Jedro

Glavna intervencija je predvsem možnost, predvidena v korist strank, ne pa njihova dolžnost. V konkretnem primeru je tožeča stranka sicer vložila tožbo le zoper toženo stranko, kar pa ni narobe, saj gre za primer enotnega sosporništva.

Premoženje, ki so ga predstavljale blagovne rezerve, je torej država v okviru pristojnosti, ki ji gredo po ZBR, prenesla v sredstva republiških blagovnih rezerv, ki se zagotavljajo za potrebe celotne države. Na ta način je zakonodajalec omogočil ekonomski in družbeni razvoj države in zagotovil izpolnjevanje njenih specifičnih nalog, v konkretnem primeru programiranje državnih blagovnih rezerv in zagotavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv (1. člen ZBR). Ker je programiranje državnih blagovnih rezerv in zagotavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv v celoti stvar države, je po vsem obrazloženem logična in razumljiva zakonodajalčeva odločitev, da so sredstva, prenesena v sredstva zavoda, lastnina Republike Slovenije (tretji odstavek 24. člena).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve (v nadaljevanju Zavod) zaradi ugotovitve, da je tožeča stranka lastnica do 38/100 nepremičnin parcelna številka 1819/1 in 1832/1 vl. št. 920 k.o. ..., kar sta v naravi dve silosni celici žita, vsaka zmogljivosti 400 ton, in da obstaja v stečajnem postopku nad toženo stranko na Okrožnem sodišču v Celju, opr. št. St 36/2000, izločitvena pravica teh nepremičnin iz stečajne mase v korist tožeče stranke. Zavrnilo je tudi zahtevek zaradi izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine ter zahtevek zaradi ugotovitve, da obstaja brezplačna služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vrstami vozil za potrebe uporabe silosnih celic, po obstoječi poti na parc. št. 1815 in 1814/2 vl. Št. 909 k.o. ..., v korist vsakokratnega lastnika 38/100 nepremičnin parc. št. 1819/1 in 1832/1 k.o. ... in zaradi izstavitve ustrezne zemljiškoknjižne listine. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke za povrnitev pravdnih stroškov.

Višje sodišče je pritožbo tožeče stranke Zavoda zavrnilo in v izpodbijanem delu (točka 2 razdelka II izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo višjega sodišča je tožeča stranka Zavod vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne v novo sojenje.

