Jedro

Sodišče bi moralo o stroških postopka odločiti s sodbo, s katero se je postopek končal. Pogojev za izdajo posebnega sklepa po 5., 6. in 7. odst. istega člena ZPP namreč v obravnavani zadevi ni bilo.

Na odgovornost tožene stranke za nastalo škodo njena morebitna soodgovornost s kolesarjem v razmerju do tožeče stranke ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. in 395. člena OZ. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti pa je stvar solidarnih dolžnikov samih. Ker ta ni bila predmet te pravde, je o njej prvo sodišče napačno odločilo.

Izrek

I. Pritoži se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se dosojeni znesek 5.390,00 EUR odškodnine zviša na 7.700,00 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo v plačilo 5.390,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.5.2008 naprej. V presežku (do zahtevane višine 10.750,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka (3. in 1. točka 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sprejema odločitev o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke (Občina Medvode) za tožnikovo škodo. Kot zmotno pa graja odločitev o prispevki k nastanku škode: neznanega kolesarja do 20 % ter samega tožnika do 10 %. Neznani kolesar ni pravdna stranka. Pravilna je ocena, da je primarni vzrok za škodni dogodek ravnanje zavarovanke tožene stranke. Če bi bila nameščena zaščitna ograja, do padca tožnika ne bi prišlo. Vsakršno pripisovanje krivde drugim je nepravilno. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je nepravilno odločeno o tožnikovi sokrivdi. Območje ni bilo osvetljeno niti ograjeno. Tožnik območja ni poznal. Kolesarju se je umikal. Pločnik je bil edino primerno mesto za čakanje na znanca. Čakanje na cesti bi bilo še bolj nevarno. Razlogi sodišča so sami s seboj v nasprotju (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Podana je polna odgovornost zavarovanke tožene stranke za tožnikovo škodo. Materialno pravo je nepravilno uporabljeno tudi pri odmeri odškodnine. Prenizka je za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah, zlasti pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni upoštevano, da izguba zavesti vedno govori o resnejših poškodbah glave in da povzroči hujše posledice. Pri tožniku se izražajo v motnjah spomina in koncentracije, ki mu vzbujajo občutek manjvrednosti in zmanjšujejo njegove življenjske aktivnosti. Sodbo graja še zato, ker v njej ni odločeno o stroških postopka. Podala je predlog za izdajo dopolnilne sodbe, o čemer še ni prejela odločitve. Ne glede na razloge, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom, bi izrek moral vsebovati stroškovno odločitev.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodba ne vsebuje izreka o pravdnih stroških, čeprav je v razlogih izračunan uspeh pravdnih strank. Že sam ugotavlja, da je sodišče v razlogih pojasnilo, da bo o stroških odločeno s posebnim sklepom. Pritrditi mu je treba, da bi moralo prvo sodišče o stroških postopka odločiti s sodbo, s katero se je postopek končal (4. odst. 163. čl. ZPP). Pogojev za izdajo posebnega sklepa po 5., 6. in 7. odst. istega člena ZPP namreč v obravnavani zadevi ni bilo. Vendar iz podatkov spisa izhaja, da je bila ta sicer napačna odločitev sanirana z izdajo sklepa o stroških na red. št. 48a. S tem je bilo ugodeno predlogu tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe. Sklep o stroških je pravnomočen. Pritožbeno ga nista izpodbijali ne tožeča ne tožena stranka. V pravnomočno odločitev o pravdnih stroških pa pritožbeno sodišče ne more več posegati.

6. Pritožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno škodo iz škodnega dogodka z dne 13.11.2005. Trdil in dokazoval je, da je zanj v celoti odgovorna zavarovanka tožena stranka (Občina Medvode) in da mu odgovarja po načelu o objektivni in krivdni odgovornosti. Prvo sodišče je ugotovilo, da se je tožnik navedenega dne v večernih urah na nezadostno osvetljenem in z zavarovalno ograjo nezaščitenem pločniku kot pešec umikal kolesarju, pri tem s pločnika omahnil v globino in se pri padcu na 48 cm nižje ležeče parkirišče telesno poškodoval. Pritožnik sprejema njegovo odločitev o krivdni (in ne tudi o objektivni) odgovornosti tožene stranke. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je ugotovljeno, da zavarovanka tožene stranke ni poskrbela za vzdrževanje pločnika kot javne površine na način, kot so ji nalagali predpisi (Zakon o varstvu cestnega prometa, Zakon o javnih cestah in Pravilnik o projektiranju javnih cest – razlogi na strani 5 – 7 sodbe).

