Jedro

Izpodbijani sklep je po svoji naravi le akt poslovanja, ki služi nadaljnjim postopkom v zvezi z javno-finančnimi predpisi. Na podlagi izpodbijanega sklepa je bil tožeči stranki izdan elektronski zahtevek za izplačilo sredstev. Z aktom poslovanja se ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava, temveč se je odločalo v okviru poslovanja tožene stranke, to je glede upravljanja s stvarnim premoženjem. Akt, izdan v postopkih upravljanja s stvarnim premoženjem, tudi ne pomeni oblastnega ravnanja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču dne 28. 8. 2018 vložila tožbo zoper uvodoma navedeni sklep tožene stranke, s katerim je le-ta pod 1. točko izreka odločila, da mora Javni zavod A.-sedaj tožeča stranka takoj po vročitvi tega sklepa nakazati prejeto kupnino za nepremičnine v B. v višini 110.777,00 EUR na podračun proračuna Republike Slovenije in pod 2. točko sklenila, da sklep začne veljati z dnem izdaje in zapade v plačilo na podlagi prejetega elektronskega zahtevka.

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je ob pregledu rebalansa finančnega načrta za leto 2017 ugotovila, da je tožeča stranka dne 15. 2. 2017 sklenila prodajno pogodbo za stanovanje s shrambo in parkirnim mestom v B. za navedene nepremičnine in zanje prejela kupnino v navedeni višini. Ker sklenitev pogodbe ni bila predvidena v finančnem načrtu, h kateremu je dal soglasje svet zavoda, je sklenitev pogodbe o pridobitvi ali odsvojitvi nepremične brez njene umestitve v finančni načrt in brez soglasja sveta zavoda v nasprotju z 12. členom Sklepa o ustanovitvi Javnega zavoda A. 80. člen Zakona o javnih financah (ZJF) pa določa, da je kupnina od prodaje premoženja in najemnina od oddaje stvarnega premoženja v najem prihodek proračuna države oziroma občine, ki je lastnik premoženja, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Prihodek iz naslova kupnin od prodaje premoženja države v upravljanju javnega zavoda je prihodek države in ga je zato treba nakazati v proračun tožene stranke.

