Jedro

Pogodba o odstopu terjatev davčne uprave zavezančevemu dolžniku je bila sklenjena pod razveznim pogojem, da bo terjatev dejansko tudi plačana. Ker zavezančev dolžnik dolga ni plačal, je na podlagi izrecne pogodbene določbe pogodba postala „neveljavna“, s tem pa je „oživel“ dolg dolžnika do davčne uprave. V pogodbi res ni bil datumsko določen rok, do katerega mora dolžnik dogovorjeni znesek plačati, vendar pa je bil dolžnik s sklepom o prisilni izterjavi dolga pozvan, da terjatev plača, zato je utemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da se lahko terjatev kasneje zaradi neplačila po tem sklepu šteje za neplačano in pogodba za razvezano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 12. 2001, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 12. 10. 2000. Z navedenim sklepom je bila zoper tožnika uvedena prisilna izterjava davčnega dolga iz premičnega premoženja dolžnika – vrednostnih papirjev.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in ugotavlja, da tožnikova davčna obveznost kljub sklenitvi Pogodbe o odstopu terjatev (v nadaljevanju: pogodba) še vedno obstoji. Pogodba je namreč zaradi uresničenega razveznega pogoja prenehala obstajati po samem zakonu.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil pritožbo, sedaj revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pogodba ni prenehala obstajati po samem zakonu, in je tožnikova obveznost v višini 1,300.000,00 SIT prenehala obstajati. Glede na delno plačilo tožnikovega dolžnika A.A. in glede na to, da rok, v katerem bi moral A.A. opraviti plačilo toženi stranki, ni bil določen, razvezni pogoj ni nastopil, zaradi česar pogodba ni postala neveljavna. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je nedvomno kot dogovorjeni rok štel najkasneje tisti rok, do katerega je bil A.A. na podlagi sklepa o prisilni izterjavi dolga iz terjatev zavezanca pozvan, da sporni znesek nakaže na račun tožene stranke, je brez pravne podlage. Po določbah ZOR je obveznost tožnika, ki je terjatev odstopil upniku namesto izpolnitve, z odstopom ugasnila. Tudi sicer mora revizijsko sodišče izpodbijani sklep odpraviti, saj se za izterjavo istega dolga vodita dva postopka prisilne izterjave, eden proti tožniku in drugi proti A.A., zato je tožena stranka prekršila pravilo ne bis in idem. Tožnik ne ve, koliko je tožena stranka od A.A. še prejela, zato sodbe po višini ni mogoče preizkusiti. Odstop terjatve je upoštevalo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani in ustrezno zmanjšalo tožnikovo terjatev.

4. Revizija ni utemeljena.

5. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 6. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi preizkus revizije v obravnavani zadevi, zato Vrhovno sodišče tožnikovih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja, ni presojalo.

7. V obravnavani zadevi je sporna pravna razlaga pogodbe, in sicer glede vprašanja, ali je tožnikova obveznost do tožene stranke s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev, ki so jo sklenili tožnik kot davčni dolžnik, RUJP, in A.A. kot tožnikov dolžnik, ugasnila.

8. Glede na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je Vrhovno sodišče vezano, je razvidno, da so se stranke s pogodbo dogovorile, da tožnik odstopa terjatev do A.A. v korist RUJP in da bo A.A. znesek, ki ga dolguje tožniku, plačal na račun RUJP. V 5. členu pogodbe je določeno, da kolikor plačilo ne bo opravljeno do dogovorjenega roka, postane ta dokument neveljaven in ostanejo v veljavi sedanja razmerja med upniki in dolžniki in vse pravice in obveznosti s tem v zvezi. Po presoji Vrhovnega sodišča iz takšnega besedila pogodbe ni mogoče sklepati, kot to zmotno sklepa tožnik, da je bil namen pogodbenih strank odstop namesto izpolnitve v smislu tedaj veljavnega prvega odstavka 444. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. Pogodba je sklenjena pod razveznim pogojem, da bo terjatev dejansko tudi plačana, zato ni mogoče sklepati, da bi bil namen pogodbenih strank takšen, da bi terjatev do tožnika že s samim odstopom ugasnila. V pogodbi res ni bil datumsko določen rok, do katerega mora A.A. dogovorjeni znesek plačati, vendar pa je bil A.A. s sklepom o prisilni izterjavi dolga z dne 8. 9. 1995 pozvan, da terjatev plača, zato je utemeljeno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da se lahko terjatev najkasneje zaradi neplačila po tem sklepu šteje za neplačano in pogodba za razvezano. Dejstvo, da je Okrožno sodišče v Ljubljani pri reševanju spora med tožnikom in A.A., terjatev upoštevalo in ustrezno znižalo tožnikovo terjatev, v predmetnem upravnem sporu nima učinka, saj tožena stranka ni bila stranka v pravdnem postopku in se sodba, na katero se tožnik sklicuje, nanjo ne nanaša. 9. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika o tem, da je tožena stranka kršila pravilo ne bis in idem. Postopek prisilne izterjave se že ves čas vodi proti tožniku. Sklep o prisilni izterjavi iz terjatev zavezanca z dne 8. 9. 1995, se glasi na tožnika kot dolžnika, na A.A. pa kot dolžnikovega dolžnika, s sklepom o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja z dne 12. 10. 2000, ki se prav tako glasi na tožnika, pa je davčni organ izterjavo iste terjatve nadaljeval z novim izvršilnim sredstvom.

10. Ker niso podani razlogi za utemeljenost revizije, ki jih navaja tožnik, niti razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.