Jedro

Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na strani upravičenca do Bpp ima za upravičenca daljnosežne posledice, saj pomeni, da upravičenec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene Bpp za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti Bpp, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za Bpp nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj upravičenca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

Zgolj subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, tudi kolikor ga upravičenec res občuti, samo po sebi ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ampak se mora (za razrešitev na navedeni podlagi) to odraziti v aktivnih ravnanjih upravičenca, ki odvetniku objektivno preprečujejo v redu opravljati svoje dolžnosti.

Napačno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v primeru, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da dejansko stanje ne ustreza določbi devetega odstavka 30. člena ZBPP, (avtomatično) za situacijo, ki terja odločitev po desetem odstavku 30. člena ZBPP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 1654/2011 z dne 23. 1. 2024 se odpravi, in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano odločbo razrešilo odvetnika A. A., ..., določenega za izvajanje brezplačne pravne pomoči z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1654/2011 z dne 12. 7. 2011 (I. točka izreka), in namesto njega za izvajanje odobrene brezplačne pravne pomoči določilo odvetnika B. B., ... (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka z odločbo Bpp 1654/2011 z dne 12. 7. 2011, tožniku dodelila izredno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju Bpp) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje, v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Kranju I D 464/2011, ter kot oprostitev plačila stroškov postopka. Za izvajanje Bpp je na podlagi prvega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), postavila odvetnika A. A., ... (v nadaljevanju postavljeni odvetnik). Tožena stranka je 26. 4. 2013 prejela zahtevo postavljenega odvetnika za razrešitev in postavitev drugega odvetnika tožniku, v kateri smiselno navaja, da je prihajalo do razhajanja med stališči tožnika (tožnik je v vseh postopkih prepričan, da ima prav in da je mogoče uspeti) in odvetniško pisarno, zaradi česar je tožnik večkrat izrazil nezadovoljstvo glede njihovega zastopanja. Ker se postavljeni odvetnik s tem ne strinja (meni, da je bil tožnik zastopan korektno, da mu je bilo posvečeno veliko časa), je med njima prišlo do izgube zaupanja, ki je za odvetniško zastopanje nujno potrebno. Dne 25. 11. 2023 je tožena stranka predlog postavljenega odvetnika poslala v izjasnitev tožniku ter ga pozvala, da predlaga novega odvetnika za zastopanje po Bpp odločbi oz. navede ali Bpp želi še naprej koristiti. Dne 5. 1. 2024 je prejela odgovor tožnika, v katerem navaja, da Bpp želi koristiti še naprej, ter kot novega odvetnika za zastopanje po Bpp odločbi predlaga odvetnika B. B. iz Ljubljane. Tožnik smiselno še navaja oz. izpodbija, da bi ga odvetnik A. A. zastopal korektno, sicer bi bili vsi postopki v katerih ga je zastopal, pravilno in pošteno rešeni, kar pa niso. V nadaljevanju tožnik našteva domnevne nepravilnosti v raznih sodnih postopkih, ki se ne nanašajo na postopek po predmetni Bpp odločbi. V obravnavanem primeru je predlog za razrešitev podal postavljeni odvetnik zaradi razlogov po desetem odstavku 30. člena ZBPP. Postavljeni odvetnik pojasnjuje, da je zaradi različnih pogledov na zadevo in očitkov prosilca, da ne opravlja v redu svoje dolžnosti, med njima prišlo do takšne izgube zaupanja, da predlaga razrešitev in postavitev drugega odvetnika tožniku. Tožnik posredno potrjuje navedbe postavljenega odvetnika ter na odvetnika naslavlja očitke, da ni opravljal svojih dolžnosti, ki se ne nanašajo na predmetni zapuščinski postopek, ampak na druge sodne postopke, pa tudi sicer so pavšalni in nedokazani. V skladu z devetim odstavkom 30. člena ZBPP se kot kršitev odvetniških dolžnosti šteje npr. da odvetnik ni opravil določenih pravnih opravil, ki so nujna oz. potrebna (npr. se ni udeležil naroka, ni pravočasno vložil pisne vloge na sodišče idr.) ali če jih je opravil strokovno neustrezno, pomanjkljivo, zamudil rok in s tem posegel v pravne koristi stranke oz. pravice stranke. Iz elektronskega vpisnika PUND izhaja, da je bila v obravnavanem primeru razpisana le ena zapuščinska obravnava, ki je bila preklicana, nato pa je bil postopek prekinjen do pravnomočne rešitve zapuščinskega postopka po pokojni ženi zapustnika, ki se je zaključil s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13. 9. 2023. Iz tega izhaja, da kršitve v smislu devetega odstavka 30. člena ZBPP v predmetnem postopku niso mogle biti podane. Glede na navedeno je razlog (krivda) za razrešitev na strani upravičenca, saj zaradi njegovega ravnanja navedenega v predlogu postavljenega odvetnika za razrešitev in postavitev drugega odvetnika upravičencu z dne 26. 4. 2013, postavljeni odvetnik prosilca ni mogel več zastopati in mu pravilno svetovati. Odvetnik je pravni strokovnjak, ki je bil upravičencu dodeljen za zastopanje pred sodiščem iz javnih sredstev, zato je upravičenec z njim dolžan sodelovati tako, da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri, česar pa v obravnavanem primeru, glede na zgoraj navedeno, ni mogoče ugotoviti. Glede na navedeno je toženka postavljenega odvetnika A. A. razrešila na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ter upravičencu v skladu s prvim odstavkom 30. člena ZBPP postavila odvetnika B.B. iz Ljubljane.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da ga je odvetnik A. A. zastopal neprimerno, nekorektno ter v njegovo škodo. Z izpodbijano odločbo se torej ne strinja glede zaključka, da je bilo treba odvetnika A. A. razrešiti po tožnikovi krivdi.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa v skladu s tretjim odstavkom 38. člena ZUS-1 poslala spise, ki se nanašajo na to zadevo.

