Jedro

Iz 69. člena ZDen izhaja, da mora na to, da poravnava ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, paziti denacionalizacijski organ. Slednji je zato tisti, ki bi moral paziti na to, da nepremičnina parc. št. 511/2 k. o. X ne bi bila vključena v poravnavo, če drži, da na njej stoji objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju (32. člen ZDen). V kolikor tega ni storil (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi spregleda te postopkovne dolžnosti) oziroma je bila morebiti presoja napačna (zmotna uporaba materialnega prava), gre za napako, ki bi jo morala tožnica uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku denacionalizacije.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločalo drugič. Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom je: - zavrnilo 1.) zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da poravnava, sklenjena dne 23. 12. 1994 v postopku denacionalizacije podržavljenih nepremičnin - objekta O. 36, v delu, ki ga uporablja Glasbena šola L., med Občino in S. inšpektoratom, S. mladinski dom, O. 34, ni bila sklenjena glede nepremičnine z ID znakom 000-511/2-0 (točka I/1 izreka); 2.) zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice na toženko pri tej nepremičnini do 3201/10000 neveljavna (točka I/2 izreka) ter 3.) zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja (točka I/3 izreka); 4.) podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica nepremičnine z ID znakom 000-511/2-0 do 3201/10000 in vknjižbo te pravice v zemljiško knjigo (točka III izreka); - zavrglo tožbeni zahtevek (pravilno: tožbo1) v delu, s katerim je tožnica uveljavljala podredni zahtevek na ugotovitev, da je že citirana poravnava v delu, ki se nanaša na nepremičnino z ID znakom 000-511/2-0, nična (točka II izreka); - tožnici naložilo, da tožencu povrne 14.780,91 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka IV izreka).

2. Iz razlogov izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje presodilo, da gre pri zahtevku za ugotovitev, da poravnava glede nepremičnine z ID znakom 000-511/2-0 ni bila sklenjena, po vsebini za dopusten ugotovitveni zahtevek, za katerega ima tožnica tudi pravni interes, vendar pa ni utemeljen. Ugotovilo je, da do zatrjevanega nesporazuma med strankama pri sklepanju poravnave ni prišlo. Zahtevek je tudi nesklepčen. Ker določila poravnave pomenijo celoto in iz nje ni mogoče izločiti dela, ki se nanaša le na posamezno parcelo, ugotovitev delnega neobstoja poravnave ni dopustna. Zaradi neutemeljenosti tega zahtevka je sodišče prve stopnje posledično zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja.

Tožbo je v delu, ki se nanaša na prvi podredni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev delne ničnosti, zavrglo, saj bi morala tožnica stališče, da poravnava nasprotuje drugemu odstavku 32. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) uveljaviti v denacionalizacijskem postopku.

Zahtevek za ugotovitev lastninske pravice je sodišče zavrnilo zato, ker priposestvovanje na družbeni lastnini ni bilo mogoče in ker tožnica od vložitve zahtevka za denacionalizacijo v letu 1991 ni bila dobroverna.

Popravni sklep je sodišče prve stopnje izdalo, ker je v točki I/1 in II sodbe prišlo do očitne pisne napake pri navedbi ID znaka nepremičnine.

3. Pritožbi2 zoper sodbo in popravni sklep vlaga tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglaša pritožbene stroške.

