Jedro

Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli. Navedba tožeče stranke, da je takoj ravnala v skladu z zahtevo tožene stranke v zvezi z namestitvijo mikro zveze, je pomembna za pravilno odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je to navedbo prezrlo in se do nje ni opredelilo. S takšno opustitvijo je poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja (te relevantne okoliščine) pred sodiščem, s čimer je bila storjena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in je potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje tudi v novem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 592.555,50 eurov, kar naj bi bila škoda, ki je nastala tožeči stranki zato, ker je tožena stranka kršila svoje zakonske obveznosti, ki jih ima kot javna služba za prenos RTV signala, in obveznosti, kot so izhajale iz izdane sodne začasne odredbe ter iz pogodbe, s katero se je bila zavezala, da ji bo priskrbela mikrovalovno zvezo za prenos TV signala na 34. kanalu oddajne točke Krvavec.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po dotedanjih določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravdni stranki sta dne 1. 4. 1995 sklenili Najemno pogodbo ... (prva najemna pogodba), katere predmet je bilo nudenje določene opreme in storitev tožeči stranki – med drugim najem zveze Trdinov vrh – Kum – Krvavec - v zvezi z emitiranjem TV signalov na kanalu 34 – Krvavec (kanal 34), glede na radijsko pravico, ki jo je pridobila tožeča stranka za dobo deset let, od 4. 3. 1993 do 4. 3. 2003, na podlagi odločbe Ministrstva za promet in zveze, Republiške uprave za telekomunikacije in infrastrukture (radijsko dovoljenje); tožeča stranka je 19. 9. 1994 sklenila z družbo K. d. d. Pogodbo o prevzemu poslovnih obveznosti (pogodba s K.), v kateri sta se stranki med drugim dogovorili, da bo najkasneje do marca 1995 tožeča stranka pod svojim identifikacijskim znakom na kanalu 34 prenašala program K.; z dopisom 5. 12. 1995 je tožeča stranka obvestila toženo stranko, da bo na kanalu 34 prenehala oddajati skupni program s K. in zahtevala, naj ji tožena stranka omogoči oddajanje lastnega programa na tem kanalu (preklop); tožena stranka je na to zahtevo odgovorila z dopisom dne 6. 12. 1995 (sporni dopis), iz katerega izhaja, da je oddajnik, ki se nahaja na Krvavcu za kanal 34, last K. in sprememba pri oddajanju programa zahteva namestitev drugega oddajnika, ki ga je tožeča stranka dolžna nabaviti sama, za oddajanje z oddajne točke Krvavec pa je treba namestiti zvezo, zato naj tožeča stranka sporoči lokacijo za namestitev zveze (studio do oddajnega centra Krvavec). Tožeča stranka na ta dopis ni odgovorila; dne 20. 12. 1995 je Okrajno sodišče v Ljubljani na predlog upnika K. izdalo začasno odredbo R Ig 1061/95 (prva začasna odredba), s katero je med drugim toženi stranki prepovedalo izklopiti obstoječi oddajnik (K.) na kanalu 34 in vklopiti program B. in T. pod imenom D. TV (preklop). Ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani razveljavilo s sklepom Cpg 505/96 dne 23. 4. 1996, tožeča stranka je ta sklep prejela 10. 5. 1996; dne 1. 4. 1996 sta stranki sklenili Najemno pogodbo št. 92/95M- AN2/96 (druga najemna pogodba), – katere predmet najema je med drugim ravno tako zveza Trdinov vrh – Kum – Krvavec. Ta se po vsebini ne razlikuje bistveno od prve najemne pogodbe, ima pa pristavek, da je zveza v najemu samo začasno in mora najemnik (tožeča stranka) najkasneje do 1. 11. 1996 nabaviti lastno zvezo za napajanje s signalom oddajnika, ki je predmet pogodbe (K.), sicer bo prišlo do izklopa oddajnika; dne 10. 12. 1996 je Okrajno sodišče na predlog upnika (tožeče stranke) izdalo začasno odredbo R Ig 440/96 (druga začasna odredba), s katero so bila dolžniku (toženi stranki) prepovedana vsa dejanja, s katerimi se onemogoča razpolaganje tožeče stranke s frekvenco na kanalu 34, hkrati pa mu je bilo naloženo, da mora takoj (v roku 24 ur) omogočiti tožeči stranki oddajanje njenega programa; potem ko je v letu 1997 z odločbo Ministrstva za promet in zveze, RU za telekomunikacije, tožeča stranka pridobila mikrovalovno zvezo na relaciji Ljubljana - Krvavec, je tožena stranka dne 6. 2. 1997 s kanala 34 začela oddajati program tožeče stranke.

