Jedro

Osebe iz drugega odstavka 120. člena GZ ter tožnik, za katerega veljata peti in šesti odstavek 55. člena ZAID, niso v bistvenem enakih položajih, zato tudi ni treba, da bi bil rok, v katerem morajo vložiti vlogo za vpis v imenik, enako dolg.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 20. 5. 2019 je Inženirska zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrgla tožnikovo vlogo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, ki jo je vložil 17. 5. 2019. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil dopolnitev vloge za vpis v imenik vodij del in hkrati tudi vlogo za vpis kot nadzorni inženir pri pristojni službi za javna pooblastila prvostopenjskega organa. Ta ob povzemanju določb petega in šestega odstavka 55. člena Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (ZAID) navaja, da je iz tožnikove vloge razvidno, da bi z opravljenim strokovnim izpitom za vodenje posameznih del pogoje za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev lahko izpolnjeval le na temelju pridobljenih pravic po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1), vendar pa je bil rok za vložitev take vloge šest mesecev po začetku uporabe ZAID, tj. do 1. 12. 2018. Prvostopenjski organ je tožnikovo vlogo prejel 17. 5. 2019, torej po izteku z zakonom določenega roka, zato jo je na podlagi 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) kot prepozno zavrgel. 2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo sklep z dne 20. 5. 2019 spremenilo tako, da se tožnikova vloga za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev na podlagi pridobljenih pravic po ZGO-1 v skladu s 55. členom ZAID zavrže, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi navaja, da je treba izrek prvostopenjskega sklepa precizirati tako, da je nedvomno jasno, katera vloga se zavrže. Odločitev utemeljuje s tem, da z zakonom določenega šestmesečnega roka, ki je potekel 1. 12. 2018, ni mogoče podaljšati in da na odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neustavnost šestega odstavka 55. člena ZAID. Organi v upravni zadevi so namreč v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) dolžni odločati po zakonu in podzakonskih predpisih ter niso pristojni organ za presojo ustavnosti zakona.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je v skladu z določbami tretjega odstavka 77. in tretjega odstavka 86. člena ZGO-1 pridobil pravico do uporabe naziva in opravljanja delovnih nalog s področja odgovornega vodje posameznih del ter odgovornega nadzornika posameznih del. Meni, da gre pri ureditvi šestmesečnega roka iz 55. člena ZAID v primerjavi s 60. členom ZAID, ki za ureditev pogojev za opravljanje dejavnosti gospodarskih subjektov določa enoletni rok od uveljavitve ZAID, in v primerjavi s 120. členom Gradbenega zakona (GZ), ki za ureditev statusa odgovornih vodij (posameznih) del določa dvoletno prehodno obdobje, za neenako obravnavanje bistveno sorodnih položajev. Opozarja, da je upravni odbor prvostopenjskega organa sprejel sklep št. 2890 z dne 31. 5. 2018, s katerim je odločil, da ne bo upošteval šestmesečnega prehodnega obdobja po 55. členu ZAID in 120. členu GZ za izdajanje odločb o mirovanju tistim članom, ki se na podlagi določb ZAID samodejno prepišejo v imenik pooblaščenih inženirjev, temveč je ta rok podaljšal na leto dni za izpolnitev obveznosti po ZAID in na dve leti za izpolnitev obveznosti po GZ. S tem je po njegovi oceni prvostopenjski organ dodatno pripomogel k zmedi in nejasnosti v zvezi z usklajevanjem že pridobljenih pravic posameznikov po ZGO-1 z ureditvijo po ZAID in GZ.

