Jedro

Poziv za plačilo predstavlja potrebno dejanje namenjeno izvršitvi in izterjavi davka in je tako v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek petletnega zastaralnega roka, saj je tovrstno ravnanje pristojnega organa šteti za uradno dejanje organa, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava RS (v nadaljevanju FURS) odločila, da se pri dolžnici opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 27. 10. 2016 (in predstavlja okoljsko dajatev) 19.691,88 EUR ter stroške izdaje sklepa v višini 25,00 EUR, na dolžničina denarna sredstva, in da se dolžničina denarna sredstva do višine davčne obveznosti prenesejo na prehodni podračun FURS-a, pri čemer se bankam oziroma hranilnicam prepoveduje plačati zarubljena denarna sredstva dolžniku (4. točka izreka) ter da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik, in da pritožba ne zadrži davčne izvršbe (5. in 6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da dolžnica v roku ni poravnala davčnih obveznosti, navedenih v izreku sklepa, zaradi česar je bilo v skladu s 43. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), treba začeti davčno izvršbo.

3. Ministrstvo za finance je po vloženi pritožbi zoper izdani sklep tožbo zavrnilo in pojasnilo, da so bili v času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljavni izvršilni naslov, in sicer odločba št. 42621-32/2010-2 z dne 10. 9. 2010 Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja, da je navedeni izvršilni naslov postal izvršljiv dne 31. 12. 2010, zaradi česar se dejstva, ki so v njem potrjena, v skladu s prvim odstavkom 169. člena ZUP, štejejo za dokazana, pri čemer se morebiten dvom v izvršljivost in potrdilo o izvršljivosti lahko izpodbijata le pri organu, ki je izvršljivost potrdil, torej v posebnem postopku in ne v postopku davčne izvršbe (kar je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 227/2003 in Upravnega sodišča RS, št. II U 191/2009).

4. Ker je pritožnik izpostavil tudi ugovor zastaranja iz drugostopenjske odločbe izhaja tudi obrazložitev, da je bila v času izdaje Carinska uprava RS pristojen organ za izterjavo denarnih nedavčnih obveznosti, med katere sodi tudi okoljska dajatev, in da je Carinska uprava RS kot pristojni organ že dne 30. 1. 2014 izdala poziv pritožniku k plačilu terjane obveznosti, in sicer št. 405-5/2011/61 in nato 14. 5. 2014 ponovno dopis, ki je bil naslovljen na pritožnico, iz katerega tudi jasno izhaja, da pritožnica dolguje plačilo glede odprtih terjatev iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov za leto 2009 in poziv Carinske uprave k plačilu te terjatve. Tako je pritožbeni organ v obrazložitvi pojasnil, da šteje, da pritožbene navedbe glede zastaranja niso utemeljene, saj se kot trenutek začetka izterjave tudi v skladu s sodno prakso šteje trenutek izdaje sklepa o davčni izvršbi (Vrhovno sodišče RS, IV Ips 85/2011 z dne 17. 4. 2012) in da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan pred nastopom zastaranja, saj po vsakem teku zastaranja prične zastaranje izdajanje tovrstnega sklepa teči znova, pri čemer pa še ni poteklo 10 let od dneva, ko je zastaranje začelo prvič teči. 5. Iz obrazložitve izhaja tudi odgovor v zvezi z dolžnostjo zavezanca za plačilo okoljske dajatve, pri čemer pritožbeni organ pojasnjuje, da se v predmetnem postopku presoja zgolj pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o izvršbi, zaradi česar je glede višine terjatve in zavezanca za plačilo že določeno kot izhaja iz izvršilnega naslova in tako davčni organ v postopku davčne izvršbe ni pristojen preverjati ali je pritožnik zavezanec za plačilo predmetne dajatve, ki izhaja iz izreka izvršilnega naslova.

6. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep, ker meni, da je izterjava davčnega organa zastarala, saj je v skladu s 125. členom ZDavP-2 relativni rok potekel, in po oceni tožeče stranke oba dopisa, ki jih je tožena stranka izdajala v postopku ne predstavljata uradnega dejanja. Zastaranje pa po mnenju tožeče stranke pretrga izključno uradno dejanje, ki je namenjeno davčni izvršbi, kot formalni akt (odločba, odredba, sklep), zaradi česar meni, da je bil opomin pred izvršbo, poslan 16. 9. 2016, poslan prepozno. Tožeča stranka tako predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in se odloči, da se tožnici vrnejo zarubljena sredstva, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne davčnemu organu prve stopnje v novo odločanje, kakor tudi, da se tožnici vrnejo vsi stroški.

7. Druga tožbena navedba tožnice pa je, da tožnica ni zavezanka za plačilo okoljske dajatve.

8. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis. V zvezi z odgovorom na tožbo pa tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja, pri razlogih iz obrazložitve sklepa o davčni izvršbi organa prve in druge stopnje. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Med strankama je sporno, katero je tisto dejanje, ki predstavlja uradno dejanje davčnega organa, ki bi lahko pretrgalo tek relativnega zastaralnega roka, saj tožeča stranka meni, da dopisa Carinske uprave RS, št. 405-5/2011-61 z dne 30. 1. 2014 in 405-5/2011-71 z dne 15. 4. 2014 nista akta, ki bi predstavljala uradno dejanje in na ta način pretrgala zastaralni rok določen v 125. členu ZDavP-2. Glede akta (opomina), št. DT 4933-82769/2016 z dne 16. 9. 2016 pa tožeča stranka meni, da je bil poslan prepozno, torej po poteku petih let. 11. 125. člen ZDavP-2 določa zastaranje pravice do odmere davka in tudi zastaranje pravice do izterjave davka. Tretji odstavek tako določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih (5) letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Nadalje 126. člen istega zakona določa pretrganje in zadržanje zastaranja, pri čemer iz drugega odstavka izhaja, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Četrti odstavek pa v nadaljevanju določa, da po pretrganju začne zastaranje teči znova in da čas, ki je pretekel pred pretrganjem ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon. Šesti odstavek pa nadalje določa, da ne glede na določbo o zastaranju pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči (absolutni rok), razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

12. Med strankama je nesporno, da je Carinska uprava RS dne 30. 1. 2014 toženi stranki izdala poziv k plačilu št. 405-5/2011-61, ter da je dne 14. 5. 2014 izdala ponovni dopis glede odprtih postavk s pozivom k plačilu terjatve. Med strankama pa ostaja sporno ali oba navedena dopisa predstavljata uradno dejanje, ki lahko pretrga tek zastaralnega roka.

13. Uradno dejanje je lahko samo dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na obravnavanje njenih nalog (objektivni kriterij). V pravni teoriji je sprejeto stališče, da državna oziroma javna uprava izvaja oblastvene in neoblastvene oblike delovanja. O oblastvenih oblikah delovanja države govorimo takrat, ko država oblastno in enostransko odloča o pravicah ali obveznostih oziroma posega v pravice ali svoboščine (t.i. delovanje države ex iure imperii). Država praviloma pri izvajanju svoje servisne funkcije opravlja tudi številna dejanja, ki ne vsebujejo oblastvenih mehanizmov (t.i. delovanje države ex iure gestionis). Med neoblastvene akte delovanja države npr. sodijo akti poslovanja, interno poslovanje, strokovna dejanja, neoblastvena materialna dejanja in podobno.1

14. Namen sklepa o izvršbi je izterjati davek, ki ga dolžnik ni prostovoljno poravnal. Namen instituta zastaranja pa služi za varovanje pravice do izterjave davka v določenem času (5 let relativni rok, 10 let absolutni rok - tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 in 6. odst. 126. člena ZDavP-2). V danem primeru je začel zastaralni rok za izterjavo davka teči z dnem izdaje izvršilnega naslova ARSO in njegove izvršljivosti, ki je nastopila 31. 12. 2010. Namen varovanja posameznika, ki je določen v 126. členu ZDavP-2 je, da državni organ ne more kadarkoli poseči po izterjavi plačila davka, temveč mora biti v procesu izterjave davka aktiven.

