Jedro

Vozni list dokazuje obstoj in vsebino prevozne pogodbe, dokler ni nasprotno dokazano. Tožeča stranka ni zatrjevala, da podatki v voznem listu ne ustrezajo dejanskemu stanju oziroma da so nepravilni.

Drugačen dogovor, kot je izhajal iz voznega lista, pa z drugimi predloženimi listinami ni bil dokazan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo prevoznine v znesku 133.073,00 SIT s pripadki in je zato razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Plg 166/96 ter tožeči stranki naložilo, da mora plačati toženi stranki 75.320,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor, ki pa ga ta ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP/99 uporabila določila ZPP/77 in sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru, določenem v 2. odstavku 365. člena ZPP.

Dejstvo je, da tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo za svojo opravljeno storitev, to je za prevoz blaga na relaciji Maribor - Belgija. Terjatev uveljavlja kot prevoznik, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je njen zahtevek presojalo po pravilih o prevozni pogodbi. Od koga ima prevoznik pravico terjati prevoznino, je stvar prevozne pogodbe. Obstoj in vsebino prevozne pogodbe praviloma dokazuje vozni list. Iz mednarodnega voznega lista, ki je bil izdan za konkreten prevoz blaga (priloga A6) izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, da je bil pošiljatelj blaga A. in da torej pogodbena stranka prevozne pogodbe ni bila tožena stranka, saj v voznem listu ni navedena kot pošiljatelj, niti ni bila navedena kot plačnik prevoza. Vozni list ni samo dokaz o tem, da je sklenjena prevozna pogodba, pač pa tudi dokaz o njeni vsebini oziroma pogodbenih pogojih, dokler se ne izkaže nasprotno. Tožeča stranka v tej pravdi ni trdila, da so v voznem listu navedeni podatki o strankah prevozne pogodbe nepravilni, ni tudi trdila, da so v voznem listu nepravilnosti oziroma da v njem navedeni podatki ne ustrezajo dejanskemu stanju (53. člen Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu - Ur.l. SFRJ 2/74), zato se je sodišče utemeljeno oprlo na podatke v voznem listu.

Tožeča stranka pa tudi neutemeljeno očita sodišču, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, ker da zahtevka ni presojalo tudi po pravilih o naročilu. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali so dokazi za to, da je prevoz pri tožeči stranki v svojem imenu naročila tožena stranka. Pri tem je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka pri njej naročila sporni prevoz. Pravilno je ocenilo, da trditve tožene stranke, da prevoza ni naročila pri tožeči stranki ona, potrjuje tudi zapis na fakturi tožeče stranke (priloga A8). Iz teh zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da se je ukvarjalo z vprašanjem, ali je tožena stranka naročila prevoz pri tožeči stranki in pravilno zaključilo, da ta trditev tožeče stranke ni dokazana. Tega ne dokazuje tudi faktura tožene stranke z dne 10.3.1995 (priloga A7), ki je sodišče prve stopnje sicer ni ocenilo, ker jo je tožeča stranka predložila šele po zaključku glavne obravnave. Zato je neutemeljen tudi nadaljnji očitek, da je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je tožena stranka naročila prevoz v svojem imenu. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in tudi materialno pravo je pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek za plačilo prevoznine zavrnilo. Pri tem tudi ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 368. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbe (1. odstavek 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).