Jedro

Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica.

V primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da plača tožnici nadomestilo plače v višini 556,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 do plačila (I. točka izreka), višji zahtevek, za plačilo 355,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2020 do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je obvestilo toženke o določitvi letnega dopusta z dne 15. 3. 2020 nezakonito in se razveljavi, da tožnici pripada za leto 2020 sorazmerni del letnega dopusta v trajanju 14 dni, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust v višini 965,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da je toženka dolžna tožnici plačati razliki iz naslova dodatka za delovno dobo za meseca februar in marec 2020 v višini 193,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne 491,97 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 16/2023 z dne 9. 5. 2023, s katerim je bilo ugodeno reviziji tožeče stranke. Tekom postopka na prvi stopnji je podala enake navedbe kot tožeča stranka v navedeni revizijski zadevi. S pogodbo o zaposlitvi sta stranki, s sklicevanjem na Kolektivno pogodbo za poklicne novinarje (KPPN) in Podjetniško kolektivno pogodbo (PKP), dogovorili obseg oz. višino pravic iz delovnega razmerja. Število dni dopusta in višina dodatka na delovno dobo sta bistveni sestavini pogodbe o zaposlitvi, zato toženka ne sme enostransko spreminjati njune višine s sklicevanjem, da je KPPN ne zavezuje oz. da je odstopila od PKP. Da sta višina letnega dopusta in dodatka na delovno dobo povzeti v pogodbi o zaposlitvi izhaja iz dejstva, da je toženka letni dopust odmerjala na podlagi 20. člena KPPN, v povezavi s 3. členom PKP, in da ji je dodatek za delovno dobo izplačevala na podlagi 58. člena PKP. Sklicuje se na določbo 51. člena ZDR-1. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je toženko po prenehanju veljavnosti PKP, ki se je sklicevala na KPPN, v zvezi z odmero dopusta zavezoval le še ZDR-1, v zvezi z dodatkom za delovno dobo pa ni bilo pravne podlage za dodatek v višini 0,7 odstotkov. Pri višini razlike v plači za mesec april 2020 je sodišče upoštevalo dodatek za delovno dobo v višini 0,5 odstotkov namesto v višini 0,7 odstotkov, zato je zmotno zavrnilo zahtevek za plačilo 355,28 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 12. 2013 na delovnem mestu komentator. Delovno razmerje pri toženki ji je prenehalo 25. 5. 2020, zato ji je toženka 15. 3. 2020 izdala obvestilo o določitvi sorazmernega letnega dopusta za leto 2020, ki ga je odmerila v trajanju 8 dni. Sodišče prve stopnje je presodilo, da KPPN za toženko že od 6. 5. 2009 ne velja več, in da je veljavnost PKP z dnem 2. 2. 2020 prenehala, zato so za ta primer relevantne le določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), na podlagi katerih je toženka tožnici pravilno izplačala dodatek za delovno dobo in odmerila letni dopust. 7. Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo, da prenehanje veljavnosti kolektivne pogodbe po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi pomeni, da ta kolektivna pogodba delodajalca ne zavezuje več. V določbi 31. člena ZDR-1 so naštete sestavine, ki jih mora vsebovati pogodba o zaposlitvi, stranki pa se lahko v pogodbi glede določenih vprašanj (navedenih v sedmi, deveti,1 deseti2 in enajsti alineji prvega odstavka 31. člena ZDR-1), sklicujeta na veljavne zakone, kolektivne pogodbe oziroma splošne akte delodajalca. S pogodbo o zaposlitvi sta se pogodbeni stranki glede dodatkov sklicevali na veljavna določila ZDR-1 in PKP (prvi odstavek 9. člena pogodbe),3 glede letnega dopusta pa, poleg zakona in PKP, še na veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica (15. člen pogodbe).4

8. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 16/2023 z dne 9. 5. 2023, v kateri je obravnavalo enako pravno vprašanje, zavzelo stališče, da v primeru takšnega pogodbenega urejanja določbe kolektivne pogodbe postanejo sestavni del pogodbe o zaposlitvi (t. i. inkorporirane delovnopravne norme). Tudi, če se kolektivna pogodba kasneje spremeni, ostanejo določbe kolektivne pogodbe, ki so veljale ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, veljavne še naprej. Izpostavilo je določbo 51. člena ZDR-1, ki določa, da delavec, ne glede na spremembo zakona, kolektivne pogodbe ali splošnega akta delodajalca, ohrani vse tiste pravice, ki so ugodneje določene v pogodbi o zaposlitvi. Ob tem je poudarilo, da je to določbo potrebno razlagati v zvezi z 9. členom ZDR-1, ki določa omejitev avtonomije pogodbenih strank. Na inkorporirano delovnopravno normo kasnejša sprememba norme zato nima vpliva, dokler se inkorporirana norma s soglasjem volj pogodbenih strank ne spremeni, do česar pa v tem primeru ni prišlo.

9. PKP je v 58. členu določala, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo v višini 0,5 % od obračunske osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe; delavci, ki so bili na dan podpisa te PKP na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi že upravičeni do dodatka v višini 0,7 % ali več, ohranijo tudi po sklenitvi te PKP dodatek za delovno dobo v višini, kot ga ima posamezni delavec določenega v sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, obračunske osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe. Čeprav je PKP prenehala veljati 2. 2. 2020, je tožnica še nadalje ohranila pravico do dodatka za delovno dobo v višini 0,7 % osnove za vsako izpolnjeno leto delovne dobe, kot se je dogovorila v pogodbi o zaposlitvi s sklicevanjem na takrat veljavno PKP in kot ji je bil obračunan do 2. 2. 2020. 10. Posledično je utemeljena pritožba tudi glede plačila razlike nadomestila plače za mesec april 2020, ko je bila tožnica napotena na čakanje na delo doma. ZDR-1 v sedmem odstavku 137. člena določa, da delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. Sestavni del plače so skladno z drugim odstavkom 126. člena ZDR-1 tudi dodatki, torej tudi dodatek za delovno dobo. Tega pa toženka ni izplačala z upoštevanjem določb PKP.

11. Toženka je v zvezi z odmero letnega dopusta trdila, da jo je v času sklenitve pogodbe s tožnico zavezovala PKP, in da je dopust do 2. 2. 2020 odmerjala na podlagi te kolektivne pogodbe. PKP ni vseboval posebnih določb glede odmere letnega dopusta, temveč se je v zvezi z letnim dopustim med drugim sklicevala na določila veljavne kolektivne pogodbe dejavnosti ali poklica. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bila to KPPN. Ker je bila v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi KPPN upoštevana kot pravna podlaga za odmero letnega dopusta, bi toženka pri odmeri morala upoštevati merila določena v 20. členu KPPN. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 16/2023 tudi po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, ugotovljena neveljavnost KPPN ni ovira za ohranitev teh pravic.5

12. Zaradi zmotnega stališča prvostopenjskega sodišča, da toženke PKP in KNPP ne zavezujeta več, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani del sodbe in posledično odločitev o stroških postopka razveljavilo, ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj se v novem sojenju ob upoštevanju relevantnih določb kolektivnih pogodb opredeli do vseh ugovorov toženke, ki jih je podala v zvezi z višino zahtevka, ter o razveljavljenem delu sodbe ponovno odloči. 13. Dejstva, povezana z višino terjatve, do katerih se sodišče prve stopnje še ni opredelilo, ne morejo biti prvič predmet raziskovanja na pritožbeni stopnji. To ni namen pritožbenega postopka, ampak je namen v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje. Z razveljavitvijo sodbe v izpodbijanem delu ter v tem delu vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Določilo o plačilu dodatkov in drugih sestavinah plače delavca, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače. 2 Določilo o letnem dopustu oziroma načinu določanja letnega dopusta. 3 Delavcu pripadajo k osnovni plači dodatki, ki jih urejata ZDR-1 in PKP. 4 Delavcu se določi letni dopust v skladu z zakonom, veljavno kolektivno pogodbo dejavnosti ali poklica, PKP in splošnim aktom delodajalca, ki ureja to področje. 5 S sodbo X Pdp 322/2017 z dne 4. 5. 2017 je bilo ugotovljeno, da KPPN za toženko od 6. 5. 2009 ne velja več.