Jedro

Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni sodni praksi glede daril šteje, da jih mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali. Med takšne listinske dokaze ni mogoče šteti zapisa na naroku, ki je nastal zaradi nesporazuma med dediči in sodiščem.

Za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon pravil ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. M. M. in J. J. nosita svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. Sodišče je prekinilo zapuščinski postopek (1) in v izpodbijani 2. točki izreka napotilo dediča M. M. na pravdo zoper dediča J. J. in B. B. zaradi ugotovitve, da je J. J. od zapustnice prejel darila, ki se vštevajo v njegov dedni delež: - brezplačna uporaba poslovnih prostorov v izmeri 100 m2, ki so bili v solasti zapustnice do 1/2 na nepremičnini parcela št. 302/6 od 1. 4. 1993 do 17. 10. 2011, v skupni vrednosti 100.000,00 EUR in - brezplačna uporaba prostora v kleti na nepremičnini parc. št. 302/3 v solasti zapustnice do 1/2 od 1. 7. 1993 do 1. 4. 2014 v višini 9.000,00 EUR.

2. Odločitev sodišča v 2. točki izreka izpodbija dedič M. M. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da na pot pravde napoti J. J. zaradi ugotovitve, da od zapustnice ni prejel daril, ki so našteta v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da mora darilo zatrjevati in dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, ker je bilo to ugotovljeno kot nesporno dejstvo na naroku dne 28. 4. 2019. Pri nespornih ugotovitvah vztrajata oba dediča, M. M. in B. B., zato je manj verjetno zatrjevanje J. J., ki je svojo izjavo o priznavi nespornih dejstev naknadno preklical. 3. Dedič J. J. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dedič M. M. pritožbeno argumentacijo gradi na trditvi, da je bil prejem zatrjevanih daril med dediči ugotovljen kot nesporen, kar naj bi izhajalo iz zapisnika na naroku 28. 4. 2016, a prezre, da je J. J. za narok 9. 11. 2017 pooblastil odvetnika, ki je na naroku pojasnil, da njegova stranka nikoli ni soglašala z vsebino predzadnje in zadnje alineje nespornih ugotovitev in da spornih ugotovitev ne priznava. Pritožnika je na naroku zastopala odvetnica, ki preklicu izjave ni ugovarjala. Posledično je sodišče na naroku 19. 4. 2018 preverilo, katera dejstva so med strankami postopka sporna in zaključilo, da med sporna dejstva spadata obe domnevni darili, na katere se nanaša izpodbijana 2. točka izreka, kot tudi darila, ki jih je prejel pritožnik (3. in 4. točka izreka). Takšnemu zaključku sodišča na naroku 19. 4. 2018 odvetnica pritožnika ni ugovarjala.

6. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da se po ustaljeni sodni praksi glede daril šteje, da jih mora dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov, ko se dokazno breme prevali. Med takšne listinske dokaze ni mogoče šteti zapisa na naroku, ki je nastal zaradi nesporazuma med dediči in sodiščem.

7. Za presojo, katera pravica je manj verjetna, zakon pravil ne predpisuje. Pravica katere stranke je verjetnejša, mora sodišče presoditi glede na okoliščine konkretnega primera. Dejstvo je: da je pokojna mati sinovoma podarila 1/2 vseh nepremičnin, ki so bile v njeni lasti, drugo polovico pa je do svoje smrti zadržala v lasti, zaradi preskrbe sebe in svojega moža, da sta oba sinova podarjene nepremičnine uporabljala v večjem delu, kot je to ustrezalo velikosti njunih deležev in v njih vlagala, ker naj bi po smrti staršev postala lastnika nepremičnin do celote, da so vlaganja povečala vrednost tudi tistega dela nepremičnine, katerih solastnica je bila mati, da je dedič J. J. plačeval tudi vse tekoče stroške in davke za obe nepremičnini v celoti, ki niso bili majhni. Za odločitev v tej zadevi je pomembna pisna izjava tretjega dediča B. B. (očeta M. M. in J. J.) z dne 5. 3. 2018, v kateri je zapisal, da sta z ženo J. J. dala v brezplačno uporabo poslovni prostor, zato zahteva sina M. M. v zvezi z darili ni aktualna in pisna pogodba o brezplačnem najemu 1/2 kleti in 1/2 garaže v zameno za vlaganja in plačilo vseh stroškov, tudi davkov, ki jo je dedič J. J. sklenil s pokojno materjo. V luči vseh naštetih dejstev se pokaže trditev pritožnika, da je dedič J. J. materin del nepremičnine uporabljal brezplačno kot manj verjetna, odločitev sodišča, ki je na pot pravde napotila dediča M. M., pa pravilna.

8. Pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo dediča M. M. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijani 2. točki izreka sklepa sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 174. člena ZD.