Jedro

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je v zvezi s presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavzelo zmoten dokazni zaključek glede vsebine delovnih nalog tožnice po pogodbi o zaposlitvi, ter zato zmotno zaključilo, da tožnica ni storila očitane kršitve, ker za opravljanje določenih del in nalog ni bila zadolžena. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, ali je tožnica z očitanimi kršitvami, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršila delovne obveznosti po 1. in 2. alinei 1. odst. 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v točki I, 1. odstavku točke II, 1. odstavku točke III, 1. odstavku točke IV, 1. odstavku točke V in VI. točki) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo: „I. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 5. 6. 2014 in potrjena s sklepom sveta tožene stranke št. ... z dne 8. 7. 2014, je nezakonita in se razveljavi.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi dne 14. 7. 2014, ampak je trajalo do 7. 5. 2015, ko je prenehalo na podlagi te sodbe.

Višji tožbeni zahtevek (ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 5. 6. 2014 do 13. 7. 2014), se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače v znesku 1.326,93 EUR bruto mesečno, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za pretekli mesec.

Višji tožbeni zahtevek (izplačilo nadomestila plače do zneska 1.360,00 EUR mesečno za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja), se zavrne.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 6.634,65 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožnici izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (do zneska 16.320,00 EUR), se zavrne.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni izplačati odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2014 v znesku 1.987,92 EUR bruto, od tega zneska obračunati in za tožečo stranko plačati ustrezne prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine ter nato tožeči stranki izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 7. 2014 dalje do plačila.