4. Dalje navaja, da je do 1. 6. 2019 samostojno opravljal tako dejavnost odgovornega vodenja kot nadzora nad deli, 17. 5. 2019 pa je v prepričanju, da zanj kot samostojnega podjetnika posameznika velja enoletni rok za vpis v imenike, vzpostavljene z ZAID, vložil popolno vlogo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in vodij del na podlagi pridobljenih pravic po ZGO-1, a jo je prvostopenjski organ kot prepozno zavrgel. Tožnik je glede na navedeno prepričan, da gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS), saj toženka po njegovi oceni nima utemeljenega razloga za razlikovanje posameznikov, ki so pridobili pravice po ZGO-1. Meni, da namen 55. člena ZAID ni v ločevanju na osebe, ki so delo opravljale bodisi po eni bodisi po drugi podlagi, temveč v urejanju pridobljenih pravic po ZGO-1 in njihovemu usklajevanju s spremenjeno ureditvijo v ZAID. Enotno razlago rokov pa po njegovi oceni zahtevata tudi načelo varstva pravic strank in načelo o dostopnosti delovnega mesta pod enakimi pogoji za vse posameznike (49. člen URS). Navaja, da je ZAID v delu, ko ureja položaj odgovornih vodij (posameznih) del in odgovornih nadzornikov (posameznih) del po ZGO-1, protiustaven, saj zakonodajalec za poseg v njihove pridobljene pravice ni imel ustavno dopustnega cilja, rok, namenjen prilagoditvi spremembam, pa je nesorazmerno kratek. Trdi, da so samostojni podjetniki posamezniki pri opravljanju dejavnosti zelo obremenjeni, pri tem pa ne razpolagajo s splošnimi službami, ki bi jim olajševale delo, zato potrebujejo daljši čas za prilagoditev spremenjenim zakonskim pogojem. Meni, da je zakonodajalec to okoliščino upošteval pri sprejemanju GZ, v katerem je določeno dvoletno prilagoditveno obdobje za vpis v imenik odgovornih vodij del. 5. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je predložila upravni spis.

**K I. točki izreka:**

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru med strankama postopka ni sporno, da je tožnik v skladu z določbami tretjega odstavka 77. in tretjega odstavka 86. člena ZGO-1 pridobil pravico do uporabe naziva in opravljanja delovnih nalog s področja odgovornega vodje posameznih del ter odgovornega nadzornika posameznih del. Prav tako tudi ni sporno, da je vlogo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev vložil 17. 5. 2019, torej po izteku šestmesečnega roka, določenega s šestim odstavkom 55. člena ZAID. Tožnik pa v tožbi zatrjuje, da je navedeni šestmesečni rok neustaven.

9. V skladu z določbami petega odstavka 55. člena ZAID se šteje, da posameznik, ki ima z dnem začetka uporabe ZAID na podlagi ZGO-1 pravico nastopati kot odgovorni nadzornik ali odgovorni nadzornik posameznih del in ni vpisan v imenik prvostopenjskega organa, izpolnjuje pogoje za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev z omejenim pooblastilom, in sicer za nadzornega inženirja za tisto strokovno področje, za katero ima opravljen strokovni izpit po ZGO-1 in za objekte iste stopnje zahtevnosti kot po ZGO-1. V skladu z določbami drugega odstavka istega člena pa mora posameznik vložiti zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in zahtevi predložiti dokazila o pravici nastopati kot odgovorni nadzornik ali odgovorni nadzornik posameznih del po ZGO-1 ter dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz tretjega odstavka 5. člena ZAID in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena ZAID. Če posameznik v roku šestih mesecev po začetku uporabe ZAID ne vloži zahteve za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, po poteku tega roka ne izpolnjuje več pogojev za izvajanje storitev nadzora nad gradnjo. Ti posamezniki ne smejo uporabljati poklicnega naziva pooblaščeni inženir.

10. Tožnik ugovarja, da je navedeni šestmesečni rok iz šestega odstavka 55. člena ZAID neustaven, ker v nasprotju z ustavnosodno prakso posega v pridobljene poklicne pravice posameznikov. Meni, da zakonodajalec pri določitvi roka ni zasledoval ustavno dopustnega cilja in da je ta rok, namenjen prilagoditvi na spremembe, prekratek.