Navaja, da je pritožbeno sodišče v sklepu II Cp 1257/2015 opozorilo, da trditev o zatrjevanem nesporazumu terja ugotovitev, kakšna je bila volja obeh strank ob sklepanju poravnave. Sodišče prve stopnje napotkom ni sledilo. Dejanske podlage sodne odločbe ni izoblikovalo. Pogodbeno voljo je ugotavljalo na podlagi pogodbenih določil, dejanj med pogajanji za sklenitev poravnave, mnenja izvedenca in D. P., namesto na podlagi izpovedb prič, dejansko stanje pa je zato ostalo nerazjasnjeno. Meni, da se D. P. v svoji izjavi spušča v dokazno oceno, njena izjava pa potrjuje, da se je ob sklepanju poravnave razmišljalo predvsem o prostorih, ki jih je uporabljala glasbena šola. To je razvidno tudi iz dopisa Javnega pravobranilstva z dne 13. 10. 1994. Ker sodba ne vsebuje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka, je prišlo do posega v tožnici zagotovljeni ustavni pravici po 22. in 23. členu Ustave in pravico iz 6. člena EKČP. Za tožnico je voljo ob sklepanju poravnave izjavil B. M., ki je bil tudi zaslišan. Iz njegove izpovedbe (ki jo delno povzema) izhaja namen in volja strank, da se poravnava sklepa le za del nepremičnin, ki jih v stavbi O. 36 uporablja glasbena šola. Enako velja za izpovedbo priče K. J. Priča B. K. ni potrdil tega, kar sodišče navaja v razlogih. V nadaljevanju povzema del njegove izpovedbe. Toženec zato ni uspel ovreči uspešnega dokaza tožnice (izpovedb prič B. M. in B. K.), na kateri je bilo sicer materialno dokazno breme, da je bila volja strank drugačna od zapisane. Sklicuje se na odločbo II Ips 154/2012. Sodišče ni jasno navedlo, ali je tožnica to dokazala. V tem delu je sodba neobrazložena. Odločitev je sodišče oprlo le na izpovedbo priče B. K., izpovedbo priče B. M. pa je povsem prezrlo, čeprav sta poravnavo podpisala oba. Iz zapisa, da se ostale priče niso ničesar več spominjale in zato njihove izpovedbe niso relevantne za odločitev, bi lahko smiselno sledilo, da je sodišče odločilo skladno s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). To pravilo ni bilo uporabljeno ustavno skladno, kar v nadaljevanju obrazloži. Ob tem opozarja, da sodišče izpovedbe priče B. Ž. ni upoštevalo le zato, ker v pogajanjih ni sodelovala, izpovedbo priče V. G. pa zato, ker naj bi bil le izvedena priča. Sodišče bi moralo dopustiti tudi posredno (indično) dokazovanje in opraviti proces indičnega sklepanja. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje ostalo nerazjasnjeno, ustavno neskladno pa je bilo uporabljeno tudi pravilo o dokaznem bremenu. Uporabiti bi moralo tudi nižji dokazni standard.

Ker je bil objekt na parceli 511/2 zgrajen po podržavljenju, ne more biti predmet vračanja. To je izrecno ugotovil upravni organ v odločbi z dne 23. 4. 2008. Poravnava je v delu, ki se nanaša na parcelo 511/2, v nasprotju z drugim odstavkom 32. člena ZDen, in zato nična. Ta napaka se ne nanaša na postopek. V zvezi s tem se sklicuje na odločbo II Ips 349/2000, II Ips 60/2015 in III Ips 33/2004. Razpolaganje strank, s katerim skušajo v postopku doseči učinek, ki ga ne morejo po materialnem pravu, je nemoralno in zato ne gre za pomanjkanje sodne pristojnosti.

Ni jasno, ali je sodišče zahtevek zavrnilo zato, ker tožnica ni uspela dokazati pravno pomembnih dejstev ali zato, ker njen zahtevek ni dopusten. Opozarja še, da pravilo o enotnosti poravnave pozna izjemo in nato povzema stališče iz komentarja OZ. Vztraja, da poravnava lahko obstane brez ničnega določila. Toženec ni dokazoval ali zatrjeval, da bi bilo nično določilo pogodbeni pogoj ali odločilni nagib za sklenitev poravnave. Sodba je tudi v tem delu neobrazložena. Izpostavlja še, da morebitna neveljavnost poravnave sama po sebi ne povzroči neveljavnosti delne denacionalizacijske odločbe. Ta je predmet samostojnega izpodbijanja po določbah Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v okviru izrednih pravnih sredstev.

