Jedro

Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno upoštevati dve načeli, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca, potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja. Drugo načelo pa nalaga uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona). Iz tega izhaja, da je treba zakona primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega. Tako ni možna uporaba dveh zakonov oz. kombinacija določb prejšnjega in novega zakona.

Izrek

I. Izpodbijana pravnomočna sodba o prekršku se spremeni tako, da je D. L. odgovoren za prekršek po desetem odstavku 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa.

II. Odločba o sankciji izpodbijane pravnomočne sodbe se spremeni tako, da se storilcu izreče globa v znesku 500 EUR in stranska sankcija pet (5) kazenskih točk.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je storilca D. L. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1E) in mu zanj izreklo globo v višini 460 EUR, stransko sankcijo šest kazenskih točk in prepoved vožnje motornega vozila kategorije B za čas enega meseca. Zoper sodbo je zagovornik storilca vložil pritožbo na Višje sodišče v Mariboru, ki jo je zavrnilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve četrte točke 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi z drugim odstavkom 2. člena ZP-1, ker sodišče ni uporabilo novega zakona – Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) – ki je za storilca milejši zakon. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v pravni opredelitvi prekrška ter v odločbi o sankciji.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu in njegovemu zagovorniku, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti strinjata, pri čemer je zagovornik predlagal še, da sodišče spremeni tudi izrek o plačilu stroškov pritožbenega postopka tako, da storilca oprosti plačila sodne takse, storilec pa je navedel, da je podal predlog za začetek osebnega stečajnega postopka, in priložil sklep o zasegu denarnega dobroimetja Okrožnega sodišča v Mariboru St 1223/2012 z dne 20. 9. 2012. B.

4. Načelo o retroaktivnosti novega milejšega predpisa izhaja iz drugega odstavka 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter iz drugega odstavka 2. člena ZP-1, ki določa retroaktivno uporabo milejših materialnih predpisov.

5. Prekrškovni organi in sodišča morajo upoštevati spremembe materialnopravnih predpisov do pravnomočnosti odločbe, torej tudi v postopku z rednimi pravnimi sredstvi.

6. Pri presoji, kateri zakon je milejši, je potrebno upoštevati dve načeli, in sicer, da je glede na to, da mora biti zakon milejši za storilca, potrebno primerjati besedila prejšnjega in novega zakona konkretno, kar pomeni, da se upoštevajo le tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi. Izhajati je torej treba iz konkretnega dejanskega stanja. Drugo načelo pa nalaga uporabo prejšnjega ali novega zakona v celoti (in ne le nekaterih določb prejšnjega in nekaterih določb kasnejšega zakona). Iz tega izhaja, da je treba zakona primerjati na podlagi vseh tistih določb, ki se in concreto morejo uporabiti zoper določenega storilca, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega. Tako ni možna uporaba dveh zakonov oz. kombinacija določb prejšnjega in novega zakona.

7. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi IV Ips 48/2010 z dne 20. 7. 2010 uveljavilo načelo, da je za pravilno uporabo milejšega zakona bistveno, da je položaj storilca prekrška ugodnejši, kot bi bil v primeru uporabe zakona, ki je veljal v času storitve prekrška, pri čemer je potrebno presojati, kakšne posledice bo imela uporaba novejšega zakona kot celote na konkretni položaj storilca.

8. Ob spoštovanju opisanih načel je treba torej v konkretni zadevi odločiti, po katerem zakonu je storilčev položaj v celoti ugodnejši in kateri mu daje večje možnosti za zanj ugodnejšo sodbo. Nesporne so situacije, ko novi predpis nekega dejanja ne opredeljuje več kot prekršek (dekriminacija dejanja), ko omogoča izrek milejše sankcije (določa nižji posebni minimum ali nižji posebni maksimum ali oboje oz. ne določa stranske sankcije) ali ko dopušča na primer široke možnosti za omilitev sankcije.

9. Okrajno sodišče je v sodbi, ki jo je potrdilo višje sodišče na seji dne 19. 10. 2011, storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po 234. členu v zvezi s petim odstavkom 30. člena ZVCP-1E (navedene določbe s kasnejšima novelama niso bile spremenjene). ZPrCP je začel veljati 1. aprila 2011, uporabljati pa se je začel 1. julija 2011, torej še pred sejo višjega sodišča. 10. Primerjava prvega in drugega odstavka 30. člena ZVCP-1E, ki se glasita: „(1) Voznik sme voziti s takšno hitrostjo, da vozilo ves čas obvladuje in da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje. (2) Hitrost in način vožnje mora prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozila in tovora v njem ali na njem.“, s prvim odstavkom 45. člena ZPrCP: „Voznik mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo, glede na okoliščine, lahko pričakuje.“, pokaže, da obstaja med besediloma določb obeh zakonov, torej glede zakonskih znakov tega prekrška, minimalna razlika. Tako ZVCP-1E ni eksplicitno določil vseh značilnosti prometa, ki jim mora voznik prilagoditi hitrost in način vožnje (kot jih določa sedaj ZPrCP), temveč je uporabil besedno zvezo “drugim značilnostim prometa“. S tega vidika je ZPrCP milejši zakon, saj je glede na takšno določbo ZVCP-1E voznik moral prilagoditi hitrost in način vožnje tudi kakšni značilnosti prometa, ki v ZVCP-1E ni bila izrecno našteta, vendar je sedaj ZPrCP ne našteva.

