Jedro

Za odločanje o začasnih odredbah zadošča verjetnost, vendar pa dokazni standard ni neka absolutna, vnaprej določena kategorija, ki bi lahko veljala za vse primere in vse mogoče življenjske situacije. Ravno različnost konkretnih primerov terja uporabo tega standarda prilagojeno konkretni situaciji. Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (preprečitev izigravanja upnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe tudi zato, ker se o začasni odredbi odloča praviloma v začetni fazi postopka na podlagi omejenega procesnega gradiva in hitro.

Čas trajanja začasne odredbe mora biti določen tako, da odredba, ki predstavlja za terjatev primerno sredstvo zavarovanja, traja toliko časa, da upnik to sredstvo zavarovanja tudi lahko uspešno izkoristi. V nasprotnem primeru začasna odredba ne bi mogla doseči svojega namena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 62.294,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2006 do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), storjene pred sodiščem druge stopnje. Ne strinja se, da v tožbi navedeni razlogi ne zadoščajo za uspeh s predlogom za začasno odredbo. Tožnik je v letu 2004 že eno leto in pol neuspešno vodil izvršilni postopek zoper dolžnika, ki sta z darilnimi pogodbami odtujila premično in nepremično premoženje svojima otrokoma. Nemožnost izterjave in neodplačni prenos lastninske pravice na otroke dokazujeta obstoj terjatve tožnika na izpodbijanje pravnih dejanj po 255. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Prenos lastništva je bil opravljen po izdaji sodbe sodišča prve stopnje in pred njeno pravnomočnostjo. Otroka sta se udeleževala izvršilnega postopka in sta vlagala pravna sredstva (ugovor tretjega), vedela sta za nemožnost poplačila upnikov in premoženjsko stanje svojih staršev ter sta darilo sprejela v slabi veri. Bila sta sostorilca oškodovanja upnikov. Že s tem je izkazana dovolj velika nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Kdor je že pomagal skriti premoženje in oškodovati upnike, je realno nevaren, da bo s takimi dejanji nadaljeval. Ocena obstoja nevarnosti, kot jo razume višje sodišče, je birokratska, neživljenjska in postavljena na previsok nivo, ki ga ni mogoče doseči. Škoda, ki bi nastala tožencema, predstavlja nemožnost ustanovitve hipoteke in je bistveno manjša od škode, ki bi nastala tožniku zaradi nemožnosti vsaj delnega poplačila terjatve. V primerih, ko je premoženje, na katerem se uveljavlja zavarovanje, pridobljeno neodplačno, je treba upoštevati milejše kriterije. Dolžnik ne utrpi večje škode, če se mu prepove razpolaganje z v slabi veri prejetim darilom. Sprejeti mora riziko, da mu bo lahko to premoženje odvzeto zaradi poplačila upnikov, del tega rizika pa je tudi možnost, da mu bo v sodnem postopku onemogočeno razpolaganje z njim. Če se upošteva na eni strani pravico upnika in oškodovanca do poplačila terjatve ter na drugi strani slabovernega prejemnika darila, je očitno, da je škoda upnika bistveno večja. Nepošteni prejemnik darila utrpi s prepovedjo razpolaganja s protipravno pridobljeno koristjo le neznatno škodo. Sodišče je pri odločanju, ali bi tožnik izposloval izdajo začasne odredbe, napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določila 270. in 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter določila OZ, ki se nanašajo na izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika ter splošno načelo dobre vere in poštenja. Pritožbeno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker bi bil tudi v primeru izdane začasne odredbe rezultat isti: prva hipoteka je bila vpisana v zemljiško knjigo pred vložitvijo tožbe, začasna odredba pa bi prenehala veljati 30 dni po pravnomočnosti sodbe, torej 4 dni pred vknjižbo druge hipoteke. Tožnik poudarja, da prva hipoteka sploh ni bistvena, ker je terjatev hipotekarnega upnika že plačana in ne bi sodeloval pri poplačilu iz prodaje nepremičnine. Trditev, da začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti, je napačna. Rok trajanja začasne odredbe se mora določiti glede na vročitev pravnomočne odločbe, saj sicer lahko preneha prej, kot pa lahko upnik zaščiti svoje interese, veljavnost začasne odredbe pa se lahko tudi podaljša. Sicer pa bi morala tožena stranka ob izteku veljavnosti začasne odredbe z aktivnim ravnanjem doseči izbris vpisa začasne odredbe v zemljiški knjigi. Glede na tedaj papirnato obravnavanje zemljiškoknjižnih predlogov tega ne bi mogla doseči v kratkem času. Vsak potencialni upnik bi bil tako seznanjen s prepovedjo odtujitve in obremenitve, kar bi ga odvračalo od posojila in zavarovanja s hipoteko, tožena stranka pa bi se z odtujitvijo nepremičnine izpostavila kazenskemu pregonu zaradi kaznivega dejanja oškodovanja upnikov. Tožnik je zato prepričan, da bi z začasno odredbo dosegel, da se nepremičnina ne bi obremenila in bi se lahko iz nje vsaj delno poplačal. Višje sodišče je štelo drugo pripravljalno vlogo tožnika z dne 26. 9. 2012 za prepozno, spregledalo pa je, da mu je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo dalo rok za odgovor na navedbe tožene stranke. Zato se v tej vlogi navedena dejstva štejejo za pravočasna, pa tudi kasneje predloženi dokazi, s katerimi tožnik še ni razpolagal, jih je pa že predlagal. Ker je neupoštevanje navedb in dokazov vplivalo na odločitev sodišča, je podana kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Tožnik zahteva od tožene stranke odškodnino zaradi nevestnega dela svojega odvetnika, katerega odgovornost je bila zavarovana pri toženi stranki. Trdi, da mu je zaradi njegove opustitve, da obenem s paulijansko tožbo vloži tudi predlog za začasno odredbo prepovedi odsvojitve in obremenitve nepremičnin, nastala škoda v višini ocenjene vrednosti nepremičnin, iz katerih bi se sicer lahko poplačal, pa se ni mogel, ker je bila na njih vpisana hipoteka v zavarovanje terjatev drugih upnikov, kar je ob izpolnjenih pogojih iz 180. člena ZIZ povzročilo ustavitev izvršilnega postopka za izterjavo njegove terjatve.

7. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje zavrnitev tožnikovega zahtevka utemeljuje z dvema razlogoma: tožnik ni izkazal (1) pogojev za uspeh z opuščenim ravnanjem (predlogom za začasno odredbo) in (2) vzročne zveze med očitano odvetnikovo opustitvijo in zatrjevano škodo, saj začasna odredba, četudi bi bila izdana, glede na čas njene veljavnosti ne bi mogla preprečiti vpisa hipotek. Predpostavka odškodninske odgovornosti odvetnika je, da bi bil zahtevek mandanta utemeljen, kar pomeni, da mora sodišče hipotetično presoditi, kako bi se postopek s pretežno verjetnostjo končal, če bi bilo opuščeno dejanje opravljeno; v konkretnem primeru torej, ali bi sodišče, če bi bil predlog za začasno odredbo vložen, izdalo začasno odredbo. Glede vzročne zveze pa mora mandant dokazati, da bi opuščeno dejanje pripeljalo do drugačnega, zanj ugodnega rezultata, v konkretnem primeru torej, da bi, če bi bila začasna odredba izdana, bil poplačan.

8. Obstoj prve predpostavke (uspeh s predlogom za začasno odredbo) sta sodišči prve in druge stopnje presodili različno. Zatrjevano opuščeno dejanje je opustitev predlaganja začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (terjatve tožnika do otrok njegovega dolžnika, da dolžnikovo pravno dejanje - darilo - nima učinka proti tožniku). Za njeno izdajo predpisuje pogoje ZIZ v 272. členu. Ker za izdajo začasnih odredb zadoščajo verjetno izkazana dejstva, torej nižji dokazni standard, kot velja za meritorno odločitev, začasne odredbe predstavljajo izjemen ukrep, kar sicer narekuje restriktiven pristop k njegovi uporabi. Po drugi strani pa v primeru, ko se izkaže, da je ukrep nujen za zavarovanje terjatve, ravno ta nižji dokazni standard omogoča njegovo hitro izdajo in nadaljnje ukrepanje na njegovi podlagi (zato so npr. tudi pravna sredstva zoper začasno odredbo nesuspenzivnega značaja). Vsak konkreten primer zahteva presojo vseh okoliščin tega primera in tehtanje, ali je treba kljub še ne povsem ugotovljeni in izčiščeni dejanski in pravni podlagi spora, stranki vendarle že nuditi (začasno, a nujno) pravno varstvo (kot zavarovanje njene verjetne terjatve). Za odločanje o začasnih odredbah torej zadošča verjetnost, ta pa je podana takrat, ko je argumentov za nek sklep več kot tistih, ki kažejo nasprotno. Vendar pa dokazni standard ni neka absolutna, vnaprej določena kategorija, ki bi lahko veljala za vse primere in vse mogoče življenjske situacije. Ravno različnost konkretnih primerov terja uporabo tega standarda prilagojeno konkretni situaciji. Sodišče druge stopnje, ki je štelo trditveno podlago za preskopo in pavšalno in zato nezadostno za izdajo začasne odredbe, je spregledalo tako naravo postopka, v katerem bi moral odvetnik predlagati začasno odredbo, kot tudi dejstvo, da bi trditveno podlago zanjo predstavljale obenem tudi navedbe tožbe.

