Jedro

Namen pravice do izjavljanja je zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev organa pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno relevantnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabil ter kako jih bo razlagal. Pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena ZVO-1 je pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za druge naprave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 35402-10/2015/7 z dne 13. 8. 2015 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi drugega odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) po nadzorstveni pravici razveljavila potrdilo št. 35472-153/2013-12 z dne 12. 9. 2014 in odločbo št. 35472-153/2013-11 z dne 12. 9. 2014, Agencije RS za okolje.

2. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ izdal tožniku okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov po postopkih R-12 – izmenjava odpadkov za predelavo, s katerimkoli postopkom, označenim z R1 do R11, in R13 – skladiščenje odpadkov do kateregakoli postopkov, označenih z R1 do R12 (razen začasnega skladiščenja, do zbiranja na mestu nastanka odpadkov), v obratu za razstavljanje izrabljenih vozil na zemljiščih s parcelnima št. 845/7 in 845/6, obe k.o. ..., na lokaciji z naslovom ..., z največjo zmogljivostjo naprave za predelavo izrabljenih vozil 2500 letno, na način in pod pogoji, kot je navedeno v izreku navedene odločbe. Z navedenim potrdilom pa je prvostopenjski organ tožniku dovolil zbiranje nevarnega odpadka s klasifikacijsko številko 16 01 04* - izrabljena vozila na zbiralnem mestu ..., na zemljiščih s parcelnima št. 845/6 in 845/7, obe k.o. ...

3. V obrazložitvi navaja, da je odločba izdana na podlagi zahteve inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, iz katere izhaja, da sta bila navedena okoljevarstveno dovoljenje in potrdilo izdana v nasprotju z določbami Uredbe o izrabljanih vozilih (v nadaljevanju Uredba), saj v zvezi z obratom, kjer se izvaja dejavnost predelave in zbiranja nevarnih odpadkov, gradbeno in uporabno dovoljenje za zemljišče s parc. št. 845/6 k.o. ..., nista bila izdana, zato gre za očitno kršitev materialnega predpisa, zaradi česar je bilo potrebno po drugem odstavku 274. člena ZUP okoljevarstveno dovoljenje in potrdilo razveljaviti.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) predpisuje izdajo uporabnega dovoljenja za začetek uporabe objekta, ne pa za zemljiško parcelo, zato je obrat za razstavljanje tisti, ki mora izpolnjevati zahteve iz predpisa, ki ureja ravnanje z odpadki in zahteve iz Uredbe, ne pa zemljiška parcela. Posledično to velja tudi za potrdilo. Uveljavlja tudi kršitev 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) in 157. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Navaja, da ima predmetni obrat uporabno dovoljenje, kar je navedeno v okoljevarstvenem dovoljenju, sklicuje pa se tudi na podatke zemljiškega katastra, iz katerih izhaja, da sta navedeni parceli zemljiški parceli, zato so ugotovitve toženke, da tožnik nima uporabnega dovoljenja za obrat, ter da obrat leži na kmetijskem zemljišču, nepravilne. Opozarja pa tudi na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede predloga inšpektorja, na podlagi katerega je bil izveden predmetni postopek. Inšpektor je predlagal odpravo okoljevarstvenega dovoljenja in potrdila iz razloga po tretji točki prvega odstavka 274. člena ZUP. Pojasnjuje tudi, zakaj meni, da so bila kršena pravila upravnega postopka. Predvsem tožniku ni bila dana možnost izjave v zvezi z razlogom iz drugega odstavka 254. člena ZUP. Dana mu je bila možnost izjave le o predlogu inšpektorja na podlagi tretje točke prvega odstavka 274. člena ZUP, do katerega se je opredelil, do česar pa se toženka v izpodbijani odločbi ni opredelila. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in ustavitev postopka oziroma podrejeno odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek ter povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba je utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP, po katerem pristojni organ po nadzorstveni pravici razveljavi odločbo, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis.

8. Tudi v primeru, kadar pristojni organ oceni, da je bila z izpodbijano odločbo očitno prekršen materialni predpis, pa mora stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo (načelo zaslišanja stranke, prvi odstavek 9. člena ZUP), sploh v primerih, kot je obravnavani, ko z izpodbijano odločbo stranka izgubi pravico, ki ji je bila podeljena s pravnomočno odločbo. Skladno s tem načelom se stranki kljub nadrejenosti organa omogoči, da predstavi svoje videnje tako glede dejanskega, kot tudi pravnega stanja ter poda ustrezne dokazne predloge. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev organa pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno relevantnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabil ter kako jih bo razlagal (Enako US RS glede pravice do izjave v sodnih postopkih, glej odločbo Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001, 9. točka obrazložitve).

9. Ker iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov ne izhaja, da bi toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika seznanila s stališčem, da meni, da je bil z izpodbijano odločbo očitno prekršen materialni predpis, in z razlogi za takšno stališče, to pa navaja tožnik tudi v tožbi, je podana bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe. Iz upravnih spisov in tožbe izhaja le, da je bila tožniku vročena zahteva inšpektorja za odpravo odločb po nadzorstveni pravici, ker naj bi bil podan razlog iz 3. točke prvega odstavka 274. člena ZUP, do katerega se je tožnik opredelil. 10. Tudi sicer pa sodišče pripominja, da je v času izdaje spornega okoljevarstvenega dovoljenja in potrdila veljavni ZVO-1 v drugem odstavku 82. člena določal, da če je za obratovanje ali večjo spremembo v obratovanju naprave iz prvega odstavka tega člena predpisana pridobitev gradbenega dovoljenja po predpisu o graditvi objektov, se to dovoljenje lahko izda po pravnomočnosti okoljevarstvenega dovoljenja ali pravnomočnosti odločbe o spremembi okoljevarstvenega dovoljenja. Iz navedene določbe izhaja, da je pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje iz 82. člena ZVO-1 pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja za druge naprave (objekt za razstavljanje), zato splošne zahteve iz 2.2.1.1 točke Priloge Uredbe, po kateri je treba za obrat za razstavljanje pridobiti gradbeno in uporabno dovoljenje v skladu s predpisi o graditvi objektov, ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga toženka, da sta navedeni dovoljenji pogoj za izdajo okoljevarstvenega dovoljenja. Takšna razlaga bi bila namreč v izrecnem nasprotju s citirano določbo ZVO-1. Pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje, kadar sta predpisana, sta pogoj za začetek uporabe objekta, uporaba objekta brez predpisanih dovoljenj pa je stvar inšpekcijskih postopkov.

11. Tudi sicer pa so utemeljene tožnikove navedbe, da se toženka ni opredelila do uporabnega dovoljenja z dne 21. 7. 2009, ki je v spisu in ki je bilo predloženo že v postopku pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja.

12. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek, v katerem mora navedene pomanjkljivosti odpraviti in ponovno odločati o inšpektorjevi zahtevi. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).