Jedro

Obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek in plačilo v korist javnih prihodkov mora v skladu z določbami ZDoh-2 opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru toženka kot zavarovalnica), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje: - v točki II/1 izreka spremeni tako, da se znesek 132.470,18 EUR nadomesti z zneskom 92.470,18 EUR, - v točkah II/4 in II/5 izreka spremeni tako, da je dolžna toženka tožniku plačati v njima navedene zneske tako, da od njih obračuna in plača davke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje, ki je za vsakega od zneskov iz točke II/4 v njej opredeljen, od zneska 2.043,54 EUR iz točke II/5 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 8. 2016 dalje do plačila, od zneska 400,70 EUR iz iste točke pa od 1. 9. 2016 dalje do plačila, - v točki II/6 izreka spremeni tako, da ta ne vsebuje več odločitve o usklajevanju prisojene rente v bodoče vsako leto z rastjo maloprodajnih cen v preteklem letu, - v točkah II/2 in III izreka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo z dne 29. 12. 2016: - dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo še znesek 132.470,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 12. 2009 dalje do plačila, v presežku pa v zvezi s tem postavljeni tožbeni zahtevek zavrnilo (vse točka II/1 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh plačati znesek 12.764,48 EUR (na račun zamude pri plačilu nespornega dela (akontacije) odškodnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe, to je od 8. 8. 2012 dalje do plačila (točka II/2 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh iz naslova povračila stroškov prevozov v zvezi z zdravljenjem in rehabilitacijo plačati znesek 5.277,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma vložitve tožbe - od 8. 8. 2012 dalje do plačila (točka II/3 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh iz naslova izgube pri plači za obdobje od februarja 2008 do vključno avgusta 2016 plačati znesek 83.483,22 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 31.387,24 EUR od 15. 4. 2011 dalje do plačila, od zneska 2.092,1 EUR od 15. 4. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 5. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 6. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 7. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 8. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 9. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 10. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 11. 2011 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 12. 2011 dalje do plačila, od zneska 670,19 EUR od 15. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska 670,19 EUR od 15. 2. 2012 dalje do plačila, od zneska 670,19 EUR od 15. 3. 2012 dalje do plačila, od zneska 670,19 EUR od 15. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 6. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 7. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 8. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,99 EUR od 15. 9. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 10. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 11. 2012 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 12. 2012 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 2. 2013 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 3. 2013 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 4. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 5. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 6. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 7. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 8. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 9. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 10. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 11. 2013 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 12. 2013 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 2. 2014 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 3. 2014 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 4 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 5. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 6. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 7. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 8. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 9. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 10. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 11. 2014 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 12. 2014 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 1. 2015 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 2. 2015 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 3. 2015 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 4. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 5. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 6. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 7. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 8. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 9 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 10. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 11. 2015 dalje do plačila, od zneska 813,71 EUR od 15. 12. 2015 dalje do plačila, od zneska 669,91 EUR od 15. 1. 2016 dalje do plačila, od zneska 667,89 EUR od 15. 2. 2016 dalje do plačila, od zneska 667,89 EUR od 15. 3. 2016 dalje do plačila, od zneska 667,89 EUR od 15. 4. 2016 dalje do plačila, od zneska 811,69 EUR od 15. 5. 2016 dalje do plačila, od zneska 811,69 EUR od 15. 6. 2016 dalje do plačila, od zneska 811,69 EUR od 15. 7. 2016 dalje do plačila, od zneska 811,69 EUR od 15. 8. 2016 dalje do plačila in od zneska 811,69 EUR od 15. 9. 2016 dalje do plačila (vse točka II/4 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh iz naslova razlike med pričakovanim regresom in upokojenskim letnim dodatkom (za obdobje od 2011 do 2016) plačati znesek 2.444,24 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 2.043,54 EUR od 14. 12. 2015 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 400,70 EUR od 1. 9. 2016 dalje do plačila (točka II/5 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku plačevati rento za tujo pomoč, postrežbo in nego ter stalni nadzor v znesku 1.440,00 EUR mesečno od 1. 8. 2008 do 26. 1. 2011 na njegov TRR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje do plačila, od 27. 1. 2011 dalje pa rento v znesku 1.295,00 EUR mesečno in jo nakazovati na njegov TRR do vsakega 5. dne v tekočem mesecu z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega zneska dalje do plačila, ter da se prisojena renta v bodoče vsako leto (na začetku leta) uskladi z rastjo maloprodajnih cen v preteklem letu (točka II/6 izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožniku v 15-ih dneh povrniti 9.854,02 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper odločbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da ugotovi, da je tožbeni zahtevek po temelju in višini v celoti oziroma podrejeno delno neutemeljen (s stroškovno posledico). Poudarja, da prisojena višina odškodnine odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče je dovolilo spremembo tožbenega zahtevka, čeprav je sama temu obrazloženo nasprotovala. Zahtevek je bil že pred spremembo postavljen pretirano visoko in razširitve nimajo osnove v izdelanih izvedeniških mnenjih. V izvedenskem mnenju medicinske stroke je bila dodana nova diagnoza "organska osebnostna motnja" pod šifro F07.0, izvedenec pa je navedel, da tožnik potrebuje stalni nadzor, čemur sama oporeka. Te diagnoze in potrebe po stalnem nadzoru tožnik v svoji trditveni podlagi ne vtožuje, zato ni relevantna. Nasprotuje razširitvi zahtevka v kasnejših pripravljalnih vlogah. Oporeka zahtevku po mesečni renti in vsakokratnem usklajevanju le-te, kakor tudi renti zaradi opravljanja nadzora tožnika. Vztraja pri uveljavljanju ugovora zastaranja, kakor tudi da je tožnik s tem delom zahtevka prekludiran. Pritožuje se iz razloga, ker je sodišče tožniku priznalo tudi zakonske zamudne obresti od modificiranega dela zahtevka zaradi rente za tujo pomoč v obsegu večjem od 2,5 ure na dan za celotno zahtevano obdobje za nazaj, čeprav sama nikakršne zamude ni povzročila. Meni, da je prišlo pri spremenjenem, to je povišanem delu zahtevka, do zastaranja, podrejeno pa navaja, da naj bi zakonske zamudne obresti tožniku pripadale zgolj od dneva uveljavitve zahtevka. Prisojena skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 241.955,50 EUR naj bi visoko presegala primerljive zadeve, objavljene v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, npr. I/6, I/10, I/16, I/26. Poudarja, da sodišče ni dovolj upoštevalo vseh dejavnikov, med drugim, da je bil tožnik po nezgodi v nezavesti. Prav tako ni v ničemer upoštevalo njenih pripomb niti ni ugotovilo trajanja zdravljenja tožnika. Trajanje bolečin je priznalo v daljšem času, kot je navedeno v izvedeniškem mnenju. Tožnik zelo hudih bolečin sploh ne vtožuje, a mu jih je sodišče priznalo. Napačno je upoštevalo v mnenju novo dodano diagnozo "organsko osebnostna motnja" pod šifro F07.0. Te diagnoze in škode tožnik v svoji trditveni podlagi ne vtožuje. Primerna odškodnina iz tega naslova bi bila 50.000,00 EUR. Previsoka naj bi bila tudi odškodnina prisojena zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče ni opravilo objektivizacije in ni v zadostni meri upoštevalo tožnikovega predhodnega stanja. Čeprav se pri svoji odločitvi opira na izvedeniško mnenje, pa v delu, kjer izvedenec ugotavlja, da gre pri tožniku za zmerno prizadetost, mnenju ne sledi in postavlja svoje zaključke. Povsem nekritično je povzelo izpovedbo staršev, ki imajo interes za izid pravde. Vztraja pri tem, da je iz zdravstvene dokumentacije (P. z dne 19. 