9. V konkretnem primeru opuščeno dejanje predstavlja vložitev predloga za začasno odredbo obenem s paulijansko tožbo. Tožniku je bila namreč s sodbo prisojena terjatev zoper dolžnika A. in B. B. v višini 12.336.755 SIT (sedaj 51.480,37 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2001 do plačila. Po izdaji sodbe in pred njeno pravnomočnostjo sta dolžnika z darilno pogodbo premoženje podarila otrokoma C. in D. B. Izvršilni postopek, ki ga je tožnik sprožil zoper dolžnika po pravnomočni sodbi, je bil v letu 2012 zoper oba dolžnika ustavljen. Zoper obdarjenca je tožnik 6. 5. 2004 vložil paulijansko tožbo in z njo uspel, saj je bilo razsojeno, da darilna pogodba, s katero sta dolžnika prenesla na svoja otroka lastninske deleže na nepremičninah vl. št. 311 in 322 k. o. ..., nima pravnega učinka proti tožniku v delu, ki je potreben za poplačilo njegove terjatve 12.336.755 SIT. Zaradi vpisanih hipotek na podarjenih nepremičninah pa je bila izvršba na podlagi te pravnomočne sodbe po predlogu zastavnega upnika ustavljena, ker ugotovljena vrednost nepremičnine niti delno ni krila terjatve tožnika kot upnika, ki je izvršbo predlagal. 10. Institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj ima namen preprečevanje zmanjševanja premoženja dolžnika zaradi oškodovanja upnikov. Kot odstop od pravila o relativnosti obligacijskih razmerij, torej zaradi poseganja v tuje pravno razmerje (razmerje med dolžnikom in tretjim), institut sicer zahteva načeloma ozko razlago, a na drugi strani že sam predvideva milejše dokazne standarde v primeru razpolaganj med sorodniki in v primeru neodplačnih razpolaganj, za kar je kumulativno šlo v obravnavanem primeru, časovno neposredno potem, ko je bila tožniku zoper dolžnika prisojena terjatev. Prav ima revizija, da je ravno v primerih, ko gre za dogovorjena razpolaganja med sorodniki (morda celo fiktivna, ko dolžnik sicer odtujeno premoženje še naprej uživa), ki jih je težko razkriti in ko tretji (sorodnik) pri pravnem dejanju aktivno sodeluje (po ugotovitvah sodišča prve stopnje sta obdarjenca v izvršbi v zvezi s premičninami vlagala ugovore tretjega), treba dokazni standard prilagoditi konkretni situaciji. Trditveno podlago začasni odredbi, predlagani obenem z vložitvijo tožbe, pa bi predstavljale tudi navedbe tožbe, saj jih je vsaj v delu, ki se tičejo utemeljevanja obstoja terjatve, praktično nemogoče ločiti. Zahteva po natančni in še konkretnejši opredelitvi nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, od te, da je bilo razpolaganje (enkrat) že storjeno v slabi veri z namenom izigravanja upnikov in da je tudi v bodoče pričakovati nadaljnje izogibanje prodaji nepremičnin v izvršilnem postopku, pa v povzetih dejanskih okoliščinah pred upnika postavlja prehudo, če že ne nemogočo zahtevo za dosego uspeha s predlogom. Zato ima revizija prav, da glede na naravo spora te navedbe zadostujejo za zaključek o verjetnem izkazu nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (pogoj iz prve alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ). Narava spora, v kateri je odredba predlagana, in njegov namen (preprečitev izigravanja upnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe tudi zato, ker se o začasni odredbi odloča praviloma v začetni fazi postopka na podlagi omejenega procesnega gradiva in hitro. Ocena sodišča druge stopnje o (ne)utemeljenosti predloga za začasno odredbo je zato ob navedenih materialnopravnih izhodiščih napačna, saj zaradi previsoko zastavljenega dokaznega standarda vodi k napačni presoji vprašanja izpolnjenosti teh pogojev in tako napačni uporabi določila 272. člena ZPP.

