Jedro

Premoženje, ki ga izloča potomec, se ne bo izločil iz zapuščine, temveč iz zapustnikovega premoženja. Zahtevek bo utemeljen, če bo upravičenec izkazal, da je v času skupnega življenja z zapustnikom s svojim delom, ali kako drugače pomagal pri povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, in če je zapustnik imel ob smrti premoženje.

V katero konkretno premoženje zapustnika je zapustnikov potomec vlagal delo in zaslužek, ni odločilno. Zapustnikov potomec zahteva le, da se vrednostno ocenijo vsi njegovi prispevki k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja v času skupnega življenja z zapustnikom, in da se v navedenem obsegu ta prispevek v obliki alikvotnega dela izloči iz zapustnikove premoženja, ki tudi ne bo spadal v zapuščino.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da v zapuščino pokojnega zapustnika A.B., ki predstavlja zaščiteno kmetijo, ki je predmet dedovanja v zapuščinskem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Grosupljem, zlasti pa nepremičnine, ki so opredeljene v tožbenem zahtevku z označbo parc. št. vse k.o. x.(1), ne sodi ena petina (1/5), ker je tožnikova last. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(2) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se je ne da preizkusiti. Tožnikova dokazna predloga, da se zaslišita priči, je prvo sodišče zavrnilo iz razloga, ker je tožnik tisti, ki bi lahko največ povedal o svojem prispevku k ohranitvi in povečanju vrednosti premoženja zapustnika, tožnikovo izpovedba pa je bila preskromna, da bi bilo moč razbrati, kakšen je bil prispevek tožnika. Tožnikove verbalne sposobnosti so zelo skromne, zato je prvo sodišče na ta način tožniku preprečilo dokazovanje tožbenih navedb z drugimi dokazi. Prvo sodišče je zavrnilo tudi dokazne predloge tožnika, da se postavijo izvedenci strojne, kmetijske in gradbene stroke. Na ta način je prvo sodišče tožniku odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje v sodbi pojasnjuje, da ni izvedlo dokazov z izvedenci, ker tožnik ni navedel dejstev, ki se nanašajo na velikost zemljišč, njihovo kakovost, čas, ki je bil vložen za delo na nepremičninah na katerih se je uporabljala strojna mehanizacija, ker bi izvedenec le na podlagi takšnih trditev lahko časovno in vrednostno ocenil obseg in vrednost človeškega in strojnega dela. Tožnik je kronološko navedel, katera dela je opravil na kmetiji, ki je bila last zapustnika, obsega tožnikovega dela na kmetiji pa toženca nista prerekala. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik delal na zapustnikovi kmetiji s svojimi stroji. Če tožnik ne bi delal na kmetiji, bi bila vrednost kmetije in premoženja zapustnika bistveno manjša. Izvedenec gradbene stroke bi lahko ocenil vrednost gradbenih del tožnika v hišo in gospodarsko poslopje, izvedenec kmetijske stroke pa koliko strojnih in človeških delovnih ur je bilo potrebnih za obdelavo kmetije zapustnika. Tožnik je v tožbenem zahtevku navedel parcelne številke nepremičnin, ki spadajo v zaščiteno kmetijo in trdil, da jih je obdeloval s stroji in s fizičnim delom. Brez podlage je ugotovitev prvega sodišča izražena šele v sodbi, da bi moral tožnik zemljišča opredeliti tudi glede kulture, lege in drugih lastnosti zemljišč.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Tožnikova trditvena podlaga je zelo skromna, na kar je tožnika opozorila že tožena stranka, zato dodatno materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje tudi ne bi bilo potrebno. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje prav iz razloga, da se navedejo in ugotovijo vsa sporna dejstva in predlagajo relevantni dokazi in zaradi lažje izvedbe postopka, večkrat opredeljeno pozvalo tožnika, da substancirano dopolni trditveno podlago in navede dokazne predloge. Od tožnika se je utemeljeno pričakovalo, ker ga zastopa odvetnik, da bo podrobneje navedel in opisal, katera dela je opravljal na kmetiji last zapustnika in obseg ter čas opravljanja teh del, kakšni so bili prihodki iz kmetije in od leta 1987, kakšen je bil prispevek tožnika k ohranjanju oziroma povečanju (preostanka) zapustnikovega premoženja, ko je zapustnik z darilno pogodbo nepremičnino, na kateri je stara kmečka hiša in hlev, podaril tožniku in njegovi ženi. Tožnik tudi ni dopolnil navedb, da bi določneje navedel, katera fizična dela je opravljal za sokrajane, oziroma kakšen je bil obseg del s „fušanjem“ ter kakšen je bil obseg pomoči sokrajanov na zapustnikovi kmetiji, ki so mu na ta način vrnili uslugo za fizična dela, ki jih je s stroji opravil na njihovih kmetijah. Tožnik je bil na vse konkretne pozive prvega sodišča in tožene stranke nerazumljivo pasiven in je na ta način (najverjetneje) onemogočil sodišču, da ugotovi vsa relevantna dejstva. Kljub navedenim pomanjkljivostim, pa ni mogoče pritrditi prvemu sodišču, da je trditvena podlaga tožnika tako nedoločna, da tožba ni sklepčna, ker tožnik ni navedel tistih odločilnih dejstev, ki so materialnopravna predpostavka za priznanje pravice, ki jo s tožbo uveljavlja.

