Jedro

Vprašljivo je, ali jo bo sodišče prve stopnje lahko zaključilo z meritorno sodbo pred potekom 12 mesecev, kolikor po 2. odstavku 11. člena ZST-1 znaša najdaljši še dopusten čas odloga plačila sodne takse, zato ugotovitev o toženkini sedanji likvidnosti ne more biti relevantna za zavrnitev tožnikovega predloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožnik oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, obenem pa mu je plačilo odložilo do izdaje prvostopenjske meritorne sodne odločbe.

2. Tožnik se je pravočasno pritožil. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge, predvsem pa na nepravilno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Navaja, da je 100% invalid in popolnoma odvisen od tuje pomoči. Za pridobitno delo ni sposoben. Dolgovane sodne takse s svojimi prihodki ne more poravnati. Sodišče bi moralo upoštevati tožnikovo slabo finančno stanje, njegove velike potrebe, negotov izid pravde in tudi izredno visok znesek sodne takse. Končno je odškodnina za nepremoženjsko škodo nepodedljiva, sicer pa mora tožnik sploh dočakati pravnomočni zaključek pravde. Tožnik zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ga oprosti plačila sodnih taks.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz dokazil, ki jih je tožnik predložil sodišču prve stopnje, povsem nedvoumno izhaja, da tožniku njegovo premoženjsko stanje ne omogoča plačila taksne obveznosti, saj bi bila sicer občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljata z izvenzakonsko partnerico, s katero živita v skupnem gospodinjstvu. Njuni mesečni prejemki so znatno nižji od povprečne plače na zaposlenega v državi. Poleg tega tožnik zaradi svoje invalidnosti ni sposoben za pridobitno delo. Že doslej zapadla sodna taksa skoraj sedemkrat presega njegove mesečne prejemke. Glede na vrednost spornega predmeta bodo tej primerno visoke tudi takse, ki bi jih tožnik moral plačati v nadaljevanju postopka. Čeprav tožnik nima drugih preživninskih obveznosti, pa je treba upoštevati, da so njegove potrebe zaradi invalidnosti večje, prav tako s tem povezani izdatki. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnik na podlagi 1. odstavka 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1; Ur.l. RS, št. 37/2008) upravičen do popolne taksne oprostitve.

5. Sodišče prve stopnje je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku zgolj odložilo plačilo taks do izdaje prve sodbe. Tožnik v pritožbi upravičeno opozarja na negotov izid pravde. Zaradi očitno sporne podlage toženkine odgovornosti bo pravda draga in dolgotrajna. Vprašljivo je, ali jo bo sodišče prve stopnje lahko zaključilo z meritorno sodbo pred potekom 12 mesecev, kolikor po 2. odstavku 11. člena ZST-1 znaša najdaljši še dopusten čas odloga plačila sodne takse. Po vsem navedenem ugotovitev o toženkini sedanji likvidnosti ne more biti relevantna za zavrnitev tožnikovega predloga.

6. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 73/2007-UPB3 in 45/2008) spremenilo tako, da je tožnika v skladu z 12. členom ZST-1 oprostilo plačila sodnih taks v tej pravdi.