Jedro

Odstranitev objekta, ker je tožnik po izdaji odločbe o ustavitvi gradnje z deli nadaljeval.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 20.2.1992, s katero je urbanistični inšpektor odločil, da mora tožnik v roku 10 dni po prejemu odločbe odstraniti stanovanjski objekt tlorisnih dimenzij 6,6 x 7,8 m, ki ga gradi na zemljišču s parc. št. 452/6 ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. Po presoji tožene stranke je navedeni inšpekcijski ukrep, ki temelji na 3. odstavku 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, pravilen in zakonit, ker je tožnik po prejemu odločbe o ustavitvi gradnje z dne 13.6.1990 z deli nadaljeval, kar je bilo ugotovljeno na kraju samem dne 18.2.1992. Pritožbene navedbe zavrača in navaja, da ne more vplivati na odločitev o stvari, če je v postopku sprejem zazidalnega načrta; po podatkih, s katerimi razpolaga, pa to niti ne drži, ker je v postopku zaenkrat le sprememba družbenega plana in šele, če bi postalo obravnavano območje zazidljivo, bi to bila podlaga za izdelavo zazidalnega načrta.

V tožbi tožnik ponavlja pritožbene navedbe in navaja, da je za celotno območje krajevne skupnosti v postopku sprejem zazidalnega načrta, ker je na tem območju preko 50 stanovanjskih hiš in počitniških hišic. Predvideno je bilo, da bodo že v letu 1992 izdelani vsi načrti in s tem dana podlaga za izdajo potrebnih dovoljenj. Čeprav teh načrtov še ni, meni, da bi pomenila upravna izvršba prehitevanje dogodkov, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na določbi 3. odstavka 74. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90 - ZUN), po kateri izda organ urbanistične inšpekcije odločbo o odstranitvi objekta med drugim tudi v primeru, če ugotovi, da se investitor ne ravna po odločbi o ustanovitvi gradnje in brez lokacijskega dovoljenja z gradnjo nadaljuje. Če torej urbanistični inšpektor tako dejansko stanje ugotovi, ravna pravilno in zakonito, če investitorju naloži, da objekt odstrani. Na tako odločitev investitor, ki je kljub ustavitveni odločbi gradil naprej in tako vnovič sam dal podlago za inšpekcijsko ukrepanje, ne more vplivati z ugovori, ki se nanašajo na bodočo urbanistično ureditev območja.

Da dejansko stanje za uporabo spornega inšpekcijskega ukrepa v tem primeru obstoji, niti sporno ni. Tožnik namreč v tožbi ne navaja nič, kar bi kazalo na to, da dejansko stanje ni tako, kot ga ugotavlja tožena stranka. Ker je torej tožnik po 8.8.1990, ko mu je bila vročena ustavitvena odločba, z gradnjo nadaljeval brez lokacijskega dovoljenja, je bila na tako dejansko stanje določba 3. odst. 74. člena navedenega zakona pravilno uporabljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča zakonita. Zato tožnik s tožbo ne more uspeti. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).