Jedro

Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, bi moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Maribor, št. 214-6672/2020-39; 214-6673/2020-22 z dne 23. 7. 2021 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijanim sklepom je Upravna enota Maribor zavrgla vlogo glede zahteve za priznanje socialnih pravic A. A., rojeni ... v kraju ..., Republika Kosovo, državljanki Kosova in mladoletni B. B., rojeni ... v kraju ..., Republika Kosovo, državljanki Kosova (1. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Upravna enota Maribor na prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga združitve družine z zakonsko partnerico A. A. in njeno mld hčerjo B. B., na podlagi 47. člena ob smiselni uporabi člena prvega in drugega odstavka 51. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ter 8 člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) izdala dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga združitve družine. Po izdaji navedenega dovoljenja pa je tožnik prosil še za izdajo dopolnilne odločbe o pravici do priznanja socialnih prejemkov, ki jo je Upravna enota Maribor zavrgla. Pri tem je organ pojasnil, da na področju tujcev nima pristojnosti za odločanje o priznanju pravic iz socialnih prejemkov oziroma do socialnih prejemkov, saj upravna enota v svojem postopku ne odloča o socialnih pravicah ampak o izdaji dovoljenj za prebivanje tujcem, zato ni stvarno pristojen. Nadalje organ pojasni, da vložnik posledično tudi ne more biti stranka za dodelitev pravic iz socialnih prejemkov v postopku pred upravnim organom. Tožnik je kljub predhodnemu opozorilu upravnega organa v skladu s tretjim odstavkom 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vztrajal pri zahtevku v delu glede priznanja socialnih pravic, zato je upravni organ vlogo v tem delu zahtevka iz razloga, kot je naveden 1. in v 2. točki prvega odstavka 129 člena ZUP, zavrgel.

3.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je toženka zavrnila.

4.Organ druge stopnje pojasnjuje, da je tožnik s prošnjo od organa prve stopnje zahteval izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki, hkrati pa, da se zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki priznajo (ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2) socialne pravice. Priznanje socialnih pravic je tožnik ponovno zahteval, ko je organ zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki izdal dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine na podlagi 47 člena ZTuj-2.

5.Iz obrazložitve odločbe toženke izhaja, da ZTuj-2 ne daje pravne podlage za odločanje o zahtevi, da se tujcu ki ima v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine, na podlagi 47. člena ZTuj-2 v Republiki Sloveniji, priznajo socialne pravice ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. Nadalje organ odločanja pojasni, da drugi odstavek 51 člena ZTuj-2 ob smiselni uporabi katerega je pritožnik od organa prve stopnje zahteval priznanje socialnih pravic zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki, tujcu, ki ima v Republiki Sloveniji izdano dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi te določbe, torej na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 in, ki nima sredstev za preživljanje, daje, med drugim pravico do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Kot je še določeno v drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, sredstva za izplačilo denarne pomoči tujcu zagotavlja in izplačuje center za socialno delo na območju katerega tujec prebiva. Navedeno pomeni da ZTuj-2 v drugem odstavku 51. člena določa pogoje oziroma pogoja za priznanje pravice do izplačila denarne pomoči tujcu glede višine in načina izplačila denarne pomoči, glede organa pristojnega za odločanje o tej pravici tujca, pa ZTuj-2 napotuje na uporabo zakonodaje, ki ureja socialno varstvene prejemke. Navedeno med drugim pomeni tudi, da o pravici tujca do izplačila denarne pomoči, kot jo tujcu daje ZTuj-2 ne odloča upravna enota kot pristojni organ za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujcu na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, temveč center za socialno delo.

