Jedro

Na zakonitost pri izdaji sodne odločbe pazi sodišče, zato je strogost pri presoji forme sodne odločbe kot zemljiškoknjižne listine lahko manjša kot pri presoji ostalih listin, ki so podlaga za vknjižbo, saj v primeru teh listin formalnosti pri njihovi izdaji predstavljajo varstvo pred zlorabami pravic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Izbriše se zaznamba nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen ugovor, vložen zoper sklep z dne 20.10.2009, ki dovoljuje vknjižbo lastninske pravice v korist predlagatelja pri nepremičninah parc. št. 856/1, 856/4, 856/5, 856/6 in 856/7, vse k.o. V..

Pritožujeta se A.J. in S.K., ki se zemljiškoknjižnega postopka udeležujeta, ker utegne biti njun pravni interes z vpisom prizadet. A.J. uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se vpis ne opravi in izbris na podlagi izpodbijanega sklepa opravljenih vpisov. Na prvostopenjsko sodišče naslavlja očitek, da se sklicuje na 124. čl. ZZK-1 in 3. točko 40. čl. ZZK-1, zanemari pa 31. čl. ZZK-1 in se ne opredeli do argumentiranih ugovornih razlogov, kar je bistvena kršitev pravil postopka. Obravnavane nepremičnine niso bile del stečajne mase družbe GP T. Pravica uporabe je bila s pravnim poslom že pred začetkom stečajnega postopka prenesena na kupce stanovanj na naslovih Z. 2, 4, 8, 10 in 12. Sporni sklep ne navaja parcelnih številk. Sporni sklep izhaja iz časov, ko je bila zemljiška knjiga razvrednotena in se kupci stanovanj zaradi sistemske neurejenosti niso mogli vpisati v zemljiško knjigo. Sklep stečajnega sodišča ne predstavlja veljavne pravne podlage za prenos lastninske pravice na spornih parcelah. Zemljiškoknjižna listina mora vsebovati podlago za vpis; nepremičnina mora biti označena z identifikacijskim znakom. Sklep St 2/69-549 ne vsebuje določne navedbe parcel. Če bi bil tako oblikovan sklep o dedovanju, ne bi bil zemljiškoknjižno izvedljiv, ampak bi bil potreben dodaten sklep o dedovanju. Če predlagatelj meni, da sklep predstavlja podlago za vpis, bi moral od stečajnega sodišča izposlovati dopolnilni sklep. Pod dn. št. 4442/2006 vložen identičen predlog je zemljiškoknjižno sodišče zavrglo, zato sodišče že drugič odloča o isti stvari. Izpodbijana odločba razlastnini etažne lastnike. Predlagatelj se v postopku N 66/2009 sklicuje na dobroverno lastniško posest. S. K. predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo predlog zavrnjen ali razveljavitev predloga in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Trdi, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, ker je bil v identični zemljiškoknjižni zadevi dn. št. 4442/2006 predlog za vpis zavržen. Razen tega niso izpolnjeni pogoji iz ZLNDL, saj ne predlagatelj, ne njegovi domnevni pravni predniki v času uveljavitve ZLNDL niso bili dejanski uporabniki nepremičnin, na katere se predlog nanaša. Če bi ob propadu GP T. pravica uporabe prešla na predlagatelja, bi to pravico izvajal, tako pa je vse svoje dolžnosti prepuščal stanovalcem Z. ulice, pravico uporabe pa prepuščal GP G.. Dejstva, da sprememba pravice uporabe ni bila zaznamovana v zemljiški knjigi, ni moč razlagati v prid tistega, ki je za neurejeno zemljiškoknjižno stanje odgovoren. V vsakem primeru posebej je treba ugotoviti, kdo je ob uveljavitvi ZLNDL imel pravico uporabe. Pri tem je pomemben pojem funkcionalnega zemljišča. Od leta 1963 naprej so imetniki pravice uporabe lastniki oz. imetniki stanovanj v stolpičih, katerim je bilo tudi prepuščeno vzdrževanje. V raznih upravnih postopkih je predlagatelj pravico uporabe priznaval GP G., ki je to svojo pravico izvajalo, kar je iz listin tudi razvidno.

