, ker upravne odločbe ni mogoče preizkusiti pa navaja: V nasprotju sta si odločbi upravnega organa prve in druge stopnje. Organ prve stopnje svojo odločitev utemeljuje z določbo 14. člena Odloka o PUP/2007, medtem ko organ druge stopnje celo navaja, da ta določila niso relevantna. V času izdaje izpodbijanega akta ni obstajala nobena pravna podlaga, ki bi dovoljevala rušitev obstoječega objekta, ki sploh ni dotrajan. V razlogih izpodbijane odločbe ni pojasnjeno, katere nejasnosti je Urad za okolje in prostor MOV, pojasnjeval z izdanim soglasjem. Pomanjkljivo so obrazložena odločilna dejstva, obrazložitev je protiustavna, odločbe ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju še opozarja na nepravilnosti vplivnega območja glede osenčenja in zračnosti, ki jih ustrezne listine ne izkazujejo.

Glede pritožbene odločbe navaja, da se je upravni organ skliceval na načelo zakonitosti in ugotovil, da ne bo upošteval določb Odloka o PUP/2007 v delu, ki določa pridobitev soglasja občinskega urada v primeru nejasnosti glede obstoja recipročnosti. Kljub temu pa je recipročnost iz tega odloka ugotavljal in s tem prihaja sam s seboj v nasprotje. Gre za nezakonit 14. člen Odloka o PUP/2007, ker je s takšno določbo občina uredila materijo, ki jo pristojni materialni zakon ne ureja in ni podlage za njeno urejanje v podzakonskih aktih. Nosilec urejanja okolja, Urad za okolje in prostor MOV, v prostorskih aktih ne bi smel pustiti neizdelanih ter nejasnih določil, o katerih se izreka naknadno (ob vlogi za izdajo soglasja). S takšnim načinom urejanja okolja in prostora strankam v postopku niso vnaprej jasni in znani pogoji, po katerih bi lahko gradili. To stališče je že izoblikovano z odločbo Ustavnega sodišča U-I-227/00-56 z dne 14. 23. 2002, ki navaja, da določbe PUP že po samem zakonu določajo le merila in pogoje za pomožne gradnje in ne morejo dopuščati nobenih odstopanj. Občina nima pooblastila, da v okviru manjših odmikov od sprejetih urbanističnih aktov, sama odloča o spremembah pogojev za poseg v prostor v posameznem primeru. To je nedopustno orodje prostorskega načrtovanja. Kot izhaja iz odločb Ustavnega sodišča U-I-262/01 ter U-I-227/00, s PUP ni mogoče določiti, da je pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja potrebno še soglasje občinske strokovne službe. Takšno urbanistično načrtovanje pomeni po svoji vsebini spremembo oziroma dopolnitev PUP. Upravni organ ni sam presojal izkoriščenosti recipročnosti, ampak je sledil ugotovitvam pristojnega občinskega organa, kar je nedopustno. Upravni organ se je celo skliceval na pogoj, ki sicer ni zapisan ne v odloku, niti ne v soglasju, temveč naj bi izhajal iz zapisnika 6 seje Odbora za okolje in prostor, da nadomestni objekt ne sme biti večje etažnosti kot je obstoječa stanovanjska hiša. Odločanje ni zakonito, ker se sklicuje na pravno nezapisane pogoje iz zapisnika seje.

Postopek sprejema Odloka o PUP/2007 ni bil zakonito, ker je bil prostorski akt sprejet po skrajšanem postopku v nasprotju s 3. členom Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1).