11. V zvezi s tem sodišče opozarja na sodbo v zadevi I U 1211/2019 z dne 10. 9. 2020, v kateri je v istovrstni zadevi takšne ugovore že obrazloženo zavrnilo. Sodišče (tudi v obravnavanem primeru) sodi, da je varstvo pridobljenih pravic, kadar zakon ureditev spreminja za naprej, zagotovljeno z 2. členom URS. Med načela pravne države spada tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo.1 Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.2

12. Iz predloga ZAID izhaja, da je namen zakona doseganje boljših rezultatov v procesih urejanja prostora in gradnje ter višje kakovosti grajenega okolja in da je treba zato vzpostaviti sistem, ki bo izločal neusposobljene izvajalce brez ustreznih kompetenc, terjal večjo odgovornost stroke in ji hkrati zagotovil veljavo. Predlagane omejitve gospodarske spodbude so po mnenju zakonodajalca utemeljene z javnim interesom, saj je arhitekturo in inženirsko ustvarjanje intelektualna dejavnost, za katero je značilno delovanje v javnem interesu, a hkrati tudi varovanje interesov naročnikov in bodočih uporabnikov. Po presoji sodišča gre za razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu oziroma s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Opozarja še, da je tudi Ustavno sodišče že v odločbi v zadevi U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998 zavzelo stališče, da je izboljšava kakovosti graditve objektov ustavno dopusten cilj in da lahko zakonodajalec zaradi varovanja javne koristi (dvig kakovosti projektiranja, večja varnost, oblikovna skladnost objektov, večja kakovost graditve) zviša izobrazbene pogoje za projektante in na novo uredi pogoje in način projektiranja objektov.

13. Za zagotavljanje svobode dela (49. člen URS), pravice do socialne varnosti (50. člen URS), svobodne gospodarske pobude (74. člen URS) ter načela zaupanja v pravo (2. člen URS) je pomembno tudi, ali zakon določa ustrezen rok za prilagoditev novim zahtevam oziroma pogojem. V obravnavanem primeru je določen rok šestih mesecev, kar je po prepričanju tožnika takšen rok, ki v te pravice posega.

14. Ustavno sodišče je že večkrat presojalo tudi dolžino rokov, ki jih je zakonodajalec določil za prilagoditev novim pogojem opravljanja poklica. Tako je v primeru sodnih izvršiteljev, ki so morali v enem letu opraviti dodatni izpit po programu in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje, ocenilo, da je tak rok primeren.3 Prav tako je štelo za primeren rok dveh let v primeru Zakona o davčni službi (ZDS), po katerem so morali delavci (bivše) Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje in delavci Republiške uprave za javne prihodke, ki so prešli na delo v Davčno upravo Republike Slovenije, opraviti strokovni izpit iz specifičnih znanj, potrebnih za davčno inšpiciranje.4 V obeh primerih pa je postavilo zahtevo, da lahko rok začne teči šele, ko so znani pogoji opravljanja izpitov.

15. ZAID od imetnikov pravic, ki jim gredo po ureditvi ZGO-1, zahteva le to, da v roku šestih mesecev vložijo zahtevo za vpis v imenik in predložijo dokazila o tem, da imajo pravico nastopati kot odgovorni nadzornik (posameznih del) po ZGO-1, dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz 5. člena ZAID (torej dokazilo o načinu stalnega in trajnega opravljanja svojih nalog) ter dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena ZAID. ZAID tako ne zahteva dodatnih izobraževanj, niti preverjanja znanja, temveč le predložitev dokazil o že obstoječi izobrazbi, delovnih izkušnjah in zavarovanju. Glede na to pa je rok šestih mesecev po presoji sodišča primeren, saj povprečno skrben strokovnjak v tem času lahko zbere že obstoječa dokazila in sklene zavarovanje odgovornosti ter vse to predloži organu, ki bo, če bo ugotovil, da je posameznik izpolnjeval strokovne pogoje po ZGO-1, odločil o njegovem vpisu v imenik prvostopenjskega organa.