B

Revizijske navedbe

6. Revidentka smiselno uveljavlja zmotno uporabo (pogodbenega) prava, ko zatrjuje, da je bila tožena stranka po prvi in drugi pogodbi dolžna dati na razpolago tudi mikrovalovno zvezo iz studija tožeče stranke do oddajnika na Krimu, sodišči pa naj bi šteli, da iz pogodb ta obveznost ne izhaja. Pravno zmotno naj bi bilo tudi stališče, da prenašanje „piratskega“ programa K. na frekvenci, ki je bila dodeljena tožeči stranki, ni kršitev najemnih pogodb. Ravno tako naj bi bilo zmotno stališče, da bi za prepoved oddajanja K. na frekvenci tožeče stranke morala poskrbeti ta sama.

7. Obveznost tožene stranke, da zagotovi tožeči stranki tudi mikrovalovno zvezo (iz njenega studia v Ljubljani na Krvavec), naj bi - drugače kot sta odločili sodišči – izhajala tudi iz 11. in 12. člena Zakona o RTV Slovenija (ZRTVS, Uradni list RS, št. 18/94).

8. Sodba naj bi imela več pomanjkljivosti, zaradi katerih naj bi se ne mogla preizkusiti. Ugotovitev sodišč, da je tožena stranka v dopisu z dne 6. 12. 1995 obvestila tožečo stranko, da si mora sama preskrbeti mikrovalovno zvezo, naj bi bila v direktnem nasprotju z dejansko vsebino te listine. Nepravilna naj bi bila ugotovitev sodišča, da tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da je kakorkoli odgovorila na ta dopis. Sodišče naj bi tudi zmotno navedlo, da je dopis z dne 6. 12. 1995 predložila tožeča stranka, pa tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni ugovarjala prekluziji tega dokaznega predloga, naj bi ne bila pravilna. Vsebino dopisa z dne 6. 12. 1995 naj bi zmotno povzelo tudi drugostopenjsko sodišče, ko navaja, da je s tem dopisom tožena stranka sporočila, da si mora tožeča stranka nabaviti drug oddajnik. Poleg tega, da gre za napačno povzemanje vsebine listine, pa naj bi sodišče druge stopnje s sklicevanjem na ta del dopisa samo navedlo novo dejstvo, ki ga ni navajala nobena stranka v postopku. Revidentka navaja tudi kršitve postopka v zvezi z ugotavljanjem višine škode.