Nadalje navaja neskladje določbe 14. člena Odloka o PUP/2007, ki dodaja 5. alineo drugega odstavka 36. člena Odloka o PUP/2006, z ustavo in zakoni. Razlaga pojem recipročnosti, kar je povezano z nečim enakim, ustreznim kot povračilo, vzajemnost, ki jo določajo posamezne države v medsebojnih odnosih. Če bi bila uvedba takega instituta recipročnosti dopustna, bi ga bilo mogoče upoštevati samo kot institut, ki ga je mogoče uporabiti med istimi subjekti, torej med istima lastnikoma sosednjih parcel in ne med pravnim prednikom sedanjih lastnikov ene sosednje parcele ter sedanjim lastnikom druge sosednje parcele ter po enakih vzajemnih pogojih. Uporabi se lahko samo za vnaprej, ne more pa vplivati za nazaj, na že urejena razmerja. Treba je upoštevati tudi, da imajo tožeče stranke na parcelni meji pomožen objekt garažo, medtem ko bo investitor zgradil oziroma povečal osnovni bivalski objekt. Poudarja, da gre za poseg v njihovo zasebno lastnino in že pridobljene pravice glede na to, pa je bilo med prejšnjimi lastniki sosednjih parcel že zamenjano vzajemno soglasje o gradnji objekta znotraj predpisanih odmikov. Poudarja, da ima investitor pri svojih 662 m² dovolj zemljišča za gradnjo običajne stanovanjske hiše in ni omejen pri svoji pravici do gradnje na lastnem zemljišču zaradi morebitne majhnosti parcele. V nadaljevanju še navaja načelo sorazmernosti in pojmovanje evropskega sodišča v posameznih primerih glede tega načela. Sklicuje se na načelo enakosti pred zakonom, ki izhaja iz 14. člena Ustave. To je kršeno, ker gre za neenako obravnavanje, ker takšna določba velja zgolj za določeno sporno območje občine. Opozarja tudi na retroaktivnost sprejeta predpisa, s čimer se posega v obstoječa razmerja za 40 let nazaj. Predpis mora biti pravno predvidljiv in zanesljiv. Takšen namen izhaja tudi iz 1. člena ZUreP in 5. točke prvega odstavka 2. člena tega zakona. Predlaga, da se izpodbijano gradbeno dovoljenje v celoti odpravi in se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Stranka z interesom v tem sporu (investitorja A.A. in B.B., prvi odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) v obsežnem odgovoru na tožbo podrobno odgovarja na posamezne tožbene navedbe v zvezi s pravnim interesom in statusom tožnikov kot stranke v postopku. Navaja kronologijo upravnega postopka za pridobitev gradbenega dovoljenja, opredelitev dejanskega stanja, daje komentar na trditve tožeče stranke glede očitne kršitve pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava, retroaktivnosti upravnih aktov, dotrajanosti in rušenje objekta, osenčenja, zračnosti in drugih vplivov. Predlaga, da se tožba tožeče stranke zavrne in odloži učinek pravnomočnosti izpodbijanega upravnega dovoljenja.

K točki I izreka: Tožba je utemeljena.

Izpodbijano gradbeno dovoljenje, št. 351-168/2008-1209 z dne 8. 3. 2010, je izdano investitorjema A.A. in B.B. (stranka z interesom v tem sporu), za odstranitev obstoječe stanovanjske hiše in gradnjo nove na zemljišču s parc. št. 2110, na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje urejanja S4/3 Šmartno-Velenje in del območja urejanja G4/3 (Odlok o PUP/2006), ki v 36. členu v četrti alinei prvega odstavka, glede dopustnosti odmikov objektov določa, da je dopusten odmik objekta od najbližje točke sosednje parcele tudi manj kot od 4m, vendar ne manj kot 1,50 m, če se s tem strinja lastnik sosednje parcele. V tem primeru si mora investitor novogradnje pridobiti soglasje lastnika sosednje parcele. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za to območju (Odlok o PUP/2007), ki je tudi pravna podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja je bila v 14. členu, s katerim se spreminja 36. člen Odloka o PUP/2006, dodana po četrti alinei tega člena nova alinea, ki glasi: Dopusten je odmik objekta od najbližje točke sosednje parcele tudi manjši od 4m, vendar ne manj kot 1,50m, brez soglasja lastnika sosednje parcele, po tako imenovanem principu recipročnosti. Recipročnost soglasja nastopi v primeru, ko je na sosednji parceli zgrajen objekt oddaljen od parcelne meje manj kot 4m. Dopusten odmik objekta brez soglasja lastnika sosednje parcele po načelu recipročnosti tako velja za objekt, ki je od parcelne meje oddaljen enako ali več kot objekt na sosednji parceli, vendar ne manj kot 1,50m, njegova dolžina gledano na parcelno mejo, pa ni večja kot dolžina recipročnega objekta. V primeru nejasnosti teh določil, glede odmikov po načelu recipročnosti, si mora investitor objekta (med drugim novogradnje in nadomestne gradnje) pridobiti soglasje Urada za okolje in prostor Mestne občine Velenje, ki temelji na sklepu Odbora za okolje in prostor, Sveta mestne občine Velenje.

Prvostopenjski upravni organ, katerega odločitev je potrdila pritožbena odločba z drugačno (samo delno) uporabo določbe spremenjenega in dopolnjenega 36. člena Odloka o PUP/2006, je nedano soglasje lastnikov sosednje parcele, v skladu z zgoraj navedeno določbo Odloka o PUP/2007, nadomestil z danim soglasjem Urada za okolje in prostor Sveta MOV, št. 350-07-008/2007-300 z dne 6. 12. 2007. Takšno „nadomestno“ soglasje občinskega urada, sicer pristojnega za prostorsko urejanje, pa ni v skladu z zakonsko predpisanimi določbami, ki veljajo na področju prostorskega načrtovanja.