7. Ne glede na ugotovitev, da je primarni vzrok za nastanek škodnega dogodka pripisalo krivdnemu ravnanju zavarovanca tožene stranke, je zaradi ugotovljene protipredpisne vožnje del odgovornosti (20 %) pripisalo kolesarju, kateremu se je tožnik umikal, del krivde (10 %) pa tožniku samemu. Pritožba opravičeno graja to odločitev kot zmotno.

8. Pravdni stranki nista navajali dejstev, ki naj bi dokazovala odgovornost neznanega kolesarja za tožnikovo škodo. Kot opozarja pritožba, slednji tudi ni bil pravdna stranka. Zato so ugotovitve prvega sodišča v nasprotju z razpravnim načelom in tudi materialnopravne zmotne. Na odgovornost tožene stranke za nastalo škodo njena morebitna soodgovornost s kolesarjem v razmerju do tožeče stranke ne vpliva. Gre namreč za solidarno odgovornost povzročiteljev škode v smislu 186. in 395. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celotno obveznost. Upnik pa lahko zahteva njeno izpolnitev od kogarkoli hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena. Porazdelitev notranjega razmerja odgovornosti pa je stvar solidarnih dolžnikov samih. Ker ta ni bila predmet te pravde, je o njej prvo sodišče napačno odločilo.

9. Glede na dejanske ugotovitve o okoliščinah nezgode je materialnopravno zmotna tudi odločitev o tožnikovi 10 % sokrivdi za nastalo mu škodo. Sodišče meni, da bi moral biti bolj pazljiv in opaziti nevaren del pločnika, poiskati drugo mesto za čakanje ali pa posvetiti ostalim udeležencem prometa na pločniku posebno pozornost. Kot pravilno opozarja pritožba, ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je storil nekaj, zaradi česar bi delno sam odgovarjal za padec. Ob ugotovitvah, da je do škodnega dogodka prišlo na nezadostno osvetljenem in nezavarovanem pločniku, ki ga tožnik kot nedomačin ni poznal, edinemu preostalemu udeležencu prometa na pločniku (kolesarju) pa se je pravočasno umaknil in pri tem padel, ne dajejo podlage za ugotovitev o njegovi sokrivdi. V zvezi z varnejšim krajem, kjer je bil tožnik moral čakati znanca, pa ni bilo niti trditev, pa tudi ugotovitev sodišča o tem, ali je imel drugo možnost za čakanje in kje, ni. Tako se izkaže, da so očitki o tožnikovi premajhni skrbnosti neutemeljeni oziroma da slednja ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

10. Pritožba je torej v tem delu utemeljena. Tožena stranka zaradi ugotovljene odgovornosti svoje zavarovanke tožeči stranki v celoti odgovarja za ugotovljeno škodo in ne le za 70 %, kot je napačno odločilo prvo sodišče. 11. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo: dosojeni znesek 5.390,00 EUR, ki je znižan za 30 % od ugotovljene celotne odškodnine 7.700,00 EUR, je spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo v plačilo celotno ugotovljeno odškodnino v višini 7.700,00 EUR (5. alineja 358. čl. ZPP).

12. Pritožba je namreč v delu, ko graja višino dosojene odškodnine, neutemeljena in jo je bilo treba v tem delu zavrniti. Odločitev prvega sodišča je materialnopravno pravilna. Pri odločanju je pravilno uporabilo merila iz 179. in 182. čl. OZ kot relevantno materialno pravo. Gre za načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu mu je treba s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati še objektivno merilo: razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jih dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. čl. Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

13. Po ugotovitvah prvega sodišča je tedaj 60-letni tožnik (zdaj je star 66 let) v obravnavanem škodnem dogodku utrpel pretres možganov lažje intenzitete, zlom lobanje oziroma poko čelne kosti, udarninsko – raztrganinsko rano na čelu, odrgnine čela, obraza in hrbtišča obeh rok ter nateg vratnih mišic oziroma lažji izvin vratne hrbtenice, ki sodi v najlažjo – prvo skupino nihajnih poškodb vratne hrbtenice.

