Jedro

Obsojenka je z izpovedovanjem z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 14. 11. 2019 obsojeno A. A. spoznalo za krivo kaznivega dejanja krive izpovedbe po drugem odstavku 284. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let ter ji naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni po pravnomočnosti sodbe. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12. 5. 2020 pritožbo obsojenkinih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenki naložilo plačilo 200,00 EUR sodne takse pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbi sodišč prve in druge stopnje so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenkini zagovorniki, in sicer iz razloga kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in obsojenko oprosti obtožbe, podredno pa izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, da ni utemeljena. V odgovoru navaja, da vztrajanje zahteve o pomembnosti obsojenkinega obiska pri psihiatrinji H. H., ne more utemeljiti uveljavljane kršitve. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je obsojenka sposobna sodelovanja v postopku in izpovedovanja v dokazne namene, glede izpovedbe odvetnice C. C. pa, da je nerelevantna. Navedeno je preizkusilo sodišče druge stopnje, ki se je opredelilo do zatrjevane obsojenkine nevednosti glede upokojitve ter glede izpostavljenega vprašanja storitve očitanega kaznivega dejanja z zamolčanjem dejstev, tako načeloma kot z vidika izpovedne dolžnosti. Jasno je obrazložilo, da morajo stranke pred sodiščem govoriti resnico, kar izključuje možnost zamolčanja, izpolnjen pa je tudi zakonski znak opiranja sodbe na krivo izpovedbo. Svojo odločitev je oprlo tudi na izrek odločbe Delovnega in socialnega sodišča iz leta 2012 in ne le na obrazložitev odločbe v postopku obnove. Opredelilo se je glede obsojenkinega zaslišanja pred Delovnim in socialnim sodiščem in ne drži, da naj bi ugotovilo, da je bila obsojenka na naroku 27. 1. 2012 povprašana v zvezi z okoliščinami pomembnimi za ugotovitev trenutka prenehanja delovnega razmerja. Sodišče druge stopnje je še opozorilo, da v pritožbi navedena zdravstvena dokazila niso bila konkretizirana, izčrpno pa se je opredelilo tudi glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem F. F. Meni, da sta se obe sodišči izčrpno opredelili do izvedenskega mnenja, na katerem temelji obsodilna sodba, glede dokaznega pomena izvedenstva grafološke stroke pa zahteva nedopustno nasprotuje dejanski podlagi sodbe, kolikor ponavlja obsojenkin zagovor. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojenki in njenim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili. Odgovor poslan obsojenki na naslov njenega stalnega prebivališča, se je sodišču vrnil z oznako „ni dvignil“.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenkini zagovorniki v zahtevi uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, in sicer po vsebini kršitev iz 1. in 2. točke 372. člena ZKP. Zatrjujejo, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da lahko zaslišana stranka očitano kaznivo dejanje stori z zamolčanjem. Zamolčanje dejstev po 284. členu KZ-1 ne predstavlja zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, kar menijo, da še zlasti velja za obsojenko, ki se ji storitev kaznivega dejanja očita kot pravdni stranki, zato njeno ravnanje ni kaznivo dejanje. Izpostavljajo, da sodišče stranki niti ne pusti izpovedovati mimo trditvene podlage, delovno sodišče pa lahko z uporabo preiskovalnega načela dokaze izvaja po uradni dolžnosti. Če stranka nekaj ne trdi, tega tudi zamolčati ne more. Prav tako menijo, da od laičnih strank ni mogoče pričakovati, da bi vedele, katero dejstvo je sodišču pomembno in kaj je tisto, česar ne smejo zamolčati. Na vprašanje, kako se lahko stranki ali priči očita, da je nekaj zamolčala, če niti ni vedela, da bi to morala povedati, pa v sodni praksi še ni odgovorjeno. Zato je kriminaliziranje takšnih izjav za stranke nevarno, saj od njih zahteva, da vedo vse, kar je za odločanje v zadevi pomembno, iz tega razloga pa KZ-1 določa, da je kazniva izpovedba in ne zamolčanje. Navajajo, da je obsojenka zaslišana 27. 1. 2012 povedala vse po resnici, v zvezi s svojo upokojitvijo pa ni bila vprašana, niti o tem ni ničesar povedala, zato se sodba ni oprla na njeno izpovedbo.

7. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona zagovorniki po vsebini zatrjujejo še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in trdijo, da sodišče druge stopnje s pritožbo zatrjevane kršitve ni obrazložilo in se je zato ne da preizkusiti. Sodba, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, se nanaša na obnovo postopka, sodba, s katero je bila ugotovljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi I Pd 109/2010, pa ne govori o datumu prenehanja delovnega razmerja in se ni oprla na obsojenkino izpovedbo, saj je obsojenka ni podala. Menijo, da je opis kaznivega dejanja nekonkretiziran, saj ni jasno, katero sodišče naj bi svojo odločitev oprlo na obsojenkino izpovedbo. Dodajajo, da je zato kršeno načelo zakonitosti, obsojenkino ravnanje pa ne izpolnjuje vseh objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja.

8. Zahteva v tem delu ni utemeljena. Na podlagi drugega odstavka 284. člena KZ-1 se enako kot priča, izvedenec, cenilec, prevajalec ali tolmač, ki pred sodiščem, v postopku o prekršku, parlamentarne preiskave, za ugotavljanja kršitev delovnih obveznosti ali drugih kršitev delovne discipline, v drugem disciplinskem ali upravnem postopku po krivem izpove, izvedenec ali cenilec, ki da lažno pisno mnenje, ali prevajalec, ki da lažni pisni prevod (prvi odstavek 284. člena KZ-1), kaznuje stranka, ki je pri dokazovanju z zaslišanjem strank v pravdnem, nepravdnem, izvršilnem ali upravnem postopku po krivem izpovedala, in je sodišče ali drug pristojni organ na njeno izpovedbo oprlo svojo odločbo v tem postopku. Zavarovana dobrina tega kaznivega dejanja je integriteta sodnih postopkov ter s tem avtoriteta organa, ki vodi postopek, namen inkriminacije pa je izvedba postopka dokazovanja na način, ki v postopku kar najbolj omogoči ugotovitev resničnih pravno pomembnih dejstev za konkretni postopek ter pravilno in pravično odločitev. Stranka z izvršitvijo kaznivega dejanja sodišču onemogoči ugotovitev resničnega dejanskega stanja, ki je pogoj za uporabo pravilnega materialnega prava, pod dodatnim pogojem iz drugega odstavka tega člena, da je sodišče na njeno krivo izpovedbo oprlo svojo odločbo. Izvršitveno ravnanje krive izpovedbe zato ne more biti podano, če nekdo molči, nasprotno pa molčanje predstavlja krivo izpovedbo, če priča izpoveduje in pri tem nekatera dejstva zamolči ter tako dejstva prilagodi in dogodek prikaže neresnično.1 Med izpovedbo torej zamolči bistvene stvari, ki bi jih sicer morala povedati, se tega zaveda, njena izpovedba pa zato izpade v celoti vzeta kot neresničen prikaz dogodka, ki ga sicer pozna.2 Posledica njenega molka o določenih dejstvih je lahko, da določena dejstva v postopku ne bodo dokazana, kar ima enak učinek, kot da bi krivo pričala, da ta dejstva niso bila podana. Izvršitev kaznivega dejanja je mogoča z direktnim ali eventualnim naklepom.3