9. 2009) razvidno, da je bila funkcionalna pismenost tožnika okrnjena že pred poškodbo. Potrebno je izhajati iz tožnikovega dejanskega stanja pred prometno nesrečo. Tega sodišče ni upoštevalo in tudi ni obrazložilo, zakaj ne. Zapisalo je, da ima tožnik zmerno oviranost na področju gibanja, kamor je prištelo tudi samostojno vožnjo motornega vozila, česar slednji ni zatrjeval. Sodišče tožnika ni zaslišalo, da bi se lahko samo prepričalo in na tej podlagi spremenilo ugotovitve izvedenca. Iz sodbe izhaja, da je imel tožnik določene okrnjenosti že pred prometno nesrečo in da se ni udejstvoval na življenjskih področjih, ki jih pritožba v nadaljevanju omenja, kar naj bi sodišče prenizko ovrednotilo. Vseh teh aktivnosti kot tudi ne slabšanja stanja tožnik ni niti zatrjeval. Primerna odškodnina iz tega naslova naj bi znašala 100.000,00 EUR (od česar je pred pravdo plačala že 64.764,00 EUR). Previsoko naj bi bila odmerjena tudi premoženjska škoda. Sodišče naj bi neutemeljeno štelo, da je tožnik vtoževal potrebo po tuji pomoči s stalnim nadzorom. Te svoje trditve je podal šele po prejemu medicinskega izvedeniškega mnenja, ki pa ne more nadomestiti trditvene podlage. Enako velja za navedbo, da je tožnikova mati pustila službo, da lahko to pomoč nudi. Sodišče je prisodilo odškodnino v višjem obsegu, kot je tožnik zatrjeval in dokazal, ter določilo tudi usklajevanje rente z rastjo maloprodajnih cen v preteklem letu. Renta nima narave preživninske, pač pa naravo odškodninske obveznosti (pritožnica se sklicuje na odločbo II Ips 78/2013). Zadoščala bi renta za tujo pomoč in postrežbo za čas tri ure dnevno po urni postavki 4,00 EUR. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku prisodilo urno postavko po 6,00 EUR. Sama je temu pravočasno oporekala in svoje navedbe podkrepila s sodno prakso (omenja odločbe II Cp 4024/2011, II Ips 129/2012, II Cp 220/2013). Poleg tega naj bi iz priložene dokumentacije izhajalo, da je tožnik samostojen pri vseh osnovnih življenjskih potrebah. Neutemeljeno je ločeno priznalo tudi rento za stalni nadzor in to za urno postavko 3,00 EUR, ki naj bi bila previsoka, saj ne gre za nikakršno strokovno pomoč, sodišče pa tudi ni navedlo, da bi bila potrebna ob tem kakšna strokovnost. Ta zahtevek je tožnik uveljavljal prepozno. Poleg tega je rento za stalni nadzor prisodilo tudi v času, ko se izvaja tuja pomoč in postrežba, zaradi česar gre za podvajanje. Tožnik prevoznih stroškov ni niti dokazal niti specificiral. Sodišče bi moralo razmejiti stroške tožnika od stroškov staršev, ki so jih imeli npr. z vožnjami na obiske tožnika v času zdravljenja. Gre za posredne oškodovance, katerih škoda po obveznem avtomobilskem zavarovanju ni krita. Za specialistične preglede je tožnik lahko uveljavljal potne stroške iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Kilometrina v višini 1,44 EUR je povsem nerealna. Glede škode iz naslova opravljenih prevozov še poudarja, da bi bil tožnik lahko upravičen le do stroškov, ki so mu dejansko nastali. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo visoko izgubo pri zaslužku in štelo, da bi bil pred prometno nesrečo zaposlen, kar naj bi izhajalo iz dokumentacije v spisu. Pri tem ni upoštevalo potrdila ZPIZ z dne 5. 10. 2012, ki ga je pravočasno predložila kot dokaz skupaj s pripravljalno vlogo z dne 13. 11. 2013. ZPIZ v tem potrdilu navaja, da tožnik pred 27. 1. 2011 sploh ni bil zaposlen. Če je sodišče razpolagalo z dvema nasprotujočima si dokazoma, bi moralo samo ugotoviti neskladje in ga odpraviti. Ni obrazložilo, zakaj temu uradnemu dokumentu ZPIZ ni verjelo. Tožnik ni predložil nobenega dokumenta o svoji prejšnji zaposlitvi. Kljub temu, da je sama na to opozorila in predlagala poizvedbe pri FURS, sodišče teh dokazov sploh ni izvedlo. Ugotovitve sodišča, da je bil tožnik v trenutku prometne nesreče v odpovednem roku, nato pa da je v času zdravljenja prejemal socialno pomoč, so kontradiktorne. Sodišče naj bi neobrazloženo ugotovilo, da je bil tožnik v času nezgode v odpovednem roku ter da zaradi objektivnih težav ni mogel skleniti zdravstvenega zavarovan. Poudarja, da je bilo tako potrdilo podjetja R. kot zaslišanje direktorja J. T. prirejeno za potrebe postopka. Sodišče je tožniku prisodilo neprimerno visoko plačo ter mu priznalo še nadure, regrese in malice. Plačilo malice delodajalci priznajo delavcu le v primeru, če mu ta strošek dejansko nastane. Ta pa tožniku ni nastal. Višina mesečne plače, ki jo je kot osnovo prisodilo sodišče, je nesorazmerno visoka za dela, kot jih navaja tožnik in tudi za njegovo izobrazbo avtoličarja. Tožnik je navajal, da je pred prometno nesrečo delal kot plakater, torej je opravljal enostavna dela, za katera ni prejemal takšne plače. Svojo odločitev je sodišče utemeljilo zgolj s subjektivnimi navedbami tožnika in priče, čeprav gotovo obstajajo listine (nenazadnje pri FURS) o višini plače za določeno delovno mesto pri obravnavanem podjetju. Nadalje je zmotno štelo, da bi tožnik nadure redno opravljal in mu prisodilo za to celo višjo urno postavko, ki bi bila tudi višje obdavčena. Tožniku je prisodilo neživljenjsko visoke prejemke v RS, ki bi jih oseba, primerljiva s tožnikom, pred prometno nesrečo zelo težko (ali pa sploh ne) dosegla. Prav tako ni ugotovilo višine morebitnega dohodka tožnika pred prometno nesrečo. Ni obrazložilo, zakaj ni uporabilo podatkov za izhodiščno plačo za enostavna dela ali za dela z nižjo poklicno izobrazbo, kakršno ima tožnik, čeprav je finančni izvedenec takšen izračun zapisal v svojem mnenju. Toženka se pritožuje tudi zoper prisojeno odškodnino zaradi "pričakovanega" regresa in plačila ZPIZ - dodatka za rekreacijo. Kot naj bi že navedla, je bil tožnik s tem delom zahtevka prekludiran, enako pa kot za plačo tudi za malico in nadure velja, da niti prejema niti višine ni izkazal. Poleg tega je dosojen znesek previsok tudi iz razloga, ker sodišče ni upoštevalo obveznosti plačila davkov in je odštelo le prispevke. Sodišče v sodbi ni navedlo oziroma specificiralo obveznosti plačila davka, ki ga je dolžna plačati toženka ob plačilu odškodnine. Dolžnost toženke, to je zavarovalnice, kot izplačevalca obdavčljive odškodnine, je, da izplača in odvede od prisojenega zneska akontacijo dohodnine za ime in na račun tožnika. Sodišče bi moralo izrecno navesti, da je dolžna toženka od tega zneska dolžna najprej obračunati in izplačati akontacijo dohodnine neposredno FURS, šele nato pa razliko plačati tožniku, ki je upravičen le do neto zneska (pritožba se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 337/2014). Če bi zavarovalnica poleg odškodnine zaradi izgube plače, ki jo je določilo sodišče, morala tožniku plačati še akontacijo dohodnine, bi bil slednji neupravičeno obogaten. Sodna praksa je zavzela stališče, da je oškodovanec upravičen le do neto izgube na dohodku (pritožba se sklicuje na sodbo II Ips 78/2013). Toženka se pritožuje tudi zoper dosojene zakonske zamudne obresti. Glede prisojenega zneska 12.764,48 EUR sodišče ni podalo nobene obrazložitve. Sama ni zakrivila nobene zamude. V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako. Posledično se pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s prvim odstavkom 185. člena ZPP1 lahko sodišče, čeprav se tožena stranka temu upira, dovoli spremembo tožbe, če misli, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Ker pritožnica ustrezno niti ne zatrjuje (pojasni), da razlogov za dopustitev spremembe tožbe s strani sodišča prve stopnje ni bilo, je njeno poudarjanje, da je spremembi nasprotovala, (samo za sebe) nebistveno. Prav tako za dopustitev spremembe tožbe (oziroma presojo njene upravičenosti) ni pomembno, ali naj bi bil takšen spremenjeni (novi) tožbeni zahtevek utemeljen (ali ne).2