5. Tožba je utemeljena.

6. Predmet tega upravnega spora je odločba tožene stranke, s katero je na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP razrešila odvetnika, ki je bil tožniku postavljen za izvajanje izredne Bpp v konkretnem zapuščinskem postopku, in namesto njega za izvajanje odobrene Bpp določila drugega odvetnika.

7. Ni sporno, da je bila tožniku z odločbo Bpp 1654/2011 z dne 12. 7. 2011, dodeljena izredna Bpp za pravno svetovanje in zastopanje v zapuščinskem postopku Okrajnega sodišča v Kranju I D 464/2011, in da je bil tožniku za izvajanje Bpp postavljen odvetnik A. A.. Sporno tudi ni, da je postavljeni odvetnik 26. 4. 2013 toženi stranki posredoval zahtevo za svojo razrešitev in postavitev drugega odvetnika tožniku, tožnik pa je na poziv toženke z dne 25. 11. 2023, v svojem odgovoru 5. 1. 2024 navedel, da Bpp želi koristiti še naprej, ter kot novega odvetnika za zastopanje po Bpp odločbi predlagal odvetnika B. B..

8. Sporno pa je, ali je v zadevnem primeru tožena stranka pravilno ugotovila oz. zaključila, da postavljeni odvetnik A. A. svoje dolžnosti v zapuščinskem postopku I D 464/2011 ne more v redu opravljati zaradi razlogov, ki so na strani tožnika.

9. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila izdana na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, po katerem postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, namesto razrešenega odvetnika pa pristojni organ za Bpp postavi drugega. Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka tega člena, se šteje, da upravičencu Bpp ni bila odobrena. V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti Bpp (enajsti odstavek 30. člena ZBPP).

10. V obravnavani zadevi je tožena stranka zaključek o tem, da so podani razlogi za razrešitev postavljenega odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP napravila na podlagi presoje navedb odvetnika v njegovi zahtevi z dne 26. 4. 2013, na podlagi izjave tožnika o tej zahtevi z dne 5. 1. 2024 ter na podlagi vpogleda v elektronski vpisnik PUND o procesnih dogodkih v zadevi I D 464/2011, ki jo vodi Okrajno sodišče v Kranju. V izpodbijani odločbi navaja, da postavljeni odvetnik predlaga svojo razrešitev iz razloga izgube zaupanja med njim in tožnikom, pri čemer pa se tožnikovi očitki v izjavi z dne 5. 1. 2024 ne nanašajo na predmetni zapuščinski postopek, ampak na druge sodne postopke, pa tudi sicer so pavšalni in nedokazani. Nadalje tožena stranka v izpodbijani odločbi našteva, kaj se v skladu z devetim odstavkom 30. člena ZBPP šteje kot kršitev odvetniških dolžnosti, nato pa na podlagi vpogleda v elektronski vpisnik PUND zaključi, da iz razloga, ker je bila v zapuščinski zadevi I D 464/2011 razpisana le ena zapuščinska obravnava, ki je bila nato preklicana, postopek pa je bil prekinjen do pravnomočne rešitve drugega zapuščinskega postopka, do kršitev s strani odvetnika v smislu devetega odstavka 30. člena ZBPP niti ni moglo priti. Glede na to je tožena stranka štela, da je krivda za razrešitev na strani tožnika, in sicer zaradi ravnanj, ki jih je postavljeni odvetnik navedel v svoji zahtevi z dne 26. 4. 2013 (upravičenec je v vseh postopkih prepričan, da ima prav in da je mogoče uspeti, s čimer se postavljeni odvetnik ne strinja, zaradi česar je tožnik večkrat izrazil nezadovoljstvo z njegovim zastopanjem, s čimer se postavljeni odvetnik tudi ne strinja, saj meni, da je tožnik zastopan korektno in da mu je bilo posvečeno veliko časa). Tožena stranka še dodaja, da ker je delo postavljenega odvetnika plačano iz javnih sredstev, je tožnik dolžan z njim sodelovati, tako da mu odvetnik lahko pomaga v najboljši meri, česar pa v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti.

