Jedro

Tožena stranka ni spoštovala določbe 83. čl. ZDR, ki se nanaša na omogočanje zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan ter ob pogoju, da se je kljub nespoštovanju tega roka lahko ustrezno zagovarjal. Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Tožnik je imel za pripravo zagovora zgolj dva in ne tri delovne dni časa. Že na zagovoru je navajal, da je imel premalo časa za zagovor, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti dodatni dan za pripravo zagovora, saj je bila utemeljena njegova navedba, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v IV. tč. izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2011 nezakonita (I. tč. izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 8. 4. 2011, temveč je trajalo do zaposlitve pri novem delodajalcu, to je do vključno 5. 6. 2011 (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 9. 4. 2011 do zaposlitve pri novem delodajalcu do vključno 5. 6. 2011, prizna vse pravice iz delovnega razmerja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 3. 2006 in aneksom z dne 31. 3. 2008, mu torej obračuna in po odvodu davkov in prispevkov ustrezni neto znesek nadomestila plače nakaže na tožnikov osebni račun z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike v plači dalje do plačila, za obdobje od 6. 6. 2011 do ponovne vrnitve na delo pa obračunati ter po odvodu davkov in prispevkov na osebni račun tožeče stranke nakazati ustrezno neto razliko v plači med plačo, ki bi jo tožeča stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2006 in aneksa z dne 31. 3. 2008 prejela pri toženi stranki in plačo, ki jo je prejela pri novem delodajalcu, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne razlike v plači dalje do plačila, ter priznati vse ostale bonitete, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2006 in aneksa z dne 31. 3. 2008, v roku 8 dni pod izvršbo (III. tč. izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščene dni letnega dopusta za leto 2010 v višini 1.236,36 EUR bruto, za leto 2011 pa v višini 3.400,00 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov na osebni račun nakazati ustrezna neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 – dnevnega paricijskega roka do plačila (IV. tč. izreka), mu obračunati razliko regresa za letni dopust za leto 2011 v višini 1.133,33 EUR bruto ter mu po odvodu akontacije dohodnine na osebni račun nakazati ustrezni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni, kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 zahteval več, to je obračun zneska 1.669,57 EUR in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pa je zavrnilo (V. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki na osebni račun plačati stroške postopka v višini 1.935,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila, pod izvršbo (VI. tč. izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Tožena stranka izpostavlja, da je bil tožniku omogočen zagovor, zato izredna odpoved ni nezakonita. Tožnik je vabilo na zagovor prejel v petek dne 1. 4. 2011, zagovor pa je bil določen za sredo dne 6. 4. 2011, tožnik se je zagovora udeležil. Tožena stranka se ni strinjala s tožnikovo zahtevo po vpogledu v poslovno dokumentacijo, zato zagovora ni preložila. Tožena stranka tožniku ni bila dolžna na vpogled posredovati poslovne dokumentacije, saj zagovor ni formaliziran postopek, tožniku pa je bilo iz obrazložitve v vabilu jasno, česa je obdolžen. Tožnik je vse očitane primere dobro poznal. Tožnik je vabilo prejel dne 1. 4. 2011 ob 8:52 uri zjutraj, zagovor pa je bil opravljen dne 6. 4. 2011 ob 8:35 uri. Tožnik je imel tako cel petek, ponedeljek in torek časa za pripravo na zagovor, kar pomeni, da je imel 3 cele delovne dneve ter vikend, skupaj 5 dni časa. Iz navedenega izhaja, da v danih okoliščinah ni bilo razumno pričakovati, da bo tožena stranka tožniku omogočila še daljši rok. Sodišče je tako nepravilno uporabilo 83. čl. ZDR. Tožnik je bil kot vodja komerciale z vlogo za financiranje projekta C. seznanjen. Ne glede na to, pa ni storil ničesar v skladu z dolžno skrbnostjo in internimi akti, da bi opisane kršitve preprečil. Ugotovitev, da tožnik pri tem projektu ni sodeloval, nasprotuje listinskim dokazom, kot tudi izjavam prič. Iz same izpovedi tožnika je razvidno, da je tožnik projekt poznal. Tožena stranka je preložila tudi elektronski izpis vloge za odobritev predmetnega financiranja, iz katere je razvidno, da je tožnik sodeloval pri sestavi vloge. Pri toženi stranki so se uporabljale elektronske vloge, zato sodišče ne bi smelo upoštevati tožnikovega ugovora, da iz vloge njegov podpis ni razviden. Tudi priča A.A. je izpovedal, da če je navzoč vodja, mora tudi vodja podpisati vlogo. Tudi priča B.B. je potrdila, da je bil tožnik s primerom seznanjen. Podana je kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Tožnik bi moral že samo na podlagi seznanjenosti s primerom in