3. Tožeča stranka v tožbi zoper izpodbijani sklep navaja, da ima izpodbijani sklep vse lastnosti upravnega akta in je torej posamični upravni akt. Pravica do pritožbe in pravica do sodnega varstva pa sta eni izmed osnovnih in temeljnih ustavnih pravic. Tožeča stranka je samostojna pravna oseba. Kot javni zavod je tudi javnopravna oseba, vendar so tudi javnopravne osebe nosilci pravic in obveznosti, vključno s človekovimi pravicami ter s tem legitimirani za vlaganje pravnih sredstev zoper odločitve, s katerimi se posega v njihov pravni položaj. Z izpodbijanim sklepom pa se nezakonito posega v materialni položaj tožeče stranke, s tem ko se zahteva nakazilo (plačilo v navedeni višini). Podaja tudi ugovor stvarne nepristojnosti tožene stranke, ker da ZJF v prvem odstavku 102. člena določa, da nadzor nad izvajanjem ZJF in predpisov, ki urejajo poslovanje s sredstvi državnega proračuna, opravlja ministrstvo pristojno za finance in zato Ministrstvo za kulturo ni zakonsko pristojno za nadzor nad izvajanjem zakona. Navaja tudi, da je bilo nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je tožeča stranka samostojna lastnica premoženja, ki je bilo predmet prodaje, ki je premoženje pridobila v okviru izvajanja svoje tržne dejavnosti. Tožeča stranka je bila ustanovljena s Sklepom o ustanovitvi Javnega zavoda A. in iz tega sklepa izhaja, da tožeča stranka v javnem prometu nastopa in posluje samostojno z vsemi pravicami in obveznostmi ter je v okviru opravljanja svojih dejavnosti s pobotom pridobila določeno nepremično premoženje in ga za izpolnitev svojih obveznosti prodala, torej ni razpolagala s premoženjem ustanovitelja, to je države. Kršena so bila tudi pravila postopka, saj iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi postopek vodila uradna oseba oziroma ni mogoče preveriti, ali ta oseba izpolnjuje pogoje za vodenje upravnega postopka. Poleg tega je 1. točka izpodbijanega sklepa neizvršljiva, ker ni določeno na kateri podračun proračuna RS naj se nakazilo izvede. V 2. točki izreka pa glede zakonske podlage za tak izrek v tem delu ni zapisane niti besede. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi oziroma podredno da tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt, ampak je akt poslovanja, sprejet v skladu z določbami ZJF in ZDU-1. Služi kot podlaga za nadaljnje postopanje ministrstva v skladu z javno-finančnimi predpisi. Izpodbijani akt tudi ni bil izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo dokončno odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, saj je tožena stranka tožeči stranki izstavila tudi elektronski zahtevek za vračilo, ki pa ga je tožeča stranka zavrnila. Če bi bil izpodbijani akt neposredno izvršljiv in bi bilo z njim enostransko oblastveno odločeno o obveznosti tožeče stranke, potem toženi stranki ne bi bilo treba izdati še zahtevka za vračilo, ampak bi enostavno predlagala davčnemu organu upravno izvršbo, česar pa ni storila. Izpodbijani sklep napreč predstavlja le podlago za izdajo zahtevka za vračilo sredstev. Sam zahtevek pa je bil tožeči stranki izstavljen elektronsko dne 20. 8. 2018 in je zapadel v plačilo dne 4. 9. 2018 ter je zahtevek vključeval vse elemente, ki so potrebni za izvršitev nakazila. Dalje navaja, da je tožeča stranka javni zavod, ki mora poslovati v skladu z veljavnimi predpisi in v skladu z ustanovitvenimi akti, pri čemer je pomembno nadzirati tudi uresničevanje 80. člena ZJF. Tožeča stranka ne more pridobivati nepremičnin v svojem imenu in za svoj račun ter postati njihov lastnik. Tudi ne more z nakupi iz prihodkov tržne dejavnosti ustvariti svoje lastnine, saj se vsi viri financiranja obravnavajo kot celota. Sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrže, saj izpodbijani akt ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu ter izpodbijani akt tudi nima narave posamičnega akta na podlagi 4. člena ZUS-1, niti tožeča stranka tega v tožbi ne zatrjuje oziroma podredno, da zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, tožeči stranki pa naloži tudi plačilo stroškov postopka.

5. Tožeča stranka je vložila tudi pripravljalno vlogo, v kateri vztraja pri svojih stališčih in argumentih.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijani akt kot posamičen akt na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Slednji v prvem odstavku določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba, izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje aktov (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi in sicer tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 80. člena ZJF. Le ta določa, da je kupnina od prodaje premoženja in najemnina od oddaje stvarnega premoženja v najem prihodek proračuna države oziroma občine, ki je lastnik premoženja, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Z izpodbijanim sklepom je bilo (zgolj) ugotovljeno, da mora tožeča stranka prejeto kupnino za nepremičnine v B. (v navedeni višini), nakazati na podračun proračuna Republike Slovenije in da sklep začne veljati z dnem izdaje ter zapade v plačilo na podlagi prejetega elektronskega zahtevka.

9. Sodišče se na podlagi navedenega strinja s toženo stranko v odgovoru na tožbo, da je izpodbijani sklep po svoji naravi le akt poslovanja, ki služi nadaljnjim postopkom v zvezi z javno-finančnimi predpisi. Na podlagi izpodbijanega sklepa je bil tožeči stranki izdan elektronski zahtevek za izplačilo sredstev. Ker je (bil) torej izpodbijani akt namenjen nadaljnjim postopkom v zvezi z javno-finančnimi predpisi, ne gre za akt iz 2. člena ZUS-1, ki se ga lahko izpodbija v upravnem sporu, temveč gre za akt poslovanja. Z aktom poslovanja pa se ni odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava, temveč se je odločalo v okviru poslovanja tožene stranke, to je glede upravljanja s stvarnim premoženjem. Akt, izdan v postopkih upravljanja s stvarnim premoženjem, tudi ne pomeni oblastnega ravnanja.

10. Glede na navedeno je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrglo.

11. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.