Jedro

Toženec je bil spoznan za krivega, da je spornem času spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, varstvenega in letnega dodatka, ki mu jih je tožeča stranka tudi izplačala. Tožnik do teh prejemkov ni bil upravičen, saj je bil v spornem času zaposlen v Republiki Avstriji in je tam v določenem času prejemal nadomestilo za brezposelnost in v določenem času bolniško nadomestilo, o spremenjenih okoliščinah pa ni obvestil tožeče stranke. Toženec si je tako na škodo tožeče stranke pridobil protipravno premoženjsko korist v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih ni bil upravičen. Zato je tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka od toženca uveljavlja vračilo preveč izplačanih prejemkov, utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan tožeči stranki plačati 23.279,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 dalje do plačila, v 15 dneh (I. točka izreka), v presežku, to je za plačilo glavnice 685,02 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vsakokratnega posameznega izplačila zneska do vključno 11. 1. 2012, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 176,80 EUR stroškov postopka, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila (III. točka izreka).

Štelo je, da je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje goljufije, ker je tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede svoje zaposlitve spravil v zmoto, da je upravičen do izplačila zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka, s čemer si je pridobil korist v višini 35.928,43 EUR. Toženec višini vtoževane škode, kot je bila opredeljena v priloženi razpredelnici (A9) ni nasprotoval, glede zneskov, ki jih je prejel za obdobje od 1. 6. 2005 do 1. 9. 2005, ko toženec ni bil zaposlen, zneskov ni dolžan vrniti. Glede ugovora zastaranja je štelo, da je za kazenski pregon določen daljši zastaralni rok in da zastara v primerih, ko je škoda povzročena s kaznivim dejanjem odškodninski zahtevek, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Velja v danem primeru tako daljši 10 letni zastaralni rok, ki je pričel teči šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe, to je z dnem 21. 3. 2013 in se do vložitve tožbe z dne 12. 7. 2013 ni iztekel, zato je ugovor zastaranja neutemeljen.

2. Pritožuje se toženec, saj meni, da je tožeča stranka z odločbo z dne 10. 5. 2012 že odločala o vračilu prejetih zneskov invalidskih pokojnin, varstvenega dodatka ter letnega dodatka in zneskov uskladitve, ki so bili tožencu izplačani v obdobju od 1. 11. 2003 do 15. 6. 2009 in ugotovila preplačilo v znesku 49.023,51 EUR oziroma upoštevaje ugovor zastaranja v znesku 13.319,70 EUR tako, da ni v tem socialnem sporu dovoljeno ponovno odločati o vračilu prejetih zneskov v obdobju od 1. 11. 2003 do 15. 6. 2009, čeprav na drugi - odškodninski podlagi. Toženec se tudi ne strinja z odločitvijo sodišča, da v danem primeru velja 10 letni zastaralni rok, ki je začel teči šele s pravnomočnostjo kazenske sodbe z dnem 21. 3. 2013, temveč splošni zastaralni rok, ki velja za zastaranje odškodninskih terjatev, to je subjektivni 3 letni rok, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, oziroma objektivni 5 letni zastaralni rok, odkar je škoda nastala. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, izhaja, da je bilo tožencu s strani tožeče stranke priznana pravica do invalidske pokojnine in varstvenega dodatka od 10. 4. 1992 dalje. Tožeča stranka je s strani avstrijskega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejela obvestilo, da je bil toženec v času od 1. 4. 2000 dalje v Republiki Avstriji v delovnem razmerju in tam tudi vključen v obvezno zavarovanje. Tožeča stranka je tožencu ustavila izplačevanje pokojnine in varstvenega dodatka s 1. 4. 2000. Z odločbo z dne 10. 5. 2012 je tožeča stranka ugotovila, da je v obdobju od 1. 4. 2000 do 31. 12. 2011 nastalo preplačilo v višini 49.023,51 EUR. Zoper to odločbo se je tožena stranka pritožila, z drugostopenjsko odločbo z dne 9. 1. 2012 je bilo pritožbi delno ugodeno, prvostopenjska odločba je bila odpravljena, ugotovljeno pa je bilo, da je v obdobju od 16. 5. 2009 do 31. 12. 2011 nastalo preplačilo v višini 13.319,70 EUR. Toženec je bil s strani Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu spoznan za krivega, da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil koga s prekrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je v škodo tujega premoženja kaj storil, na ta način, da je v času od 1. 11. 2003 do 31. 5. 2005 in od 1. 9. 2005 do 30. 11. 2011 spravil tožečo stranko s prekrivanjem dejanskih okoliščin glede zaposlitve v zmoto in jo zapeljal, da je vseskozi upravičen do invalidske pokojnine, ki mu jo je tožeča stranka izplačevala, prav tako varstveni in letni dodatek do katerih pa ni bil upravičen, saj je bil v času od 1. 11. 2003 do 31. 12. 2004, od 1. 5. 2005 do 31. 5. 2005, od 1. 9. 2005 do 30. 11. 2008, od 1. 3. 2009 do 28. 2. 2011, od 1. 5. 2011 do 30. 11. 2011 zaposlen v Republiki Avstriji, od 1. 5. 2005 do 30. 4. 2005, od 1. 12. 2008 do 28. 2. 2009 in od 1. 4. 2011 do 30. 4. 2011 je v Republiki Avstriji prejemal nadomestilo za brezposelnost, od 1. 3. 2011 do 31. 3. 2011 pa je v Republiki Avstriji prejemal bolniško nadomestilo, pa o spremenjenih okoliščinah ni obvestil tožečo stranko in si je tako na škodo tožeče stranke pridobil skupaj 35.928,43 EUR protipravne premoženjske koristi v obliki izplačanih pokojnin, varstvenih in letnih dodatkov ter preplačil, do katerih pa ni bil upravičen.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče v tem socialnem sporu ne bi smelo ponovno odločati o vračilu prejetih zneskov, ker je tožeča stranka že odločala o vračilu prejetih zneskov invalidskih pokojnin, varstvenega dodatka ter letnega dodatka in zneskov uskladitve. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da ji je tožeča stranka z dokončno odločbo z dne 9. 10. 2012 ugotovila preplačilo dajatev iz naslova invalidske pokojnine, varstvenega dodatka in letnih dodatkov za čas od 16. 5. 2009 do 31. 12. 2011, predmet tega postopka pa je povrnitev zneskov invalidske pokojnine in varstvenega dodatka ter letnega dodatka in uskladitev, ki so bili tožencu izplačani v obdobju od 1. 11. 2003 do 15. 6. 2009, torej dajatve, ki niso bile zajete v dokončni odločbi tožene stranke z dne 9. 10. 2012. 7. V danem primeru je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem in je zato prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo daljši 10 letni zastaralni rok, ki je predpisan za zastaranje kazenskega pregona za storjeno kaznivo dejanje goljufije (4. točka prvega odstavka 90. člena v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika, KZ-1) ter tako ne velja splošen zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika, temveč zastaralni rok iz 353. člena OZ.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem pa je glede na uspeh pritožbe (154. člen ZPP) sklenilo, da pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, sam krije stroške pritožbe.