nezakonitim navideznim zmanjševanjem izpostavljenosti nasproti kreditojemalcu, sprejeti možne ukrepe, česar pa ni storil. Sodišče v konkretnem primeru ni presojalo kršitve standarda skrbnosti, s čimer je toženi stranki odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem (8. in 15. tč. 339. čl. ZPP). Tožnik je imel tudi splošno odgovornost nad izdelavo vloge ter določitvijo bonitete za odobritev financiranja, kar je tudi sam potrdil, njegova odgovornost v poteku sestave vloge je zato jasno razpoznavna, kar pa je prvostopenjsko sodišče prezrlo. Tožena stranka tožniku ni očitala, da je financiranje odobril ali podpisal posojilno pogodbo, temveč da ni ravnal v skladu s skrbnostjo in pravili ob zavedanju, da gre za nezakonito ravnanje. Tožnik je imel kot vodja oddelka tudi splošno odgovornost za izdelavo vloge ter določitvijo bonitete za odobritev financiranja. Tožnik je tudi sam potrdil, da je imel deljeno odgovornost pri določitvi bonitete. Enako je potrdila priča A.A.. Glede primera A. je tožena stranka tožniku očitala, da je kljub temu, da je vedel za slabo finančno stanje lizingojemalca oktobra 2010, pristal na nadaljnje financiranje stranke. Iz vloge za odobritev financiranja je razvidno, da je tožnik kot vodja komerciale podprl financiranje. Da je bil posel izveden, je potrdil tudi tožnik na obravnavi dne 22. 5. 2012, zato je protispisna navedba sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je bil posel realiziran. Tekom postopka je tožena stranka morala stroj odvzeti, ga prodati in se poplačati iz kupnine (za 125.000,00 EUR). Glede na prvotno ceno stroja v višini 185.000,00 EUR je jasno, da je toženi stranki iz tega financiranja nastala škoda. Sicer pa nastanek škode ni bil glavni očitek tožniku, temveč je bil glavni očitek njegovo malomarno ravnanje v postopku odobravanja financiranja, ki je do te škode vodilo. V zvezi s financiranjem vozila ... družbi B. tožena stranka poudarja, da do financiranja ni prišlo zgolj zaradi začetka preiskave tožene stranke z dne 9. 2. 2011. Tožnik pa je tudi v tem primeru opustil dolžno skrbnost in vsako ukrepanje, ki bi vsekakor vodilo v dodatno škodo, če ne bi bilo vmes preiskave. Dne 17. 1. 2011 je namreč prišlo do odobritve financiranja predmetnega vozila. Tožnik ni storil ničesar, da bi financiranje preprečil, čeprav je bil obveščen o slabem stanju družbe A.. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem očitkom ni presojalo navedb tožene stranke, zato ji je odreklo obravnavanje pred sodiščem. Izrek izpodbijane sodbe je protisloven. Sodišče prve stopnje je v II. tč. tožniku pri toženi stranki delovno razmerje zaključilo, nato pa je v III. tč. toženi stranki naložilo, da ga pozove nazaj na delo. Izrek je nadalje tudi nerazumljiv. Tožnik pogodbe o zaposlitvi pri drugem delodajalcu nikoli ni predložil, zato ni razvidno, kakšna je obveznost tožene stranke, slednja pa ne ve tudi, na katere bonitete se tožbeni zahtevek nanaša. Tožnikovo delovno mesto pri toženi stranki ne obstaja več, zaradi česar tožena stranka tožnika ne more reintegrirati. Sodišče prve stopnje je prezrlo številna dejstva, ki kažejo ne nezaupanje med pravdnima strankama, in torej ni ugotavljalo, ali je smotrno odločiti po 118. čl. ZDR. Pri tem je bistveno tudi, da je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi sklenil z neposrednim konkurentom tožene stranke, s čimer je toženo stranko dodatno spravil v neugoden in tvegan položaj. Tožnik glede nadomestila za neizrabljen letni dopust in regres ni podal nobenih navedb in dokazov, zato je odločitev sodišča glede tega dela tožbenega zahtevka neutemeljena. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je odgovorila na toženčevo pritožbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba. Razen v delu, ki se nanaša na nadomestilo za neizkoriščene dni letnega dopusta za leto 2010 in 2011, je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; (14. tč.) ali če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali v zapisniku o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (15. tč.). Izrek sodbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe; sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odst. 111. čl. ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odst. 110. čl. ZDR v zvezi z 2. odst. 82. čl. ZDR). V skladu z 2. odst. 110. čl. ZDR mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tožnika, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 4. 2011 nezakonita, ugodilo, prav tako pa je tožniku priznalo delovno razmerje od 8. 4. 2011 do zaposlitve pri novem delodajalcu, to je do 5. 6. 2011, hkrati pa je tožniku za navedeno obdobje priznalo reparacijo in reintegracijo. Sodišče je ob navedenem izvedlo dokaze s prečitanjem celotne listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tako tožnik kot tožena stranka ter zaslišalo tožnika in priče C.C., A.A., B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke D.D..