16. Tožnik zmotno meni, da gre v primeru navedenega šestmesečnega roka v primerjavi z enoletnim rokom, določenim v 60. členu ZAID, za neenako obravnavo bistveno sorodnih položajev.

17. ZAID v 60. členu določa, da lahko gospodarski subjekt, ki na dan začetka uporabe ZAID opravlja dejavnost po ZAID ter izpolnjuje pogoje iz ZGO-1, Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in Zakona o geodetski dejavnosti (ZGeoD-1), opravlja dejavnost pod temi pogoji še največ eno leto po začetku uporabe ZAID. Ta člen torej ureja uskladitev pogojev za opravljanje dejavnosti za gospodarske subjekte, ki pa niso v bistvenem enakem položaju kot posamezniki iz petega odstavka 55. člena ZAID. ZAID je namreč pogoje za opravljanje dejavnosti na področju poklicnih nalog pooblaščenih arhitektov in inženirjev za gospodarske subjekte glede na ZGO-1, ZUreP-1 in ZGeoD-1 postrožil (med drugim) na način, da morajo ti subjekti, če želijo opravljati navedeno dejavnost (razen v primeru z zakonom določenih izjem), imeti za polni delovni čas ali krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja, zaposlenega vsaj enega pooblaščenega arhitekta ali pooblaščenega inženirja (druga alineja drugega odstavka 14. člena ZAID).

18. Gospodarska družba mora torej za to, da svojo dejavnost prilagodi novi zakonski ureditvi, zaposliti osebo, ki izpolnjuje z zakonom določen pogoj. Za to je treba izvesti določene aktivnosti, ki zahtevajo določen čas, kar utemeljuje navedeno razlikovanje. To pa se ne zahteva od posameznika iz petega odstavka 55. člena ZAID. Ta mora (le) vložiti zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in zahtevi predložiti dokazila o pravici nastopati kot odgovorni nadzornik (posameznih del) po ZGO-1 (torej listine, na podlagi katerih je že pridobil pravico po ZGO-1) ter dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz tretjega odstavka 5. člena ZAID (torej izkaz o tem, da je (samo)zaposlen oziroma da poklicne naloge opravlja na podlagi drugega pravnega razmerja) in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena ZAID. Skleniti mora torej zgolj ustrezno zavarovanje, česar ni mogoče primerjati s tem, da je treba zaposliti osebo, ki izpolnjuje določene pogoje.

19. Ker torej gospodarski subjekti iz 60. člena ZAID ter tožnik, za katerega veljata peti in šesti odstavek 55. člena ZAID, niso v bistvenem enakih položajih, tudi ni treba, da bi bila rok, do katerega lahko gospodarski subjekti iz 60. člena ZAID opravljajo dejavnost pod dosedanjimi pogoji, in rok, v katerem morajo posamezniki iz petega odstavka 55. člena ZAID vložiti zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, enako dolga.

20. Prav tako tožnik zmotno trdi, da navedeni šestmesečni rok iz šestega odstavka 55. člena ZAID v primerjavi z dvoletnim rokom, določenim v drugem odstavku 120. člena GZ, pomeni neenako obravnavanje bistveno sorodnih položajev.

21. Drugi odstavek 120. člena GZ za osebe, ki lahko ob začetku uporabe GZ na podlagi ZGO-1 nastopajo kot odgovorni vodje posameznih del, določa, da morajo podati vlogo za vpis v imenik vodij del za tisto stroko, s področja katere imajo opravljen strokovni izpit po ZGO-1 in za objekte iste stopnje zahtevnosti kot po ZGO-1, pri čemer morajo predložiti dokazila o izpolnjevanju pogojev za vpis v imenik vodij del v skladu z določili GZ. Če posamezniki ne vložijo vloge za vpis v roku dveh let po začetku uporabe tega zakona, izgubijo že pridobljene pravice.

