Jedro

Za nastanek zastavne pravice ni potreben le vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 64. člena ZTLR), temveč tudi nastanek terjatve (prvi odstavek 63. člena ZTLR). S sklenitvijo "Pogodbe o posojilu št..." terjatev tožeče stranke ni nastala, ker tožeča stranka toženi stranki ni izročila denarja. To je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča storila kasneje, in sicer na temelju treh (dodatnih) pogodb. Tožeča stranka je na podlagi teh pogodb izročila toženi stranki 200.612.833,00 SIT, 20.000.000,00 SIT in 10.000.000,00 SIT.

Obrestovanje izročenih zneskov je bilo dogovorjeno že s prvo, okvirno pogodbo, v višini T + 5,5 %. Z izročitvijo denarja so bile podane vse predpostavke za nastanek terjatve tožeče stranke iz posojilnih pogodb (prvi odstavek 557. člena ZOR) in hkrati za nastanek hipoteke (prvi odstavek 63. člena ZTLR).

Revizija je bila vložena zaradi kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revident ni navedel razlogov, iz katerih bi lahko izhajale kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče pravilne uporabe določb pravdnega postopka ni preizkusilo (371. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve v višini 17.600.194,56 SIT in zahtevek na ugotovitev obstoja pravice do ločenega poplačila v isti višini. Ugodilo pa je zahtevku na ugotovitev pravice do ločenega poplačila v višini 13.115.534,80 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja vse revizijske razloge iz prvega odstavka 370. člena ZPP.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo podala "izjavo" in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revident je menil, da so bile terjatve tožeče stranke zavarovane s tako imenovano maksimalno hipoteko. V okviru s (maksimalno) hipoteko določenega zneska bi morale ostati vse terjatve, ki izvirajo iz temeljnega razmerja, torej tudi stranske terjatve. V danem primeru bi bile terjatve zavarovane s hipoteko do višine 250.000.000,00 SIT z obrestno mero T + 5,50 %. Toženi stranki naj bi, glede na doseženi maksimum, v prerekanem delu zavarovanje s hipoteko ne pripadalo.

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča sta tožeča in tožena stranka 23.4.1999 najprej sklenili "Pogodbo o posojilu št. 066/99", 7.5.1999 pa še pogodbo o zavarovanju terjatve z zastavo nepremičnin v notarski obliki s klavzulo neposredne izvršljivosti. Na temelju te pogodbe je bila v zemljiško knjigo vpisana hipoteka v višini 250.000.000,00 SIT s pripadki po pogodbi o posojilu št. 066/99. Obresti za posojilo v višini T + 5,5 % so bile dogovorjene s pogodbo o posojilu št. 066/99. Zgornja meja z zastavno pravico zavarovanih terjatev se je tako tekoče dvigala v višini T(OM) + 5,5 % letno. Ali se takšna zastavna pravica lahko pravno kvalificira kot maksimalna hipoteka, ki je v trenutku sklenitve zastavne pogodbe nista urejala niti ZTLR niti ZZK ali kakšen drug zakon, niti ni pomembno.

Za nastanek zastavne pravice pa ni potreben le vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 64. člena ZTLR), temveč tudi nastanek terjatve (prvi odstavek 63. člena ZTLR). S sklenitvijo "Pogodbe o posojilu št. 066/99" terjatev tožeče stranke ni nastala, ker tožeča stranka toženi stranki ni izročila denarja. To je po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča storila kasneje, in sicer na temelju treh (dodatnih) pogodb št. 0082/99 z dne 10.5.1999, 0091/99 z dne 21.5.1999 in 00138/99 z dne 24.6. 1999. Tožeča stranka je izročila toženi stranki 200.612.833,00 SIT, 20.000.000,00 SIT in 10.000.000,00 SIT.

Obrestovanje izročenih zneskov je bilo dogovorjeno že s prvo, okvirno pogodbo št. 066/99 v višini T + 5,5 %. Z izročitvijo denarja so bile podane vse predpostavke za nastanek terjatve tožeče stranke iz posojilnih pogodb (prvi odstavek 557. člena ZOR) in hkrati za nastanek hipoteke (prvi odstavek 63. člena ZTLR). Mogoče bi sicer bilo, da bi bila zavarovana terjatev večja od hipotekarnega kritja. Vendar pa ni bilo tako. Glavnica, ki jo je tožeča stranka izročila toženi, ni dosegala 250.000.000,00 SIT, obrestna mera obresti pa je bila ista, kot tista, po kateri se je zviševala zgornja meja vrednosti hipoteke. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje sledi, da je bila volja strank s hipoteko zavarovati glavnico (do 250.000.000,00 SIT).

Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča obstaja terjatev tožeče stranke do tožene iz treh posojilnih pogodb iz mesecev maja in junija 1999 v skupni višini 269.495.561,60 SIT. Tožena stranka je priznala ločitveno pravico le v višini 256.380.026,74 SIT, ne pa tudi razlike v višini 13.115.534,80 SIT. Ker terjatve tožeče stranke ne presegajo pravice do ločenega poplačila, ima tožeča stranka zastavno pravico tudi v višini 13.115.534,80 SIT.

Revizija je bila vložena tudi zaradi kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revident ni navedel razlogov, iz katerih bi lahko izhajale kršitve določb pravdnega postopka, zato revizijsko sodišče pravilne uporabe določb pravdnega postopka ni preizkusilo (371. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče tudi materialno pravo uporabilo pravilno, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).