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izrek sodbe nerazumljiv. Iz II. in III. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje tožniku, glede na to, da je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, priznalo delovno razmerje od dne 8. 4. 2011 do zaposlitve pri novem delodajalcu (6. 6. 2011). Nadalje pa je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnika po pravnomočnosti sodbe pozove nazaj na delo, s čimer je sodišče tožniku priznalo delovno razmerje tudi v bodoče (reintegracijski zahtevek). Delavec se ima namreč pravico vrniti v delovno razmerje k delodajalcu, če sodišče razveljavi odpoved pogodbe o zaposlitvi in to ne glede na to, ali se je v vmesnem času zaposlil kje drugje. Ker se z reintegracijo vzpostavi prejšnje stanje, ima delavec v načelu pravico zahtevati vse pravice, ki bi jih imel, če bi delal. Ker gre torej prvenstveno za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja (pravica do reintegracije in z njo povezanih ostalih pravic delavca iz delovnega razmerja) in ne o čistih terjatvah (oz. terjatvah v smislu obligacijskih pravic), tudi uporaba 311. čl. ZPP v tem kontekstu v delovnih sporih ne pride v poštev. Glede na dejstvo, da se je tožnik v vmesnem času zaposlil pri drugem delodajalcu, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj tožnik istočasno ne more biti v delovnem razmerju za poln delovni čas pri dveh delodajalcih, medtem ko je upravičen do vseh pravic, ki bi jih imel, če bi delal (tudi do višine plače in ostalih bonitet po odpovedani pogodbi o zaposlitvi). Odločitev sodišča prve stopnje glede reparacije je le odločitev po temelju. V kolikor ne bo prišlo do sporazumne izvršitve tega dela odločitve (tako glede višine prikrajšanja pri plačah, kot priznanja bonitet), bo tožnik moral začeti nov spor, v katerem se bo ugotavljalo dejansko tožnikovo prikrajšanje v tem obdobju. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana.

V zvezi s pritožbenimi ugovori tožene stranke glede odločitve o (ne)zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ocenjuje, da niso utemeljene. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni spoštovala določbe 83. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2007 – ZDR), ki se nanaša na omogočanje zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Delavcu je pravica do zagovora zagotovljena, če se po pisni seznanitvi z razlogom za odpoved odzove vabilu in se zagovarja, ne da bi se skliceval na to, da rok za podajo zagovora ni bil spoštovan ter ob pogoju, da se je kljub nespoštovanju tega roka lahko ustrezno zagovarjal.(1) Ti pogoji v konkretnem primeru niso podani. Tožnik je vabilo na zagovor prejel v petek dne 1. 4. 2011, zagovor pa je bil določen za sredo 6. 4. 2011, kar upoštevajoč določbe ZPP, ki se nanašajo na tek rokov (111. člen ZPP), pomeni, da je imel za pripravo zagovora zgolj dva in ne tri delovne dni časa. Tožnik je že na zagovoru dne 6. 4. 2011 navajal, da je imel premalo časa za zagovor, zato bi mu tožena stranka morala omogočiti dodatni dan za pripravo zagovora, saj je bila utemeljena njegova navedba, da se zaradi nespoštovanja tega roka ni mogel ustrezno zagovarjati. Tožnik je na podlagi očitkov v pisnem vabilu želel vpogled v dodatno dokumentacijo, ki pa mu ga tožena stranka neutemeljeno ni želela omogočiti. Priča A.A. je izpovedala, da je tožena stranka družba, ki je imela v spornem času 40 do 45 tisoč aktivnih pogodb (list. št. 191), zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila tožnikova zahteva, da mu tožena stranka predloži vsaj osnovno dokumentacijo, ki se nanaša na sporne posle, razumna in utemeljena. Tožena stranka je nenazadnje to dokumentacijo predložila tudi v sodnem postopku, zato ni bilo prav nobenega razloga, da je ne bi predložila tudi tožniku na vpogled pred sodnim postopkom. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved že iz tega razloga nezakonita.