4. Toženec je na pritožbo zoper sodbo odgovoril. Meni, da je odločitev sodišča pravilna ne le iz v sodbi navedenih razlogov, pač pa tudi iz razlogov, ki jih je toženec navajal med postopkom. Nanje ponovno opozarja. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povračilo stroškov za odgovor.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe zoper sodbo

6. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe. To velja tudi za tisti del sodbe, ki obravnava vprašanje volje strank ob sklepanju poravnave v postopku denacionalizacije. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da sodba le zato, ker se tožnica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ni nesposobna za pritožbeni preizkus. Iz razlogov, ki se nanašajo na primarni zahtevek (točke 9 do 15), jasno izhaja, da je bil zahtevek zavrnjen iz dveh razlogov. Najprej zato, ker je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da pri sklepanju poravnave ni prišlo do nesporazuma, potem pa tudi zato, ker postavljeni zahtevek, glede na vsebino poravnave, ni sklepčen. Očitki, da je sodba v tem pogledu nejasna, so zato neutemeljeni. Ker torej obrazložitev ni pomanjkljiva, so neutemeljeni tudi očitki o kršenju pravic, ki jih tožnici zagotavlja 22., 23. in 25. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. 7. Pritožbeno sodišče se glede na toženčeve navedbe v odgovoru na pritožbo, o pomanjkanju tožničinega interesa za tožbo v delu, ki vsebuje zahtevek za ugotovitev, da poravnava v določenem delu ni bila sklenjena, opredeljuje najprej do tega vprašanja. Tožnik mora pravni interes kot procesno predpostavko ugotovitvene tožbe izkazati zgolj v primeru, ko je v tožbi postavljen samostojen ugotovitveni zahtevek. Pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku, za kar gre tudi v konkretnem primeru, mu procesno pravo takšne obveznosti ne nalaga. Dopustnost tožbe z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom je odvisna zgolj od vprašanja prejudicialnosti v razmerju do glavnega zahtevka (v konkretnem primeru torej zahtevka za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja), torej od tega, ali je od ugotovitve (ne)obstoja dela poravnave3, odvisna odločitev o glavnem zahtevku. Pritožbeno sodišče se v zvezi s tem strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšna odvisnost podana4. Res je sicer, da je bila vknjižba lastninske pravice na toženca v zemljiški knjigi opravljena na podlagi delne denacionalizacijske odločbe in ne na podlagi poravnave, a to, glede na okoliščine konkretnega primera, ne izključuje možnosti, da bi tožnica, če bi z ugotovitvenim zahtevkom uspela, lahko na tej podlagi vložila tudi izbrisno tožbo5. Po presoji pritožbenega sodišča je pri tem odločilno, da tožnica v upravnem postopku, v katerem je skušala s trditvami o nesporazumu uveljaviti delno ničnost denacionalizacijske odločbe, ni bila uspešna in je bila vsaj smiselno napotena na "poseben postopek"6, pri tem pa tudi ob morebitnem uspehu v tako sproženem postopku, z izrednimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku (obnova ali ničnost odločbe7) ne bi mogla doseči drugačne vsebine delne odločbe o denacionalizaciji. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, bi bilo nesprejemljivo, da stranka v takšnem položaju ne bi imela pravnega varstva8. 8. Je pa tudi po presoji pritožbenega sodišča zahtevek tožnice za ugotovitev delnega neobstoja poravnave (posledično pa tudi zahtevek za ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja) neutemeljen že zato, ker je nesklepčen. Konkretna poravnava tudi po mnenju pritožbenega sodišča, iz razlogov, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje in na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ni sestavljena tako, da bi bilo mogoče iz nje izločiti del, ki se nanaša le na parcelo 511/2 k. o. X. Ker pritožnica v pritožbi v zvezi s tem ne navaja nobenih novih argumentov, ampak zgolj splošno navaja, kdaj ničnost posameznega določila ne povzroči ničnosti celotne poravnave, pritožbeno sodišče teh razlogov tudi ne dopolnjuje, saj to ni potrebno. Ugotovitev delnega neobstoja poravnave zato, ob smiselni uporabi 1098. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ni dopustna.

9. Primarno postavljeni zahtevek je bil pravilno zavrnjen tudi zato, ker do nesporazuma med pravdnima strankama pri sklepanju poravnave ni prišlo.

Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu II Cp 1257/2015 z dne 9. 9. 2015 pojasnilo, da trditev o zatrjevanem nesporazumu terja predvsem ugotovitev, kakšna je bila resnična volja obeh strank ob sklepanju poravnave. To je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevalo in po izvedenem dokaznem postopku (pravilno) ugotovilo, da je bila volja obeh strank, da se v poravnavo (in kasneje v delno odločbo o denacionalizaciji) vključita tako parcela 511/1 k. o. X kot parcela 511/2 iste k. o., in to v idealnem deležu, ki bo ustrezal deležu, ki ga glede na obe nepremičnini predstavljajo prostori, ki so bili v uporabi glasbene šole v stavbi O. 36. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je v zvezi s tem v dokaznem postopku osredotočilo na fazo sklepanja poravnave in ko je dokazno ocenilo ne le izpovedbe zaslišanih prič, ampak tudi listinske dokaze. Glede na to, da nekatere priče (sem sodita tudi priči V. G. in B. Ž.) v fazi sklepanja niso sodelovale oziroma niso sodelovale do konca, druge (D. P., V. Č., D. G. in B. M.) pa se pogajanj in sklepanja poravnave niso več spominjale, so ravno listinski dokazi, ki izvirajo iz faze pred sklenitvijo poravnave, tisti, ki voljo strank najbolj verodostojno izkazujejo. Že cenitev, v kateri je izvedenec J. (priloga A17) po naročilu obeh strank ugotavljal delež, ki ga prostori, ki jih je uporabljala glasbena šola v stavbi O. 36 (stoječi na parceli 511/1), predstavljajo glede na celotno nepremičnino (torej tudi ob upoštevanju zgradbe O. 36A, stoječi na parceli 511/2), kaže na to, da glede predmeta poravnave med strankama ni bilo nesoglasja. Ostale listine, ki jih v razlogih izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, to le še dodatno potrjujejo. Med temi listinami pritožbeno sodišče izpostavlja predvsem dve. Prva je listina z dne 1. 9. 1994 (priloga A18), ki je bila sestavljena z namenom, da tožnica dopolni izjavo volje, ki jo je glede sklepanja poravnave dala 1. 2. 1994. Iz nje izhaja, da je bilo izvršnemu svetu tožnice (oziroma njene pravne prednice) predlagano, da poda soglasje, da se v korist toženca kot denacionalizacijskega upravičenca, na nepremičninah vpisanih v vl. št. ... k. o. X, torej na obeh parcelah oziroma obeh stavbah, vzpostavi solastninski delež v višini deleža, ki po cenitvi odpade na Glasbeno šolo L.9 Druga listina je sklep izvršnega sveta z dne 8. 9. 1994 (priloga B 24), s katerim je le-ta takšno soglasje tudi dal. Da je tožnica soglašala s tem, da se v korist toženca vzpostavi solastninski delež na obeh stavbah, kažeta tudi obe v spis vloženi verziji poravnave (priloga B5 in A12) ter dejstvo, da zoper končni osnutek poravnave ni imelo pripomb niti pravobranilstvo (glej dopis pripet k poravnavi pod A12). Da je bila tožnica oziroma njena pravna prednica seznanjena s tem, da v vložni št. ... k. o. X ni vpisana le parcela, na kateri stoji stavba O. 36, ampak tudi stavba O. 36a, in da delež 3201/10000 predstavlja delež glasbene šole na obeh stavbah, pa izhaja iz dopisa pravobranilstva z dne 13. 10. 1994 (priloga A16). V njem je bila tožnica na to izrecno opozorjena.

Dvoma v pravilnost ugotovitve, kakšna je bila volja strank, ne more vzbuditi tožničino sklicevanje na izpovedbi prič B. M. in J. K., saj iz njunih izpovedb ne izhaja, da je bila volja tožnice, da se v poravnavo vključi le stavba na naslovu O. 36. Deli izpovedb, ki jih tožnica povzema v pritožbi, izkazujejo le to, da je tožnica poravnavo sklepala zato, ker je želela vsaj za določeno obdobje zagotoviti delovanje glasbene šole na isti lokaciji. V ta namen je bila v poravnavo vključena tudi najemna pogodba. Ker zgoraj navedeni priči trditev tožnice o nesporazumu nista potrdili, tudi do prehoda (procesnega) dokaznega bremena na toženca (še) ni prišlo. Neutemeljeni so zato očitki o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu. Ker priči glede volje strank nista izpovedali nič relevantnega, tožnica sodišču neutemeljeno očita, da je izpovedbi spregledalo oziroma da se do izpovedbe B. M. ni opredelilo. Zadostuje namreč pojasnilo, da priče, ki jih sodišče ni posebej izpostavilo (mednje sodi tudi ta priča), o volji in pogajanjih zaradi časovne odmaknjenosti niso več nič vedele.

