Jedro

Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kakor je bilo inkriminirano v času, ko sta obsojenca storila očitani jima kaznivi dejanji, je naklepni delikt, ki ga je bilo mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus). Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.

Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenosti njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 je subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoče pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in, ki v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Združevani elementi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.

V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa je dolžan plačati sodno takso v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 57477/2017 z dne 17. 2. 2021 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z isto sodbo je bil obsojeni B. B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, v zvezi z 38. členom KZ-1. Sodišče je obsojencema izreklo pogojni obsodbi, v katerih je A. A. določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, obsojenemu B. B. pa kazen eno leto zapora. Kazni ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi (A. A. treh let in B. B. dveh let) ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Sodišče je odločilo, da sta obsojenca oškodovani družbi dolžna nerazdelno povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 68.413,00 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovanko napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 57477/2017 z dne 19. 1. 2022 pritožbe okrajnega državnega tožilca in zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti: ‒ zagovorniki obsojenega A. A., ki v obrazložitvi zahteve trdijo, da je obsojenec ravnal v dobri veri, da dela v korist družbe, da so bila dela po pogodbah opravljena, da sodišče ni ocenilo izpovedbe priče C. C. in da se je premoženje, kot posledica storitve kaznivega dejanja, povečalo le A. s. p., zaradi česar bi moralo sodišče premoženjsko korist odvzeti "le tam, kjer je pristala". Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne v ponovno odločanje; ‒ zagovornik obsojenega B. B., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v obravnavanem primeru nastopilo zastaranje kazenskega pregona, ker bi kaznivo dejanje moralo biti opredeljeno kot nadaljevano kaznivo dejanje, da iz očitka obsojencu ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti, da bi moralo biti opisano ravnanje opredeljeno kot kaznivo dejanje ponarejanja listin, ki je tudi že zastaralo, in da se sodišče ni opredelilo do obsojenčevega naklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti krivde oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovljen postopek pred sodišče prve stopnje, "obsojencu pa prizna stroške zastopanja v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti".

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagala njeno zavrnitev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenega A. A. je navedla, da se je sodišče opredelilo do izpovedb vseh prič, torej tudi do izpovedbe priče C. C., z drugimi trditvami v zahtevi pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega B. B. pa je navedla, da je sodišče prepričljivo obrazložilo, zakaj gre v obravnavanem primeru za eno in ne za nadaljevano kaznivo dejanje, da ima sodba ustrezne razloge glede subjektivnega elementa obsojencu očitanega kaznivega dejanja, da je neutemeljena trditev zahteve, da iz očitka obsojencu ne izhajajo vsi zakonski znaki očitanega mu kaznivega dejanja in da je tudi ta zahteva vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenca in njuni zagovorniki seznanjeni, vendar se o njem niso izjavili. Obsojeni B. B. je na Vrhovno sodišče dne 15. 12. 2022 posredoval vlogo, naslovljeno z „dopolnitev zahteve za varstvo zakonitosti, v kateri je na podlagi novejše sodne prakse Višjega sodišča v Mariboru utemeljeval, da gre v obravnavani zadevi za eno kaznivo dejanje, ki je že zastaralo.

B.

5. Zagovornik obsojenega B. B. v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da iz očitka obsojencu ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja pomoči pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Kršitev utemeljuje z navedbami, da iz očitka obsojenemu A. A. ni razvidno, da je kaznivo dejanje storil z namenom tretji osebi pridobiti veliko premoženjsko korist. Zaradi tega tudi obsojeni B. B. ni mogel storiti njemu očitanega kaznivega dejanja. Iz opisa kaznivega dejanja, ki je očitano A. A., je razviden kvečjemu eventualni naklep, ne pa obarvani naklep, ki se zahteva za očitano kaznivo dejanje. Trdi še, da se tudi obsojenemu B. B. v opisu kaznivega dejanja ne očita, da je imel naklep do pomoči in naklep do kaznivega dejanja, njegovo ravnanje pa bi bilo mogoče opredeliti zgolj kot kaznivo dejanje ponareditve oziroma uničenja poslovnih listin iz 235. člena KZ-1, katerega pregon je že zastaral. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je v izpodbijani sodbi podana tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodišče ni opredelilo, do oblike naklepa, s katerim naj bi obsojeni B. B. storil kaznivo dejanje.

