Jedro

Obveznost tožnice izvira iz njene poslovne odškodninske odgovornosti, ki temelji na določbi drugega odstavka 262. člena ZOR. Obseg poslovne odškodnine pa določajo določbe 266. člena ZOR. V danem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici ob sklenitvi pogodbe znan namen tožencev, da si zagotovita še "preostanek kupnine" v višini 130.000 DEM, kar pomeni, da je tožnica kot možno posledico njene neizpolnitve pogodbe morala pričakovati izgubljeni dobiček tožencev v tem znesku. To pa pomeni, da imata toženca na podlagi prvega odstavka 266. člena ZOR pravico do povračila celotne škode, ki jima je nastala (tolarske protivrednosti 130.000 DEM). A. d.o.o. se je sicer zavezal, da bo prevzel obveznosti do toženih strank, vendar pa toženca po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj s prevzemom dolga nista soglašala, zaradi česar ima dogovor zgolj učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 446. člena ZOR) in ne vpliva na obveznost tožnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tudi zahtevku iz nasprotne tožbe tožencev.

Tožencema je na podlagi 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih naložilo plačilo 2.155.139,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.1997 dalje. Tožeči stranki (toženi po nasprotni tožbi) pa je naložilo plačilo 11.776.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.1.1997 dalje do plačila. Navedeni znesek predstavlja po ugotovitvah sodišča prve stopnje škodo, ki sta jo utrpela toženca (tožnika po nasprotni tožbi), ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz dogovora o trženju spornega lokala, katerega leasingojemalec je bila. Kar sta stranki zahtevali več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka (tožena po nasprotni tožbi) v zakonsko določenem roku sama vložila revizijo. Ker je bila tožba v tem postopku vložena 11.3.1998, to je pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26-1210/99 in spremembe - v nadaljevanju ZPP), ko postulacijska sposobnost strank v revizijskem postopku še ni bila omejena, revizijsko sodišče spričo prehodne določbe 499. člena ZPP ni ugotavljalo, ali je bil na prvi stopnji postopek z revizijo ustrezno dopolnjen, saj za dopolnjevanje postopka z revizijo, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, ni bilo glede na pravkar obrazloženo nobene potrebe.

Tožeča stranka v reviziji izpodbija sodbo v delu, s katerim ji je bilo po nasprotni tožbi naloženo plačilo 11.776.700,00 SIT.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodba sodišča druge stopnje vsebuje takšne pomanjkljivosti, ki posledično pomenijo zmotno uporabo materialnega prava in da sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so dejstva, na podlagi katerih je bilo ugodeno zahtevku iz nasprotne tožbe, nejasna. Po njenem mnenju toženca za utemeljitev zahtevka iz nasprotne tožbe nista predložila nobenih dokazov; nasprotno pa je ona svoje navedbe listinsko dokazala. Navedeno po mnenju tožeče stranke pomeni, da je sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka v preostalem tudi sicer graja v sodbah sodišč prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje in predlaga, naj se reviziji ugodi.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pretežni del revizijskih navedb, v katerem tožeča stranka izpodbija v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno dejansko stanje, ne terja odgovora, saj po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da so ob preizkusu materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve upoštevna le dejstva, ugotovljena v sodbah sodišč prve in druge stopnje. Iz teh pa izhaja, da sta pravdni stranki 28.1.1995 sklenili predpogodbo, s katero je bila dogovorjena sklenitev kupoprodajne pogodbe za poslovni prostor s teraso po ceni 350.000 DEM in da ta predpogodba ni bila realizirana, da velja slednje tudi za dogovor pravdnih strank z dne 1.4.1996 ter da sta se pravdni stranki nato dogovorili, da bosta toženca isto nepremičnino prodala tretji osebi za nižjo ceno od nameravane - kar je tožeči stranki omogočilo, da jo od kupca dobi v leasing brez obveznosti pologa zanj, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo kot leasingojemalec zagotovila tožencema nadaljnje trženje teh prostorov (njima oziroma gospodarskemu subjektu po njunem izboru). Tožeča stranka v reviziji sicer zanika tak dogovor, vendar je vprašanje obstoja dogovora in vsebine volje pogodbenih strank dejansko vprašanje, ki (kot že navedeno) ne more biti podvrženo preizkusu v postopku z revizijo. Nadaljnja pomembna ugotovitev sodišč prve in druge stopnje je, da z "razdrtjem" predpogodbe z dne 28.1.1995 in s poznejšo prodajo nepremičnine H. niso bili zaključeni medsebojni dogovori strank postopka glede te nepremičnine ter da se toženca nista nikoli odpovedala znesku kupnine iz te predpogodbe v višini 350.000 DEM, kar terja temu ustrezno razlago poslovnega namena kronološko zadnjega dogovora pogodbenih (sedaj pravdnih) strank kot takega, ki bi tožencema omogočil poplačilo razlike (130.000 DEM) med že prejetim zneskom kupnine (220.000 DEM) in polno kupnino, ki sta jo ves čas pričakovala od prodaje poslovnih prostorov (350.000 DEM). To je tudi skladno s tožničinim posrednim priznanjem njene obveznosti 130.000 DEM do tožencev v aneksu k dogovoru z dne 14.10.1997, sklenjenim med tožnico in družbo A. d.o.o. (priloga B6) in po katerem je izpolnitev te obveznosti prevzela slednja (453. člen tedaj še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), ter skladno s ciljem tožencev v tej pravdi, ki bi ga mogla doseči s tem, da bi preprosto vztrajala pri predpogodbi z dne 28.1.1995 in zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za ceno 350.000 DEM in nato izpolnitev obveznosti tožeče stranke kot kupca. Zato niti ni odločilnega pomena presoja vprašanja materialnopravne pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje, da s končnim dogovorom pravdnih strank ni šlo za prenovitev prvotne obveznosti v pomenu 348. člena ZOR (temveč, da je bila slednja sporazumno razdrta in da je bil sklenjen nov dogovor).