6. Z ozirom na to, da je moč tožbo (v skladu s prvim odstavkom 184. člena ZPP) spremeniti do konca glavne obravnave, je neutemeljeno tudi pritožbeno izpostavljanje, da naj bi tožnik tožbo spremenil (šele) v kasnejših pripravljalnih vlogah oziroma po prejemu izvedeniškega mnenja (finančne stroke) ter da naj bi bil zato s tem delom tožbenega zahtevka prepozen ("prekludiran"). Prekluzija se namreč nanaša na trditveno in dokazno sfero (torej trditve in dokaze), ne pa na možnost spremembe tožbe. V tem oziru je samo po sebi razumljivo, da je tožnik trditve glede novega (spremenjenega) tožbenega zahtevka podal (šele) takrat, ko je le-tega postavil (oziroma ga spremenil). Glede na to, da je sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe konkretno pojasnilo, zakaj tožnikov odškodninski zahtevek ni zastaral, povsem splošno pritožbeno vztrajanje pri tovrstnem ugovoru v nasprotno ne prepriča. 7. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju trajanja ter jakosti telesnih bolečin, ki jih je utrpel tožnik, naslonilo prvenstveno na ugotovitve angažirane Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju izvedenec medicinske stroke), ki je pri tem upoštevala tudi dejstvo, da je bil slednji v nezavesti. Prav tako pritožnica ustrezno ne pojasni, katerih njenih pripomb sodišče prve stopnje ni upoštevalo (oziroma se do njih ni opredelilo). Nekonkretizirana ostajata tudi očitka, da naj bi trajanje bolečin priznalo v daljšem času, kot je zatrjeval tožnik oziroma kot to izhaja iz izvedeniškega mnenja, in da ni ugotovilo trajanja njegovega zdravljenja. Zakaj naj bi bila zadnje omenjena okoliščina (sama za sebe) ključna pri ugotavljanju obsega škode iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja, tudi sicer ni (po)jasn(jen)o. Na drugi je s strani izvedenca medicinske stroke postavljena diagnoza "organska osebnostna motnja" (pod šifro F07.0) zgolj medicinska kvalifikacija težav, ki jih je tožnik3 omenjal že v tožbi. Iz tega razloga okoliščina, da slednji te "diagnoze" v svoji trditveni podlagi ne omenja ("vtožuje"), ni bistvena.

