Jedro

Motorna žaga, s katero se je tožnik poškodoval, je bila v lasti družbe, kateri so bili delavci odstopljeni, in ne tožene stranke. Ker za škodo od opravljanja nevarne dejavnosti z motorno žago lahko odgovarja le njen imetnik, odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca tožnika ni podana.

Tožena stranka je pred pričetkom dela pri družbi, kateri je odstopila delavce, zagotovila, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu za delovno mesto, na katerem je opravljal delo, navedeno delo je pred tem že opravljal pri toženi stranki. Poleg tega je bil tožnik z nevarnostmi pri delu seznanjen, kot tudi s potrebnimi varnostnimi ukrepi, zaradi česar ni podana krivdna odgovornost tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila ter mu povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 849,95 EUR, v roku 15-ih dni, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter o zadevi odloči tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožnika ter toženo stranko zaveže k plačilu stroškov postopka, podrejeno pa, da ugodi pritožbi in razveljavi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje. Navaja, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje prejudicialna in zato tudi neutemeljena, saj ne izhaja iz resničnega dejanskega stanja in ne upošteva vseh izkazanih relevantnih dejstev in okoliščin, ki so v tem konkretnem primeru bistvenega pomena za pravilno in pravično odločitev. Izpodbijana sodba je zelo krivična do tožnika kot delavca, ki je bil pri toženi stranki zaposlen za določen čas in razporejen na delovnem mestu „prevoz gradbenega materiala“ in se je dne 11. 12. 2006 telesno poškodoval pri izvrševanju delovnih nalog delovnega mesta „pomožna gradbena dela“. Tožnik meni, da je zmotna in pri tem zelo restriktivna razlaga sodišča prve stopnje, ko navaja, da je bistveno vprašanje v tem sporu ali je dopustno širiti objektivno odgovornost na delodajalca za škodo, ki jo utrpi njegov delavec pri delu z nevarno stvarjo v času, ko ne dela pri svojem delodajalcu, pač pa na delovišču drugega podjetja in z delovnimi sredstvi tega podjetja, h kateremu je delavca napotil njegov delodajalec. V konkretnem primeru je toženec tožnika in še nekaj drugih delavcev avgusta 2008 napotil na delo na gradbišče P.P.M. d.d., kjer so vse do nesreče 11. 12. 2008 (in še nadalje) delali po navodilih S. d.d. ter uporabljali delovna sredstva (npr.: sporno motorno žago) tega podjetja. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 184. členu določa, da če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, odškodninska odgovornost delodajalca pa se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Iz citirane zakonske določbe izhaja, da je delavcu odgovoren za škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom delodajalec, pri katerem je delavec v delovnem razmerju in to ne glede na to, kje je delavec utrpel škodo, pomembno je, da mu je škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, ki ga je opravljal v delovnem razmerju. Kot nesporno dejstvo je, da je tožnik dne 11. 12. 2006 pri izvrševanju delovnih nalog utrpel telesno poškodbo na gradbišču P.P.M. in da je bil tožnik po pogodbi o zaposlitvi pri toženi stranki, ki se ukvarja z gradbeništvom, razporejen na delovno mesto „prevoz gradbenega materiala“ ter se poškodoval pri delu z motorno žago, s katero je žagal lesene deske oziroma plohe na navedenem gradbišču. Nesporno dejstvo je, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu, na katerega ni bil razporejen. Iz potrdila o praktičnem preverjanju znanja iz varnosti in zdravja pri delu je razvidno, da je poklic tožnika voznik avtomehanik in da je delovno mesto, za katero se izdaja potrdilo od 16. 5. 2006 do 16. 5. 2008 „pomožna gradbena dela“. Nesporno dejstvo je, da se je tožnik poškodoval na delovnem mestu pomožna gradbena dela, za katero ni sklenil pogodbe o zaposlitvi. Kakšna delovna opravila sodijo v delovno mesto „pomožna gradbena dela“ je jasno izpovedal J.B. kot poslovodja pri S. d.d.. Točno glede tožnika je povedal, da je tudi on včasih žagal plohe, saj z žago lahko delajo tudi pomožni gradbeni delavci. Načeloma naj bi žagal le vodilni tesar, mu pa tudi ostali delavci priskočijo na pomoč tako, da kdaj kaj odžagajo. B. je med drugim povedal, da je bil on tisti, pri katerem so se zglasili toženčevi delavci, ko so prišli na gradbišče in jim je povedal, kaj bodo delali. V glavnem je navodila dajal on skupini in ne posameznemu delavcu in noben se ni pritoževal nad odrejenim delom. B. je povedal, da mu je tožnik omenil, da ni tesar, tako pa so govorili tudi papirji in mu je zato dal tudi ustrezno delo. Tožnik v tožbi uveljavlja ne le objektivno odgovornost, katera je v konkretnem primeru zagotovo izkazana, temveč uveljavlja tudi krivdno odgovornost tožene stranke, ki je v teku dokaznega postopka jasno izkazana. Tožnik kot pomožni gradbeni delavec z motorno žago v resnici ni smel delati, saj za takšno delovno mesto kot rečeno ni sklenil pogodbe o delu pri toženi stranki. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje ob jasno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici tega tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo kot neutemeljen. Dejstvo je, da je tožnik utrpel škodo pri delu oziroma v zvezi z delom, ki ga je opravljal v korist delodajalca, torej v konkretnem primeru tožene stranke, zato mora biti odgovornost delodajalca do svojega delavca strožja kot pa do tretje osebe. Delodajalec bo seveda lažje uveljavljal odškodnino nasproti tretjemu kot delavec. Tožnik v skladu z navedenim meni, da je izkazana kakor krivdna tudi objektivna odgovornost tožene stranke in da mu je za utrpelo poškodbo pri delu dolžna tudi povrniti pravično odškodnino.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa odgovarja: V tem sporu je tožnik uveljavljal zahtevek za izplačilo odškodnine zoper toženo stranko kot delodajalca. Tožnik je bil v času nezgode zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 4. 5. 2006 do 20. 2. 2008 sklenjene s toženo stranko. Z dne 11. 12. 2006 je utrpel telesno poškodbo na gradbišču P.P.M., ko je kot napoteni delavec pri S. d.d. opravljal pomožna gradbena dela in mu je pri rezanju lesa z motorno žago le-ta med delovanjem začela goreti, pri tem pa se je poškodoval tretji prst leve roke in palec desne roke. Tožnik v posledici navedene nezgode zahteva odškodnino za telesne bolečine v višini 2.500,00 EUR, iz naslova strahu 1.500,00 EUR, skupaj 4.000,00 EUR.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu ZDR, ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji). Element splošne civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarnost dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitev dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