6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenemu A. A. je, da je pri vodenju gospodarske dejavnosti, zato da bi drugemu pridobil premoženjsko korist, zlorabil svoj položaj glede razpolaganja s tujim premoženjem, z dejanjem pa je bila pridobljena velika premoženjska korist, ki jo je obsojenec hotel pridobiti drugemu, s tem, da je z B. B. sklenil tri lažne pogodbe in v obdobju od 7. 11. 2008 do 25. 11. 2010 večkrat odobril izplačila v korist samostojnega podjetnika A. s. p., čeprav je vedel, da avtoelektričarstvo ne bo opravilo nobenega dela in da so pogodbe lažne, oziroma služijo le kot podlaga za nakazilo denarnih sredstev v korist B. s. p. ter da D. D. dela dejansko ni opravil, s čimer mu je pridobil veliko premoženjsko korist v višini 68.413,00 EUR, pri tem pa mu je tudi hotel pridobiti premoženjsko korist v takšni višini.

7. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenemu B. B. pa je, da je naklepoma pomagal obsojenemu A. A. pri storitvi kaznivega dejanja zlorabe položaja pri gospodarski dejavnosti s tem, da je z njim sklenil tri pogodbe o vzdrževanju strojev in vozil, čeprav je vedel, da po njih ne bo opravljeno nobeno delo oziroma, da so pogodbe lažne in služijo le kot podlaga za nakazilo denarnih sredstev, poleg tega pa je računovodji tudi odredil izdajo večjega števila računov, čeprav je vedel, da storitve po teh računih niso bile opravljene. S svojim ravnanjem je obsojenemu A. A. omogočil, da je v korist A. s. p. odredil plačilo izstavljenih računov za neopravljene storitve, s čemer je samostojnemu podjetniku A. s. p. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 68.413,00 EUR.

8. Kaznivo dejanje po 240. členu KZ-1, kakor je bilo inkriminirano v času, ko sta obsojenca storila očitani jima kaznivi dejanji, je naklepni delikt, ki ga je bilo mogoče izvršiti le s tako imenovanim obarvanim naklepom (dolus coloratus).1 Za obstoj tega kaznivega dejanja je torej potreben specifičen storilčev subjektivni odnos do izvršitvenega ravnanja oziroma prepovedane posledice, ki ga mora v njegovi psihični sferi spremljati tudi poseben koristoljubni oziroma oškodovalni namen. Za obstoj pomoči kot kaznive akcesorne oblike udeležbe pri tem kaznivem dejanju, ni nujen obstoj neposrednega ali odločilnega prispevka pri izvršitvi kaznivega dejanja, temveč zadošča, da pomagač storilca pri tem kaznivem dejanju podpre tako, da mu s tem objektivno olajša njegovo izvršitev. Za kaznivost pomoči se zato ne zahteva pomagačeva celovita seznanjenost z izvršitvenimi ravnanji storilca, temveč zadošča, da je mogoče pomagačevo ravnanje oceniti kot takšno, ki je storilcu objektivno olajšalo izvršitev posameznega kaznivega dejanja. Pri tem se mora pomagač zavedati, da s svojim ravnanjem storilcu nudi pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja ter to tudi hoteti.2

9. V obravnavanem primeru je iz opisov kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju jasno razvidno, da je obsojeni A. A. vedel, da servisne storitve avtoelektričarstva ne bodo opravljene, da so sklenjene pogodbe lažne, da je odredil izplačila po izstavljenih računih, čeprav je vedel, da avtoelektričarstvo ni opravilo nobenega dela in da je takšno dejanje hotel storiti zato, da bi A. s. p. pridobil veliko premoženjsko korist v višini 68.413,00 EUR. Iz kazenskopravnega očitka obsojenemu B. B. prav tako jasno izhaja, da je obsojenemu A. A. naklepoma pomagal pri izvršitvi kaznivega dejanja, da je sklenil pogodbe o vzdrževanju strojev in vozil, čeprav je vedel, da dela ne bodo opravljena, da je izdal račune, čeprav je vedel, da storitve niso bile opravljene, vse to pa z namenom, da A. s. p. pridobi veliko premoženjsko korist v višini 68.413,00 EUR.