15. Sodišče po pregledu obeh zgoraj navedenih dopisov Carinske uprave RS in njune vsebine ugotavlja, da predstavljata navedena dopisa nedvomno oblastveno dejanje in uradno dejanje organa, ki meri na izterjavo plačila neplačanega davka oziroma okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, zaradi odlaganja komunalnih in nekomunalnih odpadkov, ki izhaja iz odločbe ARSO z dne 10. 9. 2010. Iz navedenih listin namreč posebej izhaja, da je Carinska uprava RS tožečo stranko že v dopisu 30. 1. 2014 pozvala, da odprti znesek obveznosti poravna do 15. 2. 2014, saj bo v nasprotnem primeru Finančna uprava RS dolžna uvesti postopek izvršbe. Prav tako pa je naziv iz dopisa, zadeva: „ Odprte postavke na dan 21.12.2013 in **poziv za plačilo“**, šteti kot uradno dejanje, saj je bil namen navedenega poziva in njegove vsebine izterjava davka,2 pri čemer je po mnenju sodišča vročitev navedenega poziva tožeči stranki (dolžnici) o neplačanem dolgovanem znesku imela namen doseči izpolnitev plačila dolgovanega zneska prostovoljno, kolikor pa tožeča stranka tega ne bi storila, pa je bila opozorjena, da bo zoper njo uveden postopek davčne izvršbe.

16. Tako po mnenju sodišča že navedeni poziv predstavlja uradno dejanje davčnega organa z namenom izterjave davka,3 pri čemer sodišče še pripominja, da je iz navedenega dopisa tudi razbrati, da se je tožeča stranka dogovarjala s toženo stranko o načinu plačila dolgovanih zneskov in tudi delnega poplačila, saj je do 31. 12. 2013 plačala skupni znesek 2.109,08 EUR, kar pomeni, da je na eni strani tožena stranka aktivno izvajala svoje oblastvene naloge v smislu izterjave davka, tožeča stranka pa se je zavedala svoje obveznosti, saj je del le-te tudi poravnala. Nadalje sodišče po pregledu listine „Odprte postavke na dan 31. 12. 2013“ z dne 14. 5. 2014 pripominja, da sta se obe stranki tudi v tem času dogovarjali o prejetih plačilih in njihovi razporeditvi na podračune občin, vendar da je tožena stranka kljub temu ugotavljala še vedno odprte terjatve iz naslova okoljske dajatve za onesnaževanja okolja zaradi odlaganja odpadkov za leto 2009 (iz pristojnosti ARSO, odločba 42621-32/2010-2 z dne 10. 9. 2010, ki je na dan 31. 12. 2013 še vedno znašala 20.370,26 EUR), pri čemer je tožeča stranka dne 6. 3. 2014 toženo stranko obvestila, da bo v prihodnje, ko bo izterjala sredstva od svojih dolžnikov, nakazala skupaj še za 20.103,76 EUR takse.

17. Ker je tožeča stranka dne 3. 3. 2014 in 11. 4. 2014 nakazala skupaj še 381,03 EUR dolgovanega zneska, je Carinska uprava RS kot takratni pristojni organ za izterjavo obveznosti, tožeči stranki pojasnila, da dolguje še 19.989,23 EUR.