V konkretnem primeru je tožena stranka tožnika in še nekaj drugih delavcev v avgustu 2008 napotila na delo k drugemu delodajalcu na gradbišče P.P.M. od S. d.d., kjer jo vse do nesreče dne 11. 12. 2006 delal po navodilih S. d.d. ter uporabljal delovna sredstva (motorno žago) tega podjetja. Tožnik je uveljavljal objektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke, ker je delal z nevarno stvarjo, oziroma ker je opravljal nevarno dejavnost žaganja z motorno žago. Delo z motorno žago načeloma spada med nevarno delo in nevarnost izhaja že iz žage same, torej gre za nevarno stvar, vendar je pri tem za odločitev sodišča bistveno, da za škodo, ki nastane v zvezi z nevarno stvarjo oziroma z nevarno dejavnostjo (motorno žago), odgovarja imetnik. OZ v 150. členu določa, da pri škodi od nevarne stvari odgovarja njen imetnik, pri škodi od odpravljanja nevarne dejavnosti pa tisti, ki se z njo ukvarja (obratovalec). Imetnik stvari je torej tisti, ki nosi riziko povečane nevarnosti v zvezi z nevarno stvarjo, torej gre za osebo, ki stvar uporablja v svojo korist, ki mu stvar služi, ki z njo razpolaga, jo nadzoruje in vzdržuje zase. Motorna žaga, s katero se je tožnik poškodoval, je bila v lasti S. d.d., in ne tožene stranke. Ker za škodo od opravljanja nevarne dejavnosti z motorno žago lahko odgovarja le njen imetnik, to pa je S. d.d., je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožena stranka za povzročeno škodo objektivno ni odgovorna.