10. Iz takšnega opisa kaznivih dejanj je torej določno razviden namen obsojencev, ki ni bil v zagotovitvi servisiranja delovnih strojev in vozil gospodarske družbe C., d. d., Ptuj, temveč izključno v pridobitvi velike premoženjske koristi A. s. p. Ker so torej v opisu obsojencema očitanih kaznivih dejanj podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti oziroma pomoči k temu kaznivemu dejanju, je neutemeljena tudi trditev zahteve zagovornikov obsojenega B. B., da bi bilo obsojencu, upoštevaje opis kaznivega dejanja, mogoče očitati zgolj storitev kaznivega dejanja ponarejanja listin.

11. Krivdno obliko, s katero sta ravnala obsojenca, je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe podrobno obrazložilo.3 Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da je obsojeni A. A. dobro vedel, da so pogodbe o vzdrževanju strojev in vozil lažne, da avtoelektričarstvo na njihovi podlagi ne bo opravilo nobenega dela, prav tako pa je ob odreditvi izplačila računov vedel, da na vozilih in strojih niso bila opravljena nobena dela. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da se je zavedal protipravnosti svojega ravnanja, z njim pa je hotel A. s. p. pridobiti veliko premoženjsko korist. Dejanje je torej storil s krivdno obliko direktnega naklepa. V zvezi z naklepom obsojenega B. B. je sodišče presodilo, da je tudi on vedel, da so pogodbe o vzdrževanju strojev in vozil lažne oziroma so zgolj podlaga za nakazilo denarnih sredstev, prav tako pa je vedel, da storitve niso bile opravljene, pa je kljub temu odredil izdajo računov, pri čemer je en račun tudi sam podpisal. Sodišče je zaključilo, da se je tudi obsojeni B. B. zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti, s svojim ravnanjem pa je naklepoma pomagal obsojenemu A. A. z namenom, da A., s.p. pridobi veliko premoženjsko korist v višini 68.413,00 EUR, ki jo je tudi pridobilo.

12. Obširne trditve zahtev, s katerimi skušata vložnika prepričati, da obsojenca kaznivih dejanj nista storila (da je obsojeni B. B. le oportunistično privolil v sklenitev zanj ugodnega posla, da ni izkazan dogovor med obsojencema o sklepanju pogodb in izdaji računov, da ni nobenega dokaza, da je imel obsojeni B. B. namen podpisati fiktivne pogodbe in se pri tem zavedal, da storitve ne bodo opravljene, da ni mogoče z gotovostjo potrditi, da obsojeni B. B. ni opravil nobene storitve, da je bil z odločitvami o sklenitvi pogodb seznanjen nadzorni svet gospodarske družbe, da je obsojeni A. A. ravnal kot vesten in pošten gospodarstvenik, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je šlo za tako imenovane "pavšalne pogodbe", ki so bile nujne, ker je družba morala zagotavljati uporabnost gradbene mehanizacije na terenu, da je priča Konrad Lah v celoti razbremenila obsojenega A. A., da je imela gospodarska družba sklenjeno vsaj še eno popolnoma identično pogodbo), pomenijo v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP, izpodbijanje dejanskih zaključkov pravnomočne sodbe.

