Jedro

Tožena stranka je tožniku zagotovila ustrezno dietno prehrano, zaradi česar do povračila stroškov za prehrano ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati povračilo stroškov za prehrano med delom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, kot izhaja iz izreka sodbe, do plačila. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 619,69 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik in navaja, da je dne 4. 7. 2002 in 17. 12. 2002 dostavil zdravniško potrdilo lečeče zdravnice, da zaradi bolezni potrebuje ulkusno dietno prehrano. Zraven je priložil tudi dietni list, iz katerega je razvidno, da mu mora tožena stranka omogočiti pet do šest majhnih obrokov hrane med delovnim časom, saj je režim sestavni del dietne prehrane ter s tem izpolnil določilo 69. člena branžne kolektivne pogodbe. Navaja, da po uvedbi dietne prehrane pri toženi stranki od februarja 2003 dalje, ga ni nihče pisno obvestil, ali uradno pozval, ali njegovo lečečo zdravnico, da bi skupaj preverili ustreznost ponujene dietne prehrane ter mu omogočili več dodatnih malic med delovnim časom, kar je dolžnost tožene stranke. Meni, da denarno nadomestilo za prehrano pripada njemu, ne pa toženi stranki. Ulkusno in hipolipidno dietno prehrano, ki mu jo je tožena stranka ponujala, ni bila primerna zanj. Njegova lečeča zdravnica, ki dobro pozna njegovo zdravstveno stanje, je edina pristojna oseba, ki bi lahko presodila kaj ustreza njegovemu zdravju. Neresnična je tudi izjava B.S., da je bil pasiven in da ni želel sodelovati, saj se je oglasil že leta 2003 pri njemu in mu povedal, kaj želi imeti. Navaja, da četudi bi bila hrana primerna za njegovo bolezen, ni bilo nobene pravne osnove, da bi mu tožena stranka lahko omogočila pet do šest malic med delovnim časom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje in tudi z argumentacijo, s katero je obrazložilo zavrnitev tožbenega zahtevka na povračila stroškov za prehrano. Pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je bila tožnikova pravica do zagotovitve povračila stroškov za prehrano med delom za dneve prisotnosti na delu določena v 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), ki določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom. Kolektivna pogodba za dejavnosti kovinskih materialov in livarn ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96 in nadaljnji) določa v 3. odstavku 69. člena, da mora delodajalec delavcem, ki imajo dietno prehrano in od osebnega zdravnika ustrezno potrdilo, izplačati celoten znesek, določen v tarifni prilogi ali zagotoviti dietno prehrano. Podobno določilo pa vsebuje tudi 95. člen podjetniške kolektivne pogodbe tožene stranke (priloga B13). Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka dne 3. 12. 2002 delavce obvestila o organizirani dietni prehrani, s katero se bo dopolnila ponudba v menzi. S tem obvestilom so bili delavci pozvani naj kadrovski službi najkasneje do 20. 12. 2002 dostavijo dodatna potrdila o vrsti dietne prehrane, ki jo potrebujejo. Iz obvestila z dne 31. 1. 2003 (priloga B3) pa je razvidno, da je tožena stranka glede na vrste dietne prehrane od 3. 2. 2003 dalje zagotovila dietno prehrano za ljudi z ulkusno oziroma želodčno in hipolipidno dieto. Istočasno je delavce obvestila, da se nadomestilo za prehrano z dne 3. 2. 2003 ukine za delavce, ki niso dostavili zdravniškega potrdila. Tožnik je toženi stranki dostavil zdravniško potrdilo z dne 17. 12. 2002, iz katerega izhaja, da potrebuje ulkusno dieto. Tožena stranka je v svoji dietni prehrani zagotovila tudi ulkusno oziroma želodčno in hipolipidno dieto, zato je tožnika obvestila, da mu z dnem 3. 2. 2003 ukinja povračilo stroškov za prehrano.

Sodišče prve stopnje je po obsežno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožena stranka od februarja 2003 dalje svojim delavcem zagotovila dietno prehrano. Tožnik je v zvezi z dietno prehrano toženi stranki prinesel potrdilo z dne 17. 12. 2002, da potrebuje ulkusno dieto in takšno dieto je tožena stranka tudi zagotavljala, kar je izpovedala predstavnica X, ki je bila zaposlena kot vodja službe kakovosti in higiene. Izpovedala je, da je družba v spornem obdobju zagotavljala želodčno in hipolipidno dieto, toplo malico ena in dva ter brezmesni obrok. Kasneje dne 25. 1. 2005 pa je tožnik prinesel potrdilo, da mora zaradi bolezni uživati antirefluksno dieto ter manjše, pogoste obroke sveže hrane brez konzervansov in drugih dodatkov. Tožnikova zdravnica je izpovedala, da gre pri antirefluksni in ulkusni dieti za isti princip, in sicer ne gre za dieto, ki bi ustrezala vsem bolnikom z isto boleznijo in da mora vsak posameznik izkustveno oceniti, katera hrana mu ustreza. Bistvo antirefluksne diete pa je, da se hrana uživa večkrat v manjših obrokih zato, da se želodčni sok izloča preko celega dneva in s tem nevtralizira želodčna kislina. Tožniku je tožena stranka lahko zagotovila tudi hrano v manjših obrokih, če bi to želel, vendar tožnik na pozive ni odreagiral in ni povedal, kakšno dieto želi. Pravilno je ocenilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka tožniku zagotovila primerno dieto, pri čemer tožnik ni izkazal interesa, da bi se o tem dogovoril. Tako zaradi pasivnosti tožnika do dogovora ni prišlo. Sodišče je po zaslišanju predstavnice X I.Ž., lečeče zdravnice L.K.B., kadrovnika B.S. in tožnika ugotovilo, da je tožena stranka od februarja 2003 dalje svojim delavcem zagotovila tudi dietno prehrano.

Prehrana, ki je bila za tožnika primerna, je bila ulkusna in hipolipidna dieta. Po določbi 3. odstavka 69. člena branžne kolektivne pogodbe namreč delavcem, ki imajo dieto in od osebnega zdravnika ustrezno potrdilo, mora delodajalec izplačati celotni znesek določen v tarifni prilogi ali zagotoviti dietno prehrano. Ker je delodajalec zagotovil tožniku dietno prehrano, ni bil dolžan izplačati regresa za prehrano v denarju. Le če delodajalec ne bi mogel zagotoviti dietne prehrane, bi mu pripadalo povračilo stroškov v zvezi s prehrano. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da določila kolektivnih pogodb obvezujejo tudi delavca, in sicer da dostavi zdravniško potrdilo, iz katerega je razvidno za kakšno dieto gre in da tudi sam predlaga ustrezne ukrepe v zvezi s tem. Glede na to, da se mora tožnik hraniti od petkrat do šestkrat na dan, bi pomenilo, da poleg malice potrebuje še vsaj en manjši obrok v osmih urah, kar pa po izvedbah prič ne bi predstavljalo nobenega problema, vendar bi se o tem moral dogovoriti. Pasivnost tožnika gre pripisati, da do tega dogovora ni prišlo. Tožena stranka je namreč delavcem nudila ulkusno in hipolipidno dieto, ki je bila za tožnika primerna in tako vse storila, da bi tožniku zagotovila primerno prehrano, tožnik pa bi se moral le dogovoriti glede načina uživanja prehrane.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).