Jedro

Za nateg (ki je sicer milejša oblika poškodbe kot zvin vratne hrbtenice) in zvin vratne hrbtenice (za obe obliki nepremoženjske škode - za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah) sodna praksa odmerja odškodnino v višini od 2 do 4 povprečnih plač.

Za posamezno vrsto nepremoženjske škode, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi več poškodb, je mogoče prisoditi le enotno denarno odškodnino.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se po spremembi pravilno glasi: „1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek 1.180 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016 dalje.

2. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe višjega sodišča povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 520,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe višjega sodišča povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 150 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 580 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in posledično stroškovni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri ugoditve celotnemu tožbenemu zahtevku. Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo posledice aktivnega fizičnega upiranja toženca in s tem povzročene škodne posledice, zato je nepravilno uporabilo 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odškodnine ni primerno individualiziralo, saj ni primerljiva z odškodninami v podobnih primerih. Pri odmeri odškodnine ni dovolj upoštevalo duševnih in psihičnih bolečin policista A. A. Ni upoštevalo, da je v dogodku utrpel več poškodb, poleg natega vratne hrbtenice, tudi več udarnin in iritacijo očesnih veznic. Zaradi zdravljenja je moral opraviti pregled v ambulanti NMP, pregled v urgentni kirurški ambulanti, pregled v ZD X. in štiri kontrole pri osebnem zdravniku. Nekaj dni je moral jemati analgetike in si hladiti poškodovane predele. Več ur po dogodku so ga oči pekle zaradi draženja solzivca, izpostavljen pa je bil tudi šestim zdravju škodljivim rtg slikanjem. Zaradi natega vratne hrbtenice je trpel tri dni telesne bolečine srednje hude intenzitete. Trajne telesne bolečine lažje intenzitete z občasnimi bolečinami srednje hude intenzitete pa pet dni. Občasne lahke bolečine je trpel do končanega zdravljenja nadaljnjih pet dni. Po treh tednih so posledice poškodb izzvenele. Po končanem zdravljenju je trpel še mesec dni občasne lahke bolečine pri skrajnih gibih zgornjega dela telesa in trajajoči prisilni drži. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je nateg vratne hrbtenice izključen po pogojih iz zavarovanja in zato zavarovalnica te škode ni povrnila. Zavarovalnica je 6. 1. 2016 sklenila sodno poravnavo s policistom kot tožnikom za škodo, ki izvira iz drugih poškodb in ne iz vratne hrbtenice, v višini 1.300 EUR. Sodišče je plačilo te odškodnine nepravilno štelo kot plačilo za škodo, ki je nastala zaradi poškodb vratne hrbtenice, čeprav je nesporno, da odškodnine za tovrstno škodo ni izplačala. Sodišče je tako nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je upoštevalo, da je s strani zavarovalnice izplačana odškodnina zaobjela tudi poškodbe hrbtenice. Očitno je spregledalo okoliščino neizplačila odškodnine za poškodbo hrbtenice. Odrekanje upravičenosti zahtevka je zato neupravičeno. Neutemeljeno in neobrazloženo je sklepanje sodišča, da v predmetnem dogodku policist ni utrpel strahu, saj iz izvedenskega mnenja dr. B. B. izhaja, da je policist v razgovoru z izvedencem povedal, da je bil to eden izmed najhujših dogodkov v njegovem službenem življenju, ker je bil povzročitelj (toženec) povsem podivjan. Policist je bil ob posredovanju pod izjemno veliko psihično obremenitvijo, saj je moral sebe in sodelavko izpostaviti nevarnosti. Dogodek se je policistu globoko vtisnil v spomin in ga večkrat podoživlja. Izvedenec je ocenil, da je utrpel intenziven strah, kot tudi sekundarni strah srednje intenzitete do pregleda v urgentni ambulanti, ko so bile izključene težje poškodbe. Glede na objektivne nevarne okoliščine posredovanja, je sodišče prve stopnje nepravilno ovrednotilo, da naj bi bila prizadeta le policistova telesna nedotakljivost brez posledic pretrpljenega strahu. Dosojena odškodnina v višini 1.600 EUR za vse oblike škode, ki jo je utrpel policist, je prenizka, ob tem, da je utrpel poškodbo vitalnega dela telesa, in tudi ni v skladu z obstoječo sodno prakso, v kateri se samo za zvin vratne hrbtenice dosoja odškodnina v višini dveh do štirih povprečnih plač. V sodbi VSM I Cp 515/2016 je sodišče dosodilo odškodnino za zvin vratne hrbtenice in poškodbo levega zapestja v višini 2.200 EUR. V sodbi VS RS II Ips 247/2005 je sodišče za zvin vratne hrbtenice odmerilo 2.731,59 EUR odškodnine, v zadevi II Ips 1152/2008 je za telesne bolečine dosodilo 2.900 EUR in za strah dodatno 625 EUR, v sodbi II Ips 621/2009 je odmerilo odškodnino za zvin vratne hrbtenice 2.341,49 EUR. V zadevi VSL Cp 493/2011 pa je bila za nateg vratne hrbtenice dosojena odškodnina v višini 3.500 EUR.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožnica pa ga s pritožbo ne more več izpodbijati. Izjemo predstavlja le položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega substrata pri odmeri odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo - 179. člen OZ.