14. Za telesne bolečine mu je od zahtevanih 5.250,00 EUR dosodilo (ob upoštevanju 100 % temelja) 4.750,00 EUR. Pritožnik zgolj pavšalno navaja, da je dosojeni znesek prenizek. S tako grajo ne more omajati izpodbijane odločitve. Po dejanskih ugotovitvah o trajanju bolečinskega obdobja in ugotovljeni intenzivnosti (v zvezi s poškodbo vratu 1 teden hude bolečine, 1 mesec srednje hude, 1 mesec blage stalne bolečine, 4 mesece občasne blage bolečine; in v zvezi s poškodbo glave glavobol: 1 mesec in pol srednje hud pogost, štiri mesece blag in pogost ter en mesec blag in občasen, ter redki občasni glavoboli, ki mu bodo ostali v prihodnje) ter nevšečnostih, ki so spremljale zdravljenje (razlogi na strani 8 sodbe), je dosojena odškodnina iz tega naslova pravična in je ni treba zviševati.

15. Enako velja za odškodnino za strah. Od zahtevanih 1.500,00 EUR je prvo sodišče ob upoštevanju polnega temelja odmerilo 1.300,00 EUR. Tudi ta znesek je primeren in zadosten glede na ugotovitve o zgolj hipnem primarnem strahu ter sekundarnem strahu (5 dni hud, 1 mesec srednje hud, 1 mesec blag – razlogi na strani 10 sodbe).

16. Pritožnik graja še odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (od zahtevanih 3.500,00 EUR dosojeno 1.650,00 EUR ob upoštevanju 100 % temelja). Opozarja na resnejšo poškodbo glave in hujše posledice, ki so običajne pri ugotovljeni poškodbi, in ki se pri njem izražajo v motnjah spomina in koncentracije ter zmanjšujejo njegove sposobnosti za intelektualno delo.

17. Prezre, da je prvo sodišče v razlogih na strani 10-12 sodbe natančno ugotovilo tako anatomske (tanka poka lobanje v čelnem predelu brez vdrtja površine) kot funkcionalne trajne posledice, ki jih je ugotovil izvedenec pri njem (motnja spominja in koncentracije). Glede na načelo individualizacije so pomembne prav posledice, ki jih doživlja tožnik sam. Prvo sodišče jih je pravilno ugotovilo in na podlagi izvedenčevega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotovilo, pri katerih delih in vsakdanjih aktivnostih je oviran. Verjelo mu je, da zato duševno trpi. Z dosojeno odškodnino so torej v zadostni meri prišle do izraza vse njegove težave in trpljenje, na katere ponovno opozarja v pritožbi. Ker drugih trajnih posledic škodnega dogodka ni ugotovilo, je odškodnina tudi v tem delu primerna in pravična.

18. Pritožba ne izpodbija odločitve v zvezi z odškodnino za skaženost (zavrnjen zahtevek v višini 500,00 EUR). Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. 19. Za celotno škodo in ob upoštevanju 100 % temelja je prvo sodišče tožniku dosodilo 7.700,00 EUR odškodnine. V času sojenja je to predstavljalo 7,78 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji (december 2010: 988,96 EUR; Ur.l. RS št. 12/2011). Gre za povsem primerljivo odškodnino s podobnimi primeri iz sodne prakse. Za tovrstne lažje primere po Fischerjevi klasifikaciji namreč sodišča prisojajo povprečno po 8 neto plač odškodnine, čemur ustreza tudi dosojena odškodnina (prim.: Dunja Jadek Pensa: denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 764).

20. V tem delu je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Po spremenjeni sodbi (zaradi neupoštevanja soodgovornosti tožnika in neznanega kolesarja) je pritožbeno sodišče torej celotni ugotovljeni znesek odškodnine 7.700,00 EUR naložilo v plačilo toženi stranki, v ostalem pa je odločitev prvega sodišča potrdilo in pritožbo zavrnilo.

21. Spremembe sodbe ni bilo mogoče upoštevati pri stroškovnem delu odločitve, ker s sodbo o stroških ni bilo odločeno. Posebni sklep o stroških pa je (kot že rečeno) pravnomočen.

22. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih pritožnik ni priglasil.