Jedro

Kupec mora pogoje za predkupno pravico iz 23. člena ZKZ izpolnjevati tudi v trenutku sklenitve pravnega posla, čeprav je ta sklenjen pod odložnim pogojem, torej mora pogoje izpolnjevati v trenutku, ko je pogodba sklenjena in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33008-144/2014/5 z dne 11. 2. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti stroške upravnega spora v višini 690,40 EUR, po poteku paricijskega roka z zakonskimi zamudnini obrestmi, do plačila.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je z izpodbijano odločbo ugodilo pritožbi A.A. in B.B. in odločbo Upravne enote Slovenj Gradec, št. 330-95/2014-14 z dne 18. 6. 2014, spremenilo tako, da ni odobrilo pravnega posla prodaje kmetijskega zemljišča s parc. št. 120/0 k.o. ..., med prodajalcem C.C. in kupcem Č.Č. in odločilo, da se odobri pravni posel prodaje tega zemljišča med prodajalcem C.C. in kupcema A.A. in B.B. 2. Odločitev je temeljila na ugotovitvi, da sta obe stranki, A.A. in B.B. ter Č.Č., predkupna upravičenca po prvem odstavku 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), kot kmeta, katerih zemljišče meji na zemljišče, ki je naprodaj. Tožena stranka je ugotovila tudi, da prvostopenjski organ ni pravilno uporabil določbe drugega odstavka 23. člena ZKZ. Č.Č. je namreč pridobil status kmeta na podlagi 4. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, z izdajo ugotovitvene odločbe, kar ne pomeni, da izpolnjuje pogoje iz 1. in 2. alineje drugega odstavka 23. člena ZKZ. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 5. 2014 izhaja, da Č.Č. iz kmetijske dejavnosti ne pridobiva sredstev, ki bi mu predstavljala poglavitni vir za preživetje, hkrati pa tudi ne obdeluje zemljišč, ker ni prisoten na kmetiji. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je treba A.A. in B.B. priznati predkupno pravico z višjim redom, kar pomeni, da sta upravičena do sklenitve pravnega posla.

3. Tožnik vlaga tožbo zaradi kršitve postopkovnih pravil, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugotovi, da je prednostni upravičenec za nakup kmetijskega zemljišča. Predlaga tudi povračilo stroškov postopka. Odločitev tožene stranke, da konkurenti po 1. točki drugega odstavka 23. člena ZKZ niso izenačeni, je napačna. Po tretjem odstavku 23. člena ZKZ je treba ugotoviti, ali sredstva pridobljena iz kmetijske dejavnosti pomenijo osebi glavni vir za preživljanje. Sklicuje se na sodbo I U 184/2014 z dne 6. 5. 2014 in pojasnjuje, da je prevzel kmetijo po stricu, ki mu je ves čas, tako v času študija, kot potem pomagal, ta dejavnost pa mu je bila tako v preteklosti, kot tudi v bodoče, glavni finančni vir za preživetje. Kmetijska dejavnosti mu je tako v trenutku sprejema ponudbe pomenila glavno in edino dejavnost. 4. Sklicuje se na sodbo Upravnega sodišča, II U 512/2013 z dne 3. 9. 2014 in navaja, da kmetijo v času odsotnosti obdeluje sam in s pomočjo ožjih sorodnikov oziroma družinskih članov, status kmeta pa je dejansko imel že od 18. leta dalje. Po določbi 1. alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ je bil družinski član pokojnega strica D.D., ki mu je pomagal kmetovati. Kmetovanje je bilo njegova glavna dejavnost in je bil zanj ustrezno usposobljen. Tako je v enakem položaju s konkurentoma tudi po 2. točki 23. členu ZKZ.

