20. 11. 2013

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Marije Zajec, Ljubljana, ki jo zastopa mag. Janez Tekavec, odvetnik v Ljubljani, na seji 20. novembra 2013

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 17., 17.a, 18., 19., 20., 21., 22., 24. in 25. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 71/11 – uradno prečiščeno besedilo in 58/12) se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih se zavrne.

3.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 369/2010 z dne 15. 12. 2011 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Tožnik, ki je v predpisanem roku sprejel ponudbo pritožnice za prodajo kmetijskih zemljišč, objavljeno na oglasni deski upravne enote, in ki je uveljavljal svojo predkupno pravico kot kmet, je po tem, ko pritožnica z njim ni hotela skleniti kupoprodajne pogodbe, leta 2007 sprožil pravdo zaradi izpolnitve te obveznosti in izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku (v I. točki izreka) v celoti ugodilo, pritožbeno sodišče pa je na pritožbo pritožnice sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo delno ugodilo reviziji tožnika in spremenilo sodbo Višjega sodišča tako, da je delno ugodilo pritožničini pritožbi s tem, da je v I. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje dodalo še besedilo: "Prenos lastninske pravice se v zemljiški knjigi na podlagi te sodbe opravi šele potem, ko sklenjeno pogodbo odobri pristojna upravna enota."; sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena na naslednjih stališčih: 1) pogodba je bila sicer sklenjena že s trenutkom, ko je pritožnica prejela obvestilo tožnika, da sprejema ponudbo (vendar pod odložnim pogojem odobritve pravnega posla), zato mora kupec v takem primeru (po dokončnosti odločbe o odobritvi pravnega posla) v pravdnem postopku zahtevati le še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila; 2) vendar je bila v času vložitve te tožbe prevladujoča praksa upravnih organov in sodišč taka, da mora prejemnik ponudbe upravni enoti v odobritev predložiti pogodbo, ki naj jo iztoži v pravdnem postopku (izjava o sprejemu ponudbe torej ni zadoščala), zato je treba zaradi zagotovitve pravne varnosti z ugoditvijo zahtevku (vendar z že omenjenim dodatkom) zavarovati položaj tožnika. Vrhovno sodišče se je opredelilo tudi do pritožničinih očitkov o protiustavnosti razlage določb Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), po kateri je ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča zavezujoča in je zato pritožnica pogodbo s tožnikom kot predkupnim upravičencem dolžna skleniti. Ocenilo je, da pomeni omejitev prostega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči z določitvijo predkupnih upravičencev sorazmeren poseg v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

2.Pritožnica zatrjuje, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo 2., 22., 23., 33. in 67. člen Ustave ter 1. člen Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Očita mu arbitrarno ravnanje in arbitraren odstop od ustaljene sodne prakse. S tem, ko naj bi Vrhovno sodišče samovoljno kreiralo pravo, ki naj velja le za tožnikov primer, naj bi kršilo tudi pritožničino pravico do nepristranskega sojenja. Pritožnica vztraja pri stališču, da je nosilno stališče izpodbijane sodbe, po katerem mora lastnik kmetijskih zemljišč ta prodati osebi, ki se odzove na ponudbo in zatrjuje položaj predkupnega upravičenca, nesprejemljivo z vidika ustavnega jamstva zasebne lastnine.

3.Pritožnica vlaga tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 17. do 25. člena ZKZ. Prepričana je, da ustavno dopustnega cilja, zaradi katerega je zakonodajalec omejil prost prenos lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih, to je ohraniti pridelovalno funkcijo kmetijskih zemljišč, z izpodbijano ureditvijo ni mogoče doseči. To naj bi veljalo še posebej za 23. člen ZKZ, ki uvršča med predkupne upravičence kmeta, pri tem pa se omeji le na njegov osebni status, ne da bi določil še druge pogoje, ki so bistveni za zagotovitev obdelanosti kmetijskega zemljišča (kot je pogoj primerne oddaljenosti). Ustreznih pogojev naj ne bi določal niti 24. člen ZKZ, ki opredeljuje status kmeta. Ta naj bi, nerazumljivo, podelil status kmeta celo osebi, ki ni več delovno zmožna, oziroma osebi, ki je le podala izjavo, da bo obdelovala zemljišče. Po mnenju pobudnice bi moral ZKZ določati, da se za vsak postopek prodaje posebej preverja izpolnjenost pogojev predkupnega upravičenca za zagotavljanje obdelanosti kmetijskih zemljišč. Ker tega ne določa, naj bi nesorazmerno omejeval pravico lastnikov kmetijskih zemljišč do zasebne lastnine. V neskladju s pravico do zasebne lastnine naj bi bile tudi druge določbe III. poglavja ZKZ, ki ureja promet s kmetijskimi zemljišči, to je 17., 17.a, 18., 19., 20., 21., 22. in 25. člen ZKZ, ker prodajalca silijo k sklenitvi pogodbe z vsako osebo, ki sprejme ponudbo kot predkupni upravičenec.

