Jedro

V pristojnosti sodišča je presojanje, ali je delavec dejansko storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ali je bil zoper njega disciplinski postopek pri delodajalcu izveden zakonito in ali mu je bil za ugotovljene kršitve delovne obveznosti izrečen pravilen disciplinski ukrep. Če sodišče ugotovi, da delavec ni storil očitanih kršitev delovnih obveznosti, so pa v njegovem ravnanju vsebovani vsi elementi druge, lažje kršitve, mora to upoštevati pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka delavca, tako da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju splošnega akta, ki določa kršitve delovnih obveznosti delavcev pri delodajalcu, delavca spozna za odgovornega za lažjo kršitev delovne obveznosti in mu izreče predpisan milejši disciplinski ukrep. Sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o razveljavitvi oz. spremembi izpodbijanih sklepov disciplinskih organov tožene stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku za ugotovljene lažje kršitve delovne obveznosti izreklo javni opomin, je le deloma ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, zato bi moralo z sodbo odločiti tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da je pritožbo vložila le tožena stranka, pa ni dopustno zaradi navedene pomanjkljivosti izreka posegati v izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožniku za lažjo kršitev delovnih obveznosti po 1. odst. 52. čl. tč. 2 Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke - zamujanje na delo ali predčasno odhajanje z dela - izreklo disciplinski ukrep javni opomin, saj je ugotovilo, da je navedeno kršitev tožnik storil s tem, da je dne 22.3.2000 delo na delovišču Slivnica Ptujska predčasno zapustil, dne 23.2.2000 (pravilno 23.3.2000) pa zamudil na delo na istem delovišču. Poleg tega je tožnika v 2. tč. izpodbijane sodbe oprostilo hujših kršitev delovnih obveznosti iz 1. odst. 54. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke in sicer iz tč. 5, - neopravičena odklonitev dela v podaljšanem delovnem času, iz tč. 12 - prekinitev dela z namenom, da bi izsilil korist za sebe ali drugega, iz tč. 14 - da je storil tako dejanje ali opustitev, ki je oviralo ali onemogočilo pravilno delovanje podjetja, iz tč. 16 - da je povzročil zastoj v poslovanju podjetja in motil druge delave v delovnem procesu, iz tč. 20 - da je neopravičeno uporabil prevozno ali delovno sredstvo podjetja in iz tč. 46 - da je vzpodbujal nemir in slabo počutje ostalih delavcev, vzpodbujal slabe odnose med delavci v proizvodnji in vodstvenimi delavci in vzpodbujal dejanja, ki so povzročila slabe medčloveške odnose v podjetju. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati na delo, ga razporediti na delovno mesto, ki odgovarja njegovi strokovni izobrazbi, znanju in delovnim zmožnostim, mu plačati osebni dohodek za čas eventuelne brezposelnosti do ponovnega nastopa dela in mu povrniti pravdne stroške v znesku 159.444,00 SIT vse v 15 dneh in pod izvršbo. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. V pritožbi navaja, da je bila odgovornost tožnika kot skupinovodje večja od odgovornosti ostalih delavcev. Tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo, čeprav je tudi samo ugotovilo, da je tožnik kršil delovne obveznosti, pri čemer si je vzelo pravico, da odloči o pomembnosti izpolnitve delovne obveznosti za toženo stranko. Razen tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je bil za organizacijo prenočišča odgovoren tožnik, zato je bil odgovoren tudi za odhod z gradbišča zaradi neprimernega prenočišča. Tožena stranka v pritožbi tudi ugotavlja, da je tožnik nedvomno storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1., 2. in 3. tč. 53. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe in navaja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da tožnik ni storil hujših kršitev delovnih obveznosti, za katere je bil spoznan za odgovornega v disciplinskem postopku pri toženi stranki. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni storilo, da je dejansko stanje popolno ugotovilo in na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je razen zaslišanja prič S. in K., ki ju je predlagal tožnik, izvedlo vse dokaze, ki sta jih v cilju dokazovanja navedenih oz. zatrjevanih dejstev predlagali obe stranki do konca glavne obravnave, ugotovilo, da tožnik ni storil hujših kršitev delovnih obveznosti po 1. odst. 54. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke tč. 5 - neopravičena odklonitev dela v podaljšanem delovnem času, tč. 12 - prekinitev dela z namenom, da bi izsilil korist za sebe ali drugega, tč. 14 - da je storil tako dejanje ali opustitev, ki je oviralo ali onemogočilo pravilno delovanje podjetja, tč. 16 - da je povzročil zastoj v poslovanju podjetja in motil druge delavce v delovnem procesu, tč. 20 - neupravičeno uporabil prevozno delovno sredstvo podjetja in tč. 46 - vzpodbujal nemir in slabo počutje ostalih delavcev, vzpodbujal slabe odnose med delavci v proizvodnji in vodstvenimi delavci in vzpodbujal dejanja, ki so povzročila slabe medčloveške odnose v podjetju, da pa je tožnik storil lažjo kršitev delovne obveznosti s tem, da je dne 22.3.2000 predčasno odšel z dela, 23.2.2000 (pravilno 23.3.2000) pa predčasno zapustil delo, zaradi česar mu je izreklo disciplinski ukrep javni opomin. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ter pravnimi stališči in zaključki, ki izhajajo iz izpodbijane sodbe. Tako tudi po stališču pritožbenega sodišča iz dokaznega postopka, izvedenega pred prvostopenjskim sodiščem, ne izhaja, da bi tožnik storil katero od zgoraj omenjenih navedenih hujših kršitev delovnih obveznosti. Na podlagi izvedenih dokazov (še posebej na podlagi izpovedbe tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke in prič K. B., B. A., U. T. in Z. S.) ni mogoče zaključiti, da je tožnik neopravičeno odklonil delo v podaljšanem delovnem času, da je prekinil delo z namenom, da bi izsilil korist za sebe ali drugega, da je storil tako dejanje ali opustitev, ki je oviralo ali onemogočilo pravilno delovanje podjetja, da je povzročil zastoj v poslovanju podjetja in motil druge delavcev v delovnem procesu, da je neopravičeno uporabil prevozno ali delovno sredstvo podjetja oz. vzpodbujal nemir in slabo počutje ostalih delavcev, vzpodbujal slabe odnose med delavci v proizvodnji in vodstvenimi delavci in vzpodbujal dejanja, ki so povzročila slabe medčloveške odnose pri toženi stranki. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožnik storil lažjo kršitev delovne obveznosti po 2. tč. 1. odst. 52. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke s tem, da je 22.3.2000 predčasno zapustil delovišče, 23.3.2000 pa na delo na to delovišče zamudil, zaradi česar mu je utemeljeno izreklo disciplinski ukrep javni opomin. 2. odst. 50. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke (B 5) namreč določa, da je delavcu javni opomin mogoče izreči za lažje in hujše kršitve delovne obveznosti, določene s pravilnikom oz. kolektivno pogodbo. Ker je bil ob upoštevanju navedenega tožniku izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja za očitane kršitve delovnih obveznosti, ki jih ni storil, mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, zaradi česar mu za čas nezakonitega prenehanja pripadajo vse pravice iz delovnega razmerja, o čemer je sicer pravilno odločilo že prvostopenjsko sodišče. Z ozirom na to so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je bila odgovornost tožnika večja od odgovornosti ostalih delavcev. Stopnja odgovornosti tožnika v primerjavi z odgovornostjo ostalih delavcev bi bila upoštevna le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti. Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik teh kršitev ni storil, so pritožbene navedbe tožene stranke o tožnikovi stopnji odgovornosti za te kršitve brezpredmetne. Nadalje so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da si je sodišče prve stopnje samo vzelo pravico, da odloči o pomembnosti izpolnitve delovne obveznosti za toženo stranko. V pristojnosti sodišča je presojanje ali je delavec dejansko storil očitane hujše kršitve delovne obveznosti, ali je bil zoper njega disciplinski postopek pri delodajalcu izveden zakonito in ali mu je bil za ugotovljene kršitve delovne obveznosti izrečen pravilen disciplinski ukrep. V primeru, da sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotovi, da delavec ni storil očitanih kršitev delovnih obveznosti, so pa v njegovem ravnanju vsebovani vsi elementi druge, lažje kršitve delovne obveznosti, mora to upoštevati pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka delavca, tako da mu na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ob upoštevanju splošnega akta, ki določa kršitve delovnih obveznosti delavcev pri delodajalcu, delavca spozna za odgovornega ugotovljene lažje kršitve delovne obveznosti in mu izreče predpisan disciplinski ukrep. Nepomembna za ta individualni delovni spor je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je bil tožnik odgovoren za organizacijo prenočevanja delavcev tožene stranke, saj disciplinski postopek zoper tožnika ni potekal v zvezi z organizacijo prenočevanja delavcev tožene stranke. Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je tožnik storil hujšo kršitev delovne obveznosti po 1., 2. in 3. tč. 53. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih. V disciplinskem postopku pri toženi stranki je bil tožnik spoznan za odgovornega hujših kršitev delovnih obveznosti (za katere je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da jih ni storil) po 2., 12., 14., 16., 20. in 46. tč. 1. odst. 54. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih, ki spadajo med hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se fakultativno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja (ob obstoju kvalifikatornih okoliščin, navedenih v 3. odst. 54. čl. citiranega Pravilnika), medtem ko so v 53. čl. tega akta tožene stranke opredeljene tiste hujše kršitve delovne obveznosti, za katere se obligatorno izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. V spisu ni podatkov o tem, da bi tožena stranka zoper tožnika izvajala disciplinski postopek v zvezi z kršitvijo delovne obveznosti po 1., 2. in 3. tč. 53. čl. Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe ni odločilo o razveljavitvi oz. spremembi izpodbijanih sklepov disciplinskih organov tožene stranke. S tem, ko je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku za ugotovljene lažje kršitve delovne obveznosti izreklo javni opomin, je le deloma ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku, zato bi moralo z sodbo odločiti tudi o preostalem delu tožbenega zahtevka. Ob dejstvu, da je pritožbo vložila le tožena stranka, pa ni dopustno zaradi navedene pomanjkljivosti izreka posegati v izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča. Ker je bila pritožba tožene stranke neutemeljena in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno to pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Glede na to, da tožnikov odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitvi predmetne zadeve, tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.