22. V skladu z določbo druge povedi tretjega odstavka 86. člena ZGO-1, ki je določala, da je lahko odgovorni nadzornik posameznih del posameznik, ki po določbah ZGO-1 izpolnjuje pogoje za odgovorno vodenje posameznih del, so bili po ZGO-1 pogoji za odgovornega nadzornika posameznih del res enaki pogojem za odgovornega vodjo posameznih del. Vendar pa z uveljavitvijo ZAID in GZ ti pogoji niso ostali urejeni enako.

23. ZAID je namreč za odgovorne nadzornike posameznih del (na kar se nanaša tožnikova vloga), ki želijo to delo opravljati še naprej, kot že rečeno, določil, da morajo vložiti zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in zahtevi predložiti dokazila o pravici nastopati kot odgovorni nadzornik posameznih del po ZGO-1 ter dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz tretjega odstavka 5. člena ZAID in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena ZAID.

24. Po določbah tretjega odstavka 5. člena ZAID lahko pooblaščeni arhitekti in inženirji svoje poklicne naloge opravljajo stalno in trajno na enega ali več načinov: (1) kot samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, (2) na podlagi delovnega razmerja v gospodarskem subjektu, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah tega zakona, (3) na podlagi drugega pravnega razmerja o opravljanju dela za družbo, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje arhitekturne in inženirske dejavnosti po določbah tega zakona, če je pooblaščeni arhitekt ali inženir družbenik, (4) na podlagi delovnega razmerja kot javni uslužbenci, v imenu in za račun organa oziroma pravne osebe javnega prava, v kateri so zaposleni, razen pooblaščenih inženirjev s področja geodezije, (5) na podlagi delovnega razmerja pri fizični osebi ali pravni osebi zasebnega prava, ki gradi objekte izključno za lastno uporabo in katere dejavnost ni gradnja za trg ali posredovanje pri prodaji nepremičnin, v njenem imenu in za njen račun.

25. Odgovorni vodje posameznih del morajo, kot že rečeno, med drugim predložiti tudi dokazila o izpolnjevanju pogojev za vpis v imenik vodij del v skladu z določili GZ. Ti pogoji so urejeni v 14. členu GZ, ki v drugi alineji prvega odstavka določa, da mora imeti vodja del sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas ali za krajši delovni čas v posebnih primerih v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja. Izvajalec, ki je v skladu z 12. točko prvega odstavka 3. člena GZ pravna ali fizična oseba, ki kot udeleženec pri graditvi objektov izvaja gradnjo, mora namreč imeti zaposlenega vodjo del, ki pa je fizična oseba, ki izvajalcu del pri gradnji odgovarja za skladnost izvedenih del s projektno dokumentacijo, predpisi, s katerimi se podrobneje določijo bistvene in druge zahteve, ter predpisi s področja zagotavljanja varnosti in zdravja pri delu na gradbiščih (39. točka prvega odstavka 3. člena GZ). To pomeni, da mora biti vodja del, če želi svoje delo opravljati še naprej, bodisi zaposlen bodisi samozaposlen.

26. Vodja posameznih del lahko za razliko od nadzornika posameznih del, ki lahko svoje poklicne naloge opravlja na več zgoraj navedenih načinov, svoje poklicne naloge opravlja samo na en način, tj. z zaposlitvijo za polni ali za krajši delovni čas ali s samozaposlitvijo. Vodja posameznih del se mora torej za to, da se prilagodi novi zakonski ureditvi, bodisi zaposliti bodisi samozaposliti, kar zahteva določen čas, kar utemeljuje razlikovanje od odgovornih nadzornikov (posameznih del), ki lahko svoje poklicne naloge opravljajo stalno in trajno na enega ali več izmed petih zgoraj navedenih načinov.

27. Ker torej osebe iz drugega odstavka 120. člena GZ ter tožnik, za katerega veljata peti in šesti odstavek 55. člena ZAID, niso v bistvenem enakih položajih, tudi ni treba, da bi bil rok, v katerem morajo vložiti vlogo za vpis v imenik, enako dolg.