B.

4.Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) določa v drugem odstavku 24.b člena, kaj mora vsebovati pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora pobuda vsebovati razloge neskladnosti izpodbijanih členov predpisa z Ustavo ali zakonom (drugi odstavek 24.b člena v zvezi s prvo in tretjo alinejo prvega odstavka 24.b člena ZUstS). Pobudnik mora torej jasno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijane zakonske norme. V pobudi očitane protiustavnosti ni mogoče utemeljiti zgolj s trditvijo, da je zakonska določba protiustavna, če se razlaga na način, kot jo je razlagalo sodišče. Jasno in določno morajo biti navedeni razlogi, iz katerih se zakonski določbi očita protiustavnost. Predvidevanje, da bo Ustavno sodišče morebiti zgolj iz trditev, s katerimi se utemeljuje kršitev človekovih pravic, usmerjenih zoper sodno odločbo, sámo ugotavljalo, koliko so lahko takšni očitki upoštevni tudi kot razlogi za protiustavnost zakona, in jih presojalo v okviru pobude, ki je posebno pravno sredstvo, tej zahtevi ne zadosti (tako Ustavno sodišče med drugim v sklepu št. U-I-20/10, Up-122/10 z dne 26. 1. 2011).

5.Po tretjem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 24.b člena ZUstS.

6.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 17., 17.a, 18., 19., 20., 21., 22. in 25. člena ZKZ ne izpolnjuje pogojev iz drugega odstavka 24.b člena ZUstS. Ne navaja namreč razlogov za protiustavnost zakonskega besedila izpodbijanih členov, ampak izpodbija le njihovo domnevno protiustavno razlago, ki so jo sprejela sodišča. Zato Ustavno sodišče pobudnice ni pozvalo k dopolnitvi pobude, temveč je pobudo zavrglo (1. točka izreka). Če bi očitane kršitve človekovih pravic zahtevale poprejšnjo presojo zakonske določbe zaradi odločitve o ustavni pritožbi, bi namreč Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS sámo začelo postopek za oceno njene ustavnosti.

7.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj.

8.Izpodbijana 23. in 24. člen ZKZ ne učinkujeta neposredno. V takem primeru je skladno z ustaljenim stališčem Ustavnega sodišča (sklep št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82) pravni interes za pobudo podan, če pobudnik pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS hkrati vloži tudi ustavno pritožbo zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa. Pobudnik ima torej pravni interes le za preizkus pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti tistih določb, ki jih je sodišče uporabilo pri odločanju o njegovi zadevi, in le glede tiste vsebine, s katero je sodišče te določbe napolnilo.

9.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da mora pritožnica skleniti pogodbo s tožnikom, ki je kot predkupni upravičenec po 4. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ (kmet) v predpisanem roku sprejel njeno ponudbo. Vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za status kmeta, ki jih opredeljuje 24. člen ZKZ, pa ni bilo predmet sodnega postopka, pač pa upravnega (primerjaj šesti odstavek 24. člena ZKZ). Vrhovno sodišče torej 24. člena ZKZ ni uporabilo pri odločanju o zadevi. Zato pobudnica z vloženo ustavno pritožbo ne izkazuje pravnega interesa za preizkus pobude o skladnosti te zakonske določbe z Ustavo. Ustavno sodišče je zato pobudo tudi v tem delu zavrglo (1. točka izreka).

10.Pobudnica izkazuje pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ, ki uvršča med predkupne upravičence kmeta. Čeprav pobudnica navaja, da izpodbija celotni 23. člen ZKZ, se v svojih razlogih omejuje le na navedeni del zakonske določbe, zato je Ustavno sodišče opravilo preizkus le v tem obsegu.

11.Po drugem odstavku 26. člena ZUstS Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 4. točke prvega odstavka 23. člena ZKZ ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je zavrnilo (2. točka izreka).

12.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (3. točka izreka).

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena, drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik