Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pri presoji pravilnosti odmerjene odškodnine je treba presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka (točka II/2 izreka) spremeni tako, da pravilno glasi: "Toženec je dolžan v 15 dneh plačati tožniku stroške postopka na prvi stopnji v višini 1.464,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki teko od poteka navedenega roka za prostovoljno izpolnitev do plačila." V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu (točka II/1) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo znesek 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2006 dalje do plačila, kar predstavlja pravično odškodnino za škodni dogodek z dne 8.2.2006 in odškodnino v znesku 1.540,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.6.2007 dalje do plačila, kar predstavlja pravično odškodnino iz škodnega dogodka z dne 21.5.2007 ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 1.931,97 EUR. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti navedeni sodbi se pritožuje toženec in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi v celoti ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico ali podrejeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje po zvišanju zahtevka ni bilo več stvarno pristojno za odločanje, saj je vrednost zahtevka predstavljal znesek 2.318.025,70 SIT oziroma 9.672,95 EUR. Napačna je odločitev prvostopnega sodišča glede izključne toženčeve odgovornosti za nastalo škodo. Po mnenju pritožnika je tožnik soodgovoren za nastalo škodo vsaj do višine 50%, ker je toženca izzval tako prvič kot drugič. Tožnik je toženca poznal, zato je vedel, da bo tako reagiral, ko ga je zmerjal z neprimernimi izrazi. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je po mnenju pritožnika previsoka, saj tožnika ni bolelo tako kot je zatrjeval, saj je kmalu po dogodkih delal. Neutemeljeno je prisojena odškodnina za strah, saj se tožnik toženca ni bal, ker ga sicer ne bi izzival. Neupravičeno je prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj za prisojo takšne odškodnine ni podlage v ugotovljenih okoliščinah. Začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti se namreč upošteva pri telesnih bolečinah. Če pa je tožnik utrpel materialno škodo, ker ni mogel delati, bi moral uveljavljati takšno škodo. Po mnenju pritožnika pa je napačna tudi odločitev o stroških postopka, saj uspeh ni 84,53%, pač pa 67,26%, zato je posledično tudi toženčev uspeh višji. Pritožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik je z eno tožbo zahteval plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v dveh škodnih dogodkih. Gre za objektivno kumulacijo zahtevkov v smislu 2. odstavka 182. člena ZPP, po katerem zahtevka sicer nimata iste dejanske podlage, vendar se lahko vseeno uveljavljata z eno tožbo zoper isto toženo stranko, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. V takem primeru pa za presojo stvarne pristojnosti sodišča ni mogoče upoštevati seštevek postavljenih zahtevkov, pač pa vsak posamezen zahtevek, ki pa v obravnavanem primeru ni presegel zneska, do katerega je o denarnem zahtevku pristojno odločati okrajno sodišče (30. člen ZPP). Trditev pritožnika, da sodišče prve stopnje ni bilo stvarno pristojno odločati v obravnavani zadevi, je iz navedenih razlogov neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec zaradi poškodb, ki jih je prizadejal tožniku dne 8.2.2006 in 21.5.2007, pravnomočno obsojen zaradi storjenih kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe v kazenskih postopkih, vodenih pri Okrajnem sodišču v Radovljici pod opr. št. K 46/2006 in K 111/2007. Ker v obravnavani zadevi tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki mu je zaradi poškodb nastala, pravdno sodišče pa je na podlagi 14. člena ZPP glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca na obsodilno kazensko sodbo vezano, je vsako razpravljanje o tem, ali je toženec tožnika poškodoval, odveč. Sodišče druge stopnje nima pomislekov niti glede odločitve o toženčevi izključni odgovornosti. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi tožnik neposredno pred obravnavanima dogodkoma kakorkoli toženca izzival. Če so odnosi med pravdnima strankama skrajno napeti in sovražni, to ne more opravičevati agresivnega fizičnega napada toženca, saj med morebitnim verbalnim izzivanjem tožnika ob drugih prilikah in fizičnima napadoma toženca, zaradi katerih je tožnik utrpel telesne poškodbe, ni ekvivalence. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da ni izkazana soodgovornost tožnika v smislu 1. odstavka 171. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ). Ker je torej toženec tožnika fizično napadel in ga poškodoval, mu je na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ dolžan povrniti nastalo škodo, saj je njegovo ravnanje protipravno, tožniku je škoda nastala, med ravnanjem toženca in škodo obstaja vzročna zveza, toženec pa ni dokazal, da bi škoda nastala brez njegove krivde.

Pravno podlago za določitev pravične denarne odškodnine predstavlja določba 179. člena OZ, ki vsebuje merila o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah.