Revident navaja, da se je pravdni postopek začel z vložitvijo tožbe 3.1.1996, ki jo je vložila Direkcija Republike Slovenije za blagovne rezerve, pravni prednik sedanje tožeče stranke Zavoda. Zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko je tožeča stranka dne 25.2.2002 spremenila tožbeni zahtevek, zaradi napotitvenega sklepa Okrožnega sodišča v Celju opr. St 36/2000 z dne 13.9.2000 pa je vložila tudi tožbo z dne 30.11.2000 z identičnim tožbenim zahtevkom. Revizija navaja, da je, kot ugotavlja sodišče druge stopnje, Republika Slovenija z vlogo z dne 24.1.2000, postavila enak tožbeni zahtevek v svojo korist (opr. št. I Pg 305/2002). Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pg 27/2002 z dne 29.8.2002, zoper katerega ni bilo pritožbe, obe pravdni zadevi združilo v enotno obravnavanje. V tem primeru pa bi bila po mnenju revidenta Republika Slovenija lahko le glavni intervenient po 193. členu ZPP, po katerem bi morala Republika Slovenija, ki je zahtevala stvar oz. pravico, o kateri je že tekla pravda, tožiti obe stranki z eno tožbo. Tega Republika Slovenija ni storila, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka sodišča po 11. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Z naknadno vloženo tožbo je namreč nastalo sporno razmerje med Republiko Slovenijo in Zavodom, ki bi ga sodišče smelo rešiti le v primeru, če ima tudi Zavod položaj tožene stranke. To se po mnenju revidenta kaže v tem, da je sodišče odločalo le o sporu med Republiko Slovenijo in Zavodom (tožena stranka tožbenemu zahtevku ni nasprotovala), med katerima ni obstajalo kontradiktorno pravdno razmerje, saj zoper Zavod Republika Slovenija ni vložene nobene tožbe. Zavod pa je vložil tožbo z dne 30.11.2000, saj je moral ravnati po napotilu sodišča, ker bi sicer lahko zanj nastale škodljive posledice in sta obe sodišči vložitev te tožbe spregledali. Sodišče druge stopnje ni pravilno uporabilo predpisov, na podlagi katerih je bila pridobljena lastninska pravica. Lastninska pravica je bila pridobljena na originaren način s skupno gradnjo dogovorjeno s pogodbo - sporazumom o skupnem financiranje izgradnji silosov za žita št. 64/89 z dne 24.4.1989. Pogodbo je podpisal Zavod SR Slovenije za rezerve, pravni prednik tožeče stranke, ki mu je bila priznana pravna sposobnost (drugi odstavek 12. člena Zakona o republiških blagovnih rezervah Ur. l. SRS, št. 19/76). Zavod je v izgradnjo vložil svoja sredstva ter nato nepremičnino prevzel v solast (uporabo) in posest, ki traja ves čas. Pravni položaj nepremičnine je ostal enak do uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97). Tega ni spremenil sedaj veljavni Zakon o blagovnih rezervah (11. člen, prvi odstavek 24. člena, Ur. l. RS, št. 60/95) v zvezi s Sklepom o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za blagovne rezerve (Ur. l. RS, št. 72/95). V tem primeru gre za stvarnopravno razmerje z lastninsko pravico tožeče stranke, saj 19. člen Zakona o blagovnih rezervah izrecno določa, da tožena stranka lahko nepremičnine prodaja, Vlada Republike Slovenije pa na prodajo daje le soglasje. Zato je napačno stališče obeh sodišč, da ima tožeča stranka glede nepremičnin le obligacijsko pravna upravičenja. Izvajanja Zakona o blagovnih rezervah si ni mogoče predstavljati, ne da bi bila na nepremičninah vpisana lastninska pravica na ime tožeče stranke, saj sicer Zavod ne bi mogel gospodariti z nepremičninami. Takšno razlago so sprejela ostala sodišča po Sloveniji v zemljiškoknjižnih zadevah in pravdnih postopkih, ter je pri nepremičninah že vpisana lastninska pravica na ime Zavoda. Res pa je Republika Slovenija izključni ustanovitelj tožeče stranke in s tem njegov lastnik ter je tako treba razlagati tretji odstavek 24. člena Zakona o blagovnih rezervah. Višje sodišče je zato napačno uporabilo določbe prvega in drugega odstavka 24. člena tega zakona. Višje sodišče se ni opredelilo do ugotovitve sodišča prve stopnje, da je Republika Slovenija postala lastnik spornih nepremičnin po samem zakonu na podlagi Zakona o zadrugah, Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ter Z akona o lastninskem preoblikovanju podjetij, je pa s tako razlago očitno soglašalo. Zato je podana poleg zmotne uporabe materialnega prava tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje iz 14. točke drugega odstavka 339. člen ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003 - prečiščeno besedilo in 2/2004, ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po revizijskih trditvah bi bila Republika Slovenija, ki je z vlogo z dne 24.1.2000 postavila revidentovemu enak tožbeni zahtevek v svojo korist, lahko le glavni intervenient po 193. členu ZPP. Po mnenju revidenta bi torej Republika Slovenija morala tožiti obe stranki glavne ali prve pravde in zahtevati za sebe v celoti stvar ali pravico, o kateri je tekla glavna pravda. Če je Zavod zahteval z lastninsko tožbo izročitev stvari od tožene stranke, bi po mnenju revizije Republika Slovenija morala kot glavni intervenient tožiti oba, Zavod in toženo stranko. Revizijsko sodišče se strinja, da bi glavni intervenient na opisan način res lahko vložil intervencijsko tožbo zoper obe stranki glavne pravde, na primer proti Zavodu, torej, proti tožniku iz glavne pravde na ugotovitev, da je Republika Slovenja lastnik, proti toženi stranki iz glavne pravde pa dajatveni zahtevek (dajatveno tožbo), da se obsodi na izročitev stvari Republiki Sloveniji. Obe toženi stranki bi tako postali sospornika ne glede na to, ali so sicer podane predpostavke sosporništva. Toda glavna intervencija, kot jo ureja ZPP, je predvsem pravica, ne pa dolžnost strank (Juhart J.: Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana, 1972, str. 315). To pomeni, da glavni intervenient lahko toži tožnika in toženca iz glavne pravde, vsakega s posebno tožbo, lahko pa namesto da vloži dve tožbi, vloži samo eno. Glavna intervencija je torej predvsem možnost, predvidena v korist strank, ne pa njihova dolžnost. V konkretnem primeru je tožeča stranka sicer vložila tožbo (z enakim zahtevkom kot Zavod) le zoper toženo stranko, kar pa ni narobe, saj ne gre za primer nujnega enotnega sosporništva, ko bi morali biti vsi zavezanci toženi skupaj, ampak za primer enotnega sosporništva, ko je vsak posamezen udeleženec lahko tudi sam zase tožen (196. člen ZPP).