Sodna praksa se je že večkrat opredelila, da prispevkov potomca iz 32. člena Zakona o dedovanju(3) ni moč ugotavljati z metodo matematičnega obračuna, nobenega dvoma pa ni, da je treba vrednost premoženja zapustnika in prispevke potomca k ohranitvi in povečanju zapustnikovega premoženja tudi denarno ovrednotiti, če je to mogoče, čeprav bo končna odločitev, kjer se bodo upoštevali vsi prispevki dediča k povečanju (ohranitvi) zapustnikovega premoženja vedno le vrednostna ocena in ne matematični izračun(4). Na enak način se bodo upoštevale tudi koristi, ki jih je imel tožnik z delom na zapustnikovi kmetiji. Prav iz navedenih razlogov se izkaže, da je odločitev prvega sodišča, ki ni izvedlo dokazov z izvedenci prenagla, saj bodo šele izvedenci lahko pojasnili, ali lahko glede na trditveno podlago in predložene dokaze, odgovorijo na relevantna strokovna vprašanja vezana na prispevke tožnika k povečanju (ohranjanju) zapustnikovega premoženja, oziroma ali lahko podajo strokovne odgovore, kakšne so bile koristi tožnika zaradi dela na zapustnikovi kmetiji.

Iz trditvene podlage tožnika pa vendarle izhajajo posamezna relevantna dejstva, na podlagi katerih bo mogoče oceniti vsaj del prispevka tožnika k ohranitvi premoženja zapustnika, in za katera je tožnik ponudil listinske dokaze in predlagal zaslišanjem strank in prič ter postavitev izvedencev. Med pravdnimi strankami tudi ni spora, da je imel tožnik vseskozi status kmeta, in da je opravljal na kmetiji last zapustnika skupaj z zapustnikom vsa kmečka dela. Tožnik je opisal tudi gradbena dela, ki jih je opravil na nepremičninah (takrat še) last zapustnika, opisal je delo z živino, koliko glav živine so redili (živinoreja, določeno obdobje tudi prašičereja), tožnikovo delo na kmetiji priznava tudi tožena stranka, prav tako pa tudi dejstvo, da je tožnik pri delu na kmetiji uporabljal svojo mehanizacijo, ki jo je podrobneje navedel v tožbenih navedbah, in da mehanizacije zapustnik za delo na kmetiji ni znal uporabljati. Tožnik je označil v tožbenem zahtevku parcelne številke nepremičnin, na katerih je opravljal kmečka dela, navedel pa je tudi, da je izboljšal kvaliteto nepremičnin s „pikiranjem njiv“. Glede na delno povzeto trditveno podlago tožnika, bo prvo sodišče moralo izvesti predlagane dokaze pravdnih strank, kar pomeni, da bo moralo zaslišati priče in postaviti izvedence. Izvedenci pa bodo šele lahko odgovorili na vprašanje, ali trditvena podlaga pravdnih strank in predloženi dokazi ne omogočajo, da na podlagi strokovnih kriterijev vrednostno ocenijo delo in koristi tožnika na zapustnikovem premoženju(5). Glede koristi tožnika je treba upoštevati, da je tožnik kupil obsežno kmetijsko mehanizacijo, da si je zgradil hišo in gospodarsko poslopje, da naj bi izkoriščal gozdne površine, da je brezplačno bival v hiši last zapustnika, in z dohodki iz kmetije tudi preživljal družino.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika iz 32. člena ZD tudi iz razloga, ker je tožnik vlagal v nepremičnino, ki jo je zapustnik z darilno pogodbo kasneje podaril tožniku in njegovi ženi. Takšna odločitev je zmotna že iz razloga, ker se ne upošteva prispevek tožnika k ohranitvi premoženja zapustnika do prenosa lastninske pravice leta 1987(6), iz trditvene podlage tožnika pa tudi izhaja, da je s svojim delom ohranjal vrednost premoženja zapustnika tudi na nepremičninah, ki so obstajale v času smrti zapustnika.

Premoženje, ki ga izloča potomec po 32. členu ZD se ne izločil iz zapuščine, temveč iz zapustnikovega premoženja. Zahtevek bo utemeljen, če bo upravičenec izkazal, da je v času skupnega življenja z zapustnikom s svojim delom, ali kako drugače pomagal pri povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, in če je zapustnik imel ob smrti premoženje. V katero konkretno premoženje zapustnika je zapustnikov potomec vlagal delo in zaslužek, ni odločilno, saj tožniku na podlagi 32. člena ZD ne pripada solastniški delež na konkretni stvari, pripada mu alikvotni del. Zapustnikov potomec z zahtevkom iz 32. členu ZD zahteva le, da se vrednostno ocenijo vsi njegovi prispevki k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja v času skupnega življenja z zapustnikom, in da se v navedenem obsegu ta prispevek v obliki alikvotnega dela izloči iz zapustnikove premoženja, ki tudi ne bo spadal v zapuščino. Upravičenec tako originalno pridobi stvarno lastninsko pravico na izločenem delu. Premoženje, ki ga upravičenci izločajo, je dejansko njihovo premoženje, pravica do alikvotnega dela(7) pa pripada upravičencu šele s smrtjo zapustnika. Smoter tovrstne izločitve je v tem, da ne bi plodov in rezultatov dela in prispevka oseb, določenih v zakonu, pridobili z dedovanjem tisti dediči, ki niso delali in prispevali(8).