13. Zagovornik obsojenega B. B. uveljavlja kršitev kazenskega zakona tudi s trditvijo, da bi, upoštevaje kazenskopravni očitek obsojencu, lahko v obravnavani zadevi šlo zgolj za nadaljevano kaznivo dejanje. Kršitev utemeljuje z navedbami, da gre v obravnavanem primeru za tri enovita kazniva dejanja, ki so bila storjena v letih 2008, 2009 in 2010, ki bi morala biti vključena v konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja. Meni, da je bilo tako, upoštevaje opis v izreku sodbe, vsako leto storjeno kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ker obsojeni A. A. v nobenem letu drugemu ni pridobil velike premoženjske koristi. Po njegovem mnenju se obsojencema ne očita, da sta že od vsega začetka zasledovala cilj pridobitve velike premoženjske koristi, temveč sta vsako leto posebej podpisala pogodbo, na podlagi katere je obsojeni B. B. za vsako posamezno leto izdajal račune. Uveljavljano kršitev sklene z navedbo, da bi takšna opredelitev kaznivega dejanja v obravnavani zadevi pomenila nastop zastaranja kazenskega pregona. Vsako posamično ravnanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, vključeno v konstrukt nadaljevanega kaznivega dejanja, bi bilo namreč najkasneje v času odločanja pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi, že zastarano.

14. Iz utrjene prakse Vrhovnega sodišča4 je razvidno stališče, da mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi v primeru storitve več istih ali istovrstnih dejanj s strani istega storilca v določenem časovnem obdobju, izhajati iz ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. V takšnem primeru gre lahko za eno kaznivo dejanje, sestavljeno iz več dejanj, ki vsako zase nimajo samostojnosti, več (samostojnih) kaznivih dejanj, združenih v eno nadaljevano kaznivo dejanje, ali pa za več samostojnih kaznivih dejanj v realnem steku. Za opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje (in ne več kaznivih dejanj ali morda nadaljevano kaznivo dejanje) mora obstajati ne samo več povezovalnih okoliščin, ampak mora iz ravnanj storilca izhajati takšna homogenosti njegovega ravnanja, da bi delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja nasprotovala vsebini samega življenjskega dogodka, kot tudi smislu materialnih kazenskih določb. Uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja na podlagi določbe 54. člena KZ-1 je subsidiarne narave. V poštev pride v primeru storitve dveh ali več istih ali istovrstnih premoženjskih kaznivih dejanj, kadar ni mogoče pravna opredelitev, da gre za eno kaznivo dejanje, vendar pa kraj, način ali druge okoliščine dejanja pomenijo istovrstno kriminalno dejavnost in so storjena istočasno ali zaporedoma, iz koristoljubnosti ali oškodovalnih nagibov. Pri nadaljevanem kaznivem dejanju gre za vrednotenje skupnega neprava, ki se razteza na vsa dejanja, ki izhajajo iz enotnega naklepa in, ki v časovnem obdobju, določenem v izreku, predstavljajo isti historični dogodek. Ko sodišče ugotovi obstoj povezovalnih elementov in obdolženca obsodi za nadaljevano kaznivo dejanje, ga obsodi za eno kaznivo dejanje. Združevani elementi v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja morajo biti tako prepleteni in povezani, da pomenijo naravno celoto, sestavljeno iz sicer več posameznih kaznivih dejanj, kar vse predstavlja isti historični dogodek.5

15. V zvezi z zastaranjem kazenskega pregona pri nadaljevanem kaznivem dejanju je v teoriji in sodni praksi zavzeto stališče, da je treba zastaranje upoštevati pri vsakem dejanju (razen, če gre za nadaljevano kaznivo dejanje po tretjem odstavku 54. člena KZ-1) in da pregon za posamična storilčeva ravnanja, pri katerih je potekla doba za zastaranje, ni več dovoljen.