V konkretnem primeru revident kot pravno podlago za svoj tožbeni zahtevek navaja pridobitev lastninske pravice na originaren način s skupno gradnjo dogovorjeno s pogodbo (sporazumom o skupnem financiranju izgradnji silosov za žita št. 64/89 z dne 24.4.1989). Pogodbo je podpisal Zavod SR Slovenije za rezerve, pravni prednik revidenta, ki mu je bila priznana pravna sposobnost (drugi odstavek 12. člena Zakona o republiških blagovnih rezervah, Ur. l. RS, št. 19/76), in je po mnenju revidenta tako podana pravna podlaga za pridobitev pravice uporabe oziroma lastninske pravice na sporni nepremičnini v korist sklenitelja sporazuma, to je pravnega prednika revidenta oziroma sedaj samega revidenta.

Pritrditi je ugotovitvi višjega sodišča, da je tožeča stranka Zavod sicer izkazala pravno nasledstvo sklenitelja sporazuma z dne 24.4.1989, s katerim si je ta izgovoril pravice na zgrajenih nepremičninah, da pa tožbeni zahtevek ni materialnopravno utemeljen zaradi okoliščin, ki so nastopile po sklenitvi sporazuma. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o republiških blagovnih rezervah, Ur. l. RS, št. 14/90, je za opravljanje zadev v zvezi z uporabo in poslovanjem z republiškimi blagovnimi rezervami ter gradnjo skladišč za spravljanje in hrambo teh rezerv, Izvršnemu svetu tedanje Skupščine Republike Slovenije naložil ustanovitev javnega podjetja, na katerega so se z dnem ustanovitve prenesle vse pravice, obveznosti in odgovornosti tedanjega Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve (1. in 4. člen omenjenega zakona). V 3. členu je določil, da so družbena sredstva, s katerimi razpolaga zavod, lastnina Republike Slovenije. Kasneje je bila z Zakonom o organizaciji in delovnem področju republiške uprave (Ur. l. RS, št. 27/1991) za opravljanje zadev, ki so se nanašale na zagotavljanje in skladiščenje stalnih in tržnih blagovnih rezerv v Republiki Sloveniji ter na intervencije z rezervami na tržišču, v okviru Ministrstva za trgovino ustanovljena Republiška direkcija za blagovne rezerve (tretji odstavek 14. člena). Po Zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Ur. l. RS, št. 71/1994) pa je bila znotraj Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj za naloge na področju oblikovanja, hrambe, obnavljanja in uporabe blagovnih rezerv in poslovanja z njimi ter izgradnje in vzdrževanja skladišč, silosov in rezervoarjev za shranjevanje rezerv ustanovljena Direkcija Republike Slovenije za blagovne rezerve (šesti odstavek 4. člena). Z Zakonom o blagovnih rezervah (ZBR, Ur. l. RS, št. 60/95 oziroma ZBR-UPB1, Ur. l. RS, št. 89/2004, uradno prečiščeno besedilo), so bile na novo določene obveznosti in pravice države pri programiranju državnih blagovnih rezerv in pri zagotavljanju storitev na področju uporabe in oblikovanja blagovnih rezerv. Storitev oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv je bila določena kot gospodarska javna služba, Republika Slovenija pa je morala zagotoviti njeno uresničevanje, med drugim tudi z ustanovitvijo javnega gospodarskega zavoda za blagovne rezerve (1. člen). Državnim organom je bilo naloženo, da z določanjem in organiziranjem oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv sodelujejo pri zagotavljanju trajne in nemotene osnovne preskrbe in z njo povezane stabilnosti cen (3. člen). Vlada Republike Slovenije je bila med drugim zadolžena, da sprejme akt o ustanovitvi Zavoda za blagovne rezerve (s sklepom o ustanovitvi javnega gospodarskega zavoda za blagovne rezerve, Ur. l. RS, 72/1995, je bil ustanovljen) ter izvaja pravice in obveznosti ustanovitelja zavoda v skladu z zakonom (4. člen). Za celotno premoženje Direkcije Republike Slovenije za blagovne rezerve (ki je po določbi 25. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev, opravljala svoje delo do uveljavitve Zakona o blagovnih rezervah, ZBR), to je nepremičnine, opremo in blago v republiških stalnih in tržnih blagovnih rezervah in druga sredstva, je bilo določeno, da se z dnem ustanovitve zavoda prenese v sredstva zavoda (prvi odstavek 24. člena). Prav tako je bilo določeno tudi za vse blagovne rezerve v občinah, katerih hramba, vzdrževanje in obnavljanje so bili financirani iz državnega proračuna od 1. januarja 1991 dalje in ki so bile popisane s stanjem na dan 31. decembra 1993 (drugi odstavek 24. člena). Za vsa navedena sredstva (iz prvega in drugega odstavka tega člena) je bilo določeno, da so državna lastnina (tretji odstavek 24. člena). Premoženje, ki so ga predstavljale blagovne rezerve, je torej država v okviru pristojnosti, ki ji gredo po ZBR, prenesla v sredstva republiških blagovnih rezerv, ki se zagotavljajo za potrebe celotne države. Na ta način je zakonodajalec omogočil ekonomski in družbeni razvoj države in zagotovil izpolnjevanje njenih specifičnih nalog, v konkretnem primeru programiranje državnih blagovnih rezerv in zag otavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv (1. člen ZBR). Ker je programiranje državnih blagovnih rezerv in zagotavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv v celoti stvar države, je po vsem obrazloženem logična in razumljiva zakonodajalčeva odločitev, da so sredstva, prenesena v sredstva zavoda, lastnina Republike Slovenije (tretji odstavek 24. člena).

