Jedro

Na podlagi določbe čl. 14 ZSKZ in čl. 5 ZLPP, pridobi Republika Slovenija lastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih po samem zakonu (ex lege). Tožeča stranka je zatrjevala, da je lastninsko pravico na obeh nepremičninah pridobila na originarni pridobitni način RS, in bi torej moral za vknjižbo lastninske pravice na njo zadostovati že ugotovitveni zahtevek, kakor ga je podala tožeča stranka pod točko 1 svojega zahtevka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ve, da je vpis v zemljiško knjigo zato le deklaratorne narave. Na te trditve pa sodišče prve stopnje ni dalo adekvatne obrazložitve in v tej zvezi ni sprejelo pravilne materialnopravne odločitve, glede potrebnosti izdaje t.i. listine za vknjižbo lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje.

Odločitev o pritožbenih stroških, se pridrži za končno odločitev v tej zadevi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi se ugotovilo, da sta nepremičnini parc. št. ... k.o. ... G. p. S. in parc. št. ... k.o. ... G. p. S., last tožeče stranke R. S. in po katerem naj bi se ugotovilo, da je darilna pogodba z dne 28. 1. 2008 nična in da sta prvo in drugotoženi stranki dolžni tožeči stranki R. S. izstaviti zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere bosta dovolila, da se pri obeh nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime R. S., G. ..., L., matična številka ... Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zahtevek pod točko I. zavrnilo zato, ker v tej pravdni občina ni udeležena, po mnenju sodišču pa bi morala tožeča stranka s tožbo zavzeti oziroma zahtevek na ugotovitev njene lastninske pravice naperiti tudi zoper njo, na kar utemeljeno opozarja drugotožena stranka. Brez njene udeležbe in sodelovanje v tem postopku, ni mogoče pravilno rešiti vprašanja aktivne legitimacije in tudi tožbenemu zahtevku pod točko I. ni mogoče ugoditi. Nadalje je tožbeni zahtevek na ugotovitve ničnosti pogodbe sodišče zavrnilo zato, ker že sam zakon (prvi odstavek 86. člena OZ) določa, da je spor mogoče rešiti le za vse pogodbene stranke, ki imajo zato položaj enotnih in nujnih sospornikov. Ničnosti sklenjenega pravnega posla z ugotovitveno tožbo tako ni moče uveljaviti le v razmerju do nekaterih pogodbenih strank. To pa pomeni, da morajo nastopati kot toženci vsi subjekti darilne pogodbe, ne pa zgolj dva udeleženca pogodbe. Tožeča stranka bi zato svoj zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe morala naperiti tudi proti dr. I. M. in G. M., ker gre za nujno sosporništvo vseh udeležencev navedenega pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato zaradi razloga pomanjkanja pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek pod točko II., kot neutemeljen. Nato pa je še opomnilo, da po tožeči stranki zatrjevane okoliščine, da je prvotožena stranka nedovoljeno razpolagala s tujim (njenim premoženjem), ne predstavlja ničnostnega razloga iz prvega odstavka 86. člena OZ. Pomanjkanju razpolagalne sposobnosti ni mogoče pripisati ničnosti sklenjene darilne pogodbe. Za veljavnost pravnega posla se zahteva izjava prave in svobodne volje, pravna in poslovna sposobnost stranke, možnost, določljivost in dopustnost izpolnitve, ki vsebuje tudi dopustnost poslovnega namena ter oblika, če je predpisana. Tožeča stranka pa ni ponudila trditvene podlage, da bi bila sklenjena darilna pogodba glede na navedeno nična. Razpolagalna sposobnost je pogoj za veljavnost razpolagalnega pravnega posla, vendar pa se ta pomanjkljivost uveljavlja z drugačnim tožbenim zahtevkom, kot ga je postavila tožeča stranka pod točko II. Zavrnitev ugotovitvenih tožbenih zahtevkov je narekovala tudi zavrnitev tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine, katerega je tudi sicer mogoče naperiti le zoper zemljiškoknjižnega lastnika, v konkretnem primeru torej le zgolj zoper drugotoženo stranko, ne pa tudi zoper prvotoženo stranko. Sicer pa v primeru, kadar lastninska pravica na nepremičninah nastane