Tožnik je ob dogodku 8.2.2006 utrpel zlom petega rebra levo, udarnino leve strani prsnega koša, udarnino levega stegna in zvin zgornjega sklepa prstanca desne roke. Po ugotovitvah prvostopnega sodišča, ki temeljijo na tožnikovi izpovedi in izvedeniškem mnenju, je tožnik trpel srednje hude bolečine v trajanju 14 dni in lahke bolečine v trajanju 30 dni, občasno pa so se pojavljale lahke bolečine še dva do tri tedne. Zaradi poškodb je trpel nevšečnosti, saj je nosil opornico za prst, štirikrat je bil na rentgenu, obiskovati je moral osebnega zdravnika in specialista, jemal je analgetike. Zaradi agresivnega fizičnega napada je utrpel primarni strah, zaradi utrpelih poškodb pa tudi sekundarni strah. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah pritožbeno sodišče nima pomislekov glede višine prisojene odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.050,00 EUR in za strah v znesku 330,00 EUR, saj je primerna tako po objektivnem kot subjektivnem kriteriju. Toženčeva subjektivna ocena, da tožnika ni bolelo in da ga ni bilo strah, ker ga sicer ne bi izzival, ob objektivnih ugotovitvah sodnega izvedenca o nasprotnem, ne more biti upoštevna.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo tudi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ugotovilo je, da so bile zaradi poškodbe prsta začasno zmanjšane njegove življenjske aktivnosti, saj zaradi omejene gibljivosti ni mogel opravljati težjih domačih opravil in priložnostnih zidarskih del. Po uveljavljeni sodni praksi je odškodnino za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti mogoče prisoditi le v izjemnih primerih, če so duševne bolečine močnejše intenzitete in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Tožnik je sicer utemeljeval svoj zahtevek z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki naj bi bile po njegovem mnenju celo trajne, vendar pa sodišče na pravno kvalifikacijo ni vezano. Njegove življenjske aktivnosti so bile v času zdravljenja nedvomno zmanjšane, saj zaradi poškodbe in posledične omejene gibljivosti prsta v času zdravljenja ni mogel opravljati vseh del kot jih je prej ali pa jih je opravljal z večjim naporom in ob prisotnosti bolečin. Vendar pa je potrebno to škodo uvrstiti kot škodo zaradi nevšečnosti med zdravljenjem in mu v tem okviru prisoditi odškodnino. Tega pa očitno sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje, da obstaja pravna podlaga za prisojo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni storilo, saj prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.050,00 EUR tudi te škode ne pokriva. Ob takšni ugotovitvi pa je sodišče druge stopnje odločitev o prisoji odškodnine v znesku 420,00 EUR potrdilo, saj je ocenilo, da je zahtevek utemeljen, vendar ne kot odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pač pa za nevšečnosti med zdravljenjem. Na ta način pa skupna odmerjena odškodnina za škodo, ki jo je utrpel tožnik dne 8.2.2006 v znesku 1.800,00 EUR ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, saj je pri presoji pravilnosti odmerjene odškodnine potrebno presojati tudi primernost skupne odmere pravične denarne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo.

Tožnik je v dogodku dne 21.5.2007 utrpel zlom nosne kosti s premikom. Nos so mu naravnali ambulantno in ga fiksirali z oporo. Zaradi te poškodbe je en dan trpel hude telesne bolečine, štiri do šest dni srednje hude telesne bolečine, 14 dni pa so bile bolečine lahke intenzitete. Trpel je tudi nevšečnosti med zdravljenjem, saj je moral obiskati zdravnika specialista in osebnega zdravnika, nositi je moral oporo za nos, jemal je zdravnika proti bolečinam. Tožnik je zaradi dogodka trpel kratkotrajen, a intenziven primarni strah ter srednje intenziven sekundarni strah. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v znesku 1.150,00 EUR in za strah v znesku 390,00 EUR ni pretirana.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je ugotovitev prvostopnega sodišča o uspehu pravdnih strank v postopku nepravilna, zato je posledično nepravilna odločitev o stroških postopka. Tožnik je namreč v postopku po temelju uspel v celoti, po višini pa 35% (3.340,00 EUR od zahtevanih 9.672,93 EUR). Njegov skupen uspeh v postopku je 67,5% in ne 84,53% kot ga je upoštevalo prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločitev o stroških postopka spremenilo. Pri odmeri stroškov je upoštevalo neizpodbijan izračun potrebnih pravdnih stroškov kot ga je opravilo prvostopno sodišče. To je ugotovilo, da so tožnikovi potrebni stroški znašali 2.356,52 EUR. Glede na uspeh je upravičen do povrnitve 1.590,98 EUR pravdnih stroškov. Tožencu so v postopku nastali stroški v znesku 387,90 EUR. Njegov uspeh v postopku je 32,5%, zato je upravičen do povrnitve stroškov v znesku 126,10 EUR. Po pobotu priznanih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.464,88 EUR. Odločitev o stroških temelji na določbi 2. odstavka 154. člena ZPP.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo proti odločitvi o glavnem zahtevku zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, sodba pa ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbi proti odločitvi o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče ugodilo in na podlagi 2. točke 358. člena ZPP stroškovno odločitev spremenilo tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.464,88 EUR. Kljub delni spremembi sodbe pa je pritožbeno sodišče na podlagi 3. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da pritožbene stroške nosi pritožnik sam, saj je s pritožbo uspel le v manjšem delu glede stranske terjatve. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.