Trditve tožnice o nesporazumu ne potrjujejo niti izjave D. P., ampak kvečjemu nasprotno. D. P. je namreč v izjavah potrdila tisto, kar sicer izhaja že iz same pripombe št. 2 v dopisu z dne 13. 10. 1994 - da je treba točko II osnutka poravnave (glej prilogo B5) precizirati, saj ima glasbena šola prostore le v enem objektu in sicer 78/100 le-tega, delež glasbene šole na obeh objektih pa znaša po cenitvi 3201/10000. Da je bila volja pravne prednice tožnice glede predmeta poravnave takšna kot izhaja iz kasneje podpisane poravnave, pa potrjuje končni osnutek le-te (priloga A12). V njem je bila namreč pripomba upoštevana tako, da je bilo v točki II navedeno, da prostori v stavbi O. 36, ki so v uporabi glasbene šole, na parceli 511/1 in 511/2 predstavljajo delež do 3201/10000, na tak popravek pa pravobranilstvo pripomb ni več imelo.

Neutemeljen je nadalje očitek, da je sodišče prve stopnje izpovedi B. K. pripisalo vsebino, ki je ta ni imela, saj pritožnica spregleda, da se sodišče na izpoved priče sklicuje le v zvezi z trajanjem pogajanj (ta naj bi po izpovedi te priče trajala od leta 92, ob upoštevanju dokumentov pa vsaj celotno leto 1994), ostale zaključke pa gradi predvsem na listinski dokumentaciji.

Ker sodišče prve stopnje v zadevi ni odločilo na podlagi pravila iz 215. člena ZPP, so očitki, da le-to ni bilo uporabljeno ustavno skladno, brez podlage in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

Neutemeljen je tudi očitek, da bi sodišče moralo dopustiti tudi dokazovanje z indici, saj je to storilo. Večina listinskih dokazov namreč posredstavlja posredne dokaze o volji strank ob sklepanju poravnave.

10. Iz 69. člena ZDen izhaja, da mora na to, da poravnava ni sklenjena v nasprotju s prisilnimi določbami zakona, paziti denacionalizacijski organ. Slednji je zato tisti, ki bi moral paziti na to, da nepremičnina parc. št. 511/2 k. o. X ne bi bila vključena v poravnavo, če drži, da na njej stoji objekt, ki je bil zgrajen po podržavljenju (32. člen ZDen). V kolikor tega ni storil (zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ali zaradi spregleda te postopkovne dolžnosti) oziroma je bila morebiti presoja napačna (zmotna uporaba materialnega prava), gre za napako, ki bi jo tožnica, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, morala uveljavljati s pravnimi sredstvi v postopku denacionalizacije. Da to drži, potrjuje sodna praksa10. Odločbi II Ips 60/2015 in III Ips 33/2004, na kateri so sklicuje pritožnica, drugačne presoje ne narekujeta, saj obravnavata drugačen dejanski in pravni položaj11. Odločba II Ips 349/2000 v zvezi z upravno in sodno pristojnostjo res ločuje med razlogi, ki se nanašajo na sklenitev poravnave v materialnopravnem pomenu, od vprašanj, ki se nanašajo na postopek. Vendar pa je v tej odločbi stališče, da se poravnava sklenjena v postopku denacionalizacije, izpodbija kot pogodba (s tožbo v pravdi), zavzeto le glede napak, ki se nanašajo na poslovno sposobnost strank, na napake volje ali druge razloge, ki so določeni v zakonu z materialnopravnega področja, pri čemer se odločba sklicuje na 111. člen ZOR. To določilo pa se nanaša na izpodbojnost in ne na ničnost pogodbe. Stališče sodišča prve stopnje, da za presojo zahtevka, s katerim tožnica ob sklicevanju na 32. člen ZDen zahteva ugotovitev delne ničnosti sklenjene poravnave, ni podana sodna pristojnost, je zato pravilno, pravilna pa je tudi odločitev, s katero je tožba v tem delu zavržena.

