Jedro

Vsebini sodne poravnave in dednega dogovora sta tudi po presoji revizijskega sodišča dovolj jasni in razumljivi, da zanju, kljub njuni spornosti, ni potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, ampak se uporabita tako, kot se glasita. Navedenega zaključka ne more omajati dejstvo, na katerega se smiselno sklicuje toženka, in sicer, da njuna vsebina presega okvir pravdnega (izločitev iz zapuščine po očetu) in nepravdnega postopka (zapuščinski postopek po očetu), v katerih sta bila pravna akta sklenjena. Stranki lahko s sodno poravnavo oziroma dednim dogovorom razpolagata tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Zato zatrjevanja toženke v smeri njune nejasnosti niso utemeljena. Če je bila toženka ob sklepanju sodne poravnave in dednega dogovora v zmoti, pa velja pritrditi stališču nižjih sodišč, da bi morala pravna akta (uspešno) izpodbijati, česar ni storila.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 137,70 EUR revizijskih stroškov v petnajstih dneh od vročitve revizijske sodbe.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tej pravdi na podlagi sodne poravnave in dednega dogovora zahtevala, naj ji toženka izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim bo lahko na spornih nepremičninah (glej izrek sodbe prvostopenjskega sodišča) vknjižila svojo lastninsko pravico do celote, sicer bo to listino nadomestila pravnomočna sodba. Prvostopenjsko sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavrnilo je ugovore toženke in presodilo, da sta sodna poravnava in dedni dogovor, s katerima sta pravdni stranki razdelili nepremično premoženje njunih staršev, jasna in določna.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Navedbe revidenta

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je toženka vložila pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je pravilno in dovolj razjasnilo okoliščine dejanskega stanja in da ni kršilo določb materialnega prava. Navedenih ugotovitev ni obrazložilo, zato sodbe pritožbenega sodišča ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče ni izvedlo ponujenih dokazov. V sodni poravnavi in dednem dogovoru so nejasnosti, ki vzbujajo dvom o njuni vsebini. Dvom bi se odpravil z zaslišanjem pravdnih strank in predlaganih prič, saj bi se ugotovila namen in prava volja, ki sta ju imeli pogodbeni stranki v mislih ob sklepanju. Nejasnost sodne poravnave in dednega dogovora ni razlog za njuno izpodbijanje na podlagi 392. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pogodbena volja toženke je bila, naj se nanašata le na zapuščino po očetu. Pogodbeni stranki sta uredili vsa medsebojna razmerja, kar pa ne pomeni, da sta si v zapuščinskem postopku po očetu razdelili tudi nepremičnine, ki so bile last pokojne matere. Takšen zaključek sodišča je napačen, njegova obrazložitev pa nepravilna, saj ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. Sodba prvostopenjskega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj sodišče ni ugotavljalo, kaj sta imeli pogodbeni stranki v mislih. Gre za takšne pomanjkljivosti, da se sodba ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbena sodba ne vsebuje razlogov o pritožbenih navedbah, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Odgovor nasprotne stranke

4. Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da nižji sodišči nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabili materialnega prava. Poudarja, da sta sodna poravnava in dedni dogovor, ki ju toženka ni izpodbijala, jasna, in predlaga zavrnitev neutemeljene revizije.

5. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je samostojno pravno sredstvo, na podlagi katerega revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ena od posledic navedenega pravila je tudi v tem, da revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti na obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ampak le na tiste kršitve procesnih pravil, ki jih revizija konkretizirano in obrazloženo opredeli. To pomeni, da revizijsko sodišče ni dolžno in tudi ne sme samo iskati pavšalno (brez konkretne opredelitve) zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti. Skladno z navedenim ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, s katerimi se toženka posplošeno sklicuje na razloge, ki jih je navedla v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (npr. da sodba pritožbenega sodišča ne vsebuje razlogov o pritožbenih trditvah), in na nekatera procesna dejanja nižjih sodišč (npr. na zavrnitev predlaganih dokazov), ob tem pa ne pojasni, v čem naj bi bila procesna kršitev. Navedeni revizijski očitki namreč ne pomenijo argumentiranih in konkretiziranih trditev o procesni kršitvi, zato jih revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