9. Sodišče v dokaznem postopku dejstva pomembna za odločitev ugotavlja tudi z zaslišanjem strank, na katerih je v pravdnem postopku že sicer trditveno in dokazno breme. Izpovedbe, ki jih stranke v postopku podajo kot zaslišane, predstavljajo dokaz o resničnosti zatrjevanih dejstev in so zato pomembne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ter za odločitev v sporu. Dejstva pomembna za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in odločitev sodišča, pa so lahko takšna, da so poznana samo zaslišani stranki, zato je pomembno, da jih stranka sodišču pove, saj sicer sodišče v zadevi ne more odločiti pravilno in pravično. K resničnemu navajanju dejstev pa stranko zavezuje tudi 9. člen Zakona o pravdnem postopku.4 V obravnavani zadevi je obsojenka zaslišana kot stranka pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani dne 27. 1. 2012 zamolčala, da je bila v času svojega zaslišanja invalidsko upokojena ter da je dne 13. 12. 2011 in dne 29. 12. 2011 že prejela dve akontaciji pokojnine. Povedala je, da je bila pri toženi stranki zaposlena od 15. 10. 2003 do prenehanja delovnega razmerja po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je ves čas po odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezaposlena, ter da je oddala preko 700 prijav za službo, med drugim tudi na računovodske servise, pa zaposlitve kljub temu ni dobila. Povedala je tudi, da ji pri preživljanju pomagajo sorodniki, od Zavoda RS za zaposlovanje ni prejela nobenih prejemkov in ni delala pogodbeno. Iz njene izpovedbe torej izhaja, da je ves čas po prenehanju delovnega razmerja brez zaposlitve in prejemkov, v svojo korist pa je zamolčala dejstvo, da je dejansko invalidsko upokojena in že prejema akontacijo pokojnine. S takšnim izpovedovanjem je z namenom zavesti sodišče, izkrivljala resnico o svojem statusu, česar se je glede na ugotovitve sodišča o njeni visoki izobrazbi in predhodni zaposlitvi na mestu vodje finančno računovodske službe, morala zavedati. Na njeno takšno izpovedbo pa je v delovnem sporu sodišče oprlo svojo odločbo, saj je obsojenka s tožbo v delovnem sporu za to isto obdobje zaradi statusa brezposelne osebe uveljavljala priznanje delovnega razmerja in nadomestilo neizplačanih plač. Sodišče ji je navedeno priznalo, saj mu je bilo znano le, da je obsojenka brez zaposlitve, katero tudi vztrajno išče. Zamolčano dejstvo je zato bilo pomembno za pravilno odločitev sodišča s sodbo I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012, ki je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja obsojenki delovno razmerje in nadomestila plač priznalo do 27. 1. 2012, namesto do 12. 9. 2011, kot so ji bila ta priznana z odločbo sodišča sprejeto v obnovljenem postopku in na podlagi dejstev, ki jih je obsojenka v prvem postopku zamolčala. Sodišče se je z resničnim dejanskim stanjem seznanilo šele, ko mu je nasprotna stranka sporočila dejstva, za katera je izvedela ob prijavi obsojenke v zavarovanje pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ).

10. Sodišče prve stopnje je v točki 19 obrazložitve sodbe ugotovilo, da je obsojenka očitano kaznivo dejanje nedvomno storila na opisan način, da ji je dokazana prištevnost v času storitve ter krivda za kaznivo dejanje, saj se je zavedala, da mora povedati tudi o priznani pravici do invalidske pokojnine in prejeti akontaciji pokojnine ter da bo na tako njeno izpovedbo sodišče oprlo svojo odločbo, ki bo zato drugačna v njeno korist, kot bi bila, če bi to povedala. Prav tako se je obsojenka kot vsak povprečen človek zavedala, da je njeno ravnanje kaznivo in prepovedano. Sodišče druge stopnje je pri odgovoru na pritožbene navedbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona in izostankom naklepa pri obsojenki ustrezno pritrdilo razlogom sodišča prve stopnje z obrazložitvijo, da je obsojenka kaznivo dejanje storila z direktnim naklepom ter da ni mogoče odreči razumnosti in prepričljivosti oceni, da se je kaznivosti krivega pričanja še toliko bolj zavedala obsojenka z visokimi intelektualnimi sposobnostmi. Kljub njeni takratni hudi bolezni in siceršnjemu psihofizičnemu stanju, pa se je za zamolčanje zavestno odločila (točki 11 in 19 obrazložitve sodbe). Glede storitve očitanega kaznivega dejanja tudi z izvršitveno obliko zamolčanja pomembnih dejstev, se je sodišče obširno in ustrezno opredelilo v točkah 5 do 7 obrazložitve sodbe ter navedlo, da mora stranka, ki privoli v zaslišanje, govoriti resnico v vsej razsežnosti in ne sme zamolčati pomembnega dejstva, saj takšen zavesten molk izkrivi sporočilno vrednost povedanega do te mere, da ima enak učinek, kot če bi zatrdila, da to pomembno dejstvo ne obstaja, a bi objektivno obstajalo in bi to tudi vedela.