11. Odločitve, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica na podlagi priposestvovanja lastnica nepremičnine ID znak 000-511/2-0 do 3201/10000, slednja konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu sodbo preizkusilo le v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP. Ob tem je ugotovilo, da sodišče uradoma upoštevnih kršitev ni storilo, pravilno pa je uporabilo tudi materialno pravo.

Glede pritožbe zoper popravni sklep

12. Sodišče lahko na podlagi prvega odstavka 328. člena ZPP kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom.

13. Do takšne očitne pisne napake je prišlo tudi v konkretnem primeru, saj je sodišče prve stopnje v točki I/1 in II izreka sodbe navedlo napačen ID znak nepremičnine. Izpodbijani popravni sklep, s katerim je napako popravilo, je bil zato utemeljeno izdan in je tudi vsebinsko pravilen.

14. Pritožbene navedbe, s katero pritožnica izpodbija sodbo, na tak zaključek nimajo vpliva, vsebinsko pa je bilo nanje odgovorjeno v zvezi z pritožbo zoper sodbo.

Sklepno

15. Pritožbi sta glede na obrazloženo neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ju je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ter druge točke 365. člena ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbama ni uspela, do njihovega povračila ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo zoper sodbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožencu v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžan jih je zato nositi sam.

1 Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče, temveč kakšen drug organ, zavrže tožbo (in ne tožbeni zahtevek) - glej drugi odstavek 18. člena ZPP. Da je tožbo zavrglo, je pravilno pojasnilo v točki 16 sodbe. 2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pritožnica v pritožbi zoper popravni sklep le prepisala svoje navedbe iz pritožbe zoper sodbo, zato jih povzema le enkrat. 3 Kot je pritožbeno sodišče pojasnilo v sklepu II Cp 1257/2015 z dne 9. 9. 2015, gre pri postavljenem zahtevku za vsebinsko dopustno ugotovitveno tožbo, saj se z njim dejansko zahteva ugotovitev (delnega) neobstoja poravnave. 4 Sodišče prve stopnje v tem delu sicer govori o pravnem interesu, a gre vsebinsko za presojo prejudicialnosti. 5 Kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za izpodbijanje vknjižbe izvršene na podlagi pravnomočne ali dokončne odločbe, določa 4. točka tretjega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). 6 Glej odločbi I U 1024/2012 in X Ips 224/2013 (prilogi B 13 in B14). 7 Glej 260. in 263. člen ZUP (glede obnove) in 279. člen ZUP (glede ničnosti odločbe). 8 Stališče, da je učinkovito pravno varstvo lahko razlog, da se stranki ne odreče možnost vložitve izbrisne tožbe, čeprav formalni pogoji zanjo niso izpolnjeni, je že zavzelo tudi VS RS v zadevi II Ips 180/2015. V obravnavanem primeru je dalo stranki možnost vložitve izbrisne tožbe, čeprav zoper zamudno sodbo, ki je bila podlaga vknjižbe, ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo in sodba ni bila razveljavljena ali spremenjena. 9 Da gre za delež na celotni nepremičnini oziroma obeh stavbah, izhaja tudi iz obrazložitve predloga. 10 Glej odločbo VS RS U 862/1994. 11 V odločbi II Ips 60/2015 se je VS RS ukvarjalo z vprašanjem uveljavljanja ničnosti še po opravljenem prvem naroku ter vprašanjem prekluzije glede dejstev povezanih s tem ugovorom. V zadevi III Ips 33/2004 pa je bilo obravnavano vprašanje dopustnosti sklenitve poravnave z organom, ki je v upravnem postopku izdal odločbo, ki je bila izpodbijana s tožbo.