originarno, zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine z zemljiškoknjižnim dovolilo ni potreben oziroma celo nasprotuje tožbenemu zahtevku pod točko I. Značilnost izvirne pridobitve je namreč v tem, da se pravica pridobi neodvisno od volje prejšnjega imetnika, pri čemer je vknjižba v zemljiško knjigo dekleratornega značaja. O pravdnih stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Glede ugotovitve lastninske pravice je tožeča stranka tekom postopka zatrjevala, da sta nepremičnini prešli v last Republike Slovenije na osnovi zakona - 5. čl. ZLPP oziroma 14. čl. ZSKZ. Prva tožena stranka je vpisala lastnino na podlagi ZLNDL ter nato z darilno pogodbo nepremičnino prenesla na drugo toženo stranko. V dokaz prehoda lastninjenja na RS je tožeča stranka priložila Potrdilo o namenski rabi zemljišča O. Š. z dne 28. 1. 2010, ki je potrdilo, da sta nepremičnini kmetijsko zemljišče po stanju na dan 10. 3. 1993 (uveljavitev SZKZG) oziroma 5. 12. 1992 (uveljavitev ZLPP) in v času izdaje potrdila. V zvezi s pravno podlago, ki jo navaja tožeča stranka, je sodišče povzelo zakonsko določbo 5. čl. ZLPP in 14. čl. ZSKZ ter zaključilo, da v tej pravdi občina ni udeležena, da bi tožeča stranka morala s tožbo zajeti tudi njo in da brez njene udeležbe ni mogoče rešiti vprašanja aktivne legitimacije. Pri tem se je sodišče sklicalo tudi na sodbo VSK I Cp 950/2006 z dne 5. 9. 2007. Pravno in dejansko stanje, ki ga citirana sodba navaja, je čisto drugačno kot v tej sporni zadevi. Iz sodbe je razvidno, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da gre za zemljišče, ki bi po zakonodaji moralo preiti v last države. Sodišče je namreč ugotovilo, da gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki leže na območju občine in je v skladu z določili Zakona o javnih skladih, lastnina prešla na občino. V konkretnem sporu pa je tožeča stranka status izkazala na osnovi citiranega potrdila. 14. čl. ZSKZ določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last RS oziroma občin po ZLPP oziroma Zakona o zadrugah ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last RS oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma občino. Določilo sicer res navaja, da postanejo taka zemljišča last RS ali občine, vendar morajo za to biti izpolnjeni zakonski pogoji, kdaj gre za lastnino občine in ne RS. Nepremičnini sta po svojem statusu na dan izdaje potrdila ter na ključna datuma kmetijski zemljišči, ker ju kot taki opredeljuje občinski prostorski akt. Torej ne gre za nezazidana stavbna zemljišča, ki bi, ob izpolnitvi zakonskih pogojev, prešla v last občine (57. čl. ZJS). Zakaj sodišče šteje, da bi nepremičnini lahko bili last občine, sodišče ne pojasnjuje, tudi ne zavzame stališča do potrdila o namenski rabi in tudi odločitev ne opira na konkretno določilo zakona, saj zgolj citiranje splošnega določila 14. čl. ne zadostuje. Tožeča stranka je tudi v tožbi navedla dva pravna temelja - ZLPP ali ZSKZ. Sodišče se je oprlo le na ZSKZ. Glede na skopo, neobrazloženo stališče, sodišče ni presojalo niti navedb, trditev in dokazov tožeče stranke. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi česar se ne da preizkusiti, dejansko stanje sploh ni ugotovljeno, napačno pa so uporabljena tudi citirana zakonska določila. Bistveno za presojo utemeljenosti zahtevka na ugotovitev lastninske pravice je ravno potrdilo o namenski rabi, trditev, da so bile nepremičnine v družbeni lastnini, da je prva tožena stranka nepremičnini lastninila na podlagi ZLNDL, kar je v nasprotju z zakonom, saj je lastnina prešla že prej po ZLPP oziroma ZSKZ na RS. Pravilna uporaba materialnega prava torej sodišču nalaga, da ugotovi namembnost nepremičnine in s tem izpolnjenost zakonskih pogojev za pridobitev lastnine tožeče stranke. Sodišče je nato v nadaljevanju po mnenju pritožbe neutemeljeno zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe glede daritve nepremičnin iz razloga, da v zahtevku nista zajeta tudi hipotekarna upnika - stranska intervenienta, ki