Jedro

Veljavni ZPIZ-2 ne zagotavlja več pravice do invalidnine na temelju telesnih okvar, ki so posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Tožničine zdravstvene težave, ki sicer predstavljajo 30 % telesno okvaro, so posledica degenerativnih sprememb zaradi patoloških procesov na hrbtenici, ki so postopoma prispevali k nastanku zdravstvenih težav in se tudi klinično manifestirali. So posledica bolezni in ne poklicne bolezni, zato nima pravice do invalidnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 2. 2014, v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 10. 2013 ter priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da preuči dodatno medicinsko dokumentacijo, ki jo prilaga. Razsodi naj, da ji pripada pravica iz naslova II. kategorije invalidnosti, da je njena telesna zmožnost zmanjšana vsaj za 50 %, ter da se ji dodeli vse pravice. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Z zaključkom sodišča, da telesna okvara ni posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, se ne strinja. Izpostavlja, da je že po odločbi št. ... z dne 13. 9. 1983 pridobila status invalida II. kategorije, pravico do dela v polovičnem delovnem času in pripadajoče nadomestilo. Razvrstitev v kategorijo invalidnosti naj bi bila posledica poklicnih obremenitev. Torej ni posledica degenerativnih procesov, saj je bila ob invalidizaciji stara komaj 53 let, temveč hudih in neenakomernih obremenitev, ki jih je utrpela na delovnem mestu. Pritožbeno sodišče poziva, da upošteva mnenja lečečih specialistov, in sicer dr. A. z dne 29. 7. 2013, in 23. 5. 2013, dr. B., ki je izpostavil potrebo po operativnem posegu, dr. C. z dne 4. 12. 2013 in 15. 5. 2013. Prilaga ortopedski karton z dne 23. 1. 1979 in 8. 8. 1979 ter karton medicinske rehabilitacije z dne 15. 9. 1995 ter 5. 3. 1998, ker ga je šele sedaj našla pri odkritju starega domačega arhiva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, do le splošno zatrjevanih procesnih kršitev, brez sleherne konkretizacije pa se ni mogoče niti opredeljevati. Zavrnilna sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbene navedbe in predložene nove listinske dokaze, dodaja le še naslednje.

5. Glede na 1. odstavek 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje. Dokazi, ki so predloženi v nasprotju z navedeno določbo ZPP, ne morejo biti upoštevani. Predloženega kartona medicinske rehabilitacije, v katerih so zapisi iz leta 1995, 1997 in 1998 (A18 sodnega spisa) in ortopedskega kartona o obravnavah 3. 1. 1979 in 8. 8. 1979, zaradi cervikobrahialnega sindroma, osteohondroze in lumbalnega sindroma (A19 sodnega spisa), zato ni mogoče upoštevati. Pritožničine navedbe, da je šele pri odkritju starega domačega arhiva našla navedena listinska dokaza, ne pomenijo, da jih ob primerni skrbnosti ne bi mogla predložiti najpozneje do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Kljub temu, da v pritožbenem postopku predloženi medicinski izvidi zaradi dokazne prekluzije ne morejo biti upoštevni, je v zvezi z njihovo vsebino glede na to, da izkazujejo le degenerativne spremembe(1) potrebno pojasniti, da tudi če bi bili uporabljeni v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne bi pogojevali drugačne odločitve od izpodbijane.

6. Sodišče prve stopnje je zato enako, kot pred njim že tožena stranka, predmetno zadevo pravilno presojalo na temelju 3. odstavka 403. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS; št. 96/2012 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-2). Veljavni ZPIZ-2, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje, več ne zagotavlja pravice do invalidnine na temelju telesnih okvar (v nadaljevanju: TO), ki so posledica bolezni ali poškodbe izven dela. Po 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je namreč pravica do invalidnine v skladu s 143. do 145., 147. in 149. členom prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami - ZPIZ-1) zagotovljena le še za TO, ki so posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje TO, se TO v skladu z 2. odstavkom 403. člena ZPIZ-2, še vedno ocenjujejo ob uporabi Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89; v nadaljevanju: Seznam TO). Tako je TO glede na definicijo iz 1. odstavka 143. člena ZPIZ-1 podana le, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvena poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Kot TO je torej mogoče ugotoviti le tista stanja, ki so taksativno določena s Seznamom TO.