18. Na podlagi navedenega je po mnenju sodišča mogoče vsa našteta dejanja tožene stranke šteti kot uradno dejanje davčnega organa, ki je pretrgalo relativni tek zastaralnega roka, saj je ne glede na to, da tožena stranka do takrat ni izdala odločbe ali odredbe ali sklepa (kot to zmotno meni tožeča stranka), vendarle opravljala oblastvena dejanja, ki predstavljajo uradno dejanje v okviru izvajanja svojih, z zakonom določenih, nalog in pooblastil in o katerih je bila tožeča stranka kot dolžnica ne samo obveščena o uradnem dejanju, temveč je s toženo stranko celo aktivno sodelovala pri ugotavljanju višine dolgovanega zneska, katerega del je tudi poravnala. Po mnenju sodišča „poziv za plačilo“ z dne 30. 1. 2014 predstavljal potrebno dejanje namenjeno izvršitvi in izterjavi davka in je tako v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2 pretrgalo tek petletnega zastaralnega roka, saj je tovrstno ravnanje pristojnega organa šteti za uradno dejanje organa, ki je pretrgalo relativni zastaralni rok.

19. Res je namen instituta zastaranja varovanje pravne varnosti dolžnika, pri čemer pa se, kolikor davčni organ še pred iztekom zastaralnega roka opravi dejanja, na podlagi katerih je mogoče zaključiti, da davčne obveznosti davčnega zavezanca niso dokončno določene ali plačane, tek zastaralnega roka prekine, kar se je v danem primeru prvič zgodilo v trenutku, ko je tožeča stranka prejela poziv davčnega organa za plačilo dolgovanega zneska.4 Tožeča stranka je bila namreč s prejemom poziva z dne 30. 1. 2014 jasno seznanjena koliko še znaša njen dolg, kakor tudi, da bo, kolikor ga ne bo prostovoljno poravnala, zoper njo opravljena davčna izvršba in je bila torej z navedenim pozivom pozvana, da plačilo opravi prostovoljno, kar pa je tudi namen določb 125. in 126. člena ZDavP-2, saj je po stališču sodišča takšen poziv davčnemu zavezancu na plačilo točno določenega zneska davka, za točno določeno obdobje, šteti kot uradno dejanje davčnega organa, povezanega z izvrševanjem njegovih pristojnosti in so tako neutemeljene navedbe tožeče stranke, da ga ni mogoče šteti kot uradno dejanje, ker ne gre za formalni akt, kot je npr. sklep ali odločba.

20. Ker je bil tako sklep o davčni izvršbi izdan 27. 10. 2016, in ker so vmesna dejanja davčnega organa prekinila tek relativnega zastaralnega roka in je nato zastaralni rok začel teči znova, je bil izpodbijani sklep izdan znotraj zastaralnega roka iz razlogov kot so že zgoraj pojasnjeni.

21. Glede tožbene navedbe, da tožeča stranka sploh ni zavezanka za plačilo okoljske dajatve pa sodišče pojasnjuje, da je bil izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan na podlagi pravnomočnega in izvršljivega naslova, in sicer odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje, številka 42621-32/2010-2, z dne 10. 9. 2010, ki ne more biti predmet tega upravnega postopka, saj na podlagi določbe petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s tožbo zoper sklep o izvršbi ni dopustno izpodbijati izvršilnega naslova in se tako sodišče v skladu z 71. členom ZUS-1 v celoti sklicuje na obrazložitev drugostopenjskega organa.

22. Sodišče pripominja, da glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, dejansko stanje pa med stranka niti ni bilo sporno, saj je v obravnavani zadevi šlo za presojo pravilne uporabe materialnega prava in za pravno vprašanje ter presojo pravnih norm, stališč in njihovih razlag, ki jih je sodišče zavzelo že v zgoraj navedenih primerljivih zadevah, zato je odločilo na seji senata (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (EKČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.5

23. Iz zgoraj navedenih razlogov je izpodbijani upravni akt po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 24. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Sodba I Ips 16905/2011-130 z dne 11. 6. 2015. 2 Primeroma enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 221/2017 z dne 6. 11. 2019. 3 Primeroma enako izhaja iz sodbe Upravnega sodišča IV U 42/2014 z dne 12. 2. 2015. 4 Smiselno enako izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 221/2017 z dne 6. 11. 2019. 5 Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.