Jedro

Z zakonom o prepovedi prometa in proizvodnje z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno je Republika Slovenija v razmerju do Zavoda pokojninskega in invalidskega zavarovanja vstopila namesto tožene stranke, ki bi sicer morala nositi finančno breme dokupa, tožnik pa je to sprejel. Zato njegov položaj v razmerju do tožene stranke ne more biti drugačen, kakršen bi bil, če bi prispevek za dokup zavarovalne dobe plačala tožena stranka. To pa pomeni, da tožniku odpravnina ob upokojitvi ne gre, saj zaradi prevzema obveznosti tožene stranke s strani države ni mogel pridobiti več pravic.

Izrek

1) Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v 1., 2. in 4. odstavku izreka spremeni tako, da se pritožba tožeče stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2) Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 73.802,00 SIT, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb tožene stranke z dne 24.2.1997 in 2.4.1997 v delu, ki se nanaša na pravico do odpravnine ob upokojitvi in na plačilo odpravnine tožniku v znesku 533.850,00 SIT ter odškodnine za neizrabljeni letni dopust v znesku 363.960,00 SIT s pripadki. Sodišče je presodilo, da za priznanje tožnikove terjatve iz naslova odpravnine ob upokojitvi ni podana pravna podlaga iz 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Uradni list RS, št. 39/93, 23/94, 22/95 - SKPG), saj je bila tožniku na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96, 35/98 - ZPPPAI) dokupljena zavarovalna doba do polne pokojninske dobe. Za priznanje odškodnine za neizrabljeni letni dopust pa po presoji sodišča ni bila izpolnjena ena izmed temeljnih predpostavk odškodninske odgovornosti, to je krivdno ravnanje tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo prvostopno sodbo tako, da je zavezalo toženo stranko k plačilu odpravnine v znesku 533.850,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroškov postopka na prvi in drugi stopnji v višini 58.742,00 SIT. Razveljavilo je tudi odločbi tožene stranke z dne 24.2.1997 in 2.4.1997 v delu, v katerem se nanašata na odklonitev pravice tožniku do odpravnine. Pritožbeno sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo 3. odstavka 44. člena SKPG, ki določa pravico do odpravnine delavcu ob upokojitvi v višini treh povprečnih neto plač v gospodarstvu Republike Slovenije oziroma v višini treh povprečnih mesečnih neto plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Do tako določene odpravnine pa ni upravičen delavec, če je organizacija oziroma delodajalec zanj financiral dokup delovne dobe (2. odstavek). Ker je v tožnikovem primeru dokup financirala država, ne pa tožena stranka kot njegov delodajalec, ima po presoji sodišča druge stopnje tožnik pravico do odpravnine v uveljavljeni višini.

Tožena stranka je proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje v izreku pod 1, 2 in 4 vložila pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da ima sodba v izpodbijanem delu pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, obstoji pa tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v sodbi in tem, kar izhaja iz listin. Tako je sodišče druge stopnje med drugim razveljavilo odločbo tožene stranke z dne 2.4.1997, listinski dokazi pa njenega obstoja ne potrjujejo. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo višine tožniku prisojene odškodnine v znesku 533.850,00 SIT, kar vse pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko je ugotovilo drugačno višino odpravnine kot sodišče prve stopnje (439.934,00 SIT), je ugotovilo drugačno dejansko stanje, ki mu ni dajalo podlage za uporabo določb iz 373. člena ZPP/77. To pa pomeni relativno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče druge stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj tožnik ne more biti v boljšem položaju zato, ker je namesto tožene stranke zagotovila dokup zavarovalne dobe Republika Slovenija. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, uporabiti).

Revizija je utemeljena.

Uvodoma je potrebno pojasniti, da je revizijsko sodišče odločalo po pravilih ZPP/77, čeprav je 14. julija 1999 začel veljati nov procesni zakon. Razlog za to je v določbi 1. odstavka 498. člena novega zakona o pravdnem postopku, po katerem je treba nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizijsko sodišče je sodbo sodišča druge stopnje preizkusilo v okviru uradne dolžnosti (386. člen ZPP/77) in ugotovilo, da ni bila v postopku pred izdajo izpodbijane sodbe storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava je utemeljena. Z zakonom o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno je Republika Slovenija zagotovila sredstva za takojšnjo in enkratno ukinitev proizvodnje azbestcementnih izdelkov in za zagotovitev socialne varnosti delavcev, ki so bili do ukinitve proizvodnje izpostavljeni škodljivemu vplivu azbestnega prahu (1. člen). S tem zakonom je torej država prevzela izpolnitev obveznosti gospodarskih družb, ki so na dan uveljavitve tega zakona (12. oktober 1996) proizvajale izdelke, ki vsebujejo azbest, med drugim tudi plačilo prispevka za dokup zavarovalne dobe delavcem, ki uveljavljajo pravico do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji (10. člen). Z ZPPPAI je bil po njegovi vsebini urejen pravni inštitut prevzema plačila prispevka za dokup zavarovalne dobe (takoimenovane "abstraktne pokojninske dobe"), kar pomeni zgolj spremembo strank v razmerju do Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, sama vsebina pravic in obveznosti med toženo in tožečo stranko pa se na podlagi njegovih določil ni spremenila. Ker je dokup zavarovalne dobe tožniku v trajanju 9 let, 4 mesecev in 24 dni (2,475.144,36 SIT) namesto tožene stranke izpolnila Republika Slovenija tako, da mu je bila priznana pokojnina po 1. odstavku 7. člena ZPPPAI od 1.3.1997 dalje, tožnik zaradi te okoliščine ne more priti v boljši položaj kot ga določa 2. odstavek 44. člena SKPG. Z omenjenim zakonom je Republika Slovenija v razmerju do Zavoda pokojninskega in invalidskega zavarovanja vstopila namesto tožene stranke, ki bi sicer morala nositi finančno breme dokupa, tožnik pa je to sprejel. Zato njegov položaj v razmerju do tožene stranke ne more biti drugačen, kakršen bi bil, če bi prispevek za dokup zavarovalne dobe plačala tožena stranka. To pa pomeni, da tožniku odpravnina ob upokojitvi ne gre, saj zaradi prevzema obveznosti tožene stranke s strani države ni mogel pridobiti več pravic.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in na podlagi določbe 1. odstavka 395. člena ZPP/77 spremenilo izpodbijano sodbo tako kot je razvidno iz izreka.

Ker je do spremembe sodbe sodišča druge stopnje prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava o samem obstoju uveljavljene pravice do odpravnine, revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na višino odpravnine, revizijsko sodišče ni obravnavalo.

Tožena stranka je z revizijo uspela. Zato ji mora tožnik povrniti stroške revizijskega postopka (2. odstavek 166. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP/77). Priznani stroški obsegajo sodno takso v znesku 27.000,00 SIT in odvetniški honorar v višini 46.802,00 SIT, odmerjeni po veljavni taksni in odvetniški tarifi.

Določbe ZPP/77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene v skladu s 4. členom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).