7. V obravnavanem predsodnem postopku mnenji IK I in IK II glede obstoja TO sicer nista bili skladni. Ob izkazani spondilolistezi, osteoporozi, stanju po zlomu Th XII in lumbalnem kroničnem sindromu, je IK I sicer ugotovila 30 % TO po poglavju VIII 1c Seznama TO od 23. 5. 2012 zaradi spondilolisteze segmenta L5 - S1. Torej zaradi bolezni. IK II je na podlagi iste medicinske dokumentacije ocenila, da pri tožnici ni nobene telesne okvare po Seznamu TO, ker glede na RTG, ki sicer izkazuje spondilolistezo L5-S1, ne gre za izgubo gibalnega segmenta. Posledično je bila tožničina zahteva za priznanje pravice do invalidnin, ob uporabi 403. člena ZPIZ-2 v predsodnem postopku zavrnjena.

8. Sicer pa v obravnavani zadevi niti v primeru eventualnega obstoja 30 % TO, ne bi bilo mogoče dokazati, da bi bila ta posledica poklicne bolezni. Povsem pravilen je namreč dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so tožničine zdravstvene težave posledica degenerativnih sprememb, zaradi patoloških procesov na hrbtenici, ki so postopoma prispevali k nastanku zdravstvenih težav in se tudi klinično manifestirali. So torej posledica bolezni in ne poklicne bolezni. Dejstvo, da je bila tožnica 6. 9. 1983 razvrščena v II. kategorijo invalidnosti(2) , ne pogojuje drugačnega dokaznega zaključka. V II. kategorijo invalidnosti je bila razvrščena zaradi bolezni in ne poklicne bolezni. Pavšalne pritožbene navedbe, da naj bi bile njene bolezenske spremembe posledica poklicnih obremenitev, ne morejo biti odločilne. Iz nobenega medicinskega izvida, s katerim je razpolagalo sodišče prve stopnje in na katere se posebej sklicuje tudi pritožba, ne izhaja kaj takega.

9. Poklicne bolezni so glede na definicijo v 68. členu ZPIZ-2 le tiste bolezni, ki so povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu, ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Seznam poklicnih bolezni, dela na katerih se pojavljajo takšne bolezni, pogoje v katerih se štejejo za poklicne bolezni, postopek ugotavljanja, potrjevanja in prijavljanja določi minister, pristojen za zdravje (2. odstavek 68. člena ZPIZ-2). Do sprejema novega podzakonskega splošnega akta se še vedno uporablja (428. člen ZPIZ-2) Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003; v nadaljevanju Pravilnik), ki podrobneje ureja ugotavljanje in dokazovanje tovrstnega vzroka.

V skladu s 4. členom Pravilnika v postopku ugotavljanja in priznavanja poklicne bolezni sodelujejo izvedenski organi tožene stranke z zavarovančevim osebnim zdravnikom, službo za medicino dela ter specialistično službo oz. zavodom za usposabljanje invalidnih oseb in delodajalci. Poklicna bolezen se ugotavlja in dokazuje z zdravstvenim nadzorom delavcev preko preventivnih zdravstvenih pregledov. Pri tem se izpostavljenost obremenitvam ugotavlja z delovno anamnezo, oceno tveganja obremenitev ter škodljivostmi, ki naj bi povzročale poklicno bolezen. Poklicne bolezni oz. znaki se ugotavljajo na podlagi klinične slike, laboratorijskih funkcijskih testov ter ostalih ustreznih diagnostičnih postopkov in preiskav. Za poklicne bolezni je mogoče ugotoviti le bolezni, določene s Seznamom poklicnih bolezni, ki je sestavni del Pravilnika. Gre praviloma za bolezni, povzročene z nevarnimi kemijskimi snovmi, fizikalnimi ter biološkimi dejavniki. Mednje so nadalje uvrščeni prizadeti organski sistemi kože, dihal, žlez in gibal. Torej tudi kronična obolenja hrbtenice zaradi stalnih obremenitev v nefizioloških položajih pri delu, splošnih vibracijah in zaradi dvigovanja bremen. Seveda mora biti za ugotovitev slednjega poklicnega obolenja dokazana vzročna zveza med eksponiranostjo škodljivim vplivom na delovnem mestu in obolenjem hrbtenice.

Takšno dejansko stanje pa v obravnavni zadevi ni, niti me more biti dokazano. Ne samo zato, ker gre izključno za degenerativne spremembe, temveč predvsem iz razloga, ker ni nobenega relevantnega medicinskega dokaza v smislu 4. člena Pravilnika o zdravstvenem nadzoru s preventivnimi zdravstvenimi pregledi v aktivni dobi tožnice.

10. Iz vseh predhodno navedenih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Saj v njih ni nobenega zapisa o poklicni eksponiranosti morebitnim škodljivim vplivom na delovnem mestu.

(2) In sicer s Sklepom št. I -955017 z dne 13. 9. 1983.