Glede krivdne odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi (A1) z žigom Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje za dela prevoza gradbenega materiala, in odgovorili, da bo tožniki opravljal tudi pomožna gradbena dela. Tožnik je pridobil potrdilo o preverjanju znanja iz varnosti in zdravju pri delu tako za poklic „voznik – avtomehanik“, kakor za delovno mesto „pomožna gradbena dela“, z veljavnostjo od 16 5. 2006 do 16. 2. 2008 (B1) in pri toženi stranki in tudi kasneje na delovišču S. d.d. opravljal pomožna gradbena dela. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da za tožnika ni poskrbela v smislu, da bi mu bilo v podjetju h kateremu je bil napoten na delo, odrejeno neko povsem drugo delo, za katerega tožnik ne bi bil usposobljen in glede katerega ne bi imel opravljenega izpita iz varnosti in zdravja pri delu. Pravilno je zaključilo, da je tožena stranka tožniku omogočila in poskrbela, da je opravil izpit iz varstva pri delu, ki se je nanašal na delovno mesto „pomožna gradbena dela“, da je bil tožnik seznanjen s pretečimi nevarnostnimi pri delu na gradbišču na tem delovnem mestu in s potrebni varnostnimi ukrepi, imel pa je tudi izkušnje s tesarskimi deli, kakor je sam izpovedal (list. št. 50). Ker je tožena stranka zadostila kriteriju dolžne skrbnosti, ki ga v primeru povzročitve škode iz malomarnosti določa 135. člen OZ v povezavi z 6. členom OZ, med ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo ni ugotovilo vzročne zveze, zato je zahtevek tožnika zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka kot delodajalec ni krivdno odgovorna za nesrečo pri delu, ki se je tožniku zgodila pri S. d.d.. Delodajalec je dolžan zagotoviti varno delovno okolje in varne delovne razmerje, delavec pa mora delo opravljati tako, da varuje svoje življenje in zdravje. Delodajalec mora upoštevati določbe 5. in 6. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in v ta namen mora izvajati ukrepe, potrebno za zagotovitev varnosti in zdravja delavcu, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcem ter z ustrezno organizacijo ter potrebni materialnimi sredstvi. Tožena stranka je tako pred začetkom dela pri S. d.d. (kateri je delavca odstopila) zagotovila, da je tožnik opravil izpit iz varstva pri delu za delovno mesto „pomožni gradbeni delavec“, torej za delo, ki ga je opravljal pri S. d.d., navedena dela pa je pred tem opravljal tudi pri toženi stranki. Tožnik je bil torej seznanjen s pretečimi nevarnostmi pri delu na gradbišču na delovnem mestu „pomožna gradbena dela“ in s potrebnimi varnostnimi ukrepi pred nastopom dela. Krivda je namreč podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Po določbi 6. člena OZ morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih pri izpolnjevanju svoje obveznosti ravnati s skrbnostjo, ki se v pravnem prometu zahteva pri ustrezni vrsti obligacijskih razmerij (skrbnost dobrega gospodarstvenika oziroma skrbnost dobrega gospodarja), medtem ko morajo pri izpolnjevanju obveznosti svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka). Tožena stranka je tem kriterijem zadostila in je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto „prevoz gradbenega materiala“, poškodoval pa se je na delovnem mestu, na katerega ni bil razporejen „pomožna gradbena dela“ in za katero ni sklenil pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je res sklenil pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del voznika gradbenega materiala (zaradi pridobitve delovnega dovoljenja), vendar se je istočasno s toženo stranko dogovoril tudi za opravljanje pomožnih gradbenih del. Pri toženi stranki jih je tudi dejansko opravljal in za ta dela opravil izpit ter pridobil potrdilo o praktičnem preverjanju znanja iz varnosti in zdravja pri delu. Tako so protispisne pritožbene navedbe, da tožnik ni bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal in je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati krivdne odgovornosti za poškodbo tožnika pri S. d.d..

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).