11. Zagovorniki v zahtevi po vsebini uveljavljajo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z navedbami, da je obrazložitev sodišča druge stopnje sama s seboj v nasprotju, ko zatrjuje, da lahko tudi zaslišana stranka stori kaznivo dejanje z zamolčanjem dejstev ter hkrati, da mora stranka govoriti resnico v vsej svoji razsežnosti, če privoli v zaslišanje. Obsojenka je v pritožbi izpostavila, da kot laična stranka ni mogla vedeti, o čem vse mora povedati, zaslišanje na naroku 27. 1. 2012 pa je bilo usmerjeno izključno v odgovarjanje na vprašanja sodišča in pooblaščenke. Sodišče druge stopnje ni ponudilo logične razlage o tem, zakaj naj bi se obsojenka, ki je laik, zavedala, da mora pojasniti, da je upokojena, četudi bi to vedela. Prav tako bi moralo utemeljiti in presoditi, na podlagi česa se obsojenki lahko očita, da je bila dolžna vedeti, da gre za dejstvo, ključno za odločitev sodišča. Sodišči tega nista obrazložili in se zato sodbe ne da preizkusiti. Obsojenka je ves čas postopka trdila, da ni vedela, da je invalidsko upokojena, kar je potrdila tudi zaslišana C. C., sodišče druge stopnje pa se do tega ključnega dokaza ni opredelilo. C. C. je povedala, da je bila obsojenka odsotna in da je imela občutek, da sploh ne razume postopka, z obsojenko pa se nikoli nista pogovarjali, da je za njen postopek pomembno, če se zaposli ali upokoji.

12. Zagovorniki še zatrjujejo, da ne drži ugotovitev sodišča druge stopnje v točki 8 obrazložitve sodbe, da naj bi bila obsojenka na naroku 27. 1. 2012 povprašana v zvezi z okoliščinami, pomembnimi za ugotovitev trenutka prenehanja delovnega razmerja. Ob sklicevanju na drugi odstavek 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) navajajo, da je delovno sodišče obsojenko spraševalo o trajanju njene delovne dobe, zaposlitvenih možnosti in družinskem življenju kot okoliščinah pomembnih pri določanju denarnega nadomestila, ki se ne nanašajo na trenutek prenehanja delovnega razmerja. Delovno sodišče pa je kot datum prenehanja delovnega razmerja v skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 samo določilo 27. 1. 2012, na to odločitev pa obsojenka ni imela nobenega vpliva. Izpostavljajo, da sodišče druge stopnje ne ponudi zadostne razlage in utemeljitve o tem, zakaj bi se obsojenka morala zavedati, o čem vse mora povedati, četudi ni bila deležna pravnega pouka. Sodba se zato ne da preizkusiti. Trdijo, da je izvedenka Avguštin Avčin v svojem izvedenskem mnenju potrdila, da je bila obsojenka vznemirjena in tesnobna, kar je znižalo njeno sposobnost presoje in razumevanja, zato bi na njo vplivalo tudi to, da ni dobila pravnega pouka. Sodišče druge stopnje se do tega izvedenskega mnenja, v zvezi s vplivom odsotnosti pravnega pouka, ni opredelilo, čeprav je obsojenkino zdravstveno stanje vplivalo na njeno sposobnost razumevanja povedanega. Obsojenka je v spis je vložila dokazila, da je imela v preteklosti motnje spomina (poročilo z dne 18. 4. 2008), zaslišana je bila leta 2012, izvedenka pa jo je pregledala kar sedem let kasneje.