16. V obravnavanem primeru je sodišče6 podrobno pojasnilo, zakaj gre v obravnavanem primeru za eno kaznivo dejanje, ki zajema niz ponavljajočih se ravnanj obsojencev. Sodišče je ugotovilo, da sta obsojenca že od samega začetka ravnala z enotnim naklepom postopne pridobitve protipravne premoženjske koristi A. s. p., pri njeni postopni pridobitvi pa sta vselej ravnala po enakem vzorcu. Ker takšne koristi nista mogla doseči z enkratnim ravnanjem, sta jo dosegla s ponavljajočim sklepanjem letnih pogodb o vzdrževanju strojev in vozil ter ponavljajočim izdajanjem računov ter odrejanjem njihovih plačil. Na podlagi tega je sodišče sklepalo, da gre življenjsko gledano za enotno kriminalno dejavnosti, pri katerem je bilo postopno pridobivanje premoženjske koristi le način izvršitve kaznivega dejanja. Na podlagi navedenega je sodišče utemeljeno zaključilo, da dvajsetletni zastaralni rok, ki teče od zadnjega očitanega ravnanja, ki je bilo izvršeno 25. 11. 2010, še ni iztekel. 17. Vrhovno sodišče takšnim utemeljenim zaključkom sodišča prve in druge stopnje dodaja še, da upoštevaje pravnomočno ugotovitev sodišča, da sta obsojenca ves čas ravnala z enotnim naklepom A. s. p. pridobiti veliko premoženjsko korist, kaznivo dejanje ne bi zastaralo tudi v primeru, če bi bilo opredeljeno kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju. Glede na skupno višino protipravno pridobljene premoženjske koristi, katera je bila v naklepu obsojencev že od samega začetka izvrševanja kaznivega dejanja, korist pa je bila zaradi okoliščin konkretnega primera pridobljena zaporedoma, bi moralo sodišče kaznivo dejanje oziroma pomoč pri njegovi izvršitvi opredeliti v zvezi z določbo tretjega odstavka 54. člena KZ-1. Tudi v tem primeru bi bilo torej dejanje opredeljeno kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti oziroma pomoči pri njegovi storitvi po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1. To bi imelo za posledico, da tudi če bi bilo dejanje opredeljeno kot (eno) nadaljevano kaznivo dejanje, zastaranje kazenskega pregona v obravnavanem primeru ne bi nastopilo.

18. Neutemeljena je tudi trditev zahteve zagovornika obsojenega A. A., da se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo do izpovedbe priče C. C., s katero vložnik nakazuje na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe izpovedbo navedene priče povzelo ter presodilo, da je treba njeni izpovedbi v celoti slediti.7

19. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve zagovornika obsojenega A. A., da se je premoženje, kot posledica kaznivega dejanja, povečalo le A. s. p., zato bi bilo mogoče "eventualno premoženjsko korist odvzeti le tistemu, pri katerem je pristala". Vložnik zahteve pri tem prezre, da sodišče obsojenemu A. A. ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi, temveč je odločilo, da sta obsojena B. B. in A. A. dolžna oškodovani družbi C., d. d. - v stečaju, nerazdelno povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 68.413,00 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo.

C.

20. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenca z zahtevo za varstvo zakonitosti nista uspela, sta dolžna plačati sodni taksi, in sicer obsojeni A. A. v znesku 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa v znesku 800,00 EUR, ki ju je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojencev.

22. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Tako vse do uveljavitve novele KZ-1E. 2 Primerjaj Kozina, J. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), druga knjiga, Uradni list RS, d. o. o. in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 986 do 987 in 999. 3 35. in 36. točke ter 38. do 41. točka sodbe sodišča prve stopnje. 6. točka sodbe pritožbenega sodišča. 4 Primerjaj npr. sodbe v zadevah I Ips 47032/2010 z dne 10. 1. 2013, I Ips 54527/2016 z dne 3. 9. 2020 in I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021. 5 Podrobneje o tem Zobec, B. (2016): Nadaljevano kaznivo dejanje in načelo ne bis in idem, Pravna praksa št. 16 do 17, priloga, str. I do VI. 6 42. točka sodbe sodišča prve stopnje, 5. točka sodbe pritožbenega sodišča. 7 22. točka sodbe sodišča prve stopnje.