S prostorskimi ureditvenimi pogoji se namreč na abstrakten način določajo pogoji in merila za izvedbo prostorskih ureditev na določenem območju in so podlaga za odločanje v upravnih postopkih za izdajo dovoljenja za gradnjo objekta. Skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja s prostorskim aktom, presoja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, pristojna upravna enota. Za obravnavani primer tako v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe (oziroma skladnosti nameravane gradnje z Odlokoma o PUP/2006, 2007), v okviru katere (upoštevaje 125. člen Ustave RS, ki določa, da so sodniki vezani na ustavo in zakon), sodišče presoja tudi skladnost prostorskih ureditvenih pogojev z zakonom (ZUreP-1 oziroma ZPNačrt). To pomeni, da bi bila na območju, na katerem stoji sporni objekt, dovoljena gradnja objekta od najbližje točke sosednje parcele manjše od 4m, vendar ne manj kot 1,5m, če investitor pridobi soglasje lastnika sosednje parcele (4. alinea prvega odstavka 36. člena Odloka o PUP/2006). Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v 49.b členu namreč določa, kdo so soglasodajalci pri graditvi objektov. Glede na zakonsko točno določene pristojnosti občine kot soglasodajalca, ta ne more nastopati kot soglasodajalec (tudi razlagovalec recipročnosti objekta) urbanističnih rešitev, kot je odmik objekta od sosednjih zemljišč. Vsi odmiki morajo biti vnaprej jasno določeni s prostorskimi akti, kot je to v spornem primeru določeno z Odlokom o PUP/2006. Na takšno presojo navezuje tudi določba 14. člena ZGO-1, ki določa, da se skladnost objekta s prostorskimi akti zagotavlja s projektiranjem v postopku izdaje gradbenih dovoljenj, kar pomeni, da je upoštevaje odmik objekta od roba sosednjih zemljišč, če je ta predpisan, v pristojnosti organa, ki vodi postopek izdaje gradbenega dovoljenja. V tem obravnavanem primeru pa občina z izdajanjem soglasja, ki temelji na razlagi, da predmetna gradnja ni v nasprotju z urbanistično dokumentacijo, dejansko opravlja normativno vlogo, s tem ko dopolnjuje nejasen oziroma nedorečen prostorski akt, to je Odlok o PUP/2007, ki določa soglasje občinskega urada v primeru nejasnosti recipročnosti.

Tudi sicer lahko po presoji sodišča, recipročnost soglasja, če bi takšna določba po Odloku o PUP/2007 veljala za pravno relevantno pri odločanju, nastopi takrat, ko je na sosednji parceli zgrajen objekt oddaljen od parcelne meje manj kot 4m, vendar ne manj kot 1,50m, zgolj za takratne lastnike objektov oziroma investitorje novogradnje. Soglasje je lahko dano samo za vnaprejšnja razmerja po načelu recipročnosti, ne morejo pa se upoštevati kot recipročna soglasja, dana v sosedskih razmerjih med pravnimi predniki lastnikov objektov, za več desetletij nazaj. Te okoliščine v zvezi z že danimi in s tem „porabljenimi“ soglasji, so namreč določno razvidne iz upravnih listin in se nanje oba upravna organa tudi sklicujeta. Pri tem pa je med strankami postopka tudi sporno, ali so bila ta recipročna soglasja, tudi že dejansko realizirana.

Glede na navedeno, je sodišče ugotovilo, da 14. člen Odloka o PUP/2007, s katerim se spreminja 36. člen Odloka o PUP/2006, v obravnavanem primeru ne more biti podlaga za izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Sodišče se v nadaljevanju zato ni spuščalo v presojo tožbenih trditev glede nezakonitega postopka sprejemanja Odloka o PUP/2007 in v nadaljnje tožbene ugovore, ki se nanašajo na poseg v že pridobljene pravice, retroaktivnost upravnih aktov, dotrajanosti in rušenje že obstoječega objekta ter v prerekanja mnenj oziroma študij, ki se nanašajo na vplive iz okolja.

Sodišče je izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da pri izdaji upravnega akta ni bil uporabljen pravilen materialni predpis, ter zadevo po tretjem odstavku tega člena vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek.

K točki II izreka: Tožeča stranka je ob vložitvi tožbe zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče o njeni zahtevi odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi ali ugotovi nezakonitost izpodbijanega akta, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. Upoštevaje določbo 2. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, številka 24/07 - Pravilnik) sodišče ugotavlja, da je tožečo stranko v upravnem sporu zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zadeva pa je bila rešena na seji, zato je skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika tožeči stranki priznalo stroške v višini 350 €, povečane za 20% DDV.