Nadalje tudi po oceni pritožbenega sodišča ni izpolnjen niti pogoj iz 1. odst. 110. čl. ZDR, ki sicer med drugim določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom. Kot izhaja iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje, je tožena stranka tožniku očitala kršitve tako po 1. kot po 2. alinei 1. odst. 111. čl. ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pri treh kršitvah od šestih zamudila šestmesečni objektivni rok za podajo odpovedi, ena kršitev pa je premalo konkretizirana, tako vsebinsko kot časovno, da bi se lahko preizkusila njena pravočasnost, teža oz. utemeljenost odpovednega razloga v zvezi z njo. Teh ugotovitev tožena stranka v pritožbi ne prereka, zato jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja. Iz enakih razlogov pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev, da glede nobene kršitve tožniku ni mogoče očitati znakov kaznivega dejanja, saj tožena stranka nobene od očitanih kršitev ni opredelila tako, da bi iz opisa kršitve izhajali znaki kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku očitanih kršitev, ki jih je presojalo, ni dokazala.

V zvezi s prvo kršitvijo je tožena stranka tožniku očitala, da je v postopku financiranja družbe C. opustil dolžno skrbnost dobrega gospodarstvenika in kršil interna pravila tožene stranke s tem, ko je 18. 11. 2010 dopustil odobritev dodatnega financiranja družbe za izgradnjo luksuzne ladje in preprečil, da bi o tem odločal kreditni odbor v .... Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da sta bila za izvedbo tega posla v celoti zadolžena tožnikov nadrejeni A.A., direktor in član takratnega poslovodstva ter komercialist B.B. in ne tožnik. Slednja sta to na zaslišanju tudi izrecno potrdila. Tožena stranka je v postopku ves čas trdila, da se je s prirejanjem podatkov poskušalo izogniti odločitvi pristojnega nadrejenega organa skupine D. v ..., pri tem pa ni dokazala, da bi podatke prirejal prav tožnik. Tožniku je tudi očitala, da je poslovodstvo namenoma prezrlo obligo celotne povezane skupine (C. s povezanimi osebami), saj je poskušalo preprečiti, da bi o vlogi odločala avstrijska enota, ker bi jo zavrnila (list. št. 22). Nedvomno tožnik ni bil član poslovodstva, zato se ta očitek ne more nanašati tudi nanj. Tožena stranka ni dokazala, da bi prav tožnik namenoma preprečil, da bi o poslu odločal kreditni odbor v .... Da je navedena ugotovitev pravilna še toliko bolj dokazuje dejstvo, da je A.A. izrecno pojasnil, da tožnik ni imel prav nobene pristojnosti, da bi posel lahko preprečil. Glede na to, da je bil A.A. tožnikov nadrejeni, glede na takšno izjavo tožniku ni mogoče očitati, da ni storil ničesar v skladu z dolžno skrbnostjo in internimi akti, da bi opisane kršitve preprečil. Tudi če bi tožnik karkoli storil, je očitno, da posla ne bi mogel preprečiti. Ne drži očitek tožene stranke, da sodišče ni presojalo kršitve standarda skrbnosti, s čimer je toženi stranki odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je vse zgoraj navedeno v dokazni oceni upoštevalo, zato z ničemer ni podana kršitev 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Vse ostale navedbe v zvezi s to kršitvijo niso pravno relevantne in ne morejo omajati dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki je tudi sicer skladna z 8. čl. ZPP. Sodišče prve stopnje v tem delu, niti nadalje, v obrazložitev tudi ni povzemalo nekaj, kar iz izpovedb zaslišanih prič ne bi izhajalo, zato ni podana niti očitana kršitev iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