8. Drži pa pritožbena navedba, da zelo hudih bolečin, kot jih je ugotovil izvedenec (in na ugotovitve katerega se sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sklicuje), tožnik dejansko ni zatrjeval. Glede na navedeno kot tudi siceršnji v tem oziru s strani sodišča prve stopnje ugotovljen obseg nastale nepremoženjske škode, pa je moč ugotoviti, da je bila s strani slednjega iz tega naslova prisojena odškodnina,4 ki je upoštevaje namen določbe 179. člena OZ,5 višino v podobnih primerih prisojenih zneskov6 kot tudi višino že plačane odškodnine, previsoka. Zato je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in prisojeno odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja znižati za 10.000,00 EUR.

9. Pritožbeni trditvi, da sodišče prve stopnje ni opravilo objektivizacije, ni moč slediti, saj je presplošna. Glede na ugotovitve razvidne iz drugega odstavka na 28. strani (obrazložitve) izpodbijane odločbe enako velja za očitek, da ni upoštevalo tožnikovega predhodnega stanja. V tem oziru je (sklicujoč se na ugotovitve izvedenca) pojasnilo, da naj bi bila do določene mere sposobnost izobraževanja oziroma izvajati pridobitno delo okrnjena že pred obravnavanim dogodkom, a da glede na opravljeno poklicno izobraževanje (in ob tem pridobljeno oceno prav dobro) na pomembno odstopanje pred njim ni moč sklepati.7 Zakaj ni sledilo ugotovitvam izvedenca glede celostne ocene zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti, je sodišče prve stopnje prav tako pojasnilo (glej zadnji odstavek na 28. strani izpodbijane odločbe). Izvedensko mnenje je namreč (v končni fazi) le eden od v postopku izvedenih dokazov, katerih (vsebinsko) relevantnost sodišče oceni v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Slednje tudi pomeni, da se okoliščini, ko sodišče izvedenskemu mnenju v določenem (oziroma pretežnem) delu sledi, v preostalem pa ne, ne izključujeta. Poleg tega za ugotovitev obsega (intenzivnosti) škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ocena glede na Mednarodno klasifikacijo funkcioniranja (Svetovne zdravstvene organizacije) niti ni bistvena. Pomembna je dejanska narava zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ga sodišče ugotavlja ob upoštevanju 179. člena OZ. Pritožničin očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično povzelo izpovedbo staršev, je prav tako presplošen oziroma neprepričljiv. Okoliščina, da gre za starše tožnika, ki naj bi imeli interes za izid pravdnega postopka (kot to izpostavlja pritožba), namreč sama za sebe8 še ne pomeni, da njihova izpovedba ni verodostojna in vsebinsko relevantna.

10. Zapis na 27. strani izpodbijane odločbe, da naj bi v okvir zmerne oviranosti tožnika pri gibanju sodile tudi težave na področju samostojne vožnje motornega vozila, predstavlja zgolj povzemanje ugotovitev razvidnih iz izvedenskega mnenja z dne 15. 6. 2015 (str. 17). Enaka ugotovitev velja glede v izpodbijani odločbi podanih navedb (ki jih pritožba prav tako izpostavlja), da tožnik poslabšanja stanja na področjih, kot so Življenje v skupnosti, Rekreacija in prosti čas, Vera in duhovnost, Človekove pravice in Politično življenje ter državljanstvo, ni zatrjeval. Tudi v tem oziru sodišče prve stopnje (na 28. strani izpodbijane odločbe) zgolj povzema ugotovitve podane na 18. strani izvedenskega mnenja. Tožnik je že v tožbi ustrezno zatrjeval omejitve, ki so mu v posledici škodnega dogodka nastale na gibalnem, kognitivnem in emocionalnem (skratka duševnem) kot posledično tudi na družabnem in partnerskem področju.9 Ali je pri tem izrecno omenil vsa življenjska področja, na način kot so opredeljena v izvedenskem mnenju (oziroma kot jih navaja pritožba), ni bistveno. Njihova opredelitev predstavlja zgolj (nadaljnjo) "specifikacijo" težav, na katere se od samega začetka sklicuje. Ker toženka ne zatrjuje, da bi v zvezi s tem sama predlagala tožnikovo zaslišanje,10 je brezpredmetno tudi njeno pojasnjevanje, da bi lahko sodišče prve stopnje slednjega zaslišalo zaradi preizkusa izvedenčevih ugotovitev.11 Kljub predhodno omenjenemu pa je potrebno pritrditi pritožbi, da je sodišče prve stopnje iz naslova (duševnih bolečin zaradi) zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo odškodnino,12 ki je upoštevaje celoten obseg v tem oziru utrpljene škode, namen določbe 179. člena OZ,13 višino v podobnih primerih prisojenih zneskov14 kot tudi višino že plačane odškodnine, previsoka. Zato jo je bilo potrebno znižati za 30.000,00 EUR.