sta ob sklenitvi pogodbe soglašala z bremen prostim prenosom nepremičnin in imata položaj enotnih in nujnih sospornikov. Ob tem se je sodišče prve stopnje zmotno oprlo na 86. čl. OZ ter 196. čl. ZPP. Tožeča stranka pritožbeno zatrjuje, da je takšno stališče pravno zmotno. Po ZSKZ je prenos kmetijskih zemljišč in gozdov v upravljanje Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov RS dolžnost dotedanjih upravljalcev, ki bi moral biti realiziran najpozneje v roku 6 mesecev po uveljavitvi zakona. Nepremičnine bi morali prenesti z urejeno dokumentacijo, bremen prosto po stanju nepremičnin 31. 12. 1992. Zastavna pravica upnika Sklada RS za razvoj malega gospodarstva, je bila prenešena na nova upnika - stranska intervenienta, na podlagi listine za prenos hipoteke z dne 10. 3. 1999, torej takrat, ko sta bili nepremičnini že v lasti tožeče stranke. Nepremičnini, ki sta predmet tega spora, sta bili v času vložitve tožbe (28. 6. 2011) bremen prosti. Izbris hipoteke je bil izvršen 17. 4. 2008. Tako niso podani pogoji za enotno in nujno sosporništvo vseh udeležencev sporne darilne pogodbe. Glede obstoja ničnosti, je sodišče navedbe tožeče stranke omejilo le na nedovoljeno razpolaganje s tujim premoženjem. Pri tem je zašlo v nasprotje samo s sabo, ko je naredilo sicer pravilni sklep, namreč, da razpolagalna sposobnost pomeni zgolj to, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Do takšne situacije je prišlo ravno v tem sporu. Nepremičnini sta bili na dan 5. 12. 1992 oziroma 11. 3. 1993 vpisani kot družbena lastnina. Glede na to, da sta prešli v last države na ta ključni datum, prva tožena stranka na drugo toženo stranko ni mogla prenesti lastninsko pravico, ker je ni imela. ZLNDL je predpis subsidiarne narave in je podlaga lastninjenja tistih nepremičnin, ki se niso lastninile na podlagi ZLPP, ZZad, ZSKZ. Sodišče tožeči stranki očita, da ni ponudila trditvene podlage, da bi bila daritev nepremičnin nična. Prva tožena stranka je razpolagalno sposobnost izgubila najkasneje 11. 3. 1993. Njeno ravnanje je bilo v nasprotju z določilom 23. čl. SPZ, po katerem je zemljiškoknjižno dovolilo izrecna, brezpogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Prvotožena stranka teh pravic ni imela, na podlagi tega je bila vknjižba opravljena na neveljavnem pravnem temelju. Tudi sama je navedla, da so s skladom potekala dogovarjanja glede nepremičnin, ki se niso končala. Prav tožena stranka ni pošteni odsvojitelj, druga tožena stranka pa ne pošteni pridobitelj in se nobena od njih ne more sklicevati na dobro vero. Prvo toženi stranki je sklad že pred leti ponudil v podpis pogodbo o prenosu po določili ZSKZ, kar sama priznava. Nedobrovernost druge tožene stranke je izkazana z zakupno pogodbo iz leta 1995 in 2003, ki ju je tožeča stranka predložila v spis. Druga tožena stranka je dobro vedela, da gre za lastnino države, saj je skladu tudi plačevala zakupnino. Torej obstaja tako nedovoljena pravna podlaga, kot tudi nedovoljen nagib toženih strank. Njuno ravnanje pa je iz tega razloga nemoralno, v nasprotju s predpisi, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedjo zlorabe pravic, saj sta se v posel spustili popolnoma zavestno in sta na takšen način želeli zaobiti pravne predpise. Tožeča stranka je podala te trditve tako v tožbi kot tudi kasnejših pripravljalnih vlogah, vendar se jih sodišče v obrazložitvi sploh ni dotaknilo. Glede zahtevka po izstavitvi listine je tožeča stranka naslovila takšen zahtevek zoper obe stranki ravno iz razloga ugotovitve ničnosti daritve nepremičnin in iz previdnosti. Z ugotovitvijo ničnosti darilne pogodbe se vzpostavi prejšnje stanje, torej lastništvo prve tožene stranke, sedanji zemljiškoknjižni lastnik pa je druga tožena stranka. Tožeča stranka dobro ve, da je pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona originarni način pridobitve lastninske pravice in zadostuje ugotovitev lastninske pravice v odnosu do tiste osebe, ki ima pravico uporabe ali je družbeno lastnino že