Nadalje pa je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo tudi, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik naklepoma ali iz hude malomarnosti storil kršitve, ki se nanašajo na družbi A. d.d in B. d.o.o.. Tudi v zvezi s financiranjem A. d.d. in povezane družbe B. d.o.o., je C.C., takratni član poslovodstva, jasno povedal, da je bila A. tako velika stranka, da je bila v pristojnosti odločanja leasing odbora (kar velja tudi za B. d.o.o.), zato tožnik samostojnih odločitev v zvezi s to družbo ni mogel sprejemati. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno presodilo, da je bila tožnikova vloga pri poslu zgolj predstavitev partnerja in korektna priprava vloge (iz katere tudi sicer izhaja stanje podjetja), z namenom, da poslovodstvo posle odobri ali pa tudi ne. Tudi če je tožnik pristal na odobritev, končna odločitev v zvezi s financiranjem tega podjetja ni bila njegova, temveč so jo sprejeli njegovi nadrejeni, ki so razpolagali z vsemi potrebnimi podatki. Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje utemeljeno ni posebej spuščalo v očitek, ki se nanaša na financiranje osebnega vozila ..., še posebej ob dejstvu, da do realizacije posla sploh ni prišlo oz. da je stečajni upravitelj A. avto dobil nazaj, s čimer je bil zagotovljen pravočasen odvzem predmetov, v nasprotju s tistim, kar v zvezi s tem očitkom tožena stranka trdi v izredni odpovedi.

Tožena stranka je šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo navedla, da zanjo reintegracija ni sprejemljiva. Pri tem je navedla zgolj, da je med strankama porušeno zaupanje, konkretneje pa te navedbe ni pojasnila, niti v zvezi z njo ni ponudila nobenih dokazov. Glede pritožbenih navedb, da naj bi tožnik novo pogodbo o zaposlitvi sklenil z neposrednim konkurentom tožene stranke, s čimer naj bi toženo stranko dodatno spravil v neugoden in tvegan položaj, pa pritožbeno sodišče poudarja, da te navedbe predstavljajo pritožbene novote, ki so kot takšne nedovoljene, saj tožena stranka v pritožbi ni niti zatrjevala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odst. 286. čl. ZPP, kot to določa 337. čl. ZPP. Glede na navedeno se je sodišče prve stopnje utemeljeno odločilo, da so v celoti podani pogoji za reintegracijo.

V zvezi z regresom za letni dopust za leto 2011 je tožnik podal zadosti trditvene podlage (list. št. 158). Glede na navedeno in glede na predložene listine je sodišče prve stopnje temu delu zahtevka nato tudi utemeljeno ugodilo. Pritožbeno sodišče se z razlogi, kot so opisani v tč. 14 izpodbijane sodbe in se nanašajo na ta del zahtevka, strinja, zato jih ne ponavlja.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na neizrabljen letni dopust. Glede izplačila odškodnine zaradi neizrabljenega letnega dopusta, je poudariti, da odškodnina/nadomestilo za neizrabljen letni dopust delavcu pripada le v primeru, če so razlogi za neizrabo letnega dopusta na strani delodajalca. Vrhovno sodišče RS je v zadevah opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. čl. ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odst. 7. čl. Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. čl. ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odst. 7. čl. Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmera namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom. Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega.

To izhaja tudi iz C-350/06 in C-520/06, kjer je SEU navedel, da 7. čl. Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (tč. 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. čl. ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.(2) V postopku je tožnik sam navajal, da je bil vse od 9. 2. 2011 do dejanskega prenehanja delovnega razmerja 8. 4. 2011 na domu in ni imel nobenih delovnih zadolžitev. Sodišče prve stopnje tega dejstva ni presojalo, zato ni odgovorilo na vprašanje, ali bi tožnik v tem času lahko izkoristil tudi letni dopust, v kolikor bi zanj zaprosil.(3) Ker torej dejansko stanje glede tega dela tožbenega zahtevka še ni popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje IV. tč. izreka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (5. alinea 385. čl. ZPP).

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tožena stranka ne navaja drugih razlogov, ki bi bili odločilni za drugačno presojo v tem sporu (353. čl. ZPP). Tudi odločitev o stroških postopka je pritožbeno sodišče vzdržalo v veljavi, saj je tožnik stroške priglasil le v zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na prenehanje delovnega razmerja.

V skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1. Primerjaj: Sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 221/2011 z dne 17. 4. 2012

2. Primerjaj: VDSS, opr. št. Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013

3. Primerjaj: VDSS, opr. št. Pdp 71/2013 z dne 18. 3. 2013