11. Oba zakona pa se razlikujeta tudi glede predpisane sankcije. 234. člen ZVCP-1E je določal, da če udeleženec cestnega prometa s prekrškom povzroči prometno nesrečo (razen prometne nesreče z neznatno nevarnostjo), se kaznuje za prekršek z globo najmanj 200 evrov, vozniku motornega vozila se izreče tudi 5 kazenskih točk, lahko pa se mu izreče tudi prepoved vožnje motornega vozila, pri čemer pa izrečena sankcija ne more biti nižja od sankcije, predpisane za enak temeljni prekršek. Peti odstavek 30. člena ZVCP-1E je za storilca prekrška (neprilagojena hitrost vožnje) predpisal globo 460 evrov in izrek 6 kazenskih točk. ZPrCP pa je v desetem odstavku 45. člena za prekršek (neprilagojena hitrost vožnje) predpisal globo 500 EUR in izrek 5 kazenskih točk (navedena določba je bila spremenjena z ZPrCP-A, ki pa se je začel uporabljati šele po 1. septembru 2012, torej po pravnomočnosti izpodbijane sodbe). T. i. kvalificirane oblike prekrška, kot jo je poznal ZVCP-1E v 234. členu, pa novi zakon – ZPrCP – ne pozna.

12. Vrhovna državna tožilka je mnenja, da je ZPrCP milejši zakon za storilca, saj za storjeni prekršek ne predvideva več fakultativnega izreka prepovedi vožnje motornega vozila, obenem pa je tudi znižal število predpisanih kazenskih točk s 6 na 5, čeprav je zvišal predpisano globo s 460 na 500 EUR.

13. Prepoved vožnje motornega vozila je bila po 234. členu ZVCP-1E opredeljena kot stranska sankcija, vendar ima njen izrek za povprečnega voznika težke posledice, saj mu onemogoča vožnjo motornega vozila za najmanj en mesec, lahko pa tudi do enega leta, kot je to že ugotovilo Vrhovno sodišče v svoji sodbi IV Ips 48/2010 z dne 20. 7. 2010. V konkretnem primeru je sodišče storilcu to (sicer fakultativno) stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila tudi izreklo, to pa je za storilca kot voznika taksija predstavljalo težke posledice. Po ZPrCP pa sodišče nima več možnosti izreka te sankcije, saj ta kvalificirane oblike prekrška in sankcij zanj (med njimi tudi prepovedi vožnje motornega vozila) ne določa. 14. Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je novi zakon – ZPrCP – za storilca milejši. Skladno z določbo drugega odstavka 2. člena ZP-1 pa je potrebno pri izreku sankcije uporabiti kasnejši predpis. Ker sodišče druge stopnje pri odločanju o pritožbi zoper sodbo ni ravnalo tako, je podana uveljavljena kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1. 15. V zvezi z določitvijo sankcije po ZPrCP pa vrhovna državna tožilka zatrjuje, da takšen primer, kot je konkretni, upravičuje odstop od načela alternativnosti, in sicer, da naj sodišče uporabi ZPrCP oz. prekršek kvalificira po novem milejšem zaklonu, ter po novem zakonu izreče tudi 5 kazenskih točk, vendar pa izreče višino globe v znesku, kot jo je predpisoval za storitev prekrška stari zakon – ZVCP-1E, saj je ta določal nižjo višino globe.

16. Vendar, kot je že rečeno, je potrebno ugotoviti, kateri zakon je ugodnejši za storilca in ga potem uporabiti v celoti (načelo alternativnosti). Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v svoji sodbi I Ips 85/95 z dne 17. 12. 1997. ZP-1 v drugem odstavku 2. člena določa, da se uporabi zakon ali predpis, ki je za storilca milejši, torej zakon ali predpis v celoti, in ne zgolj nekatere določbe. Kombinacija milejših določb starega in novega zakona tako ni dopustna.

17. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi prvega odstavka 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je spremenilo pravno kvalifikacijo prekrška in odločbo o kazenski sankciji, v okviru katere je storilcu izreklo globo v višini 500 EUR ter pet kazenskih točk.