6. V obravnavani zadevi tožnica zahteva od toženca kot povzročitelja škode povračilo odškodnine v višini 1.180 EUR za škodo (iz naslova nepremoženjske škode v znesku 900 EUR v posledici natega vratnih mišic in 280 EUR odvetniških stroškov), ki jo je plačala svojemu delavcu, policistu A. A., ki jo je utrpel v škodnem dogodku z dne 10. 3. 2013. Predmet postopka je regresni zahtevek.

7. Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je škodnega dne 10. 3. 2013 vinjeni in agresivni toženec pri intervenciji policije na njegovem domu poškodoval policista A. A. tako, da je dobil udarce v glavo, vrat in desno ramo, zaradi česar je utrpel udarnine glave, nateg vratnih mišic, udarnino desne rame in desne lopatice ter iritacijo očesnih veznic (zaradi potrebne uporabe plinskega razpršilca);1 - da je Zavarovalnica C., d. d., na podlagi v pravdni zadevi2 sklenjene izvensodne poravnave oškodovancu plačala 1.300 EUR odškodnine za pretrpljene udarnine, ni pa mu izplačala odškodnine za škodo, ki mu je nastala v posledici natega vratne hrbtenice;3 - da je tožnica vsled oškodovančevega odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova natega vratne hrbtenice na podlagi izvensodne poravnave z dne 8. 3. 2016 plačala 900 EUR, poleg tega pa še odvetniške stroške v znesku 280 EUR za sestavo odškodninskega zahtevka in sklenitve te izvensodne poravnave; - da je policist zaradi v škodnem dogodku utrpelih poškodb (udarnine glave, natega vratnih mišic, udarnine desne rame in desne lopatice ter iritacije očesnih veznic) trpel 3 dni srednje hude telesne bolečine, 5 dni lahke bolečine z občasnimi srednje hudimi, nato pa do konca zdravljenja še nadaljnjih 5 dni občasne bolečine lažje intenzitete; po končanem zdravljenju, ki je trajalo 13 dni, je še mesec dni trpel občasne lažje telesne bolečine; v bolniškem staležu je bil 14 dni; kot nevšečnost med zdravljenjem je ugotovljena začasno omejena gibljivost vratu zaradi zavrtosti, pregled v dežurni ambulanti in nato še v splošni bolnišnici.

8. Sodišče prve stopnje je ob tem, ko je na podlagi zaslišanja policista, prič in toženca ter dokaznih listin presodilo, da tožnica ni dokazala, da bi policist v danih okoliščinah škodnega dogodka utrpel posledice strahu (glede na trajanje in intenzivnost pravno priznani strah), zaključilo, da znaša primerna odškodnina za celotno škodo iz naslova udarnin in poškodbe v predelu vratne hrbtenice 1.600 EUR. Ker je bil znesek 1.300 EUR že plačan s strani Zavarovalnice C., d. d., je zaključilo, da je tožnica oškodovancu utemeljeno izplačala še 300 EUR odškodnine v posledici upoštevanega natega vratnega mišičevja in 280 EUR odvetniških stroškov. Zato je odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti le znesek 580 EUR.

9. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da je glede na tožničine trditve in ugotovitve sodišča prve stopnje, ki imajo oporo v dokaznem gradivu, oškodovanec v škodnem dogodku med drugim utrpel nateg vratnih mišic, kar je tista poškodba, ki se jo upošteva pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj je sodišče prve stopnje v nadaljnji obrazložitvi na več mestih očitno pomotoma zapisalo, da je tožničin delavec utrpel zvin vratne hrbtenice, ki je hujša telesna poškodba vratu, čeprav obe sodita med zelo lahke telesne poškodbe.

10. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo vse zgoraj povzete poškodbe, ki jih pritožba posebej izpostavlja. Ne more pa tožnica uspeti z obširnimi pritožbenimi navedbami, katere (dodatne) nevšečnosti naj bi delavec v škodnem dogodku utrpel, in z izpostavljanjem trajanja in intenzivnosti telesnih bolečin, saj s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Ker je pritožbeno sodišče vezano na ugotovljen dejanski substrat, očitek o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ne more biti predmet pritožbenega preizkusa.

11. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja, da sodišče ni upoštevalo, da je bila škoda iz naslova natega vratne hrbtenice izključena po splošnih pogojih iz zavarovanja. Ta okoliščina za odločitev ni bistvena. Dejstvo je, da je v izpodbijani sodbi ugotovljeno, da je zavarovalnica oškodovancu plačala za škodo, nastalo v posledici udarnin, odškodnino 1.300 EUR, medtem ko mu je tožnica kot njegov delodajalec plačala še odškodnino za škodo, nastalo v posledici natega vratnih mišic v višini 900 EUR. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je treba oškodovancu prisoditi odškodnino za celotno škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku in mu dejansko gre. Ni mogoče ločiti škode, ki mu je nastala v posledici poškodbe vratne hrbtenice, od škode, ki mu je nastala v posledice udarnin z iritacijo očesnih veznic. Za posamezno vrsto nepremoženjske škode, ki jo je oškodovanec utrpel zaradi več poškodb, je mogoče prisoditi le enotno denarno odškodnino. Da je temu tako, potrjuje ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin,4 ki jih je policist trpel zaradi vseh zadobljenih poškodb. Tudi dokazi, ki jih je tožnica predložila, ne omogočajo ločenega ugotavljanja ali ocenjevanja posledic, ki bi se nanašale na eni strani le na udarnine, na drugi strani pa na nateg vratnih mišic.

12. Neutemeljeno se pritožba zavzema za prisojo odškodnine iz naslova strahu, saj v izpodbijani sodbi ugotovljene dejanske okoliščine ne omogočajo zaključka o dokazanosti, da je oškodovanec trpel dalj časa trajajoči in intenzivni strah. S pritožbeni navedbami, da je policist v razgovoru z izvedencem povedal v smeri strahu ob dogodku, na podlagi česar je izvedenec strah tudi ocenil, tožnica ne more uspeti, saj z njimi meri na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar kot rečeno ni dovoljen pritožbeni razlog. Sicer pa velja dodati, da tožnica v tožbeni trditveni podlagi ni nikoli omenila, da bi zaradi dobljenih poškodb (ali zgolj utrpelega natega vratnih mišic) utrpela dalj časa intenziven strah. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odmerjalo odškodnino le iz naslova nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

13. Je pa sodišče prve stopnje, glede na ugotovitve o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnostih, po presoji pritožbenega sodišča odškodnino v višini 1.600 EUR odmerilo v prenizkem znesku. Odmera odškodnine za nematerialno škodo je stvar materialnega prava. Pri njej je sodišče vezano na merila iz 179. in 182. člena OZ: stopnjo bolečin in njihovo trajanje, pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Odmera poteka na dveh ravneh - konkretni in abstraktni. Po eni strani je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu z odškodnino nameniti pravično zadoščenje za omilitev njegovih bolečin. Po drugi strani pa je treba upoštevati tudi primere iz sodne prakse (objektivno merilo). Odškodnina mora biti namreč odmerjena tudi glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo ter upoštevaje razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Pritožbeno sodišče meni, da predstavlja pravična odškodnina za celotno poškodbo policista toliko, kot sta mu tožnica in zavarovalnica že plačali, to je 2.200 EUR (kar je ob izvedenih plačilih v letu 2016 (januar - marec) predstavljalo 2,1 povprečne plače5, ob izdaji izpodbijane sodbe6 pa 1,9 plače). Ta znesek je po presoji pritožbenega sodišča ustrezno umeščen med lažje, podobne oziroma hujše primere, ki so bili obravnavani v sodni praksi. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja primere VS RS II Ips 1259/20087, II DoR 289/20128, II Ips 703/20049, II Ips 476/200410 in II Ips 175/200811. Primeri VSK I Cp 77/2017, VSM I Cp 515/2016 in VSL II Cp 493/2001, ki jih pritožnica izpostavlja v pritožbi, sicer niso bili revizijsko preizkušeni, je pa iz njih, kot tudi iz primerov II Ips 247/2005, II Ips 1152/2008 in II Ips 61/2008, ki jih prav tako omenja pritožba, razvidno, da za nateg (ki je sicer milejša oblika poškodbe kot zvin vratne hrbtenice) in zvin vratne hrbtenice (za obe obliki nepremoženjske škode - za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah) sodna praksa odmerja odškodnino v višini od dveh do štirih plač.

14. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da je toženec dolžan plačati oziroma povrniti tožnici poleg že prisojenega zneska 580 EUR še dodatnih 600 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2016, ko je po ugotovitvah sodišča prve stopnje nastopila njegova zamuda (299. člen OZ). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu temu ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

15. Sprememba odločitve o glavni stvari terja spremembo stroškovne odločitve (165. člen ZPP). Tožnica je po spremembi odločitve uspela v celoti s tožbenim zahtevkom, zato ji je toženec dolžan povrniti potrebne pravdne stroške. Ti v skladu z Odvetniško tarifo, ki se uporablja v primeru zastopanja državnega odvetništva (8. člen Zakona o državnem odvetništvu), upoštevajoč veljavno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znašajo 520,20 EUR (200 točk za sestavo tožbe (1. točka tar. št. 18 OT), 200 točk za pripravljalno vlogo (1. točka tar. št. 19 OT), 200 točk prvi narok za glavno obravnavo in 150 točk za drugi narok (1. in 2 točka tar. št. 20 OT), 150 točk urnine (6. člen OT) in 17 točk materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), povečano za 22 % DDV).

Toženec mora tožnici zaradi njenega uspeha s pritožbo povrniti tudi pritožbene stroške, ki znašajo 150 EUR (250 točk po 1. točki tar. št. 21 OT, upoštevajoč vrednost odvetniške točke 0,60 EUR). Pravdne stroške, ki so tožnici nastali na prvi in drugi stopnji sojenja, mora toženec povrniti v roku 15 dni (kot je zahtevala tožnica) od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

1 Vse zadobljene udarce in utrpele poškodbe je sodišče ugotovilo na podlagi listinskega dokaznega gradiva (zdravniških izvidov in izvedenskega mnenja izvedenca dr. B. B., ki je podal mnenje v drugi pravdni zadevi, ki se je vodila na predlog A. A. zoper Zavarovalnico C., d. d. (točki 19 in 23 izpodbijane sodbe). 2 vodeni na predlog oškodovanca A. A. zoper zavarovalnico 3 Iz razlogov izpodbijane sodbe (v povzetku tožničinih navedb), ki imajo oporo v listinah, je razbrati, da mu škode zaradi utrpelega natega vratne hrbtenice ni izplačala, ker zavarovanje za tovrstno poškodbo oziroma njene posledice ni imelo kritja. Ta okoliščina med pravdnima strankama ni bila sporna, za odločitev o tožbenem zahtevku pa tudi ni odločilna, zato odsotnost razlogov v izpodbijani sodbi o tem, zakaj je zavarovalnica sklenila poravnavo le za škodo, ki ne izvira iz vratne hrbtenice, ne more imeti tehtnejšega pomena. 4 na podlagi izvenpravdnega izvedenskega mnenja dr. B. B., ki ga je v spis predložila tožnica, toženec pa mu ni nasprotoval 5 Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji je znašala 1.022,32 EUR. 6 Povprečna mesečna neto plača na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji je znašala 1.122,40 EUR. 7 V tej zadevi je bila oškodovancu (ki je utrpel nateg vratnih in ledveno križnih mišic) prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 1,5 plače, s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel manj časa posamezne telesne bolečine: dva dni srednje hude bolečine, srednje občasne pet dni, lahke trajne 14 dni in nato bolečine v obliki glavobolov še tri tedne, trpel je več nevšečnosti: tri obiske zdravnika, jemanje tablet in večkratno rtg slikanje, v bolniškem staležu je bil en mesec. 8 V tej zadevi je bila oškodovanki prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 1,7 plač s tem, da je oškodovanka v primerjavi s tožnikom trpela bistveno več srednje hudih bolečin in lahkih bolečin ter trpela številne nevšečnosti. 9 V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 3 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel hude bolečine en dan, občasno hude tri dni, srednje hude en teden, občasne hude dva tedna, zmerne pa štiri mesece, še vedno občasno zmerne bolečine. 10 V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 3 plač s tem, da je oškodovanec trpel tri dni srednje hude, lahke sedem dni, občasne lahke 14 dni, ki jih bo tudi v prihodnje, trpel je več nevšečnosti: poleg dveh pregledov v ambulanti, 2 trg pregleda, jemanje tablet in kontrolni pregledi pri osebnem zdravniku. 11 V tej zadevi je bila oškodovancu prisojena za prestane telesne bolečine in nevšečnosti odškodnina v višini 2,5 plač s tem, da je oškodovanec v primerjavi s tožnikom trpel več srednje hudih bolečin (7 dni) in 6 - 8 tednov lahke telesne bolečine, imel je kontrolne preglede in fizioterapijo ter je nosil ovratnico.