8. Dejanske okoliščine konkretnega primera so navedene v sodbi prvostopenjskega sodišča in strnjeno povzete na drugi in tretji strani sodbe pritožbenega sodišča, zato revizijsko sodišče na tem mestu povzema le tiste, ki so bistvene za odločitev v zadevi. Pravdni stranki sta v pravdi, v kateri je toženka vtoževala izločitev iz zapuščine po očetu, sklenili sodno poravnavo, v zapuščinskem postopku po očetu pa še dedni dogovor. S sodno poravnavo sta se dogovorili, da bo tožnica dedovala ½ zapuščine po očetu, kar pomeni ¼ skupnega premoženja pokojnih matere in očeta. Soglašali sta, da nimata več nobenih zahtevkov druga do druge v zvezi z medsebojnimi terjatvami iz zapuščine po očetu in materi, tožnica pa se je med drugim zavezala umakniti tožbi za uveljavitev nujnega deleža po materi in za ugotovitev obsega zapuščine na stanovanjski hiši, ki ju je vložila zoper toženko. Z dednim dogovorom, katerega sestavni del je sodna poravnava, sta se (med drugim) dogovorili o načinu fizične delitve nepremičnin, in sicer tako, da je tožnica sporne nepremičnine pridobila v celoti, čeprav je bil oče, upoštevaje delež matere, na nepremičninah le ½ solastnik.

9. Opisani vsebini sodne poravnave in dednega dogovora sta tudi po presoji revizijskega sodišča dovolj jasni in razumljivi, da zanju, kljub njuni spornosti,(1)potrebna nobena interpretativna (razlagalna) metoda, ampak se uporabita tako, kot se glasita. Navedenega zaključka ne more omajati dejstvo, na katerega se smiselno sklicuje toženka, in sicer, da njuna vsebina presega okvir pravdnega (izločitev iz zapuščine po očetu) in nepravdnega postopka (zapuščinski postopek po očetu), v katerih sta bila pravna akta sklenjena. Stranki lahko s sodno poravnavo oziroma dednim dogovorom razpolagata tudi s stvarmi in pravicami, ki niso predmet postopka, ki je v teku. Zato zatrjevanja toženke v smeri njune nejasnosti, vključno z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bil v tem, da nižji sodišči nista ugotavljali prave volje oziroma namena, ki sta ga imeli pravdni stranki v mislih ob sklepanju sodne poravnave in dednega dogovora, niso utemeljena. Če je bila toženka ob sklepanju sodne poravnave in dednega dogovora v zmoti, pa velja pritrditi stališču nižjih sodišč, da bi morala pravna akta (uspešno) izpodbijati, česar ni storila.

10. V okviru zgoraj navedenih stališč velja še pojasniti, da je šlo v konkretni zadevi le za navidezno nejasnost, ki je bila v neizvedljivosti sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi, ki je vseboval in sledil omenjenemu dednemu dogovoru. Zemljiškoknjižno sodišče je namreč zavrnilo neposredno izvedbo sklepa o dedovanju z vknjižbo v zemljiški knjigi, saj je presegal okvir zapuščinskega postopka (zapuščine) po očetu (primerjaj z 216. členom Zakona o dedovanju). V presežku je šlo namreč za razpolagalni pravni posel, ki bi moral vsebovati ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Gre za pomanjkljivost, ki jo je tožnica s to pravdo odpravila.

11. Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo toženke na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

12. Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Stroški odgovora na revizijo so tožnici priznani po odvetniški tarifi za sestavo odgovora na revizijo (prijavljenih 250 točk), z upoštevanjem 20 % DDV-ja.

Op. št. (1): Glej tudi Plavšak v Juhart et al., Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, komentar k 82. členu OZ.