Jedro

Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da strah pred odprtim kazenskim postopkom ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite in da tožnik v izvorni državi ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tudi v okviru kazenskega postopka izdana mednarodna tiralica in sklep o priporu ne moreta utemeljevati strahu pred preganjanjem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS). V svoji obrazložitvi podrobno povzema navedbe, kot jih je tožnik navedel v svoji prošnji in na (dveh) osebnih razgovorih. Tožnik prošnjo utemeljuje s preganjanjem državnih organov v njegovi izvorni državi. Meni, da je prvi razlog za preganjanje ta, da je bil svetovalec guvernerja za T. okrožje (za področje informacijske tehnologije), drugi razlog pa ta, da je podjetnik in da sta v začetku leta 2003/2004 bivša predstavnika FSB (nekdanja KGB) ustanovila podjetje z isto dejavnostjo in so tako v letih od 2008-2010 konkurirali pri istih javnih razpisih. Povedal je, da ga preganja Preiskovalni komite, ker ni želel sodelovati pri koruptivnih dejanjih prvega namestnika guvernerja T. okrožja, ki je od njega zahteval, da z lastnimi sredstvi renovira dva objekta (zdravstveni dom in vrtec). Ker zahtevanega ni storil, ga preganjajo tudi davčni urad, tožilstvo in policija. Zaradi neplačanih davkov zoper njega poteka sodni postopek, prav tako tudi postopki, ki jih vodi Preiskovalni komite in v okviru teh postopkov tudi postopek o priporu. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v izvorni državi preganjan zaradi storitve kaznivega dejanja davčne utaje in zato pri njem ne gre za ogroženost zaradi političnega prepričanja. Tožnik je zapustil izvorno državo, da bi se izognil sodnemu postopku, ki poteka zoper njega zaradi davčne utaje in posledično morebitnemu prestajanju zaporne kazni. Prejel je vabilo na zaslišanje, ki se mu ni odzval, temveč je še pred končanim postopkom zapustil izvorno državo. Tako ni izkoristil možnosti, da bi v primeru, če bi Preiskovalni komite zoper njega ponovno podal ovadbo, svojo nedolžnost dokazoval v sodnem postopku. Strah pred uvedbo kazenskega postopka pa ni razlog za podelitev mednarodne zaščite. Ugotavlja tudi, da za tožnikom ni razpisana mednarodna tiralica, o čemer je pridobila podatek od Interpola. V zvezi z dogodkoma, ki ju je tožnik navedel pri podaje prošnje, da je uslužbenec FSB (K.) prišel v šolo, da bi njegovega sina odpeljal v sirotišnico, kar je preprečila ravnateljica šole in da sta uslužbenca FSB poskušala s pritiski vplivati na sodnega izvedenca, da bi spremenil svoje mnenje, česar pa ni storil, ugotavlja, da opisana dogodka dokazujeta, da samovoljna dejanja in aktivnosti uslužbencev Zvezne varnostne službe niso bila uspešna, kar pomeni, da v Ruski federaciji obstajajo mehanizmi in ustrezna zakonodaja, ki preprečujejo nezakonita in samovoljna dejanja uslužbencev te službe. Razen tega tožnik izsiljevanja in groženj s strani namestnika guvernerja tudi ni prijavil policiji in drugim ustreznim organom, kar pomeni, da ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite, saj ni izkazal, da mu država ni sposobna nuditi ustrezne zaščite. Ker je tožnik v postopku predložil 22 dokazil, tožena stranka v nadaljevanju navaja vsebino predloženih dokumentov in se posebej opredeljuje do vsebine nekaterih prevedenih dokumentov ter tudi na podlagi teh listin ugotavlja, da je tožnik zapustil izvorno državo, da bi se v njej izognil sodnemu postopku, ki zoper njega poteka zaradi davčne utaje. Ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil podvržen preganjanju ali resni škodi, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje enega ali drugega statusa po določbah ZMZ. V dejanjih, uperjenih zoper tožnika, ni zaznati elementov preganjanja. Tožena stranka v nadaljevanju povzema poročila o tožnikovi izvorni državi in ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da bi v izvorni državi utrpel preganjanje v smislu pravnega standarda preganjanja v skladu s 1. a členom Ženevske konvencije in zato tudi ni izkazal zakonskih pogojev za priznanje statusa begunca. Ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu prve alineje 28. člena ZMZ. Tožnik svoj strah utemeljuje na trditvi, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo zaradi davčne utaje obsojen na prestajanje zaporne kazni, kar pa je tožena stranka že presojala pri ugotavljanju pogojev za priznanje statusa begunca in tožnik po oceni tožene stranke ni izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo lahko bila storjena resna škoda, saj domnevnih groženj, očitkov in nadlegovanja ni mogoče ovrednotiti za hudo kršitev človekovih pravic. Na podlagi informacij o izvorni državi tožena stranka ugotavlja, da tam ne poteka oborožen spopad in tudi zato ne obstaja razlog za subsidiarno zaščito po 3. alineji 28. člena ZMZ.

2. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi najprej pojasnjuje tek postopkov, ki tečejo zoper njega. Tako je zoper njega tekel postopek pred arbitražnimi (gospodarskimi) sodišči, teče pa tudi kazenski postopek. Postopek pred arbitražnimi sodišči, zaradi neplačila davka, ki naj bi izhajal iz del na znanstveno raziskovalnem projektu (N.), je bil z odločbo oziroma sodbo Višjega arbitražnega sodišča v Moskvi z dne 25. 12. 2013 končan. Vsa sodišča so ugotovila, da glede del po N. ni bilo nobenih nepravilnosti. Preiskovalni komite je dne 12. 1. 2012 zoper tožnika začel s kazenskim pregonom zaradi domnevne nepravilnosti (neplačila) pri plačilu davkov iz del N. Dne 18. 3. 2013 pa je Preiskovalni komite zoper tožnika začel nov pregon, zaradi neplačila davka iz dela arbitražnih sodb, s katerim tožnik ni uspel (uničeni dokumenti iz leta 2008). Dne 17. 4. 2014 je Preiskovalni komite izdal sklep o mednarodni tiralici ta tožnika; istega dne (17. 4. 2014) je Tversko sodišče izdalo sklep o priporu za tožnika. Preiskovalni komite torej zoper tožnika vodi en kazenski pregon, saj je oba (navedena) postopka združil. Kazensko sodišče je o priporu odločalo samo formalno in se ni spuščalo v ugotavljanje vsebinskih razlogov o obstoju kaznivega dejanja. Tudi pritožbena sodišča so odločala o priporu zgolj formalno. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do dokumenta glede mednarodne tiralice, čeprav organi Ruske federacije lahko kadarkoli dosežejo vpis tiralice v bazo Interpola. Tožena stranka se tudi ni opredelila do obeh hipotez, ki jih je tožnik navajal kot razloge za preganjanje, ki traja že vse od leta 2009. Nadaljnja manifestacija preganjanja se kaže v tem, da je FSB preko majorja K. poskušala iz šole odpeljati njegovega sina. V zvezi s tem toženka ni upoštevala dokazil, ki jih je predložil tožnik in sicer izjavo njegove izvenzakonske partnerke. Enako velja za poskus vplivanja podpolkovnika FSB K. na izvedenca, zvezano s postopkom obravnave pred arbitražnim sodiščem v Vologdi. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razvidno kateri mehanizmi in katera zakonodaja omejujejo samovoljo FSB. Tudi nad delom Preiskovalnega komiteja ni nobenega dejanskega nadzora. Napačno je tudi stališče tožene stranke, da se tožnik ni obrnil na pristojne organe. V zvezi z vodenjem postopka pred sodišči poudarja, da je resnična težava v tem, da tožnik s kazenskimi zadevami sploh ne pride do sodišča, ki bi vsebinsko obravnavalo zadeve. V primeru vrnitve v Rusijo zato ni mogoče pričakovati poštenega kazenskega postopka. Zato je pri njem podan utemeljen strah pred preganjanjem v primeru vrnitve v izvorno državo. V Rusiji bi ga nemudoma priprli, saj za to obstaja pravnomočen sklep. Tožnik zatrjuje tudi procesne kršitve v postopku pred toženo stranko. Predložil je kar 22 dokumentov in navedel, da je najpomembnejših 5 dokumentov. Vendar pa nikoli ni navedel, naj se prevedejo samo ti dokumenti. Zato bi bilo potrebno vse dokumente prevesti v celoti in ne samo delno. Tožena stranka tožniku tudi ni omogočila izjasnitve o prevodih, saj jih je tožnik prejel, potem ko je že prejel izpodbijano odločbo in je pripravljal tožbo. Tožnik še navaja, da se nikoli ni izogibal nobenim postopkom v državi, vendar pa mu potem, ko je ugotovil, da so določeni posamezniki trdno odločeni, da ga bodo mimo pravil postopka preganjali, ni preostalo drugega, kot da se umakne. Najprej je bilo mišljeno samo za kak mesec; ko pa je postala pravnomočna odločba arbitrarnega sodišča v Tveru in bi posledično moralo priti tudi do ustavitve kazenskega pregona, kar se ni zgodilo, mu ni preostalo drugega, kot da zaprosi za mednarodno zaščito. Preganjan je namreč samo zaradi tega, ker pripada socialni skupini podjetnikov, ki ne želijo plačevati podkupnin funkcionarjem in oficirjem FSB, Preiskovalnemu komiteju in policiji. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi tako, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik imel pravico, dolžnost in možnost, da za svoje trditve predloži dokaze. Predložil je 22 dokazil v ruskem jeziku. Glede na to, da gre za obsežnejšo dokumentacijo in je sam izpostavil določene dokumente, je za te dokumente tožena stranka tudi zagotovila prevode dokazil. Iz priložene dokumentacije je razvidno tudi, da je tožnik sam označil bistvene dele besedila, za katere je zahteval prevod. Je pa nerazumno pričakovati, da bi morala tožena stranka zagotoviti celotne prevode vseh listin.