5. Odgovor na tožbo sta sodišču posredovala A.A. in B.B. (v nadaljevanju stranka z interesom). Navajata, da je odločitev drugostopenjskega organa pravilna in predlagata, da sodišče ugotovi, da se tožba v delu, ki graja kršitve pravil postopka, zato ker ni obrazložena, zavrne. Ne strinja se s tožnikovo navedbo, da mu je opravljanje dejavnosti pomenilo glavni finančni vir za preživetje, saj tega prvostopenjski organ ni ugotavljal, niti tega tožnik ni navajal v postopku ugotavljanja statusa kmeta, niti tega ne potrjujejo druge okoliščine. Tožena stranka je pravilno upoštevala ugotovitve prvostopenjskega organa, povzete iz zapisnika ustne obravnave, ki jih je podal D.D. in ki potrjujejo, da se bo prevzemnik Č.Č. preživljal s kmetovanjem kot poglavitnim oziroma glavnim virom dohodka. To izhaja tudi iz odločbe UE Slovenj Gradec št. 330-51/2014-5 z dne 11. 3. 2014, s katero je bilo za tožnika ugotovljeno, da se po določbi četrte alinee 24. člena ZKZ šteje med kmete. Tudi višina dohodkov, ki jo je pri izvajanju kmetijske dejavnosti dosegel tožnikov stric Č.Č. v letu 2013, ne utemeljuje trditve, da sta se tožnik in Č.Č. preživljala z dohodkom kmetije.

6. Tožnik v trenutku sprejema ponudbe ni bil kmet mejaš. Izjavo o sprejemu ponudbe je pri pristojni upravni enoti podal 6. 3. 2014, lastnik sosednjega zemljišča, parc. št. 121/0 k.o. ..., pa je postal 21. 3. 2014. Prav tako tožnik v trenutku sprejema ponudbe ni bil kmet. Status kmeta je bil tožniku priznan z odločbo UE Slovenj Gradec, št. 330-51/2014-5 z dne 11. 3. 2014, kar pomeni, da dne 6. 3. 2014, ko je sprejel ponudbo, ni izpolnjeval pogoja oziroma ni štel za kmeta (odločba VS RS X Ips 365/2010 z dne 9. 6. 2011).

7. Ker je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo, je tudi nezakonito zaključil, da vsi kupci izpolnjujejo pogoje določene v 23. členu ZKZ, kot upravičenci enakega vrstnega reda. Odločitev tožene stranke, ki je ugotovila, da si kupci ne konkurirajo kot predkupni upravičenci enakega vrstnega reda po 2. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ, je tako pravilna, saj je bila stranka z interesom edina, ki je na dan sprejema ponudbe izpolnjevala oba pogoja. Sodišču predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

8. Tožnik v odgovoru na navedbe stranke z interesom pojasnjuje, da so njene navedbe neutemeljene in da se je s kmetovanjem na stričevi kmetiji preživljal. Na procesne kršitve mora paziti sodišče po uradni dolžnosti in pojasnjuje, da bi mu moral drugostopenjski organ, ki je odpravil odločbo prve stopnje, dati možnost sodelovanja v postopku. Ker mu ta možnost ni bila dana, so mu bile kršene pravice iz 22. člena Ustave RS. Navaja, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, ker se ni upoštevala specifika primera, prav tako je odločitev v nasprotju z namenom urejanja tega inštituta v ZKZ. Tožena stranka ga je obravnavala, ne glede na to, da je v marcu dobil status kmeta, kot nekoga, ki se ne ukvarja s kmetovanjem, pri čemer nihče ni upošteval, da gre za prevzem stare kmetije, ki je zagotavljala preživljanje vsem družinskim članom, tudi njemu in stricu, ki ga je preživljal. Študij je končal ob delu na kmetiji in v tujini končuje doktorski študij, v času odsotnosti pa mu na kmetiji pomagata starša. Tako ima med kmeti, v konkurenci s stranko z interesom, v skladu z 23. členom ZKZ enak vrstni red, kar pomeni, da je prodajalec imel možnost kupca izbrati.

9. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sodišče že odločalo in sicer s sodbo II U 106/2015-15 z dne 2. 2. 2016, s katero je tožbo Č.Č. zavrnilo. Odločitev je oprlo na razlago prvega odstavka 23. člena ZKZ ter nesporno dejstvo, da je bila ponudba za prodajo zemljišča, parc. št. 120/0 k.o. ..., v skladu z določbo 20. člena ZKZ, objavljena na oglasni deski Upravne enote Slovenj Gradec in Državnem portalu RS e-uprava, v času od 24. 2. 2014 do 26. 3. 2014 in dejstvo, da so v zakonitem roku ponudbo sprejeli tako tožnik v tem upravnem sporu, Č.Č., kot A.A. in B.B. ter D.D., ki pa vloge za odobritev pravnega posla ni vložil (izjava o odstopu vloge za odobritev pravnega posla z dne 28. 4. 2014). Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka svojo odločitev, da tožnik izpolnjuje pogoje iz 23. člena ZKZ, torej da je uveljavljal predkupno pravico kot kmet mejaš, oprla na nepravilno razlago določb ZKZ. Sprejemnik ponudbe mora pogoje, na podlagi katerih uveljavlja svojo predkupno pravico, izpolnjevati že ob sprejemu ponudbe, tožnik pa je izjavo o sprejemu ponudbe podal 6. 3. 2014, torej pred 21. 3. 2014, ko je postal lastnik zemljišča, parc. št. 121/0 k.o. ..., kar pomeni, da v času sprejema ponudbe pogojev, na podlagi katerih je uveljavljal svojo predkupno pravico, ni izpolnjeval. 12. Vrhovno sodišče je v reviziji, s sklepom X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, sodbo sodišča opr. št. II U 106/2015-15 z dne 2. 2. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Pojasnilo je, da je sodišče svojo odločitev, kljub temu, da se je sklicevalo na t.i. prejemno teorijo, sprejelo glede na tožnikovo izjavo, kdaj je kot sprejemnik ponudbe izjavil, da ponudbo sprejema, iz obrazložitve sodbe pa ni razvidno, da bi sodišče ugotavljalo, kdaj je to izjavo prejela upravna enota, niti kdaj jo je prejel ponudnik, torej je sodišče odločitev oprlo na napačno razlago prvega odstavka 21. člena Obligacijskega zakonika.

13. Sodišče prve stopnje, ki ga zavezuje stališče Vrhovnega sodišča izraženo v sklepu X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017, v ponovnem odločanju ugotavlja, da pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavlja določba prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki določa vrstni red predkupnih upravičencev pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije. Na drugem mestu je med predkupnimi upravičenci uvrščen kmet katerega zemljišče, ki ga ima v lasti, meji na zemljišče, ki je naprodaj in na četrtem mestu uvrščen drug kmet. Med kmeti, ki so po prvem odstavku uvrščeni na isto mesto, pa se prednostna pravica do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec (razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe) (drugi odstavek).

14. V obravnavani zadevi je nesporen podatek, da je bila ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča, parc. št. 120/0 k.o. ..., v skladu z določbo 20. člena ZKZ, objavljena na oglasni deski Upravne enote Slovenj Gradec in Državnem portalu RS e-uprava, v času od 24. 2. 2014 do 26. 3. 2014 in podatek, da so ponudbo v zakonitem roku sprejeli Č.Č., A.A. in B.B. ter D.D. Tožena stranka je štela, da so vsi sprejemniki ponudbe predkupni upravičenci enakega vrstnega reda, kot kmetje, katerih nepremičnina meji na prodajano nepremičnino.

15. V zadevi je pomembna (sporna) ugotovitev, ali mora sprejemnik ponudbe izpolnjevati pogoje za priznanje predkupne pravice že v trenutku, ko da izjavo o sprejemu ponudbe, ali ko to izjavo prejmeta upravna enota oziroma ponudnik, ali morajo biti ti pogoji izpolnjeni do poteka roka za sprejem ponudbe.

16. V zadevi ni sporno, da je tožnik postal lastnih sosednjega zemljišča 21. 3. 2014, dne 4. 3. 2014 pa je pridobil status kmeta, zato je tožnik v času sprejema ponudbe, ob upoštevanju načelnega pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča z dne 6. 4. 2012, izpolnjeval pogoje za priznanje predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ. Ponudba dana na podlagi 20. člena ZKZ je namreč zavezujoča do predkupnih upravičencev iz 23. člena ZKZ in ker ZKZ določa rok za sprejem ponudbe, so predkupni upravičenci iz 23. člena ZKZ lahko le tiste osebe, ki pogoje za priznanje predkupne pravice izpolnjujejo v roku za sprejem ponudbe, torej v obravnavanem primeru v času od 24. 2. 2014 do 26. 3. 2014. 17. V nadaljevanju pa sodišče ugotavlja, da mora kupec pogoje za predkupno pravico iz 23. člena ZKZ izpolnjevati tudi v trenutku sklenitve pravnega posla, čeprav je ta sklenjen pod odložnim pogojem, torej mora pogoje izpolnjevati v trenutku, ko je pogodba sklenjena in najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ.

18. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je Upravna enota Slovenj Gradec pristojni organ obvestila o poteku ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča oziroma gozda z dopisom z dne 31. 3. 2014, iz katerega izhaja čas objave ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča parc. št. 120/0 k.o. ... in podatek, da so v zakonitem roku ponudbo sprejeli D.D., A.A. in B.B. in Č.Č. Ne iz navedenega obvestila, ne iz zapisnika Upravne enote Slovenj Gradec z dne 30. 5. 2014 pa ne izhaja podatek, kdaj so to ponudbo sprejeli posamezni sprejemniki ponudbe. Datum vložitve tožnikovega sprejema ponudbe, 6. 3. 2014, izhaja iz tožnikovega odgovora na pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega organa, ta datum pa kot datum sprejema ponudbe navajata tudi stranki z interesom v tem upravnem sporu v svojem odgovoru na tožbo (listovna številka 13 sodnega spisa), ki je bil tožniku poslan v odgovor, zato je sodišče kot nesporno štelo, da je upravna enota tožnikovo izjavo o sprejemu ponudbe prejela dne 6. 3. 2014. 19. Kot je v Sklepu X Ips 97/2016 z dne 24. 5. 2017 že opozorilo Vrhovno sodišče, je ZKZ veljaven v času odločanja upravnega organa, določal, da mora vsakdo, ki je želel kupiti na prodaj dano kmetijsko zemljišče, gozd ali kmetijo, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe, in jo priporočeno s povratnico poslati prodajalcu in upravni enoti ali jo neposredno vložiti na upravni enoti. Po presoji Vrhovnega sodišča ta ureditev (ureditev pred uveljavitvijo ZKZ-E), ni omogočala stališča o nastanku zavezovalnega pravnega posla, preden je bil z izjavo o sprejemu ponudbe seznanjen prodajalec kmetijskega zemljišča, torej ni mogoče šteti, da je bil pravni posel sklenjen, ko je tako izjavo sprejela upravna enota.

20. Kot je sodišče že navedlo, podatek, kdaj je dejansko nastal zavezovali pravni posel, torej kdaj je bil dejansko sklenjen pravni posel za kmetijsko zemljišče s parc. št. 120/0 k.o. ..., ne izhaja ne iz obrazložitve spremenjene odločbe prvostopenjskega organa, ne iz izpodbijane odločbe, niti zapisnika sestavljenega na Upravni enoti Slovenj Gradec dne 30. 5. 2017 (ugotavljanje pogojev za izdajo odločbe o odobritvi pravnega posla), kar posledično pomeni, da upravna organa nista ugotavljala za odločitev relevantnega dejstva, kdaj je bil z izjavo o sprejemu ponudbe seznanjen prodajalec kmetijskega zemljišča in ali so bili v tem trenutku izpolnjeni vsi pogoji za določitev lastnosti predkupnega upravičenca iz 23. člena ZKZ.

21. Ker tožena stranka v izpodbijani odločbi v okviru ugotavljanja pogojev za odobritev pravnega posla ni ugotavljala, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odobritev iz tretjega odstavka 19. člena ZKZ, tudi, ali je promet potekal po postopku in način določen s tem zakonom in ali je bil upoštevan prednostni vrsti red kupcev po 23. členu ZKZ ter v tej zvezi, ali so bili izpolnjeni pogoji za priznanje tega vrstnega reda v trenutku sklenitve zavezovalnega pravnega posla, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v zvezi z 4. točko istega člena, izpodbijani akt odpravilo in zadevo na podlagi četrtega odstavka iste določbe vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral upravni organ, če bo ugotovil, da so bili v času sklenitve zavezovalnega pravnega posla izpolnjeni pogoji za priznanje vrstnega reda iz 23. člena ZKZ, presoditi tudi izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 23. člena ZKZ.

K II. točki izreka:

22. Ker je tožnik s tožbo uspel, je bilo treba odločiti tudi o njegovi zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožnik priglasil, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Stroške revizijskega postopka pa je odmerilo po priglašenih stroških v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Revizijski stroški obsegajo nagrado za revizijo (5. točka Tarifne številke 30 v zvezi s Tarifno številko 18 OT), kar znaša 275,40 EUR, pavšalni znesek 2 % za materialne stroške v višini 5,50 EUR, ter znesek DDV v priglašeni višini 22 %, kar znaša 61,80 EUR, skupaj 342,70 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški 690,40 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse pa bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.