11. Glede na zaključke, podane v 8. in 10. točki obrazložitve te odločbe, je bilo potrebno pritožbi (delno) ugoditi in odškodnino prisojeno v točki II/1 izreka izpodbijane odločbe zmanjšati skupaj za 40.000,00 EUR (358. člen ZPP).

12. Že prej je bilo pojasnjeno, da lahko tožnik tožbo spremeni do konca glavne obravnave. Če to spremeni po koncu prvega naroka za glavno obravnavo, je obenem razumljivo, da s trditvami, ki jih glede novo postavljenega (spremenjenega) zahtevka takrat (hkrati) poda, ni prepozen. To v celoti velja tudi za trditve, ki jih je tožnik glede potrebe po stalnem nadzoru15 podal v pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 2015,16 v kateri je v zvezi z njimi podal tudi rentni zahtevek. Iz omenjenega razloga pritožbeni trditvi, da je sodišče prve stopnje prisodilo odškodnino v višjem obsegu, kot je to tožnik zatrjeval in dokazal, ni moč slediti.

13. Res je toženka že v odgovoru na tožbo z navajanjem, da gre (glede na tožnikove trditve) za pomoč, ki ni strokovna in za katero ni potrebno medicinsko (oziroma drugo dodatno) znanje, ugovarjala višini urne postavke, na katero se je skliceval tožnik (to je 6,00 EUR). V takšnih primerih se odškodnina odmerja glede na urno postavko za nekvalificirano malo delo.17 Vendar pa vprašanje višine te urne postavke ni materialno-pravne (kot to izhaja iz pritožbe18), ampak dejanske narave.19 Pritožba se pri argumentaciji, da naj bi bila v konkretnem primeru upoštevana previsoka urna postavka sklicuje "zgolj" na tri odločbe, v katerih naj bi bila priznana nižja.20 Ker pa na drugi strani očitno ni upoštevala sodne prakse, ki je v podobnih primerih kot ustrezno priznavala odmeno v višini 6,00 EUR/uro,21 tudi ne uspe prepričati, da je upoštevanje takšne urne postavke s strani sodišča prve stopnje neutemeljena.22 Na drugi strani pa vsi ugovori v zvezi rento prisojeno za stalni nadzor (vključno z okoliščino (priznane) urne postavke23 in trditvami o podvajanju24) predstavljajo nedopustno (neupoštevno) pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka je v svoji peti pripravljalni vlogi z dne 11. 9. 2015 zgolj navedla, da oporeka tudi temu na novo postavljenemu tožbenemu zahtevku (glej 6. točko tožbenega izreka, kot je opredeljen v peti tožnikovi pripravljalni vlogi z dne 20. 8. 201525), in sicer iz enakih razlogov, kot naj bi jih navedla dotedaj. Nič bolj konkretna glede tega ni bila niti na prvem naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2016. 14. Utemeljeno pa pritožnica (sklicujoč se na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 78/2013 z dne 11. 7. 2013) poudarja, da renta nima narave preživninske, ampak odškodninske obveznosti. Prisojena renta se torej ne valorizira avtomatično glede na rast maloprodajnih cen v preteklem letu (kot je to zahteval tožnik26 oziroma prisodilo sodišče prve stopnje), ampak samo ob pogojih iz 175. člena OZ. Zato je bilo potrebno odločitev v točki II/6 izreka spremeniti (358. člen ZPP) tako, da ta odločitve o usklajevanju prisojene rente v bodoče vsako leto z rastjo maloprodajnih cen v preteklem letu ne vsebuje več.

15. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, češ da je tožniku priznalo vse prevozne stroške, čeprav jih ni dokazal niti specificiral, je presplošen in že zato neupošteven. Zatrjevanje, da bi moralo omenjeno sodišče razmejiti stroške tožnika od stroškov staršev, ki so jih imeli npr. z vožnjami na obiske tožnika v času zdravljenja, pa je prvenstveno novo27 in posledično neupoštevno28 (prvi odstavek 337. člena ZPP). Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 2. 1. 2014 na splošno ugovarjala, da je tožnik, če je napoten na zdravniške preglede v kraj izven svojega bivališča, na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju upravičen do plačila stroškov prevozov iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja (ter da zato sama tovrstnih stroškov ni dolžna kriti). Njeno pritožbeno (sicer prav tako splošno) navajanje, da naj bi tožnik potne stroške iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja uveljavljal za specialistične preglede, zato prav tako predstavlja (neupoštevno) pritožbeno novoto. Tožnik je višino stroškov, povračilo katerih uveljavlja, natančno opredelil v svoji prvi pripravljalni vlogi (v kateri je zahtevek iz tega naslova tudi postavil). Ker temu izračunu oziroma posledični zahtevani višini toženka ni ustrezno oporekala,29 enak zaključek velja za njeno pritožbeno oporekanje priznani višini oziroma za pojasnjevanje, do kakšnih stroškov naj bi bil slednji (zgolj) upravičen.