28. Tožbeno sklicevanje na sklep prvostopenjskega organa št. 2890 z dne 31. 5. 2018, s katerim naj bi ta odločil, da ne bo upošteval šestmesečnega prehodnega obdobja po 55. členu ZAID za posameznike, ki so že vpisani v imenik prvostopenjskega organa, ter je ta rok podaljšal na leto dni za izpolnitev obveznosti po ZAID, ni relevantno za obravnavani primer. Tožnik namreč navaja, da se je navedeni sklep nanašal na posameznike, ki so bili (že) vpisani v ustrezne imenike prvostopenjskega organa (drugi in četrti odstavek 55. člena ZAID). Tožnik pa, kar med strankama postopka ni sporno, v imenik prvostopenjskega organa ni bil vpisan. Sodišče pripominja, da takšen sklep prvostopenjskega organa tudi sicer ne bi bil pravno upošteven, saj je upravni organ v skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) dolžan odločati po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, in ne more samovoljno spreminjati (kogentnih) zakonskih določb. 29. Na drugačno presojo zato ne vplivajo tožbene navedbe, da je omenjeni sklep prvostopenjskega organa dodatno pripomogel k zmedi in nejasnosti v povezavi z usklajevanjem že pridobljenih pravic posameznikov po ZGO-1 z ureditvijo po ZAID in GZ. Rok iz šestega odstavka 55. člena ZAID je namreč zakonski rok in s tem del prava, katerega nepoznavanje v skladu s splošnim pravnim načelom škoduje (ignorantia iuris nocet). Gre za pravno fikcijo, da pravni subjekti poznajo pravna pravila, zaradi česar se ne morejo izgovarjati, da pravnega pravila niso poznali. Fikcija temelji na dejstvu, da morajo biti predpisi vnaprej objavljeni tako, da so dostopni vsem, da se z njimi seznanijo (prvi odstavek 154. člena URS). Tožnik se je z rokom, določenim v šestem odstavku 55. člena ZAID, imel možnost seznaniti. Če se z njim ni seznanil in ga je zaradi tega zamudil, je dolžan trpeti (škodljive) posledice, ki iz tega izhajajo.

30. Ker torej organ ne more spreminjati z zakonom določnih rokov, so pravno neupoštevne tudi navedbe, da je toženka s tem, ko v obravnavanem primeru roka iz šestega odstavka 55. člena ZAID ni podaljšala na način, kot je to storila v primeru posameznikov po drugem in četrtem odstavku 55. člena ZAID, kršila načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena URS). V zvezi s tem sodišče uvodoma meni, da je toženka sicer dolžna spoštovati navedeno temeljno ustavno načelo. Vendar je prav tako zavezana načelu pravne države (2. člen URS) in v tem okviru načelu zakonitosti (drugi odstavek 120. člena URS in četrti odstavek 153. člen URS), kar pomeni, da mora vselej ravnati na podlagi prava, tj. URS, zakonov in podzakonskih predpisov, ter lege artis, tj. v skladu s pravili (pravne) stroke. Morebitno nespoštovanje zakonskih rokov iz določb drugega in četrtega odstavka 55. člena ZAID ter tretjega odstavka 120. člena GZ, kar naj bi toženka, kot zatrjuje tožnik, storila s sprejemom sklepa št. 2890 z dne 31. 5. 2018, zato toženke ne odvezuje, da v obravnavani zadevi ravna zakonito, tj., da spoštuje zakonsko določen rok iz šestega odstavka 55. člena ZAID. Tako pa je toženka v obravnavanem primeru tudi ravnala.

31. Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 32. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni (bilo) sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), sporna so bila le pravna vprašanja, tj. skladnost izpodbijane zakonske ureditve z URS. Poleg tega stranki tudi nista predlagali, naj sodišče odloči po opravljani javni glavni obravnavi.

**K II. točki izreka:**

33. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-270/08 z dne 3. 6. 2010. 2 Glej na primer odločbi Ustavnega sodišča v zadevah U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003 in U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998. 3 Glej odločbo ustavnega sodišča v zadevi U-I-270/08 z dne 3. 6. 2010. 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998.