C

Presoja utemeljenosti revizije

9. Očitek o zmotni razlagi obeh najemnih pogodb ni utemeljen. Iz prve in druge najemne pogodbe izhaja, da daje tožena stranka tožeči v najem le zvezo Trdinov vrh – Kum – Krvavec. Ob ugotovitvi, da je bila – na podlagi pogodbe s K. - temu dana v najem zveza Ljubljana - Krim -Trdinov vrh, je zato pravilna razlaga obeh najemnih pogodb, da se tožena stranka tožeči stranki ni pogodbeno zavezala zagotoviti povezave iz njenega studia v Ljubljani do oddajnika na Krvavcu. Do tega, da je tožena stranka omogočala oddajanje programa K. na frekvenci, ki je bila dodeljena tožeči stranki, je prišlo na podlagi dogovora med tožečo stranko in K. Potem ko je tožeča stranka 5. 12. 1995 od tožene stranke zahtevala preklop, se res lahko zastavi vprašanje, ali je tožena stranka ravnala protipravno, ker je nadaljevala s prenašanjem „piratskega“ programa – vendar to ni vzrok za nastanek domnevne škode, ki jo uveljavlja tožeča stranka v tej pravdi. Z oddajanjem programa K. tožena stranka ni kršila najemnih pogodb in to toženkino ravnanje ni bilo razlog, da tožeča stranka ni mogla oddajati na kanalu 34 K. Do oddajnika na Krvavcu namreč s svojim programom iz studia v Ljubljani ni mogla oziroma ji tega tožena stranka skladno s sklenjenimi najemnimi pogodbami ni bila dolžna zagotoviti: tožeča stranka ni zatrjevala, da bi ji ne bila na razpolago zveza, ki jo je najela, to je Trdinov vrh – Kum – Krvavec. Zato za odločitev v tem sporu tudi ni odločilno, kdo bi moral poskrbeti za prepoved oddajanja K. na tej frekvenci: tudi če bi tožena stranka oddajnik K. „ugasnila“, bi obveznosti, ki jih je imela na podlagi sklenjenih najemnih pogodb, tožeči stranki še vedno ne omogočale oddajanja njenega programa s Krvavca.

10. Iz določbe 11. člena ZRTVS, da tožena stranka „opravlja naloge v zvezi z izgradnjo, vzdrževanjem in obratovanjem objektov, naprav in opreme, ki so namenjeni sprejemu, oddajanju in razširjanju programov ...“, ne izhaja njena obveznost, da bi morala sama zagotoviti vso potrebno opremo za sprejem, oddajanje in razširjanje radijskih in televizijskih programov drugih izdajateljev. Na to kaže besedna zveza, da (RTV) opravlja naloge v zvezi z izgradnjo …, ne pa morda, da mora (sama) izgraditi, vzdrževati …Revizijsko sodišče zato soglaša s tem, kako sta sodišči razložili določbe 11. in 12. člena ZRTVS, in tudi s tem, da ustrezno ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka od tožene stranke zahteva, da kadar nekaterih tehničnih elementov za prenos programa posameznega izvajalca ne more zagotoviti sama, pogodbeno stranko o tem nemudoma obvesti (glej sodbo sodišča prve stopnje, zadnji odstavek na 8. in nadaljevanje na 9. strani in zadnji odstavek na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). Revizijsko sodišče se glede tega vprašanja sklicuje na navedeno obrazložitev in je ne ponavlja.

11. Sodišče prve stopnje je najprej sicer pravilno (dobesedno) povzelo vsebino 2. in 3. točke dopisa tožene stranke z dne 6. 12. 1995 (glej zadnji odstavek na 7. strani sodbe sodišča prve stopnje), v nadaljevanju pa je napravilo sklep, da iz besedila, ki se je glasilo: „Za oddajanje z oddajne točke na Krvavec je potrebno namestiti zvezo. Prosimo vas, da nam sporočite lokacijo za namestitev zveze (studio do oddajnega centra Krvavec)“, izhaja, da je tožena stranka obvestila tožečo, da si mora tožeča (v sodbi je sicer očitna pomota in je na tem ključnem mestu navedeno „tožena“) stranka sama preskrbeti mikro zvezo od studia do oddajnika Krvavec. Takšen sklep je v očitnem nasprotju z (do)besednim smislom vsebine spornega dopisa. Poziva, naj tožeča stranka sporoči toženi lokacijo za namestitev zveze, ni mogoče razumeti kot opozorilo, naj zvezo namesti tožeča stranka sama. Edina logična razlaga te izjave tožene stranke izraža njen namen, da bo sama namestila potrebno zvezo, ob sodelovanju tožeče stranke, ki je v tem, da da na razpolago potreben prostor ter z izbrano lokacijo seznani toženo stranko.

