Jedro

Pošiljatelj, ki sicer glede na določbo 87. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu po izročitvi stvari prejemniku, ki stvar sprejme brez ugovora, ni legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz prevozne pogodbe, lahko vendarle uveljavlja odškodnino po pravilih za nepogodbeno škodo, če nevarnost za uničenje stvari ni prešla na prejemnika.

Izrek

1. Revizija zoper sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o pritožbi zoper vmesno sodbo, se zavrne kot neutemeljena. 2. Revizija zoper sodbo v delu, s katerim je bilo odločeno o pritožbi zoper delno sodbo, se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvo toženo stranko na plačilo zneska 5.000,00 SIT s pripadki. Z vmesno sodbo pa je določilo, da je druga tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki s prevozom stroja in da prva tožena stranka ni odgovorna za to škodo. Izrek o stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti tej sodbi sta se pritožili tožeča in druga tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo prve stopnje. Odločilo je, da druga tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Obe sodišči sta ugotovili, da je pri prevozu stroja, last tožeče stranke, na poti v Čakovec prišlo do poškodbe tega stroja. Obe sodišči sta sprejeli stališče, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodnine iz pogodbene odškodninske odgovornosti. Potem ko je prejemnik J. prevzel stroj in to potrdil na voznem listu, je postal pogodbena stranka v pogodbi o prevozu stvari in s tem aktivno legitimiran za odškodninske zahtevke. Tožeča stranka tudi ni pridobila aktivne legitimacije s cesijo, ker je odstopljena terjatev že pred tem zastarala. Druga tožena stranka pa je odškodninsko odgovorna na podlagi 154. in 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ker je njen voznik krivdno povzročil prometno nesrečo, v kateri je prišlo do škode na stroju.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi zahtevku tožeče stranke nasproti prvi toženi stranki na plačilo zneska 5.000,00 SIT s pripadki, nadalje da nasproti drugi toženi stranki zavrne zahtevek na ugotovitev odškodninske odgovornosti in ugodi temu zahtevku nasproti prvi toženi stranki, podrejeno pa, da razveljavi sodbo druge stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z vmesno sodbo uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker iz listin izhaja, da je bil prevoz opravljen na podlagi prevozne pogodbe in zato ne more biti podana nepogodbena odškodninska odgovornost. Voznik ni bil obsojen zaradi povzročitve škode na stroju, pač pa le zaradi škode na tovornjaku druge tožene stranke. Tožeči stranki je bila priznana aktivna legitimacija v nasprotju z listinami v spisu. Nepogodbena odškodninska odgovornost sploh ne pride v poštev, ker jo izključuje med strankami sklenjena prevozna pogodba. Glede na to bi bil aktivno legitimiran le prejemnik stroja J.. Uporaba pravil o nepogodbeni škodi je izključena tudi zato, ker je blago potovalo na nevarnost prejemnika. Za nepogodbeno škodo pa bi odgovarjala tudi prva tožena stranka solidarno z drugo toženo stranko. Prva tožena stranka je namreč organizirala prevoz in uredila vse potrebno v zvezi s tem. V zvezi z delno sodbo utemeljuje svoj pravni interes in se sklicuje na 209. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, po katerem mora prva tožena stranka tožeči kot oškodovancu odstopiti zavarovalnino, ki jo je pridobila v zvezi s škodnim dejanjem.

Revizija je bila vročena tožeči in prvi toženi stranki ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku). Prva tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državno tožilstvo se o njej ni izjavilo, tožeča stranka pa je v odgovoru podprla stališča izpodbijane sodbe in predlagala, da revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

Revizija je v delu, s katerim druga tožena stranka izpodbija odločitev o njeni odškodninski odgovornosti (vmesna sodba) neutemeljena, v delu, s katerim izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka nasproti prvi toženi stranki (delna sodba), pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur. l. SFRJ št. 4/77 do 27/90 v nadaljnjem ZPP 1977).

Druga tožena stranka vztraja pri stališču, da dejstvo, da je do škode prišlo med prevozom, opravljenim na podlagi prevozne pogodbe in voznega lista, izključuje odškodninsko odgovornost prevoznika po pravilih o nepogodbeni škodi. V zvezi s tem uveljavlja dva revizijska razloga. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v neupoštevanju listin, iz katerih izhaja obstoj pogodbe o prevozu stvari, in sodbe, po kateri je bil voznik tovornjaka spoznan za krivega zaradi povzročitve škode na tovornjaku, ne pa na tovoru. Ta revizijski razlog ni podan. Obe sodišči sta ugotovili, da je bila med tožečo in prvo toženo stranko sklenjena prevozna pogodba in da je druga tožena stranka svoj del prevoza opravila v skladu s to pogodbo, čeprav je druga tožena stranka v odgovoru na tožbo to zanikala. Iz tega razloga sta sodišči odrekli tožeči stranki aktivno legitimacijo za uveljavljanje odškodninske odgovornosti toženih strank na podlagi zakonskih določb, ki urejajo odgovornost prevoznika po pogodbi o prevozu stvari (653. do 680. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR in Zakon o prevoznih pogodbah v cestnem prometu). Delavec druge tožene stranke J. D. je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Novem mestu, enote v Novem mestu opr. št. K 349/88 z dne 28.2.1989 spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa, ker je dne 27.7.1987 s tovornim avtomobilom vozil preblizu desnega roba vozišča, zaradi česar je zapeljal s ceste in se prevrnil. Ugotovljeno je, da je pri tem nastala škoda na stroju, last tožeče stranke. Zato ni bistveno za odškodninsko odgovornost druge tožene stranke, ali je v opisu kaznivega dejanja tudi škoda na stroju. Kaznivo dejanje je namreč v ogrožanju javnega prometa, katerega element je nastanek večje škode. Ta je nastala na tovornjaku, s čimer je bil izpolnjen dejanski stan po 1. in 3. odstavku 251. člena Kazenskega zakona SR Slovenije. Za obstoj kaznivega dejanja je bil nastanek nadaljnje škode nepomemben, za odškodninsko odgovornost tožene stranke pa je pomembna vzročna zveza med ravnanjem delavca tožene stranke in nastankom škode na njenem stroju. Ta je ugotovljena in v tem ni nobenega nasprotja med listinami v spisu in tem, kar sodba navaja o vsebini teh listin (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP 1977).