13. Glede utemeljenosti navedb v zvezi z zatrjevanim nasprotjem med dolžnostjo zaslišane stranke govoriti resnico in storitvijo kaznivega dejanja krive izpovedbe tudi z zamolčanjem pomembnih dejstev, je že odgovorjeno. V izpostavljeni točki 8 obrazložitve sodbe, pa je sodišče druge stopnje le povzelo pritožbene navedbe zagovornikov in v točki 10 obrazložitve sodbe navedlo, da se je tematika zaslišanja nanašala na zahtevek v zvezi s 118. členom takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih, torej na okoliščine pomembne za ugotovitev trenutka prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Obrazložilo je, da je molčanje lahko kriva izpovedba, kadar priča izpoveduje, pa med izpovedbo nekatera bistvena dejstva neupravičeno zamolči in se tega tudi zaveda ter s tem dejstva prilagodi in dogodek prikaže neresnično (točka 6 obrazložitve sodbe). V točki 15 obrazložitve sodbe je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, zakaj naj bi se obsojenka zavedala, da bi morala sodišču povedati o upokojitvi. Ugotovilo je, da je obsojenka prejela odločbo ZPIZ z dne 14. 10. 2011 o priznani pravici do invalidske pokojnine, kot tudi nakazili akontacije pokojnine dne 13. 12. 2011 in 29. 12. 2011, pa o tem ni povedala D. D., E. E. in svoji odvetnici C. C. Strinjalo se je z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da se je obsojenka na glavni obravnavi 27. 1. 2012 zavedala dejstva svoje upokojitve, kot tudi tega, da je v zvezi z uveljavljanjem nadomestil plač pomembno povedati za priznanje pravice do invalidske pokojnine in prejetje akontacije pokojnine, pa je to dejstvo zamolčala. Sodišče druge stopnje je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno presodilo, da posebno opozorilo s strani takratne obsojenkine odvetnice ni bilo potrebno, saj je obsojenka med zaslišanjem svoj status zavestno prikazovala kot status brezposelne osebe, čeprav to že nekaj mesecev ni bila več. V izreku odločbe I Pd 109/2010 z dne 27. 1. 2012 je sodišče kot dan prenehanja delovnega razmerja določilo 27. 1. 2012, kar je temeljilo ravno na obsojenkini izpovedbi, da je bila vse od odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez zaposlitve. Kolikor zagovorniki zatrjujejo drugače, želijo z zahtevo predstaviti le svoje videnje dejanskega stanja, ki je drugačno od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in mu je sodišče druge stopnje pritrdilo.

14. Glede obsojenkinega zavedanja, da mora govoriti resnico, čeprav pred svojo izpovedbo ni prejela ustreznih pravnih poukov, pa se sodišče druge stopnje v točki 13 obrazložitvi sodbe sklicuje na prepričljive razloge sodišča prve stopnje v točkah 6 in 18 obrazložitve sodbe. V točki 6 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je pravni pouk le opozorilne narave in ni ovira, da se sodna odločba ne bi smela opirati na izpovedbo stranke, ki ga ni dobila, prav tako pa pravni pouk ni določen kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. V točki 18 obrazložitve sodbe je povzelo ugotovitve sodne izvedenke Bojane Avguštin Avčin ter izpovedbo priče D. D., da je obsojenka kljub njenemu slabšemu psihofizičnemu stanju, nedvomno razumela pomen postopka in v kakšni vlogi je ter je vedela kam gre, zato je ugotovilo, da se je nedvomno zavedala, da je izpodbijala nezakonito odpoved delovnega razmerja in v okviru trditvene podlage uveljavljala izplačilo nadomestil plač. Odsotnost pravnega pouka o dolžnosti govoriti resnico in ničesar zamolčati, ki ni potreben za obstoj očitanega kaznivega dejanja, pa obsojenke ni razbremenila krivde. Sodna izvedenka je tudi ob odsotnosti pravnega pouka in ob povečani napetosti in vznemirjenosti obsojenke, pri njej ugotovila le nebistveno zmanjšano sposobnost razumevanja. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da se je bila obsojenka tudi brez pravnega pouka dolžna zavedati, da mora govoriti resnico in ne sme ničesar zamolčati, pa je kljub temu svoj status prikazovala kot status brezposelne osebe. Sodišče druge stopnje je še dodalo, da pravni pouk priči ni konstitutivne, temveč le opozorilne narave in predstavlja le psihični pritisk na zaslišano stranko, ki je že na podlagi 9. člena Zakona o pravdnem postopku dolžna govoriti resnico. Navedbe o obsojenkinih motnjah spomina pa je v obrazložitvi, zakaj se je obsojenka zavedala svojega ravnanja, presodilo le kot obsojenkin manever, s katerim se želi razbremeniti krivde. Navedbe zagovornikov v tem delu zahteve zato ob prepričljivi utemeljitvi sodišč prve in druge stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene.