16. Sodišče prve stopnje je v 26. točki obrazložitve izpodbijane odločbe prepričljivo obrazložilo svoj zaključek, da je bil tožnik pred nezgodo zaposlen. Pri tem se je sklicevalo na izpis pokojninske dobe ZPIZ Slovenije (priloga A32), ki to jasno potrjuje. Pritožnica, ki temu zaključku (neutemeljeno) nasprotuje, pa se v zvezi s tem sklicuje na dopis ZPIZ Slovenije z dne 5. 10. 2012 (priloga B29), ki pa z izpodbijanim zaključkom ni v nasprotju. Iz njega izhaja namreč zgolj, da tožnik ni bil zaposlen v času pred upokojitvijo (to je dnem 27. 1. 2011),30 ne pa da ni bil nikoli zaposlen oziroma da ni bil zaposlen v času škodnega dogodka. Da je bil, dokazujejo prav listine v prilogi A32.31

17. Zakaj oziroma na podlagi katerih dokazov je lahko zaključilo, da bi se lahko tožnik (v kolikor ne bi bilo škodnega dogodka) s 1. 2. 2008 zaposlil pri podjetju R. d.o.o., je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker vsebina izvedenih dokazov (to je odgovora omenjenega podjetja na poizvedbe sodišča prve stopnje z dne 17. 2. 2014 na l. št. 63 in izpovedba njenega direktorja J. T., podana na naroku za glavno obravnavo dne 29. 2. 2016)32 v tem oziru ne pušča nobenega dvoma, ni bilo nobene potrebe, da bi se (kot to pojasnjuje pritožnica) v zvezi s predvideno zaposlitvijo opravile nadaljnje poizvedbe pri omenjenem podjetju oziroma pri FURS.33 Slediti pa ni moč niti očitku o kontradiktornosti ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da naj bi bil tožnik v času škodnega dogodka v odpovednem roku, nato pa v času zdravljenja prejemal socialno pomoč. Te namreč temeljijo na trditvah, ki jih tožnik podal že v tožbi, a jih toženka (na način, kot je to storila sedaj pritožbi) v postopku na prvi stopnji ustrezno (pravočasno) ni osporavala.34 Podobno je sodišče prve stopnje (opirajoč se na tožbene navedbe) v 24. točki obrazložitve izpodbijane odločbe (med drugim) ugotovilo, da tožnik (ki je dal pri prejšnjem delodajalcu odpoved in je bil v času škodnega dogodka v odpovednem roku) po izteku delovnega razmerja zaradi objektivnih težav zdravstvenega zavarovanja ni mogel urediti. Tudi v tem oziru pomeni sklicevanje na kontradiktornost35 prvenstveno nedopustno novoto.

18. Pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje ob prisoditvi odškodnine izhajalo iz neprimerne visoke plače, je presplošen in zato neupošteven. Podobno velja za navajanje, da naj bila plača glede na njegovo izobrazbo nesorazmerno visoka36 oziroma da kot plakater (kar naj bi delal pred prometno nesrečo) takšne plače ni prejemal. Ni namreč bistveno, kakšno plačo je tožnik prejemal pred nezgodo,37 ampak kakšno bi (ob normalnem teku stvari) prejemal, če te ne bi bilo. Da bi bila ta plača takšna, kot je v tožbi zatrjeval, pa je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi odgovora podjetja R., d.o.o. z dne 17. 2. 2014 in izpovedbe njenega direktorja J. T. z dne 29. 2. 2016. Da naj bi svojo odločitev utemeljilo zgolj s subjektivnimi navedbami tožnika in priče, zato ne drži.38 Prav tako v zvezi s tem ni bilo nobenega razloga za opravljanje kakršnihkoli poizvedb pri FURS. Ob tem, da je tožnik trditve o višini izgubljenega zaslužka jasno podal že v tožbi, je toženka (tudi sicer nejasno opredeljen39) dokazni predlog po opravi poizvedb pri FURS podala šele v vlogi z dne 12. 5. 2016 (torej v očitnem nasprotju z vsebino 286. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je v predzadnjem odstavku na 33. strani izpodbijane odločbe povzelo tožnikove tožbene navedbe, da naj bi prejemal tudi dodatke (malico, nadure, regres). A je iz istega dela obrazložitve jasno razvidno, da je pri izračunu mesečnega zaslužka (približno 900,00 EUR mesečno) že sam tožnik upošteval (zgolj) neto plačo (približno 840,00 EUR) in nadure (iz naslova katerih naj bi zaslužil približno 100,00 EUR neto). Zgolj ti dve "postavki" pa je nato v nadaljevanju upoštevalo tudi sodišče prve stopnje.40 Iz tega razloga je pritožbeno pojasnjevanje, zakaj upoštevanje malice ne pride v poštev, brezpredmetno. Slediti ni moč niti očitku glede upoštevanja nadur, kar je sodišče prve stopnje obrazložilo v okviru 27. točke obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je glede njihovega obsega (in denarne odmene zanje) jasne trditve podal že v tožbi, čemur toženka v postopku na prvi stopnji nikoli41 ustrezno (to je pravočasno in konkretizirano) ni ugovarjala (glej drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi glede (pravilne) višine urne postavke za nadure trditev, kot ji podaja v pritožbi, v postopku na prvi stopnji ni podala42 (prvi odstavek 337. člena ZPP).

20. V 6. točki obrazložitve predmetne odločbe je bilo pojasnjeno, zakaj toženkinim trditvam o tožnikovi prekludiranosti z zahtevkom ni moč slediti. To v celoti velja tudi za pritožbene navedbe glede zahtevka na plačilo odškodnine zaradi "pričakovanega" regresa in izplačila ZPIZ (dodatka za rekreacijo) oziroma iz naslova plač (nadur).43 Na drugi strani je pojasnjevanje, kaj naj bi bilo znano glede izplačevanja regresa s strani podjetij delavcem, presplošno in že zato neupoštevno.44 Rentni zahtevek za tujo pomoč v obsegu večjem od 2,5 ure na dan oziroma za stalni nadzor je bil s strani tožnika postavljen v vlogi z dne 20. 8. 2015. Ker ni razvidno, da bi toženka, kot to ugovarja sedaj v pritožbi, v postopku na prvi stopnji (pravočasno in konkretno) oporekala45 (glej npr. njeno pripravljalno vlogo z dne 11. 9. 2015), da zamude ni povzročila (in da zato zakonske zamudne obresti glede modificiranega dela zahtevka ne morejo teči od trenutka, kot to zahteva tožnik), imamo glede tega opraviti z nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). To pa ne velja glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožnik uveljavljal v zvezi z regresom. Slednji je zahtevek (z vsebino, kateri je sodišče prve stopnje ugodilo) postavil v vlogi z dne 24. 8. 2016 (ki je bila priporočeno vložena naslednjega dne), toženka pa mu je v vlogi z dne 13. 9. 2016 utemeljeno ugovarjala tudi glede zatrjevanega (zahtevanega) začetka teka obresti. Zato je bilo potrebno v tem oziru pritožnici ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točki II/5 izreka spremeniti (358. člen ZPP) tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 2.043,54 EUR46 tečejo od dne 25. 8. 2016 dalje do plačila.47