Predlagatelj je na pritožbo A.J. odgovoril. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Oba pritožnika želita doseči, da bi se zemljiškoknjižno sodišče spustilo v presojo razmerij pred leta 1997 uveljavljenim Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in ugotovilo, kdo je ob uveljavitvi tega zakona imel pravico uporabe obravnavanih nepremičnin. Pri tem ne upoštevata, da je obravnavanje in odločanje v premoženjskih in drugih sporih iz civilnopravnih razmerij predmet pravdnih postopkov, medtem ko zemljiškoknjižno sodišče vodi zemljiško knjigo s tem, da odloča o vpisih, opravlja vpise in vodi zbirko listin, upoštevajoč zemljiškoknjižno pravo. Eno od temeljnih načel zemljiškoknjižnega prava je legalitetno načelo, ki zemljiškoknjižno sodišče obvezuje, da vpise izvršuje na podlagi listin, ki jih določa zakon, ne ugotavlja pa pravnih dejstev, na katera pravo veže nastanek oziroma prenehanje pravic. Prvostopenjsko sodišče je torej s sklicevanjem na formalnost postopka in 124. čl. ZZK-1 pravilno zavrnilo vse predloge, ki terjajo preverjanje materialnopravnih pogojev za vpis.

A.J. poleg tega nasprotuje, da listine, ki so podlaga za vpis, ustrezajo z zakonom predpisanim pogojem, ki morajo obstajati, da je listina primerna podlaga za vpis. Pritožbeno sodišče z njim ne soglaša. Zemljiškoknjižni podatki izkazujejo lastništvo subjekta, ki je zaradi stečaja že pred desetletji prenehal obstajati, predlagatelj pa s sklepom stečajnega sodišča izkazuje, da je nanj prešlo vse premoženje, ki se najde po izbrisu stečajnega dolžnika iz sodnega registra. Ti dve okoliščini terjata prožnost pri uporabi 31. čl. ZZK-1, ki določa vsebino listine, ki je podlaga za glavni vpis. Ni zanemarljivo, da ne gre za zasebno listino, ampak sodno odločbo, pri izdaji katere na zakonitost pazi sodišče in je forma zato lahko bolj ohlapna kot pri zasebni listini, kjer so formalnosti pri njeni izdaji tiste, ki varujejo, da ne pride do zlorabe pravic. Ker je predlagatelj univerzalni naslednik premoženja, ki v stečajnem postopku ni bilo vnovčeno, identifikacija nepremičnin, ki so predmet prenosa, ni bistvena. Neutemeljen je očitek, da iz listine ne izhaja pravni temelj pridobitve (29. čl. ZZK-1), kajti iz sklepa stečajnega sodišča – Okrožnega gospodarskega sodišča z dne 28.1.1976 – je razvidno, da gre za prehod lastninske pravice na premoženju, ki ostane po zaključku stečajnega postopka.

Oba pritožnika menita, da zaradi zavrženja identičnega zemljiškoknjižnega predloga dn. št. 4442/2006 sodišče o vpisu ne bi smelo več odločati. Njuno stališče ni pravilno, kajti nobene ovire ni, da predlagatelj enak zemljiškoknjižni predlog poda večkrat. Zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po stanju vpisov v zemljiški knjigi v trenutku začetka zemljiškoknjižnega postopka (147. čl. ZZK-1), razen tega v vsakem postopku posebej opravi predhoden preizkus zemljiškoknjižnega predloga, zato je povsem mogoče, da je predlagani vpis enkrat zavrnjen, drugič dovoljen; sicer pa pritožnika zatrjujeta, da do odločanja o vpisu sploh prišlo ni, ker je bil predlog zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk zavržen. Smiselna uporaba 274. čl. Zakona o pravdnem postopku torej iz več razlogov ne pride v poštev.

Trditev, da izpodbijani sklep etažne lastnike razlašča, ni sprejemljiva. Ker zemljiškoknjižno sodišče materialnopravnih pogojev za vpis ne presoja, niti pritožnikoma niti komu drugemu ne onemogoča, da v ustreznem postopku uveljavi svojo materialno pravico. Ravno obravnavni vpis to sploh omogoča, saj je šele sedaj, po izvedbi obravnavanega vpisa, znan sogovornik oziroma omogočeno, da se zahtevek uperi zoper osebo, ki obstaja.

Izpodbijani sklep je pravilen, zakonit in zato s strani pritožbenega sodišča potrjen, obenem pa dovoljen izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa (2. točka 3. odstavka 161. čl. Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1).