15. Obsojenkini zagovorniki po vsebini isto kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zatrjujejo še z navedbami, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti v delu presoje dokazov v zvezi grafološkim mnenjem. Izpostavljajo, da je obsojenka zatrjevala, da ne ve, ali je prejela odločbo ZPIZ. Podpisov na vročilnicah ni izrecno zanikala, je pa jasno povedala, da pošte ni brala, saj se za to v tistem obdobju ni zanimala. Grafologinja v izvedenskem mnenju ni z gotovostjo ugotovila, da so podpisi na vročilnicah obsojenkini, zato obstoji za to le verjetnost oziroma dvom, kar ne zadošča, da bi sodišče lahko z gotovostjo trdilo, da so podpisi na vročilnicah obsojenkini ter da je bila seznanjena z odločbami in je podpisala poštne nakaznice. Izvedenka je podpise na poštnih nakaznicah preverjala po fotokopijah, enako pa je ugotovila tudi izvedenka, katere mnenje je v spis vložila obsojenka, in sicer, da ni mogoče ugotoviti, da bi šlo za obsojenkine podpise. Na vročilnicah so krajši podpisi, kar kaže na to, da se je podpisoval nekdo drug. Zaključek sodišča zato temelji na nedopustnih špekulacijah in domnevah, da je poštar obsojenki pošto vročil v dopoldanskih urah, ko naj bi bila obsojenka v jutranjem času sprejeta v bolnišnico, sodišče druge stopnje pa se ni opredelilo do obsojenkine prepričljive izpovedbe, da tega dne pošte ni prevzela.

16. Sodišče si zagotovi s postavitvijo izvedenca pomoč pri reševanju dejanskih vprašanj, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva treba dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Od izvedenca ni mogoče zahtevati pravne presoje dejstev ali ocene dokazov, saj je to naloga sodišča, zato izvedenec sodišču le pomaga pri ugotavljanju dejstev.5 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka nedvomno vedela za odločbo ZPIZ z dne 14. 10. 2011 o priznani pravici do pokojnine, kot za prejem akontacije pokojnine dne 13. 12. 2011 (točka 8 obrazložitve sodbe). Nadalje je v točki 9 obrazložitve sodbe presodilo, da njeno zanikanje podpisov na pokojninski nakaznici z dne 13. 12. 2011 in kasnejših ni v skladu z njenim zagovorom in z izpovedbami prič E. E. in D. D. ter z izvedenskim mnenjem sodne izvedenke Uršule Rožanski. Sodišče ni dvomilo o tem, da je pokojninske nakaznice podpisala obsojenka, glede česar je sodna izvedenka sicer navedla, da tega ne more ugotoviti. To pa je po presoji sodišča potrdilo tudi dejstvo, da sta tako E. E. kot D. D., ki ju je obsojenka omenjala, da sta ji pomagala pri dvigovanju pošte, zanikala, da bi podpisala karkoli za obsojenko, niti nista nič vedela o denarju od ZPIZ. Sodišče je presodilo, da je tudi vročilnico z dne 21. 10. 2011 nedvomno podpisala obsojenka, pri čemer je sodna izvedenka Uršula Rožanski navedla, da je možno, da gre za obsojenkin podpis (točke 10 in 13 obrazložitve sodbe). Opredelilo pa se je tudi do izvedenskega mnenja, ki ga je v spis vložila obsojenka ter navedlo, da to prav tako ne izključuje, da je vročilnice podpisala obsojenka (točka 14 obrazložitve sodbe). Sodišče druge stopnje je v točki 29 obrazložitve sodbe pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da je obsojenka 13. 12. 2011 prejela izredno nakazilo akontacije pokojnine, ter pojasnilo, da se je obsojenka domov vrnila že dan prej in bila v bolnici sprejeta 13. 12. 2011 okoli 10.30 ure, takrat pa je bila zjutraj, ko prihajajo pismonoše, še doma na naslovu stalnega prebivališča, kamor je prišlo tudi izredno nakazilo. Navedbe zagovornikov so zato neutemeljene.