4. Tožba ni utemeljena.

5. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v RS pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po drugem odstavku istega člena se mednarodna zaščita v obliki statusa begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. V 26. členu ZMZ pa so opredeljena dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije. Status subsidiarne zaščite pa se, po tretjem odstavku 2. člena ZMZ, prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Slednji pa določa, da resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi, resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

6. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za nobenega od obeh navedenih statusov, kot jih določata 28. in 26. člen ZMZ. Sodišče zato lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in se, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi tožene stranke (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Sodišče zato le izpostavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi kazenskega postopka, ki teče zoper njega zaradi neplačanih davkov. Sodišče v zvezi s tem pritrjuje stališču tožene stranke, da strah pred odprtim kazenskim postopkom ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite in da tožnik v izvorni državi ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju. Tudi v okviru kazenskega postopka izdana mednarodna tiralica in sklep o priporu ne moreta utemeljevati strahu pred preganjanjem. Tožena stranka je po presoji sodišča tudi pravilno ocenila, da razlog za podelitev mednarodne zaščite tudi ne moreta biti s strani tožnika izpostavljena dogodka v zvezi z neuspešnim poskusom odpeljati iz šole tožnikovega sina, kot tudi ne v zvezi z neuspešnim poskusom vplivanja člana FSB na izvedenca, saj navedena dogodka sama po sebi tudi po presoji sodišča ne dosegata kriterijev preganjanja, opredeljenega v 26. členu ZMZ. Tožena stranka je po mnenju sodišča vsa dejstva in okoliščine, s katerimi tožnik utemeljuje svoj strah pred preganjanjem, celovito in pravilno presodila in pri tem pravilno ugotovila, da ne morejo pomeniti dejanj preganjanja oziroma resne škode v smislu zgoraj navedenih določb 26. in 28. člena ZMZ.

7. Glede na navedeno sodišče ne more slediti tožbeni navedbi, da tožnik v primeru vrnitve v Rusijo ne more pričakovati poštenega kazenskega postopka in da je zato pri njem podan utemeljen strah pred preganjanjem. Da obstaja nadzor na delom Preiskovalnega komiteja, je v izpodbijani odločbi obrazložila že tožena stranka. Tudi tožbena navedba, da je tožnik preganjan zato, ker pripada socialni skupini podjetnikov, ki ne želijo plačevati plačevati podkupnin državnim funkcionarjem, ne more biti upoštevana, ker se tožnikova pripadnost k navedeni socialni skupini podjetnikov, po mnenju sodišča, ne more šteti kot pripadnost posebni družbeni skupini (kot razlog po 4. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ), kot le-to opredeljuje peti odstavek 27. člena ZMZ.

8. Sodišče tudi ne more pritrditi tožbenim navedbam, da je postopek pred toženo stranko obremenjen s procesnimi kršitvami. Sodišče zato kot neutemeljene zavrača vse tovrstne tožbene ugovore. Vkolikor se ugovori nanašajo na morebitno kršitev 10. člena ZMZ, sodišče pojasnjuje, da je v konkretnem primeru tožniku bilo zagotovljeno, da je preko tolmača za ruski jezik spremljal postopek v jeziku, ki ga razume. Pomoč tolmača mu je bila zagotovljena pri sprejemu prošnje in na osebnem razgovoru. Prav tako je bil v ruskem jeziku, ki ga razume, seznanjen z vsebino pisne odločitve, saj so mu bili v ruski jezik prevedeni izrek, bistveni razlogi za odločitev in pravni pouk. Kot je navedla že tožena stranka, so bile v postopku v slovenski jezik prevedene najpomembnejše s strani tožnika predložene listine, sestavljene v ruskem jeziku, ki jih je kot take označil tožnik. Prevedeni so bili tisti deli listin, ki jih je kot bistvene označil tožnik. Z ozirom na s strani tožnika predloženo obsežnejšo listinsko dokumentacijo (v ruščini) tudi po mnenju sodišča ni bilo mogoče pričakovati, da bo tožena stranka zagotovila prevode vseh navedenih listin v celoti. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da je tožnik prevode prejel tik pred sestavo tožbe zoper izpodbijano odločbo.

9. Ker je glede na navedeno odločitev po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Pri tem je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (59. člen ZUS-1).

10. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.