21. Upravičeno pa pritožba opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru svoje odločitve v točkah II/4 in II/5 izreka izrecno navesti, da je toženka48 od prisojenih zneskov dolžna najprej obračunati in izplačati akontacijo dohodnine neposredno FURS, šele nato pa razliko plačati tožniku (ki je upravičen le do neto zneska). Kot je to v svoji odločbi II Ips 337/2014 z dne 21. 7. 2016 pojasnilo Vrhovno sodišče RS,49 mora obračun akontacije dohodnine od odškodnine za izgubljeni dohodek50 in plačilo v korist javnih prihodkov v skladu z določbami ZDoh-251 opraviti izplačevalec obdavčljivega dohodka (kar je v konkretnem primeru toženka kot zavarovalnica), pri čemer je tožnik (oškodovanec) upravičen do odškodnine (za izgubljeni dohodek) v neto znesku. Pritožnica v zvezi s tem utemeljeno navaja, da bi v nasprotnem primeru (če bi bila torej dolžna tožniku izplačati bruto znesek) zneske akontacije plačala dvakrat.52 Zato je bilo potrebno pritožbi v tem oziru ugoditi in odločitev v točkah II/4 in II/5 izreka izpodbijane odločbe v skladu s predhodno navedenim spremeniti (358. člen ZPP).

22. Nadalje pritožba utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločitvijo v točki II/2 izreka, v kateri je tožniku iz naslova zamude pri plačilu nespornega dela (akontacije) odškodnine53 prisodilo znesek 12.764,48 EUR, ni podalo nobenih razlogov.54 In to kljub temu, da je toženka glede omenjenega zahtevka (podobno kot sedaj v pritožbi) že v odgovoru na tožbo podala konkretizirane (ugovorne) navedbe. Zato je bilo potrebno omenjeno odločitev (posledično55 pa tudi odločitev o stroških v III. točki izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP).

23. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče v preostalem toženkino pritožbo zavrnilo, odločbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nespremenjenem oziroma nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbe se pridrži za končno odločitev (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Zaradi česar je pritožbeno navajanje, da razširitve nimajo podlage v izvedeniških mnenjih, nerelevantno. 3 Vključno s potrebo po nadzoru s strani tretjih oseb (glej 12. stran tožbe). 4 V višini 34.931,00 EUR. 5 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 6 Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Dunja Jadek Pensa in ostali, GV založba, Ljubljana 2001, str. 24 - 151, kot tudi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, mag. Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 105 - 255. 7 Pritožba v te zaključke zgolj z vztrajanjem oziroma nekonkretiziranim sklicevanjem na zdravstveno dokumentacijo (P. z dne 19. 9. 2009) ne vzbudi nobenega pomisleka. 8 Pritožba namreč nič drugega v tem oziru ne navaja. 9 Glej predvsem 9., 10. in 12. stran tožbe. 10 Sodišče pa razen, ko gre za primer iz drugega odstavka 7. člena ZPP (česar pritožba ne zatrjuje), dokazov po uradni dolžnosti ne izvaja. 11 Zakaj bi bila zgolj drugačna izpoved oškodovanca razlog za neupoštevanje (določenih) zaključkov v postopku angažiranega izvedenca, (upoštevaje 8. člen ZPP) tudi sicer ni (po)jasn(jen)o. 12 V višini 100.000,00 EUR. 13 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 14 Glej Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Dunja Jadek Pensa in ostali, GV založba, Ljubljana 2001, str. 24 - 151, kot tudi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, mag. Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 105 - 255. 15 Sklicujoč se na izvedensko mnenje z dne 15. 6. 2015. Pri tem ne gre spregledati, da je določene (osnovne) trditve v zvezi s potrebo po nadzoru podal že v tožbi (glej npr. 12. stran tožbe). 16 V njej je (podobno kot že v sami tožbi - glej 12. stran tožbe) zatrjeval tudi (glej XVII. točko omenjene vloge), da je mati zaradi njegove telesne in duševne prizadetosti pustila službo, da se mu v celoti posveča. 17 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014 in II Ips 2/2013 z dne 19. 2. 2015. 18 Slednja namreč sodišču prve stopnje v tem oziru (neutemeljeno) očita napačno uporabo materialnega prava. 19 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014. 20 Pri tem velja opozoriti, da se Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 129/2012 (na katero se pritožba prav tako sklicuje) do vprašanja cene (višine) urne postavke za nekvalificirano malo delo (saj gre za dejansko vprašanje) ni opredeljevalo. 21 Glej sodbi VSL II Cp 1644/2013 z dne 29. 1. 2014 in II Cp 2261/2016 z dne 7. 12. 2016 ter VDSS sodbo PdP 1372/2014 z dne 27. 11. 2014. 22 Pritožba povsem na splošno navaja tudi, da naj bi iz priložene dokumentacije (med drugim iz medicinskega izvedenskega mnenja) izhajalo, da je tožnik samostojen pri vseh osnovnih življenjskih potrebah (ter da zato tako velikega obsega pomoči, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, ne potrebuje). Kje naj bi takšno (izrecno) ugotovitev podal v postopku angažirani izvedenec medicinske stroke, ni (po)jasn(jen)o. 23 Ki je dejanske narave. 24 Iz česa naj bi bilo razvidno, da naj bi sodišče prve stopnje rento za stalni nadzor dosodilo tudi v času, ko se izvajata tuja pomoč in postrežba (kot to zatrjuje pritožnica), prav tako ni (po)jasn(jen)o. Poleg tega je sodišče prve stopnje izrecno izpostavilo (glej prvi odstavek na 32. strani izpodbijane sodbe), da obstaja zaradi njegove nepredvidljivosti (kot posledice psihične prizadetosti in osebnostne spremenjenosti) tudi v času, ko tožnik spi, resna bojazen, da se zbudi in predrami ter stori kaj povsem nepričakovanega. 25 V kateri njej je bil rentni zahtevek iz tega naslova prvič postavljen. 26 Ki ni pojasnil, kaj naj bi bila podlaga za takšno valorizacijo. 27 Kdaj naj bi toženka glede povračila omenjenih stroškov, ki jih je tožnik prvič uveljavljal v prvi pripravljalni vlogi z dne 11. 12. 2013, v postopku na prvi stopnji (pravočasno) podala tovrsten ugovor, ni razvidno. 28 Tudi sicer gre v tovrstnem primeru za škodo, ki jo je potrebno obravnavati podobno kot škodo nastalo zaradi tuje pomoči (in sicer tudi glede subjekta uveljavljanja odmene zanjo). 29 Glej npr. njeno vlogo z dne 2. 1. 2014. 30 Glej ugotovitve o obdobju, ko ni bil zaposlen, ki jih je sodišče prve stopnje podalo v 26. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. 31 Ker zato o nasprotju med listinami v prilogi A32 in dopisom v prilogi B29 ni moč govoriti, je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje, kako bi moralo sodišče prve stopnje ravnati. Glede na vsebino listin v prilogi A32 enako velja za pritožbeno izpostavljanje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta o svoji prejšnji zaposlitvi. 32 Pritožba neprepričljivo (presplošno) oporeka, da naj bi bila oba dokaza prirejena za potrebe postopka. Na drugi strani morebitne nepravilnosti pri razpisu (objavi) delovnega mesta ne pomenijo, da tožniku delovno mesto ni bilo obljubljeno. Tudi okoliščina, da v času pred škodnim dogodkom ni bil prijavljen kot iskalec zaposlitve, še ne pomeni, da ni imel namena skleniti delovnega razmerja (se zaposliti). 33 Tožnik je takšno zaposlitev jasno zatrjeval že v tožbi. Kdaj naj bi toženka glede nje v postopku na prvi stopnji (pravočasno) predlagala opravo poizvedb pri FURS, tudi sicer ni razvidno. Poizvedbo pri omenjenem državnem organu je sicer predlagala v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2016, a glede drugih okoliščin (to je o trajanju in višini plače primerljivega delavca). 34 Kar pomeni, da gre za nedopustno novoto. 35 Ki hkrati tudi ni ustrezno pojasnjena. 36 V isti okvir sodi trditev, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo neživljenjsko visoke prejemke v RS, ki bi jih oseba primerljiva z njim pred prometno nesrečo zelo težko ali pa sploh ne dosegla. 37 Zaradi česar te tudi ni bilo potrebno ugotavljati. In ker ni (bilo) prepovedano, da bi prejemal plačo višjo od izhodiščne plače za enostavna dela ali za dela z izobrazbo, kakršno ima sam, tudi ni bilo razloga, da bi se sodišče prve (kot to izhaja iz pritožbe) pri ugotavljanju škode iz tega naslova moralo nasloniti na podatke o omenjenih plačah (in zato pri FURS opravljati poizvedbe). 38 Kaj ima s "subjektivnimi navedbami" pritožnica točno v mislih, tudi sicer ni (po)jasn(jen)o. 39 Glej npr. pojasnilo podano v okviru prvega odstavka na drugi strani vloge z dne 12. 5. 2016. 40 Glej 27. točko obrazložitve izpodbijane odločbe. 41 Enako velja tudi za okoliščino prejemanja regresa. 42 In sicer niti po prejemu izvedenskega mnenja izvedenca za ekonomijo - finance, devizno poslovanje T. H. z dne 25. 4. 2016, na ugotovitve katerega se sodišče prve stopnje v zvezi s to višino v obrazložitvi sklicuje. 43 Glede malice je to navajanje brezpredmetno iz razlogov podanih v 19. točki obrazložitve te odločbe. 44 V bistvenem pa tudi sicer novo. 45 Tudi glede zahtevanih zakonskih zamudnih obresti ne. 46 Ki predstavlja razliko med pričakovanim regresom in upokojenskim letnim dodatkom za obdobje od 2011 do 2015. 47 Glede preostalega dela predmetnega zahtevka v višini 400,70 EUR pa so bile zahtevane (in prisojene) od 1. 9. 2016. 48 Glej tudi trditve, ki jih je slednja v zvezi s tem podala v pripravljalni vlogi z dne 12. 5. 2016. 49 Enako pa v prvem odstavku 30. točke obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. 50 V postopku angažirani izvedenec za ekonomijo - finance, devizno poslovanje T. H. je v svojem mnenju z dne 25. 4. 2016 pojasnil, da glede dohodnine tudi za prisojeno razliko med zakonsko določenim regresom in letnim dodatkom ZPIZ veljajo enaka pravila kot za razliko v plači (oziroma da se oba prejemka upoštevata v davčno osnovo pri obračunu dohodnine). 51 Glej člene 125 - 127 Zakona o dohodnini, Uradni list RS, št. 117/2006, s kasnejšimi spremembami. 52 In sicer enkrat tožniku in enkrat FURS. 53 Za nepremoženjsko škodo. 54 V 31. točki obrazložitve izpodbijane odločbe je pojasnilo zgolj materialno-pravno podlago (299. v zvezi z 378. členom OZ) za prisojo zakonskih zamudnih obresti od zneska prisojenega v točki II/2 izreka. 55 Zato se to sodišče do pritožbenih navedb v zvezi s stroškovno odločitvijo ni posebej opredeljevalo.