pretvorila v lastnino in dosegla vpis lastnine na svoje ime, čeprav na podlagi napačnega predpisa. Tožeča stranka tudi ve, da je vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. V konkretni situaciji pa se je vršil nadaljnji nedopustni promet in so nepremičnine prešle v tretje roke, zato meni, da je ta zahtevek potreben, sicer pa zavrnitev zahtevka s strani sodišča ni tako obrazložena, da bi bila za tožečo stranko sprejemljiva, zlasti glede na pritožbene navedbe glede ostalih dveh zahtevkov. Tožeča stranka pripominja, da se enotna sodna praksa za tak primer, vsaj po njenem vedenju, še ni oblikovala. Tožeča stranka pritožbeno izpodbija še odločitev o stroških postopka. Predlaga razveljavitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotnim strankam, ki so nanjo odgovorile. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je bilo potrebno oba navedena materialno pravna sklopa reševati po določenem vrstnem redu in sicer najprej vprašanje izpodbojnosti darilne pogodbe in šele nato vprašanje lastninjenja. V kolikor darilna pogodba ne bi bila izpodbita, bi bilo vprašanje lastninjenja irelevantno. Tožeča stranka v razmerju do dejanskega in zemljiškoknjižnega lastnika - drugotožene stranke v tem primeru ne bi mogla uveljaviti nobenih pravnih učinkov, vprašanje razmerja do prvotožene stranke pa itak ne bi bilo več aktualno, saj prvotožena stranka ni aktualni, dejanski in zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin. Zato je ključno vprašanje pravilnosti odločitve sodišča o zavrnitvi zahtevka na ničnost darilne pogodbe z dne 28. 1. 2008. Ob ugotovitvi, da je ta zahtevek potrebno zavrniti, je ukvarjanje z vprašanjem lastninjenja spornih zemljišč neproduktivno. Prvotožena stranka vztraja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta intervenienta nujna sospornika. V tej zadevi ni pomembno stanje bremenskih vpisov v zemljiški knjigi ob vložitvi tožbe, odločilno je, kdo so bili stranke oziroma udeleženci izpodbijane darilne pogodbe in koga bi lahko prizadela ugotovitev zahtevka na ničnost. Prvotožena stranka meni, da pritožbi v delu, v kolikor se nanaša na odločitev sodišča v zvezi z izpodbijano darilno pogodbo, ni mogoče ugoditi. Predlaga potrditev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo podaja tudi drugotožena stranka po svojem pooblaščencu. Po mnenju druge tožene stranke, je sodišče v zadostni meri in z veliko verjetnostjo obrazložilo in strokovno določilo materialno osnovo za svojo odločitev. Po mnenju odgovora na pritožbo pomeni, da drugotožena stranka ne more izstavljati zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo lastninske pravice. Sicer je tožeča stranka postavila ta zahtevek o izstavitvi zemljiškoknjižne listine zoper obe toženi stranki, vendar je tudi takšen zahtevek spisovno in materialnopravno zmoten in napačen. Posebej pa je potrebno izpostaviti še legitimacijo strank. Tretji imajo namreč stvarno pravico, vknjiženo v zemljiški knjigi in sicer že pred sprejemom vseh citiranih zakonov, ki so določali načine lastninjenja družbene lastnine oziroma nepremičnin. To dejstvo tožeča stranka v svoji pritožbi, zlasti pa v svoji pripravljalni vlogi tudi nesporno priznava. Po mnenju drugotožene je prvotožena lastninila predmetni nepremičnini po ZLPP, drugotožena stranka pa po darilni pogodbi, ki je predmet tega postopka. Gre za vrstni red lastninjenja in lastninske pravice na tej nepremičnini in je potek ter zahtevek kot ga opredeljuje tožeča stranka materialno pravno zmoten in napačen glede na dejanski stan, ki ga sicer v pritožbi tožeča stranka tudi izpodbija. Predlaga potrditev sodbe in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Utemeljena je pritožba v delu, kjer izpodbija odločitev in obrazložitev sodišča prve stopnje o nujnosti sosporništva na aktivni strani, glede odločanja o zahtevku pod točko I. tožeče stranke. Sodišče v tej zvezi zaključuje, da glede na pravno podlago lastninjenja, kot jo zatrjuje tožeča stranka v tej pravdi, občina ni udeležena, po mnenju sodišča pa bi morala tožeča stranka s tožbo zajeti oziroma zahtevek na ugotovitev njene lastninske pravice naperiti tudi zoper njo, na kar utemeljeno opozarja tudi drugotožena stranka. Brez njene udeležbe in sodelovanja v tem postopku, ni mogoče pravilno rešiti vprašanja aktivne legitimacije in tudi tožbenemu zahtevku pod točko I. ni mogoče ugoditi in se pri tem sklicuje tudi na sodbo VSK I Cp 950/2006 z dne 5. 