Višji tožbeni zahtevek (do zneska 2.040,00 EUR in zakonske zamudne obresti od 5. 6. 2015 dalje do plačila), se zavrne.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške predmetnega postopka v znesku 1.609,30 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenemu roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da sodišče druge stopnje o zadevi meritorno odloči tako, da pritožbi ugodi in tožbo zavrne in tožeči stranki naloži povrnitev sodnih stroškov. Sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzema, kaj sodi v obseg del in nalog tožeče stranke glede na njeno pogodbo o zaposlitvi, vendar si naloge napačno razlaga pri čemer sledi navedbam tožnice. Sodišče ni upoštevalo materialnega prava, to je Zakona o Kobilarni Lipica in na njegovi podlagi sprejete Uredbe o razmejitvi premoženja na zavarovanem območju Kobilarne Lipica, ki določata, katero je tisto nepremično premoženje, ki sodi pod okrilje kulturne dediščine. Sodišče napačno zaključuje, da je bila naloga tožnice izpolnjevanje kulturno varstvenih in naravovarstvenih pogojev pri izvedbi projektov ter upoštevanje teh pogojev in soglasij, kar pa izrecno ne izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, kar je tudi logično, saj je po zakonu za ta del pristojen območni Zavod za varstvo kulturne dediščine. Če bi bila naloga tožnice le-to, potem bi bilo to zapisano tudi v pogodbi o zaposlitvi. Res je bila naloga tožnice delno povezana tudi s tem, kar je v pogodbi o zaposlitvi zajeto pod posebno alinejo „vodenje in izvedba postopkov za pridobivanje potrebnih dovoljenj, soglasij za izvedbo vzdrževalnih in investicijskih del“, kamor sodijo npr. gradbena dovoljenja, vloge za izdajo kulturno varstvenih pogojev itd., kar je izpovedala tudi priča A.A.. Sodišče pa je napačno tolmačilo oziroma spregledalo, da so naloge tožnice tudi „priprava vsebinskih izhodišč za izvedbo postopkov javnih naročil za investicije kulturne dediščine in ohranjanje narave, spremljanje projektov kulturne dediščine in ohranjanje narave v vseh fazah, finančno sledenje izvajanja projekta vzdrževalnih in investicijskih del kulturne in naravne dediščine, odgovornost za pravilnost obračunov za projekte vzdrževalnih in investicijskih del kulturne in naravne dediščine“. Kaj navedeno pomeni sta izpovedala nadrejena tožeči stranki, to sta zakoniti zastopnik dr. B.B. ter priča mag. A.A.. Dejstvo, da je v vseh alinejah tudi zapis, ki navaja investicije kulturne dediščine in ohranjanje narave pa kaže na to, da je bila tožnica odgovorna le za tiste investicije, vzdrževalna dela in projekte, ki se nanašajo na objekte kulturne dediščine in ohranjanje narave. Nikakor pa iz tega ne izhaja, da bi bila pristojna le za pridobivanje kulturno varstvenih soglasij. Tožnica je bila zadolžena za skrb za objekte kulturne dediščine in ohranjanje narave v celotnem smislu, tako za pripravo vsebinskih izhodišč za navedene objekte, ki so pod varstvom kulturne dediščine, za spremljanje navedenih projektov v vseh fazah, za pravilnost obračunov za projekte teh objektov. Če bi bila naloga tožnice taka kot jo skuša prikazati tožnica in kot je zaključilo sodišče, toženka ne bi potrebovala na tem delovnem mestu osebo z izobrazbo arhitekturne ali gradbene smeri, ampak bi za takšno delovno mesto lahko zaposlila referenta, saj je bilo tudi količinsko tega dela izjemno malo in je bilo le občasno, to je takrat, ko se je kaj investiralo. Pritožba nato povzema vsebino posameznih nalog in izpovedi prič ter tožnice in opozarja na napačne dokazne zaključke sodišča prve stopnje. Opozarja, da sodišče ne bi smelo slediti navedbam tožnice, da je bila običajna praksa, da popise del pregleda nadzornik in da je tožnica že pripravila razpis za nadzornika, saj to ni bilo v njeni pristojnosti. Tožnica navodil direktorja ni upoštevala in tudi ni upoštevala, da lahko novo poslovodstvo (ali pa isto) spremeni ustaljen način prakse (čeprav temu tudi sicer ni bilo tako ne prej ne kasneje), ampak je kljub izrecnemu navodilu direktorju pošiljala sporočila in vanje podtikala vsebino za nadzornika, ki naj bi pregledoval že popise del, za kar je bila v določenem obsegu, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, akta o sistemizaciji in pojasnil - izpovedb priče A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke, zadolžena tožeča stranka sama. Navodila direktorja in pogodbo o zaposlitvi je enostavno ignorirala. Sodišče je s svojo odločitvijo delavcem odprlo prosto pot, da enostavno sami odločajo in določajo delovni proces, pa čeprav ima to za posledico tudi finančne stroške in na ta način celo opravljajo vlogo oziroma funkcijo poslovodenja. Tožnici je bila naložena priprava vsebinskih izhodišč v navedenih projektih, spremljanje projektov v vseh fazah, odgovornost za pravilnost obračunov, finančno sledenje projektov, skladno z ZDR-1 in pogodbo o zaposlitvi pa bi morala delo opravljati vestno, upoštevati navodila delodajalca in storiti vse, da ne bi prišlo do odškodovanja delodajalca, česar pa ni storila. Tožena stranka je bila na zadnje prisiljena angažirati revizorja, saj tožeča stranka svojega dela ni opravila kot je bilo naročeno. Kasneje pa je bil gradbeni nadzornik izbran glede na zakonska določila ZJN-2. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje nezakonita, v posledici pa tudi ostale odločitve, ki nalagajo povračilo plače, povrnitev davkov, prispevkov, odškodnine, nadomestilo za neizrabljen dopust, vse to bi sodišče moralo zavrniti, če bi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka iz previdnosti oporeka tudi odločitvi o stroških postopka, saj sodišče ni pravilno upoštevalo dela, v katerem tožeča stranka ni uspela.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Vztraja na svojem stališču, da ni kršila delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, saj ji je tožena stranka očitala kršitve oziroma strokovne napake, ki niso sodile v njen delokrog in tožnica zanje ni bila odgovorna. Opozarja na nedovoljene pritožbene novote, ki naj bi jih tožena stranka storila s tem, da v pritožbi podaja deloma drugačne predvsem pa vsebinsko razširjene navedbe v zvezi z obsegom del in nalog tožnice po njeni pogodbi o zaposlitvi, ter da se v pritožbi prvič pojavi očitek, da naj bi tožnica ne pripravljala vsebinskih izhodišč za različne projekte. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela v skladu z določbo 1. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita v posledici česar jo je razveljavilo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno zaključilo, da tožena stranka ni storila očitane kršitve 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), kar je obširno obrazložilo, s čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja in obrazložitve ne ponavlja. Prav tako je pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisala upravičena oseba, za kar je imela pooblastilo.