Na pomisleke revidenta, da si izvajanja Zakona o blagovnih rezervah ni mogoče predstavljati, ne da bi bila na nepremičninah vpisana lastninska pravica na ime tožeče stranke, ker sicer le ta ne bi mogla gospodariti z nepremičninami, je sicer že odgovorilo višje sodišče. V primerih razpolaganj Zavoda mora le ta pridobiti ustrezna soglasja vlade oziroma določenih ministrstev (18., 19. člen ZBR), vodi pa premoženje na način, opisan v zakonu. Zavod, ki neposredno opravlja dejavnost oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv (12. člen), je sicer res nosilec pravic, obveznosti in odgovornosti glede razpolaganja s sredstvi blagovnih rezerv (11. člen), vendar pa je treba upoštevati, da so državni organi Republike Slovenije, določeni s tem zakonom, dolžni z določanjem in organiziranjem oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv sodelovati pri zagotavljanju trajne in nemotene osnovne preskrbe in z njo povezane stabilnosti cen (3. člen), da se blagovne rezerve financirajo tudi s sredstvi, določenimi v državnem proračunu (13. člen) in da se plačila storitev zavoda za kritje plač in prispevkov delodajalca zagotavljajo v državnem proračunu, na enak način, kot se tudi zagotavljajo sredstva za kritje stroškov materiala in storitev zavoda (16. člen). Zaradi varstva javnega interesa (nemotenost, trajnost opravljanja gospodarske javne službe) torej v navedenem primeru ni mogoče izhajati iz pravil zasebnega prava in je tako tudi pravilna odločitev, da je zato le Republika Slovenija lahko imetnica pravic na sporni nepremičnini (tretji odstavek 24. člena).

Višje sodišče je tudi pojasnilo zakaj pride v poštev prav uporaba Zakona o blagovnih rezervah, in ne drugih predpisov o lastninjenju, tako da revizijski očitek v tej smeri ni utemeljen očitek.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da tako ni podan nobeden od revizijskih razlogov, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.