17. Zagovorniki v zahtevi uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navedbami, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zaključkov sodišč prve in druge stopnje. Navajajo, da je sodišče druge stopnje zapisalo, da je bila obsojenka 17. 6. 2011 pregledana pri psihiatrinji H. H., pri tem pa je popolnoma spregledalo dokaze o tem, da se je pregleda udeležila zaradi pridobitve izvida medicine dela o tem, ali je sposobna za zaposlitev na ladji. Gre za pomembno okoliščino, da se obsojenka zaradi bolezni takrat ni zavedala, v kako slabem zdravstvenem stanju je in da za delo ni več sposobna. Postavljena ji je bila diagnoza organska duševna motnja, ki ji je preprečevala pravilno zaznavanje okolice, kljub temu pa je obupano iskala zaposlitev. O prijavah za službo je povedala zaslišana 27. 1. 2012, ko je odgovarjala na vprašanja sodišča in pooblaščenke. Tudi zaslišana priča B. B. je potrdila, da je obsojenka več mesecev po upokojitvi aktivno iskala zaposlitev. Obsojenkino védenje o tem, da je upokojena, pa je sodišče presodilo na podlagi dokazov, izvedenih mnogo let pozneje, zlasti pa na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke, ki ni mogla brez dvoma podati ocene o tem, česa se je obsojenka 27. 1. 2012 zavedala. Njena sposobnost razumevanja je bila nižja, kar priznava tudi sodišče druge stopnje, zato od nje v takšnem čustvenem in zdravstvenem stanju ni mogoče pričakovati, da bi se morala zavedati o čem vse mora povedati delovnemu sodišču. Pričat je prišla v spremstvu prijateljice, s strani odvetnice nasprotne stranke pa je bila pred zaslišanjem obtožena, da si je dojko dala odrezati samo za potrebe delovnega postopka. Sodišču druge stopnje zagovorniki zatrjevano kršitev očitajo še v zvezi z izjavo obsojenkine sestre podano na naroku 27. 3. 2015, iz katere izhaja, da je bila obsojenka po operaciji dva meseca pri njej doma, ker zase psihično in fizično ni bila sposobna skrbeti. Menijo, da razlogi sodbe zato ne temeljijo na izvedenih dokazih ter ne predstavljajo skrbne presoje dokazov. Arbitraren in nasprotujoč izvedenim dokazom je tudi zaključek sodišča druge stopnje, da gre pri zagovoru obsojenke, da ni vedela, da je upokojena, za njen manever, z namenom razbremenitve krivde, ter navedba v točki 17 obrazložitve sodbe, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi se obsojenka ali njena tedanja odvetnica sklicevali na njeno slabo zdravstveno stanje, saj iz zapisnika glavne obravnave z dne 27. 1. 2012 izhaja, da je obsojenkina pooblaščenka v spis vložila izvida Konzilija Onkološkega inštituta KC v Ljubljani z dne 4. 1. 2012 in 17. 1. 2012. Ta izkazujeta obsojenkino zdravstveno stanje po operaciji kalcinoma dojke, kar pomeni, da se obsojenka je sklicevala na slabo zdravstveno stanje. Dodajajo, da je pričanje za laike stresno že samo po sebi. Priče pozabijo kaj omeniti, se ne spomnijo več podrobnosti, kar je še posebej veljalo za obsojenko, kot je potrdila tudi izvedenka Avguštin Avčin.

18. V tem delu zahteve želijo obsojenkini zagovorniki z navedbami, da izvedeni dokazi ne potrjujejo zaključkov sodišč prve in druge stopnje ter da je sodišče popolnoma spregledalo dokaze, ki jih je predložila obsojenka, ponovno predstaviti svoje videnje dejanskega stanja. S tem, ko menijo, da razlogi sodbe ne temeljijo na izvedenih dokazih in zato ne predstavljajo skrbne presoje dokazov, zaključki in navedbe sodišča druge stopnje pa nasprotujejo izvedenim dokazom, le pod videzom zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka dejansko uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopusten razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP).