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica na delovnem mestu strokovni sodelavec ... (vodja službe) v poslovni enoti C. ni bila zadolžena za opravljanje del in nalog, katerih kršitev ji je očitala tožena stranka. Po zaključku sodišča prve stopnje naj bi bile tožničine naloge pri projektih tožene stranke vezane predvsem in skoraj izključno na varstvo kulturne in naravne dediščine in tožnica skladno s svojo pogodbo o zaposlitvi ni bila zadolžena za pripravo in kontrolo tehnične dokumentacije projektov v celotnem delu, pač je bila njena odgovornost vezana na področje kulturne in naravne dediščine, to je na izpolnjevanje kulturno varstvenih in naravo varstvenih pogojev pri izvedbi projektov in nato, da so se projekti izvajali ob pridobitvi in ob upoštevanju kulturno varstvenih in naravo varstvenih pogojev in pridobljenih soglasij. Tak dokazni zaključek utemeljeno izpodbija tožena stranka v pritožbi, saj je protispisen. Iz opisa del in nalog, sklicevanje na vsebino opisa del in nalog ne more biti pritožbena novota, kot se to zmotno zavzema tožnica v odgovoru na pritožbo, saj je sodišče prve stopnje ta dokaz izvedlo in ga tudi ocenilo, vendar kot bo navedeno v nadaljevanju napačno, izhaja, da je bila tožničina naloga tudi pravočasno načrtovanje investicijskih in vzdrževalnih del kulturne dediščine in ohranjanje narave, priprava vsebinskih izhodišč za izvedbo postopkov javnih naročil za investicije kulturne dediščine in ohranjanje narave, spremljanje projektov kulturne dediščine in ohranjanje narave v vseh fazah, sodelovanje in koordinacija z zunanjimi izvajalci v zvezi z izvedbo vzdrževalnih in investicijskih del kulturne in naravne dediščine, finančno sledenje izvajanja projektov vzdrževalnih in investicijskih del kulturne in naravne dediščine, odgovornost za pravilnost obračunov za projekte vzdrževalnih in investicijskih del kulturne in naravne dediščine, vodenje in izvedba postopkov za pridobivanje potrebnih dovoljenj, soglasij za izvedbo vzdrževalnih in investicijskih del, skrb za dokumentacijo nepremičnin ter opravljanje drugih nalog po nalogu neposredno nadrejenega vodje. Iz opisa del in nalog v pogodbi o zaposlitvi, torej ni mogoče zaključiti, kot je to nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da tožnica ni bila odgovorna za nič drugega kot za varstvo kulturne in naravne dediščine. Pravilno opozarja tudi pritožba na zahtevano strokovno izobrazbo za zasedbo tožničinega delovnega mesta, kar je sodišče prve stopnje napačno ocenilo.

9. Pritožba tudi pravilno opozarja na protispisen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala slediti predlogu tožnice in angažirati gradbenega nadzornika še pred objavo javnega razpisa.

10. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje za kar je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava presoditi, ali je tožnica z očitanimi kršitvami, ki so bile podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršila delovne obveznosti po 1. in 2. alinei 1. odst. 110. člena ZDR-1. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja, da je napačen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je že tožena stranka v postopku pred Svetom zavoda ugotovila, da tožnica ni odgovorna za kršitve po 1. alinei 1. odst. 110. člena ZDR-1, saj kaj takega ne izhaja iz izreka sklepa, prav tako pa tudi ne iz obrazložitve, kjer je le navedeno, da je mogoče tožnici očitati najmanj hudo malomarnost za očitane kršitve in se ne opredeljuje do znakov kaznivega dejanja.

11. V kolikor pa bo po ponovljenem sojenju sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, bo lahko vzpostavilo delovno razmerje do predlagane sodne razveze, pri čemer bo moralo pri odmeri denarnega povračila po določbi 2. odst. 118. člen ZDR-1 upoštevati trajanje tožničine zaposlitve pri toženi stranki, njeno možnost za novo zaposlitev, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi in upoštevati pravice, ki jih je tožnica uveljavila za čas do prenehanja delovnega razmerja, kar v dosedanjem postopku ni ovrednotilo.

12. V primeru reparacije zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja delavec za isto obdobje ne more biti upravičen do denarnega nadomestila zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust. 13. Ker je bilo dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka v skladu z določbo 3. odst. 165. člena ZPP.