11. Z drugo – za sodišče druge stopnje neizpolnjeno – predpostavko, tj. vzročno zvezo se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vidika časovne veljavnosti začasne odredbe. Za presojo utemeljenosti revizijskih navedb, nanašajočih se na neobstoj te predpostavke, so odločilna naslednja dejstva: - prva hipoteka za zavarovanje terjatve K., d. d., je bila vpisana z začetkom učinkovanja 23. 2. 2004, - tožnik je paulijansko tožbo vložil 6. 5. 2004, sodba v zadevi je postala pravnomočna 10. 10. 2006, tožnik pa jo je po odvetniku prejel 6. 11. 2006, - druga hipoteka za zavarovanje terjatve N. N. je bila vpisana z začetkom učinkovanja 14. 11. 2006. 12. Na podlagi takega zaporedja relevantnih procesnih dogodkov sodišče druge stopnje zaključi, da začasna odredba, ki bi bila izdana ob vložitvi tožbe, ne bi mogla preprečiti vpisa prve hipoteke, saj je začela učinkovati že pred tem, ker pa bi veljavnost začasne odredbe (v skladu s sodno prakso) pretekla en mesec po pravnomočnosti sodbe, tudi ne bi mogla preprečiti vpisa druge hipoteke, saj na dan začetka njenega učinkovanja, začasna odredba ne bi več veljala.

13. Zgolj z vidika presoje časovnih učinkov začetka učinkovanja vpisa hipoteke, izdaje začasne odredbe prepovedi odtujitve in obremenitve ter njene zaznambe v zemljiški knjigi ima sodišče druge stopnje glede prve hipoteke prav. Očitno pa se iz razlogov, ki se tičejo druge hipoteke in ki so mu narekovali enako odločitev v zadevi, ni ukvarjalo z nadaljnjo presojo zaključkov v sodbi sodišča prve stopnje, da je bil hipotekarni upnik K., d. d., že poplačan, zaradi česar so bili podani pogoji za prenehanje in izbris hipoteke (prvi odstavek in prva alinea drugega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika) in bi zato ta upnik v morebitnem izvršilnem postopku ne sodeloval. Pod predpostavko pravilnosti teh ugotovitev sodišča prve stopnje bi lahko tožnikovo poplačilo iz prodaje nepremičnin preprečila le druga hipoteka.

