Jedro

Do predložitve predmetne zadeve v odločanje Okrožnemu sodišču v Krškem (ki ni sodišče splošne pristojnosti po sedežu toženca) je prišlo na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 132/2009 z dne 18.2.2009. Gre za sklep sodne uprave, ki je bil izdan na podlagi 105.a člena ZS, ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. V postopku odločanja o zadevah pravosodne uprave se uporabljajo določila ZUP in bi se tožena stranka lahko po določilih citiranega zakona prenosu pristojnosti uprla takoj, ko je bila o njem obveščena, to pa je bila s prejemom vabila na narok. V pritožbi zoper glavno stvar pa tega razloga ne more več z uspehom uveljavljati.

Določila o prekluziji navedb in dokazov se ne nanašajo na popravke pomotnih navedb in tipkarskih napak v vlogah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ig 582/2007 z dne 2.10.2007 v 1. in 3. točki izreka, toženi stranki pa je še naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 209,24 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in v posledici zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Pritožbenih stroškov ne priglaša. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi se je postopek vodil po pravilih, ki veljajo v postopku v sporih majhne vrednosti. Sodna odločba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodba, izdana v postopku v sporih majhne vrednosti, se torej ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pa tudi ne zaradi kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

Kršitev 453. člena ZPP, ki jo tožena stranka uveljavlja v pritožbi, da je sodišče upoštevalo prepozno predloženo pripravljalno vlogo tožeče stranke, predstavlja tako le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki je v sporih majhne vrednosti ni dopustno uveljavljati.

Ne glede na navedeno pa navedena kršitev tudi ni vplivala na zakonitost in pravilnost izdane sodbe, saj je tožeča stranka vse dokaze (A3, A4, A5), ki jih tožena stranka šteje kot nedovoljene, predložila že ob vložitvi predloga za izvršbo.

Nikakršnega dvoma tudi ni, da je šlo pri navedbi zneska 75,12 v SIT namesto v EUR (v odgovoru tožeče stranke na ugovor z dne 14.12.2007) le za pomoto, ki jo smejo stranke popraviti kadarkoli do izdaje sodbe. Določila o prekluziji navedb in dokazov se ne nanašajo na popravke pomotnih navedb in tipkarskih napak v vlogah.

Do predložitve predmetne zadeve v odločanje Okrožnemu sodišču v Krškem (ki ni sodišče splošne pristojnosti po sedežu toženca) je prišlo na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. Su 132/2009 z dne 18.2.2009. Gre za sklep sodne uprave, ki je bil izdan na podlagi 105. a člena Zakona o sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/1994 s spremembami in dopolnitvami), ki določa, da lahko predsednik skupno neposredno višjega sodišča na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju. V postopku odločanja o zadevah pravosodne uprave se uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku in bi se tožena stranka lahko po določilih citiranega zakona prenosu pristojnosti uprla takoj, ko je bila o njemu obveščena, to pa je bila s prejemom vabila na narok. V pritožbi zoper glavno stvar pa tega razloga ne more več z uspehom uveljavljati.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ki napada odločitev o pravdnih stroških. Te morajo stranke priglasiti do konca glavne obravnave, kar je tožeča stranka storila s predložitvijo stroškovnika na obravnavi dne 22.10.2009, s čimer bi bila tožena stranka seznanjena, če bi se naroka udeležila. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške tožeče stranke tudi pravilno odmerilo, saj ji ni priznalo stroškov sestave prepozno vložene pripravljalne vloge; priznalo pa ji je stroške pristopa na narok, vključno s potnimi stroški. 454. člen ZPP sicer res omogoča sodišču, da odloči brez razpisa naroka, vendar pa se v praksi sodišča za to možnost redko odločijo brez ustrezne pobude pravdnih strank. Ker gre za izjemo od pravila, ki omejuje procesne pravice pravdnih strank, je institut izvenobravnavnega odločanja v pritožbenih postopkih običajno tudi zelo ranljiv. Na neupravičenost razpisa naroka in s tem povezanih nepotrebnih stroškov bi se tožena stranka lahko uspešno sklicevala le, če bi sodišču predlagala, da v zadevi odloči brez razpisa naroka, pa sodišče njenemu predlogu brez utemeljenih razlogov ne bi ugodilo.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Odločilo je še, da tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, saj je ocenilo, da ni pripomogel k rešitvi zadeve.