Glede končnega dogovora pravdnih strank pa sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da sta toženca svojo obveznost izpolnila, saj sta sporne poslovne prostore dne 27.1.1997 prodala H. za 220.000 DEM.

Tožnica jih je v skladu z dogovorom najela na leasing, nato pa brez soglasja tožencev in v nasprotju z dogovorom leasing prenesla na podjetje A. d.o.o., s čimer je tožencema onemogočila njihovo trženje. Po ugotovitvah sodišč nižje stopnje je tožencema zaradi tožničine kršitve pogodbe nastala škoda v višini 130.000 DEM. Revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo sodišč obeh stopenj, da sta toženca upravičena zahtevati povrnitev škode, ki sta jo utrpela zaradi tožničine neizpolnitve obveznosti. Obveznost tožnice izvira iz njene poslovne odškodninske odgovornosti, ki temelji na določbi drugega odstavka 262. člena ZOR. Obseg poslovne odškodnine pa določajo določbe 266. člena ZOR. V danem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil tožnici ob sklenitvi pogodbe znan namen tožencev, da si zagotovita še "preostanek kupnine" v višini 130.000 DEM, kar pomeni, da je tožnica kot možno posledico njene neizpolnitve pogodbe morala pričakovati izgubljeni dobiček tožencev v tem znesku. To pa pomeni, da imata toženca na podlagi prvega odstavka 266. člena ZOR pravico do povračila celotne škode, ki jima je nastala (tolarske protivrednosti 130.000 DEM). A. d.o.o. se je sicer zavezal, da bo prevzel obveznosti do toženih strank, vendar pa toženca po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj s prevzemom dolga nista soglašala, zaradi česar ima dogovor zgolj učinek pogodbe o prevzemu izpolnitve (peti odstavek 446. člen ZOR) in ne vpliva na obveznost tožnika.

Od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnica v reviziji uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pri čemer pa zgolj pavšalno navaja, da sodišče v sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je zahtevku iz nasprotne tožbe toženih strank ugodilo, oziroma da so ta dejstva nejasna. Revizijsko sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana, saj sta sodišči prve in druge stopnje jasno in popolno navedli vsa dejstva, ki so pomembna za odločitev.

Po obrazloženem se izkaže, da sodbama sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem delu ni mogoče očitati ne zmotne uporabe materialnega prava, niti uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.