Odškodninska odgovornost prevoznika po predpisih, ki urejajo pogodbo o prevozu stvari v cestnem prometu, je objektivna (92. člen in naslednji Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu in 671. člen ZOR). Za uveljavljanje take stroge odgovornosti so predpisane določene predpostavke in časovne omejitve. Če želi oškodovanec uveljavljati odškodninski zahtevek na tej pravni podlagi, mora upoštevati te določbe. Toda izven tega je v določenih okoliščinah mogoče uveljavljati tudi odškodnino po splošnih odškodninskih predpisih. To pride vselej v poštev, kadar je sporna odškodnina med subjekti, na katere se ne nanaša prevozna pogodba. Med subjekti, ki jih veže prevozna pogodba (pošiljatelj, prevoznik, prejemnik), pa pošiljatelj, ki sicer glede na določbo 87. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu po izročitvi stvari prejemniku, ki stvar sprejme brez ugovora, ni legitimiran za uveljavljanje zahtevkov iz prevozne pogodbe, lahko vendarle uveljavlja odškodnino po pravilih za nepogodbeno škodo, če nevarnost za uničenje stvari ni prešla na prejemnika. V obravnavanem primeru je tako. Prejemnik J. je bil zgolj najemnik stroja, ki ga je tožeča stranka dala prvi toženi stranki v prevoz. Zato nevarnost za uničenje stvari ni prešla nanj - ta nevarnost zadene lastnika stvari, to pa je tožeča stranka. Tožeča stranka po prevozni pogodbi nasproti prevozniku po izročitvi stvari prejemniku nima več nobenega upravičenja, nevarnost uničenja pa je bila pri njej. Zato je aktivno legitimirana za uveljavljanje odškodnine po pravilih za nepogodbeno škodo. Če ne bi bilo tako, ne bi bil nihče upravičen uveljavljati odškodnine za škodo zaradi uničenja ali poškodovanja stvari, predane na prevoz, kar pomeni, da prevoznik oziroma podprevoznik za takšno škodo sploh ne bi odškodninsko odgovarjal. To pa glede na temeljna načela ZOR (12., 13., 16. in 17. člen) in glede na izrečno določbo 2. odstavka 671. člena ZOR, ni mogoče. Odškodninska odgovornost tožene stranke temelji na 170. členu ZOR, v zvezi s tem, da je njen delavec glede na prej navedeno kazensko sodbo krivdno povzročil škodo, s čimer je izkazano, da v danih okoliščinah ni ravnal tako, kot je bilo treba. Ta razlog pa ne velja za prvo toženo stranko, ki bi bila odškodninsko odgovorna samo kot prevoznik na podlagi prevozne pogodbe, in na podlagi predpisov, ki urejajo razmerja iz te pogodbe. Za njeno nepogodbeno odškodninsko odgovornost ne zadostuje, da je organizirala prevoz, na kar se sklicuje revizija. V postopku bi morale biti dokazane okoliščine, ki so predpostavka njene nepogodbene odškodninske odgovornosti (154. člen in naslednji ZOR). Tega pa v izpodbijani sodbi ni, na novo pa v reviziji ni mogoče uveljavljati okoliščin, ki niso bile obravnavane v dosedanjem postopku (3. odstavek 385. člena ZPP 1977).

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlogi v zvezi z odločitvijo o podlagi tožbenega zahtevka niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977). Zato je revizijsko sodišče v tem obsegu revizijo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP 1977).

V procesnem razmerju med tožečo in prvo toženo stranko glede plačila 5.000,00 SIT, ki jih je tožena stranka prejela kot zavarovalnino na račun škode, ki jo je pretrpela tožeča stranka, druga tožena stranka ni udeležena. Gre za povsem samostojno pravno razmerje. Zato imata toženi stranki v tem postopku položaj navadnih sospornikov (200. člen ZPP 1977). Druga tožena stranka, ki torej s prvo toženo stranko ni v enotnem sosporništvu (201. člen ZPP 1977), bi si lahko zagotovila procesna upravičenja samo kot stranski intervenient (206. člen in naslednji ZPP 1977). Ker tega ni storila, ni upravičena vlagati pravna sredstva zoper odločitve sodišča, s katerimi je odločeno o zahtevkih tožeče stranke nasproti prvi toženi stranki. Zato v tem delu revizija druge tožene stranke ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP 1977).

O stroških revizijskega postopka revizijsko sodišče ni odločalo, ker jih tožeča stranka v revizijskem odgovoru ni uveljavljala.