9. 2007. Po zaključku sodišča druge stopnje se sodišče tako, kot opozarja pritožba, ne opredeli na kateri strani bi dejansko morala nastopati občina in katera občina ter ali na aktivni ali na pasivni strani. Sodišče tega ni zadostno obrazložilo. Ni navedlo nobenih razlogov, na kateri strani bi morala nastopati občina in katera, še zlasti v zvezi z dejstvom, da je nujno sosporništvo na aktivni strani prej izjema kot pravilo. Ta odločitev je pa tudi v očitni opreki s sprejetim stališčem VS RS, izraženim v sklepu II Ips 102/2008 z dne 24. 3. 2011. V tej zadevi, ki se prav tako nanaša na enako materialno pravno osnovo, je prav tako predmet lastninjenja nepremičnina v družbeni lasti in sicer kmetijsko zemljišče in je Vrhovno sodišče zapisalo, da je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da brez sodelovanja občine v tej zadevi, ni mogoče rešiti vprašanja pravilne aktivne legitimacije, saj občina v procesu lastninjenja zemljišč ni niti nujna niti enotna sospornica z zemljiškoknjižnim lastnikom na pasivni strani, še manj pa z državo na aktivni strani. Zadeva je povezana z Zakonom o javnih skladih, ter z Zakonom v Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov R. S. Vsak, kdor meni, da je lastnik določenega zemljišča, na podlagi kateregakoli pridobitnega naslova ali načina, lahko samostojno toži zemljiškoknjižnega lastnika na ugotovitev lastninske pravice in ali na izstavitev zemljiškoknjižne listine. V času vložitve tožbe niti ne ve, ali in na kakšni pravni podlagi si še kdo drug lasti enako pravico, zato ga na pasivni strani ni mogoče zajeti v postopek, na aktivni strani pa še manj, saj nikogar ni mogoče siliti v vložitev tožbe, poleg tega pa so ti interesi tožnice in občine v takšni zadevi nasprotujoči, ne gre torej za vprašanje pravilne aktivne legitimacije tožnice, temveč za vprašanje o utemeljenosti njenega tožbenega zahtevka, če je nekdo drug (izključni lastnik sporne parcele), potem ne more biti lastnica tudi tožnica. Sodišče prve stopnje je tako zmotno materialno pravno presodilo, pa tudi sicer neobrazloženo odgovorilo na vprašanje aktivne legitimacije. Pravilno pri tem opozarja pritožba, da se sodišče ni pravilno opredelilo, na podlagi katerega materialno pravnega predpisa je zahteva po takšnem nujnem sosporništvu na aktivni strani in pravilna uporaba materialnega prava sodišču nalaga, da ugotovi namembnost nepremičnine in s tem izpolnjenje zakonskih pogojev za pridobitev lastnine tožeče stranke. Pri tem tudi tožeča stranka pravilno opozarja, da glede prehoda lastninske pravice na RS, na podlagi 14. člena ZSKZ, obstaja obsežna sodna praksa Vrhovnega sodišča in ni nobenega dvoma, da je zahtevek tožeče stranke v tem delu utemeljen in izkazan (primerjaj sodbo VS RS III Ips 115/2003 z dne 26. 1. 2005, sodbe VSM I Cp 827/2013, VSM sodba I Cp 796/2013, VSM sodba I Cp 46/2012, VSM sodba I Cp 78/2011, sklep VSL II Cp 4052/2010 in številni drugi judikati, ki jih je mogoče najti v bazi sodne prakse). V primeru lastninjenja na podlagi 14. člena ZSKZ, gre za originarni pridobitni način lastninske pravice na nepremičninah, ki so po svoji naravi kmetijska zemljišča. Oba predpisa in sicer ZLPP in ZSKZ, na podlagi katerih bi morali obe sporni parceli preiti v lastnino Republike Slovenije, sta stopili v veljavo pred predpisom, na podlagi katerega je prvotožena stranka olastninila predmetni nepremičnini, saj je iz z. k. izpiskov razvidno, da je lastninska pravica prešla nanjo po 3. členu Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97) in se je nanjo vknjižila lastninska pravica.

