Jedro

Ugotovitev utemeljenega suma kot enega od zakonskih pogojev za pripor v fazi vložene obtožnice sodišču ne nalaga ocene verodostojnosti oziroma zanesljivosti dokazov, saj je to naloga razpravljajočega senata na glavni obravnavi.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega A.E.S. se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu A.E.S. ob vložitvi obtožnice zaradi kaznivega dejanja spolnega nasilja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 181. člena KZ, nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ, grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ ter ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, podaljšalo pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Kopru je pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika zoper navedeni sklep zavrnilo kot neutemeljeni.

Zagovornik je dne 21.7.2005 zoper pravnomočni sklep vložil zahtevo za varstvo zakonitosti brez navedbe zakonskih razlogov in predlagal, da Vrhovno sodišče sklep razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Ugotavlja, da sta obe sodišči oceno utemeljenosti suma pravilno oprli na izpovedbe oškodovancev. Ko zagovornik graja dokazno oceno z navedbami, da gre za zaroto žene in njenih sorodnikov, prezre, da v postopku odločanja o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici zunajobravnavni senat ne ocenjuje dokazov, saj je to pridržano senatu na glavni obravnavi ob njihovi neposredni izvedbi. Ne drži tudi trditev, da ne obstaja nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj; če je obdolženčeva žena trenutno v varni hiši, to ne pomeni, da je izključena možnost, da bi obdolženec ogrozil njeno varnost, ko bi odkril, kje se nahaja. Ocenjuje, da je pripor tudi sorazmeren nevarnosti, ki jo obdolženec predstavlja na prostosti, saj grožnje in nasilno ravnanje proti ženi, tastu in svakinji kažejo na to, da te nevarnosti ni mogoče odvrniti drugače kot z odreditvijo pripora.

Očitno gre za človeka, ki konflikte v domačem okolju rešuje z nasiljem, saj na take njegove osebne lastnosti kažejo izpovedbe prič, zlasti v tistem delu, v katerem je oškodovancem grozil tudi z nožem.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik zanika utemeljenost suma storitve kaznivih dejanj in s tem v zvezi navaja, da obdolženec kaznivih dejanj ni storil, da je kazenski postopek konstrukt obdolženčeve žene, njene sestre in njenega očeta, ki bi se ga potem, ko je njun zakon prišel v krizo, z obsodbo in izgonom iz države radi znebili. Navaja tudi, da ovadba in izpovedba žene enostransko prikazujeta dogajanje med zakonsko zvezo, da se v postopku izključno verjame le ženi, njeni sestri in njenemu očetu, ki pa sta, kljub opozorilu na posledice krivega pričanja, govorila neresnico.

Zagovornik s takšnimi navedbami prepričuje v nezadostnost in neverodostojnost dokazov, na katerih po ugotovitvah pravnomočnega sklepa sloni utemeljen sum. S tem pa ne izpodbija zakonitosti tega sklepa, temveč ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Nižji sodišči sta obrazloženo pretehtali, ali zbrani dokazi in podatki opravičujejo sklep o utemeljenosti suma, da je obdolženec storil kazniva dejanja. Ugotovili sta, da je ob vložitvi obtožnice (ta je medtem postala pravnomočna) podana visoka stopnja utemeljenosti suma, ki ne temelji zgolj na izpovedbah oškodovancev, pač pa tudi na drugih dokazih (izpovedbe ostalih prič, izvedenec psihiater). Vložniku zahteve je bilo v sklepu pritožbenega sodišča med drugim že pojasnjeno, da ugotovitev utemeljenega suma kot enega od zakonskih pogojev za pripor v tej fazi postopka sodišču ne nalaga takšne vsebinske (kvalitativne) presoje dokazov, kot jo pričakuje zagovornik, kajti ocena verodostojnosti oziroma zanesljivosti dokazov je predmet razpravljajočega senata na glavni obravnavi.

Zagovornik navaja, da razlogi za ponovitveno nevarnost niso podani, pri čemer ponavlja pritožbene trditve, da ne ve, kje se žena nahaja, da o grožnjah govorijo zgolj ženini sorodniki in da je kazenski postopek sprožen z namenom, da bi se ga znebili. Sodišču tudi očita, da vztrajno zavrača možnosti odreditve hišnega pripora, "čeprav bi bil v danih okoliščinah povsem izvedljiv", zato predlaga, da to možnost prouči Vrhovno sodišče v okviru vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Tudi s takšnimi navedbami, s katerimi zanika priporni razlog ponovitvene nevarnosti ter neogibnost pripora za varnost ljudi, zagovornik v nasprotju z zakonom izpodbija zgolj ugotovljeno dejansko stanje, ne pa zakonitost pravnomočnega sklepa. Ugotoviti je treba, da sta nižji sodišči opravili vsebinsko presojo tudi glede omenjenih pogojev, pod katerimi je dopusten poseg v osebno svobodo ter navedli konkretne in specifične okoliščine, s katerimi sta utemeljili oceno glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in da je pripor neogibno potreben za varnost oškodovanke, njene sestre in njenega očeta, kar pomeni, da po mnenju sodišča pripora ni mogoče nadomestiti z nobenim od milejših ukrepov.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).