11. Odločitev o razrešitvi odvetnika iz razlogov na strani upravičenca do Bpp ima za upravičenca daljnosežne posledice, saj pomeni, da upravičenec ob drugi razrešitvi odvetnika iz tega razloga izgubi pravico do dodeljene Bpp za nazaj (od njene dodelitve), zaradi česar je poleg tega, da ne more več koristiti Bpp, dolžan ob uporabi določb 43. člena ZBPP vrniti tudi že vso prejeto korist z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako pomembne posledice uporabljenih določb ZBPP organu za Bpp nalagajo posebej skrbno presojo razlogov za razrešitev odvetnika tako z vidika subjektivnih ravnanj upravičenca in odvetnika, kakor tudi z vidika objektivnih okoliščin konkretnega primera.

12. Zgolj subjektivno nezadovoljstvo z delom odvetnika, tudi kolikor ga upravičenec res občuti, samo po sebi ne more biti razlog za razrešitev odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP, ampak se mora (za razrešitev na navedeni podlagi) to odraziti v aktivnih ravnanjih upravičenca, ki odvetniku objektivno preprečujejo v redu opravljati svoje dolžnosti. Šele ugotovitev konkretnih okoliščin v zvezi z ravnanji upravičenca lahko torej v primeru vložene zahteve odvetnika za svojo razrešitev vodi do zaključka, da postavljeni odvetnik svojih dolžnosti ne more v redu opravljati zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca, in posledične razrešitve odvetnika na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP.

13. Po presoji sodišča tožena stranka v izpodbijani odločbi ni ustrezno pojasnila, katera so tista aktivna ravnanja tožnika, ki so postavljenemu odvetniku v zadevi I D 464/2011, v zvezi s katero je bila tožniku dodeljena Bpp, objektivno preprečila opraviti njegovo dolžnost v omenjeni zadevi. Nasprotno, tožena stranka svojo odločitev v izpodbijani odločbi v pretežni meri opira na navedbe postavljenega odvetnika v njegovi zahtevi z dne 26. 4. 2013, ki pa se (enako kot izjava tožnika z dne 5. 1. 2024) nanašajo na več (nedoločenih) sodnih zadev, v katerih je postavljeni odvetnik zastopal tožnika. Postavljeni odvetnik v zahtevi posebej izpostavlja le eno zadevo, in sicer III P 3636/2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki pa ni zadeva, v zvezi s katero je bila tožniku z odločbo Bpp št. 1654/2011 z dne 12. 7. 2011 dodeljena Bpp. Tudi izjava tožnika z dne 5. 1. 2024 se, kot že rečeno, ne nanaša na sodelovanje s postavljenim odvetnikom v zapuščinski zadevi I D 464/2011, ampak je podobno pavšalna kot navedbe postavljenega odvetnika v zahtevi z dne 26. 4. 2013. Ne postavljeni odvetnik v svoji zahtevi ne tožena stranka v izpodbijani odločbi torej nista izpostavila nobenih konkretnih dejanj tožnika v zvezi z zastopanjem v zapuščinski zadevi I D 464/2011. Napačno je tudi stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da gre v primeru, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da dejansko stanje ne ustreza določbi devetega odstavka 30. člena ZBPP, (avtomatično) za situacijo, ki terja odločitev po desetem odstavku 30. člena ZBPP. V primeru, ko zahtevo za razrešitev na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP poda postavljeni odvetnik, se mora presoja tožene stranke osredotočiti na ugotavljanje dejstev v zvezi s konkretnimi ravnanji upravičenca do Bpp v zadevi, za katero mu je bila Bpp dodeljena, na podlagi česar mora tožena stranka presoditi, ali gre za ravnanja, ki v konkretni zadevi postavljenemu odvetniku onemogočajo, da bi opravil svojo dolžnost (pri čemer mora biti tudi ta dolžnost v določeni meri konkretizirana). Če tožena stranka v postopku ugotovi, da so navedena dejstva podana, zahtevi ugodi, v nasprotnem primeru pa jo zavrne. V primeru, ko tožena stranka zahtevi postavljenega odvetnika podani na podlagi desetega odstavka 30. člena ZBPP ugodi, mora biti njena obrazložitev jasna glede ugotovljenih konkretnih okoliščin v zvezi z ravnanji upravičenca, ki so toženo stranko vodile do zaključka, da odvetnik svojih dolžnosti ne more v redu opravljati.

14. Zaradi nepopolno oz. nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, je sodišče tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponoven postopek. Organ mora nov upravni akt izdati v 30 dneh po prejemu te sodbe, pri tem pa je vezan na stališča sodišča zavzeta v njej (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

15. Sodišče je v tej zadevi v skladu z drugim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.