Jedro

Z listinama, ki jih je predložila k svojemu predlogu, dolžnica ni uspela dokazati, da je v času vročanja sklepa o izvršbi (torej v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021) dejansko bivala v tujini in ne na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve sklepa o izvršbi. Z omenjenima listinama je dolžnica zgolj dokazala, da je dne 27. 7. 2021 odpotovala za en dan v Republiko B., ter da je bila z Ukazom predsednika Republike Slovenije postavljena za veleposlanico v Republiki B., pri čemer iz Ukaza ni razvidno, za točno katero obdobje je bila postavljena za veleposlanico RS v Republiki B. oziroma s katerim dnem nastopi funkcijo veleposlanice v tujini-državi sprejemnici.

Pravilno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnice, saj je dokazni postopek tudi v izvršilnem postopku namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Zato je nedovoljen t.i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Dolžnica v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni trdila, na katerem naslovu naj bi dejansko in neprekinjeno bivala v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021, te pomanjkljive trditvene podlage pa zaradi nedovoljenega informativnega dokaza ne sme v dokaznem postopku dopolnjevati.

Ne drži tudi dolžničina pritožbena teza, da je sodišče poklonilo preveliko težo izpiskom MNZ (vpogled v CRP) z dne 13. 7. 2022 in 18. 4. 2024. Iz izpiska MNZ z dne 18. 4. 2024 jasno izhaja, da je dolžnica začasno bivanje v tujini prijavila za obdobje od 16. 11. 2021 do 16. 11. 2025, torej za obdobje, ki se ne nanaša na čas vročanja sklepa o izvršbi v tej zadevi. Tudi očitki o tem, da se sodišče ni opredelilo do predloženega dokaza Ukaza predsednika Republike Slovenije z dne 12. 7. 2021, so neutemeljeni. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, zato sodišče tudi ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče zato lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelavantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Kot že navedeno, predloženi dokaz ne izkazuje in dokazuje dolžničinih trditev, da je v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko bivala v tujini. Navedeni dokaz le potrjuje trditve, da je bila dolžnica postavljena za veleposlanico RS v tujini, pri čemer čas nastopa funkcije ni razviden. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno pisanje dolžnici vročati po diplomatski poti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka predlog dolžnice za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi VL 63918/2021 z dne 28. 9. 2021, zavrnilo. V II. točki pa je ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 28. 9. 2021 zavrglo.

2. Sklep izpodbija dolžnica po svoji pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva reši tako, da se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 28. 9. 2021 ter se odloči o ugovoru dolžnice tako, da se mu ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi s stroškovno posledico oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne v ponovno odločanje s stroškovno posledico. V ponovljenem postopku je sodišče dokaz z izpiskom iz CRP ocenilo pravilno glede datuma prijave začasnega prebivališča dolžnice v tujini, vendar mu je pripisalo preveliko težo, saj ga je ocenilo zgolj samega zase, ne pa v povezavi z vsemi ostalimi dokazi v spisu. Sodišče ni obrazložilo, ali in kako je upoštevalo izjavo dolžnice z dne 10. 3. 2023, v kateri je navedla, da naslov za vročanje ne more biti naslov začasnega prebivališča v tujini, temveč v Republiki Sloveniji. Ker opravlja delo veleposlanice Republike Slovenije v Republiki B., se je ta morala preseliti že po zakonu in se je dejansko preselila dne 27. 7. 2021. Sodišče navaja, da naj bi bil nalog za selitev z dne 27. 7. 2021 nezadosten dokaz. Sodišče tudi ni zaslišalo dolžnice. Sklep je protispisen, saj iz spisa izhaja, da je dolžnica poleg naloga za selitev v spis predložila tudi ukaz predsednika Republike Slovenije z dne 12. 7. 2021, ki dokazuje, da je bila imenovana za veleposlanico v Republiki B. Gre za posebno okoliščino na strani dolžnice, ki jo je treba vzeti v obzir, saj veleposlaniki svoje službe ne morejo opravljati na daljavo oziroma brez, da bi dejansko bivali v državi sprejemnici. Z ukazom predsednika Republike Slovenije je tako dolžnica dokazala, da je v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko že na podlagi zakona prebivala v Republiki B. in ne na Ulici 5 v L. Sodišče se do predlaganega dokaza ni opredelilo niti ni obrazložilo, zakaj ga ni štelo za relevantnega in sklepa v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sklep tudi ne upošteva, da je dolžnica kot veleposlanica oseba z imuniteto, ter da je veleposlanikom potrebno vročati po diplomatski poti. Že iz tega razloga je sklep nezakonit in ga je potrebno razveljaviti. Potni nalog res dokazuje, da je bila dolžnica na poti zgolj en dan dne 27. 7. 2021, vendar hkrati dokazuje tudi, da je dolžnica odpotovala z nalogo veleposlanice in da ni šlo zgolj za službeno potovanje, temveč za selitev. Zato se tudi listina imenuje potni nalog za selitev, beseda selitev pa po SSKJ pomeni spremembo stalnega ali začasnega prebivališča. Dolžnica je še dodatno vložila v spis potrdilo Ministrstva za zunanje zadeve RS, kadrovske službe z dne 28. 7. 2022, iz katerega izhaja, da opravlja dolžnica delo v tujini na Veleposlaništvu Republike Slovenije v A. in iz katerega iz evidenc prisotnosti na delovnem mestu izhaja, da je bila v času od 1. 10. 2021 do 30. 11. 2021 z dela odsotna le 22. 11. 2021, iz države sprejemnice pa je bila odsotna le od 19. 11. 2021 zvečer do vključno 22. 11. 2021. S tem je dokazala, da je bila v obdobju od 1. 10. 2021 do 26. 10. 2021 dejansko v državi sprejemnici in se zato v obdobju od 1. 10. do 26. 10. 2021 niti ni mogla seznaniti s pošiljko v Republiki Sloveniji. Sodišče tako njenih izjav z dne 29. 7. 2022 in 10. 3. 2023 ni upoštevalo, sodišče pa navaja, da dolžnica drugih pisnih dokazov za svoje trditve naj ne bi predložila. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza o tem, da je dolžnica veleposlanica Republike Slovenije v Republiki B. niti ne o dokazih, predlaganih v izjavah z dne 29. 7. 2022 in 10. 3. 2023, je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj je neobrazložen in ga ni mogoče preizkusiti. Napačna pa je tudi odločitev o tem, da se dokaza z zaslišanjem dolžnice ne bo izvedlo. S tem je sodišče dolžnici odvzelo možnost, da dokaže, da na naslovu, na katerem ji je bilo puščeno obvestilo o sodni pošiljki, v času vročitve dejansko ni bivala. Sodišče je preveliko težo naklonilo dolžničini opustitvi prijave naslova začasnega prebivališča v tujini in zato ni izvedlo in ocenilo vseh predlaganih dokazov. Takšno stališče je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico dolžnice, da dokaže, da ni imela možnosti, da se seznani s sprejeto pošiljko. Preuranjeno pa je zato sodišče tudi ugovor dolžnice zavrglo kot prepoznega in je sklep tudi v tem delu nezakonit. Priglasi stroške pritožbenega postopka.

3. Upniki so po svoji pooblaščenki vložili odgovor na pritožbo in v njem predlagali zavrnitev dolžničine pritožbe. Priglasili so stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami).

6. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča v sklepu I Ip 1502/2021 z dne 13. 12. 2022 in odločilo o dolžničinem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 28. 9. 2021. Po napotkih pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dopis MNZ z dne 13. 7. 2022 vročilo obema strankama postopka v izjavo, ki sta podali odgovore, naknadno pa je tudi opravilo poizvedbo pri MNZ o prijavi začasnega prebivališča dolžnice v tujini. Iz dopisa z dne 18. 4. 2024 izhaja, da je dolžnica prijavila začasno prebivališče na Diplomatskem konzularnem predstavništvu Republike Slovenije v B. za čas od 16. 11. 2021 do 16. 11. 20251. Sodišče prve stopnje je v ponovnem postopku v dokazne namene vpogledalo v vse listine v spisu, ki sta jih predložili stranki ter v dopisa MNZ z dne 13. 7. 2022 in 18. 4. 2024, katera je pridobilo po uradni dolžnosti, pri tem pa dokaznega predloga zaslišanja dolžnica ni izvedlo in navedlo, da je bilo dejansko stanje mogoče ugotoviti že na podlagi listinskih dokazov v spisu in zato dokaz z zaslišanjem dolžnice ni potreben.

7. Uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je v skladu s 7. in 212. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ temeljna dolžnost stranke, ki vloži predlog na sodišče, da že v predlogu navede zadostno trditveno podlago za postavljeni zahtevek in v na ta namen predloži oziroma predlaga ustrezne dokaze. Iz spisa izhaja, da je dolžnica v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 30. 11. 2021 navajala: da ji sklep o izvršbi VL 63918/2021 z dne 28. 9. 2021 ni bil pravilno vročen, saj naj bi ji bilo obvestilo o sodni pošiljki puščeno v hišnem nabiralčniku na naslovu Ulica 5, L. dne 1. 10. 2021, tega dne pa dolžnica ni dejansko bivala na tem naslovu, saj je bila od 27. 7. 2021 dalje kot diplomatinja v tujini, kar vse je dokazovala z Ukazom predsednika Republike Slovenije z dne 12. 7. 2021 in potnega naloga za selitev z dne 20. 7. 2021, v ta namen pa je tudi predlagala svoje zaslišanje. Trdila torej je, da že od 27. 7. 2021 dalje ni dejansko bivala več na naslovu svojega stalnega prebivališča, pri čemer pa ni zatrjevala, na katerem naslovu v tujini naj bi dejansko prebivala2. Z listinama, ki jih je predložila k svojemu predlogu (potni nalog za selitev z dne 20. 7. 2021 in Ukazom predsednika Republike Slovenije o postavitvi veleposlanice z dne 12. 7. 2021) pa ni uspela dokazati, da je v času vročanja sklepa o izvršbi (torej v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021) dejansko bivala v tujini in ne na naslovu, kjer je bila opravljena fikcija vročitve sklepa o izvršbi. Z omenjenima listinama je dolžnica zgolj dokazala, da je dne 27. 7. 2021 odpotovala za en dan v Republiko B., ter da je bila z Ukazom predsednika Republike Slovenije postavljena za veleposlanico v Republiki B., pri čemer iz Ukaza ni razvidno, za točno katero obdobje je bila postavljena za veleposlanico RS v Republiki B. oziroma s katerim dnem nastopi funkcijo veleposlanice v tujini-državi sprejemnici. S tema listinskima dokazoma dolžnica tako ni uspela dokazati svojih trditev, da je že od 27. 7. 2021 (temveč le od 16. 11. 2021 dalje) bivala v tujini.

8. Pravilno sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem dolžnice, saj je dokazni postopek tudi v izvršilnem postopku namenjen temu, da se ugotovi resničnost že zatrjevanih pravno pomembnih dejstev. Zato je nedovoljen t.i. informativni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe oziroma so le-te pavšalne, in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve. Dolžnica v svojem predlogu za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti ni trdila, na katerem naslovu naj bi dejansko in neprekinjeno bivala v obdobju od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021, te pomanjkljive trditvene podlage pa zaradi nedovoljenega informativnega dokaza ne sme v dokaznem postopku dopolnjevati.