Zapustnikov potomec iz 32. člena in zapustnik sta v pravni skupnosti, ne le iz razloga skupnega bivanja, ampak predvsem zaradi medsebojne ekonomske povezanosti. Skupnost kot jo opredeljuje 32. člena ZD pa lahko preneha s smrtjo zapustnika ali pa, ko ni več ekonomske povezanosti in skupnega življenja. Takrat se ugotavljajo vsi prispevki in upravičenja vsakega člana te skupnosti. Član te skupnosti lahko že v času življenja zapustnika uveljavlja zahtevke na plačilo vrednosti prispevka k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja(9), vendar bo lahko (načeloma) uveljavljal le obligacijske zahtevke, lahko pa bo počakal do smrti zapustnika in na ta način imel možnost na podlagi 32. člena ZD pridobiti stvarnopravna upravičenja na zapustnikovem premoženju, ki bo obstajalo v času smrti zapustnika, v obsegu, ki ustreza vrednosti njegovega prispevka k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja, v času trajanja te skupnosti. Takoj, ko je izkazan prispevek člana te skupnosti k povečanju ali ohranjanju zapustnikovega premoženja, je njegov prispevek določen glede na vrednost koristi, ki jo ima zapustnik, zaradi takšnega prispevka, pri tem pa ni relevantno kasnejše razpolaganje zapustnika s predmetom dosežene koristi. Zahtevek za izločitev po 32. členu ZD ni dedno pravne narave in ga je zato mogoče uveljaviti tudi po končanem zapuščinskem postopku. Določba 32. člena ZD le dodatno omogoča upravičenemu, da lahko po smrti zapustnika uveljavi zahtevek, da se iz premoženja zapustnika, ki obstaja v času njegove smrti, izloči vrednost celotnega njegovega prispevka k ohranjanju premoženja, ki ga je imel zapustnik v času svojega življenja, tako tistega, ki ga je odsvojil v času svojega življenja, kakor tudi tistega, ki ga je imel zapustnik ob smrti.

Tožnik z izločitvenim zahtevkom iz 32. člena ZD zahteva, da se upoštevajo vsi prispevki, s katerimi je ohranjal vrednost zapustnikovega premoženja, pri čemer ni odločilno, ali je premoženje, v katerega je vlagal tožnik svoje delo in denar, zapustnik pred smrtjo že odtujil. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti konkretne okoliščine, ali se je zaradi prispevka tožnika dejansko povečalo premoženje zapustnika ali pa ohranilo, ali povedana drugače, ali je bila korist prispevka tožnika k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja realna in konkretna in zato za zapustnika koristna. Tožbeni zahtevek tožnika pa ne bo utemeljen, če se bo ugotovilo(10), da je bil namen zapustnikove daritve, da na ta način povrne tožniku vrednost vloženega dela k ohranitvi zapustnikovega premoženja, s tem, da mora vrednost podarjenega premoženja vrednostno ustrezati vrednosti prispevka tožnika k ohranitvi in povečanju zapustnikovega premoženja, ob upoštevanju koristi, ki jih je imel tožnik od dela na zapustnikovi kmetiji in ob nadaljnji predpostavki, da vrednost prispevka tožnika po sklenjeni darilni pogodbi leta 1987 na preostalem premoženju zapustnika, ne presega koristi, ki jih je imel od dela na zapustnikovih nepremičninah, ki jih je zapustnik imel v lasti vse do svoje smrti. V tem pravdnem postopku sodišče odloča le o prispevku tožnika k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja in o izločitvi tega dela iz zapustnikovega premoženja, obseg in vrednost zapuščine, prikrajšanje nujnega deleža ter upoštevanje daril pa je predmet zapuščinskega postopka (primerjaj 28. in 34. člen ZD).

Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

(1) Podrobna označba nepremičnin je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje na strani 2. (2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju ZD.

(4) Primerjaj npr. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2114/2010. (5) Kot je bil to primer v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1925/2011. (6) Primerjaj s točko 11. (7) Zapustnikov potomec ni upravičen do obligacijskega zahtevka po 32. členu ZD.

(8) Janez Šinkovec in Boštjan Tratar: Veliki komentar zakona o dedovanju stran 132. (9) Vendar takšnega zahtevka ne more postaviti na podlagi 32. člena ZD.

(10) Kar trdi tožena stranka.