19. Zagovorniki v zahtevi zatrjujejo še kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F. F. Trdijo, da bi priča pojasnila, da se obsojenka leta 2012 ni zavedala »svojega stanja«. O tem so povedale priče C. C., G. G. in E. E., predlagana priča pa bi nedvomno podala jasne ugotovitve, ki izhajajo že iz njenega pisnega mnenja. Sodišče je sledilo le navedbam in mnenju sodne izvedenke in ni pojasnilo, zakaj je mnenje F. F., ki je prav tako sodni izvedenec, nepravilno oziroma zakaj se ga ne da upoštevati. Izvedenec je poudaril, da se obsojenka v kritičnem obdobju ni zavedala v kakšnem stanju je, sodišče druge stopnje pa je ugotovilo, da je izvedenka njegovo mnenje izpodbila, ne da bi pojasnilo, s čim naj bi to storila. Sodišči nista pojasnili, zakaj je pravilnejše mnenje s strani sodišča angažirane sodne izvedenke, zato je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj se sodb sodišč prve in druge stopnje ne da preizkusiti, kršena pa je tudi domneva nedolžnosti.

20. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da predlagano zaslišanje F. F. ni bilo potrebno, saj je bilo izvedenstvo psihiatrične stroke že odrejeno, postavljena sodna izvedenka Bojana Avguštin Avčin pa je o obsojenkinem psihičnem stanju po pregledani medicinski dokumentaciji podala izvedensko mnenje tudi glede obsojenkine sposobnosti razumevanja dogajanja in obvladovanja v tistem času, opredelila pa se je tudi do predloženega mnenja F. F. V svojem mnenju je navedla, da je obsojenka kljub slabšemu psihofizičnemu stanju razumela pomen postopka in v kakšni vlogi je tam, tega pa po presoji sodišča prve stopnje v ničemer ni izpodbilo s strani obrambe vloženo mnenje psihiatra F. F., da je bila obsojenkina sposobnost razumevanja in obvladovanja izrazito upadla, saj se to ne sklada z dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče. S strani obsojenke naročeno mnenje pa izpodbijajo tudi ostali relevantni dokazi. Sodišče je dodalo, da je postavljena izvedenka imela vpogled v celoten zdravstveni karton obsojenke ter tudi v celotno sodno dokumentacijo, česar F. F. ni imel, saj spisa ni pregledal. Iz njegovega mnenja pa ne izhaja, da bi sploh pregledal obsojenkino zdravstveno dokumentacijo (točke 15 in 17 obrazložitve sodbe). Zato ni imelo razlogov, da sodni izvedenki ne bi verjelo. Sodišče druge stopnje je takšni opredelitvi sodišča prve stopnje do mnenja F. F. pritrdilo ter ocenilo, da je sodišče prve stopnje izvedbo predlaganega dokaza utemeljeno presodilo kot nepotrebno, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča obsojenkina pravica do obrambe ni bila kršena.

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenka z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, zato je dolžna plačati sodno takso v višini 250,00 EUR po tarifnih številkah 7111 in 71113 v zvezi z 7152 Taksne tarife ter v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenkinega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

23. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Gregor Dugar in Barbara Zobec v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana 2019, strani 292 do 295. 2 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, sodno prakso in literaturo, posebni del, Poslovna založba MB, Maribor 2017, stran 641. 3 Gregor Dugar in Barbara Zobec v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 3. knjiga, Ljubljana 2019, stran 298 in 299. 4 Na podlagi 9. člena Zakona o pravdnem postopku morajo stranke, njihovi zakoniti zastopniki in pooblaščenci pred sodiščem govoriti resnico in pošteno uporabljati pravice, ki jih imajo po tem zakonu. 5 Tako tudi sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 84/2007 z dne 17. 5. 2007, I Ips 238/2010 z dne 26. 5. 2011 in druge.