9. Ne drži tudi dolžničina pritožbena teza, da je sodišče poklonilo preveliko težo izpiskom MNZ (vpogled v CRP) z dne 13. 7. 2022 in 18. 4. 2024. Iz izpiska MNZ z dne 18. 4. 2024 jasno izhaja, da je dolžnica začasno bivanje v tujini prijavila za obdobje od 16. 11. 2021 do 16. 11. 2025, torej za obdobje, ki se ne nanaša na čas vročanja sklepa o izvršbi v tej zadevi. Tudi očitki o tem, da se sodišče ni opredelilo do predloženega dokaza Ukaza predsednika Republike Slovenije z dne 12. 7. 2021, so neutemeljeni. Pravica stranke do izvedbe dokazov ni absolutna, zato sodišče tudi ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, če za zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi. Sodišče zato lahko zavrne nesubstancirane dokazne predloge strank in tudi nepotrebne oziroma nerelavantne dokaze, s katerimi bi se dokazovale trditve o dejstvih, ki niso pravno odločilna oziroma pravno relevantna in ne bi mogla spremeniti odločitve sodišča. Kot že navedeno, predloženi dokaz ne izkazuje in dokazuje dolžničinih trditev, da je v času vročanja sklepa o izvršbi dejansko bivala v tujini. Navedeni dokaz le potrjuje trditve, da je bila dolžnica postavljena za veleposlanico RS v tujini, pri čemer čas nastopa funkcije ni razviden. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da bi sodišče prve stopnje moralo sodno pisanje dolžnici vročati po diplomatski poti. Dolžnica ni izkazala, da je v času vročanja sklepa o izvršbi imela status diplomatinje in da bi se že takrat nahajala v tujini v funkciji veleposlanice v državi sprejemnici. Nadalje je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da potni nalog za selitev vsebuje besedo "selitev", ki po Slovarju slovenskega knjižnega jezika pomeni "spremembo stalnega ali začasnega prebivališča". Iz listine -potni nalog za selitev izhaja, da se nalog izdaja zgolj za en dan 27. 7. 2021, na podlagi katerega je dolžnica kot diplomatinja prvega ranga odpotovala v A. v spremstvu hčerke. Potrdila, ki se nanašajo na odobreno službeno odsotnost oziroma koriščenje dopusta dolžnice ne dokazujejo, da je dolžnica v času vročanja sklepa o izvršbi od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021 dejansko bivala v tujini, saj dejanskega nastopa funkcije veleposlanice RS v tujini dolžnica ni razkrila, službena prisotnost v času vročanja sklepa o izvršbi od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021 pa ne dokazuje, da bi dolžnica v tem obdobju dejansko bivala v tujini. Končno neutemeljeno dolžnica očita v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaza o tem, da je dolžnica veleposlanica Republike Slovenije v Republiki B. Opredelitev do službenega statusa oziroma diplomatskega položaja dolžnice niti ni potrebna, saj je predmet odločanja zgolj to, ali je dolžnica s svojimi trditvami in dokazi uspela dokazati, da v času vročanja sodne odločbe od 1. 10. 2021 do 16. 10. 2021 ni dejansko bivala na naslovu stalnega bivališča v L., ki je tudi njen naslov za vročanje.

10. Po povedanem je sodišče prve stopnje pravilno v 1. točki izreka predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o izvršbi z dne 28. 9. 2021 zavrnilo ter posledično pravilno kot prepoznega zavrglo ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi z dne 28. 9. 2021. Pritožba dolžnice je zato neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnica v pritožbenem postopku ni uspela, zaradi česar sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi določbe 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Enako sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka upniki glede na to, da z navedbami v odgovoru na pritožbo v ničemer niso pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča. 1 Potrdilo o prijavi začasnega bivališča v tujini je vložila tudi dolžnica k vlogi z dne 29. 7. 2022. 2 V vlogi z dne 29. 7. 2022 je naknadno zatrjevala, da je na naslovu začasnega bivališča na DKP A., Republika B. bivala vse od 27. 7. 2021 dalje, čeprav je začasno prebivališče na tem naslovu prijavila šele 16. 11. 2021.