12. Glede na navedeno razlago vsebine spornega dopisa postane relevantno vprašanje, ali je tožeča stranka toženi stranki sporočila lokacijo za namestitev zveze. Revizijsko sodišče se je lahko prepričalo, da revidentka utemeljeno opozarja, da je napačna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ves čas trajanja postopka ni zatrjevala, da je kakorkoli odgovorila na dopis tožene stranke z dne 6. 12. 1995. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje (zadnji odstavek na 7. strani obrazložitve) ne upošteva navedbe tožeče stranke, ki je v pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2006 (list. št. 247), kjer obravnava pomen spornega dopisa, izrecno navedla, da je „tožnik takoj obvestil toženo stranko o lokaciji studia“. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.(1) Navedba tožeče stranke, da je takoj ravnala v skladu z zahtevo tožene stranke v zvezi z namestitvijo mikro zveze, je pomembna za pravilno odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje je to navedbo prezrlo in se do nje ni opredelilo. S takšno opustitvijo je poseglo v pravico tožeče stranke do obravnavanja (te relevantne okoliščine) pred sodiščem, s čimer je bila storjena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Sodišče prve stopnje je (na enem mestu – na 7. strani obrazložitve zgoraj) res navedlo, da je dopis z dne 6. 12. 1995 predložila tožeča stranka, vendar iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, da je pri presoji upoštevalo, da je listino predložila tožena stranka – gre torej za očitno pomoto, ki ni vplivala na pravilnost presoje. Enako velja za navedbo sodišča, da tožeča stranka ni ugovarjala prekluzije glede tega dokaza. Okoliščina je namreč nepomembna, saj je sodišče prepričljivo in pravilno utemeljilo (prvi odstavek na 7. strani sodbe), zakaj je bilo skladno z določbama drugega in tretjega odstavka 286. člena ZPP sporni dokazni predlog mogoče upoštevati.

14. Končno pa drži tudi revizijski očitek, da je drugostopenjsko sodišče storilo napako, ko je pri povzemanju vsebine dopisa z dne 6. 12. 1995 navedlo, da je s tem dopisom tožena stranka sporočila, da si mora tožena stranka nabaviti drug oddajnik – v 2. točki dopisa je navedeno, da si mora oddajnik preskrbeti naslovnik dopisa, to je tožeča stranka. Tudi pri tej navedbi pa se iz konteksta obrazložitve vidi, da gre za očitno pomoto, ki na presojo sodišča ni vplivala. Ne drži pa očitek tožeče stranke, da tu drugostopenjska sodba navaja „novo dejstvo“, ki naj bi ga ne bilo ne v navedbah ne v prvostopenjski sodbi. Tožena stranka je navedla, da je tožečo stranko obvestila, da bo izvedla preklop po izpolnitvi vseh pogojev iz navedenega dopisa, in tudi, da tožeča stranka ni sporočila, da bi izpolnila kateregakoli od teh pogojev. To navedbo in dejstvo je povzelo tudi sodišče prve stopnje (glej zadnji odstavek na 7. strani obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

15. Druge navedbe, s katerimi revidentka utemeljuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, po svoji vsebini pomenijo očitek o zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, česar revizijsko sodišče ne more preverjati (tretji odstavek 370. člena ZPP) ali pa z drugimi besedami ponovljene očitke o zmotni uporabi materialnega prava, na kar je revizijsko sodišče odgovorilo v predhodnih točkah (9 in 10) te obrazložitve. Utemeljenosti očitkov glede kršitve postopka v zvezi z ugotavljanjem višine škode revizijsko sodišče ni preizkušalo. Sodišče prve stopnje je potem, ko je utemeljilo, da ne obstaja podlaga za tožbeni zahtevek, (po nepotrebnem) utemeljevalo še, da tožeča stranka tudi obstoja in višine škode ni uspela dokazati. Obstoj in višino škode bo moralo ugotavljati v ponovljenem postopku, če bo po odpravi ugotovljenih procesnih kršitev ugotovilo, da je podana podlaga tožbenega zahtevka.

16. Glede na kršitve določb pravdnega postopka, opisane v 12. točki te obrazložitve, je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 379. člena ZPP razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju naj se sodišče opredeli do navedbe tožeče stranke, da je takoj po prejemu dopisa obvestila toženo stranko o lokaciji studia, kjer naj ta namesti mikrovalovno zvezo.

17. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16. 1. 1997, sklep Up 321/96 z dne 15. 1. 1997 – citirano po Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 238.