Prav tako pravilno opozarja pritožba, da se sodišče prve stopnje ni pravilno opredelilo do vprašanja pasivne legitimacije udeležencev pogodbe.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da bi morala na pasivni strani nastopati tudi oba stranska intervenienta in sicer v tej zvezi se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je iz zemljiškoknjižnih izpiskov razvidno, da v času vložitve tožbe, na obeh nepremičninah ni bilo vknjiženo nobeno realno breme v korist kakšnih drugih upravičencev, je zavzelo nepravilno materialno pravno stališče do tega vprašanja. Sodišče prve stopnje, se tudi ni opredelilo do vprašanja ev. delne ničnosti, predmetne darilne pogodbe (prvi odstavek 88. člena OZ). V tej zvezi je pritožba utemeljena in je stališče prvostopnega sodišča glede obsega nujnih sospornikov v tej zvezi, nepravilno.

V nadaljevanju pritožnica pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo do vseh ničnostnih razlogov, katere v tožbi in v nadaljnjih vlogah uveljavlja tožeča stranka. Tožeča stranka je namreč trdila, da je darilna pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom, ustavni ureditvi in morali, sklenjena je na nedopustni podlagi in z nedopustnim nagibom. Toženi stranki sta ravnali v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, načelom prepovedi izrabe pravice, načelom prepovedi povzročanja škode in načelom skrbnosti pri ravnanju v obligacijskih razmerjih. Toženi stranki bi morali upoštevati obstoječe in veljavne predpise, ki opredeljujejo pravice na takšnih nepremičninah in upravičenja v zvezi z njimi. Toženi stranki se v tem primeru ne moreta sklicevati na dobro vero, na kar kaže dejstvo, da je bila prvotožena stranka že opozorjena na prenos lastninske pravice na RS in da je drugotoženec celo imel sklenjeno zakupno pogodbo v zvezi s tema nepremičninama. O vseh teh in drugih ničnostnih razlogih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih.

Tožeča stranka zatrjuje, da je postala “ex lege” lastnica nepremičnin parc. št. ... k.o. ... G. p. S. in parc. št. ... k.o. ... G. p. S., na podlagi 5. člena ZLPP oziroma 14. člena ZSKZGRS, glede na to, da sta bili v njej navedeni nepremičnini ob uveljavitvi citiranih zakonov (5. 12. 1992 oziroma 11. 3. 1993) po svojem statusu in namenski rabi kmetijski zemljišči in v družbeni lastnini, kar izkazuje potrdilo O. Š. o namenski rabi zemljišča z dne 28. 1. 2010 ter zgodovinski zemljiškoknjižni izpisek za nepremičnino, vpisano v vl. št. ... k.o. ... G. p. S. in redni zemljiškoknjižni izpisek za obe nepremičnini. S tem zatrjuje, da je lastninsko pravico na obeh nepremičninah pridobila na orginarni pridobitni način RS, in bi torej moral za vknjižbo lastninske pravice na njo zadostovati že ugotovitveni zahtevek, kakor ga je podala tožeča stranka pod točko 1 svojega zahtevka. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da ve, da je vpis v zemljiško knjigo zato le deklaratorne narave. Na te trditve pa sodišče prve stopnje ni dalo adekvatne obrazložitve in v tej zvezi ni sprejelo pravilne materialnopravne odločitve, glede potrebnosti izdaje takoimenovane listine za vknjižbo lastninske pravice. Tudi v zvezi z dajatvenim zahtevkom, pa je mogoče tožbenemu zahtevku, v kolikor bo to potrebno, ugoditi le deloma, torej le glede posamezne tožene stranke, vse po zemljiškoknjižnem načelu pravnega prednika.

Glede na obrazloženo, je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 354. člena ZPP s sklepom razveljavilo sodbo prve stopnje, saj je ugotoviti, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker kršitve postopka, glede na njeno naravo, ne more samo odpraviti.

V novem sojenju, bo moralo sodišče prve stopnje slediti navodilom sodišča druge stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve tega sklepa (člen 362 ZPP). Odgovoriti bo moralo na vse tožbene trditve tožeče stranke in pri tem zavzeti pravilno materialnopravno stališče glede uporabe posameznih materialnopravnih predpisov, na katerih temelji tožba tožeče stranke.

Odločitev o pritožbenih stroških, se pridrži za končno odločitev sodišča prve stopnje (člen 165 ZPP).