14. Druga hipoteka je bila v zemljiško knjigo vpisana s 14. 11. 2006, kar je po stališču sodišča druge stopnje vsaj štiri dni po prenehanju veljavnosti začasne odredbe, pri čemer kot skrajni rok veljavnosti začasne odredbe določi en mesec po pravnomočnosti sodbe. Takšna veljavnost začasne odredbe naj bi bila v skladu s sodno prakso. Po prvem odstavku 277. člena ZIZ sodišče v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, odloči, koliko časa naj odredba traja. Čas trajanja začasne odredbe določi v okvirih, ki jih postavi upnik v predlogu za začasno odredbo, torej je to, kot navaja tožeča stranka v reviziji, v prvi fazi na strani predlagatelja in v drugi na strani sodišča. Pritrditi je treba tožeči stranki tudi, da mora biti čas trajanja začasne odredbe določen tako, da odredba, ki predstavlja za terjatev primerno sredstvo zavarovanja, traja toliko časa, da upnik to sredstvo zavarovanja tudi lahko uspešno izkoristi. Povedano drugače, začasna odredba, ki bi na primer veljala samo do pravnomočnosti sodbe, ne bi mogla doseči svojega namena, saj bi dolžnik lahko takoj po pravnomočnosti (in še pred izvršljivostjo) sodbe zaradi prenehanja začasne odredbe realiziral prav tisto nevarnost, zaradi katere je bila začasna odredba izdana in ki naj bi jo preprečevala. Vrhovno sodišče zato kot logično sprejema argumentacijo tožeče stranke, ki jo ponuja v reviziji, da je treba veljavnost začasne odredbe določiti glede na prejem pravnomočne sodbe, pa tudi, da bi lahko upnik v primeru, če bi bila začasna odredba izdana, lahko še v času njene veljavnosti, predlagal njeno podaljšanje v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 277. člena ZIZ (po stališču sodišča druge stopnje naj bi namreč tožnikov odvetnik prejel pravnomočno sodbo še pred iztekom veljavnosti začasne odredbe).

15. Ne glede na čas trajanja začasne odredbe pa tožeča stranka pravilno poudarja tudi pomen publicitetnih učinkov vpisov. Tožnik bi namreč predlagal svoji terjatvi primerno sredstvo zavarovanja: začasna odredba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine se zaznamuje v zemljiški knjigi (98. člen Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK-1), ta zaznamba pa je ovira za dovolitev vpisov pridobitve pravic iz prvega odstavka 99. člena ZZK-1 proti lastniku, ki bi začeli učinkovati po trenutku, od katerega učinkuje zaznamba. Z zaznambo postane pravno dejstvo, ki se zaznamuje, vsakomur znano in se nihče ne more sklicevati, da mu ni bilo znano (prvi odstavek 6. člena ZZK-1). Če bi se naslednji upnik kljub vpisani zaznambi prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine odločil za zavarovanje svoje terjatve s hipoteko, bi tako privolil in kasneje trpel vse pravne posledice, ki bi s tem v zvezi nastale. Glede na časovno kratek interval od s strani sodišča druge stopnje predvidenega časa prenehanja začasne odredbe do vpisa druge hipoteke je sprejemljiv in logičen argument revizije, da začasna odredba v tem času ne bi bila izbrisana iz zemljiške knjige, upoštevajoč ne le v tistem času neelektronsko poslovanje zemljiške knjige, pač pa zlasti tudi postopek, ki poteka v dveh fazah: najprej sodišče, če poteče čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja (prvi odstavek 278. člena ZIZ), temu pa nato sledi dovolitev izbrisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve (tretji odstavek 100. člena ZZK-1). Višje sodišče se s tem in s pomenom publicitetnih učinkov vpisanih pravic na pravni promet z nepremičninami (tudi v obliki njihovega obremenjevanja) ni ukvarjalo in revizija upravičeno poudarja, da ima (resnični, pravi) upnik interes po pridobitvi hipoteke, ki bo njegovo terjatev tudi realno zavarovala. Zato upravičeno graja tudi v tem delu materialnopravno zmotno odločitev sodišča druge stopnje.

16. Vrhovno sodišče je torej reviziji tožeče stranke ugodilo in na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, saj se zaradi prikazanih materialnopravno napačnih izhodišč ni opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.