6.Nadalje organ izpostavi, da tujcu z izdanim dovoljenjem za začasno prebivanje zaradi združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2 (torej z vrsto dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo dne 25. 5. 2021 pri organu prve stopnje izdano pritožnikovemu zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki) ZTuj-2 v 47. členu, niti v morebitni drugi določbi ne daje pravice do izplačila denarne pomoč. ZTuj-2 v 47. členu, niti v morebitni drugi določbi upravni enoti ne daje pravne podlage za izdajo upravne odločbe, s katero bi bile tujcu priznane (ali nepriznane) socialne pravice in na podlagi katere bi nato tujec lahko pri pristojnem centru za socialno delo uveljavljal pravico do izplačila denarne pomoči na podlagi ZTuj-2 oziroma dokazal, da je po ZTuj-2 upravičenec do izplačila denarne pomoči. Tudi v primeru tujcev katerim ZTuj-2 daje pravico do izplačila denarne pomoči (kar tujci z izdanim dovoljenjem za začasno prebivanje zaradi združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2 niso), ZTuj-2 ne določa izdaje posebne dopolnilne odločbe o "priznanju socialnih pravic", saj ti tujci pravico do izplačila denarne pomoči kot jim jo daje ZTuj-2, v postopku pri centru za socialno delo, izkažejo z dovoljenjem za začasno prebivanje, izdanim na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ali z dovoljenjem za začasno prebivanje, izdanim na podlagi 50. člena ZTuj-2. Poleg izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj- 2 ali dovoljenja za začasno prebivanje izdanega na podlagi 50. člena ZTuj-2, ZTuj-2 ne določa še izdaje posebne, dopolnilne odločbe s katero bi nato tujec pri centru za socialno delo dokazoval upravičenost do izplačila denarne pomoči po ZTuj-2. Po prepričanju toženke je tožnik od organa prve stopnje zahteval nekaj, kar mu organ prve stopnje (glede na načelo zakonitosti) sploh ne more priznati z upravno odločbo, izdano na podlagi ZTuj-2.

Navedbe iz tožbe

7.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil tožbo v upravnem sporu. V tožbi najprej izpostavi, da v obrazložitvi sklepa obstaja nejasnost in pojasni, da je zahtevek o priznanju socialnih pravic bil že vsebovan v prošnji za izdajo dovoljenj.

8.Tožnik odločitvi oporeka zaradi napačne uporabe materialnega prava. Nezakonitost zavrženja zahtevka utemeljuje s tem, da bi organ z odločbo o tem kakšno dovoljenje za začasno prebivanje se stranki izda moral odločiti tudi o tem ali bo na podlagi takšnega dovoljenja stranka nato lahko zahtevala tudi izplačevanje denarne socialne pomoči ali druge socialne pravice. Pri tem pojasni, da upravna enota ne odloči neposredno o denarni socialni pomoči (tj. o njegovi višini ...) ali drugih socialnih pravicah prejemnika dovoljenja, vendar je po prepričanju tožnika, prav to dovoljenje (ta upravna odločba) pogoj za pridobitev denarne socialne pomoči od pristojnega centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD).

9.Meni, da je v zakonu protiustavna pravna praznina saj, brez utemeljenega razloga (diskriminatorno), dovoljenja po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 socialne pravice dajejo, po prvem odstavku pa ne. Predlaga, da sodišče v sojenju polne jurisdikcije odpravi to protiustavno diskriminatornost s tem (tu zavrženim) zahtevkom, ki mu upravni organ (zaradi svoje vezanosti na zakon) sicer ne more ugoditi. More (in mora) pa ga zavrniti in stranki s tem omogočiti, da v upravnem sporu od sodišča zahteva, da sodišče to protiustavno pravno praznino (kot jo je prikazal v prošnji z dne 11. 8. 2020) bodisi samo premosti z "ustavnoskladno" interpretacijo take zakonske ureditve bodisi, če to po mnenju sodišča ni možno, pa predlaga, da sodišče prekine postopek in sproži pred Ustavnim sodiščem postopek za oceno ustavnosti protiustavne diskriminatornosti v zakonski ureditvi pravice do denarne socialne pomoči v prvem in drugem odstavku 51. člena ZTuj-2, kakor je prikazana v prošnji z dne 11. 8. 2020.

10.Pojasnjuje, da predlaga sojenje v sporu polne jurisdikcije, ker so navedena ustavnopravna vprašanja rešljiva samo pred sodiščem in to v sojenju polne jurisdikcije, ki je (v skladu z določbo 7. člena ZUS-1) v tej zadevi potrebno zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice (pravice do nediskriminacije iz 14. člena Ustave, pravice do socialne varnosti iz 50. člena Ustave in tudi pravice do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave - vse tudi v luči ustavnih načel pravne in socialne države iz 2.člena Ustave).

Navedbe iz odgovora na tožbo

11.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in predlaga da se tožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

12.V odgovoru na tožbo ponovno povzema obrazložitev izpodbijanega sklepa in obrazložitev odločbe organa druge stopnje. Toženka še poudari, da tujci pravico do izplačila denarne pomoči, kot jim jo daje ZTuj-2, v postopku pri centru za socialno delo izkažejo z dovoljenjem za začasno prebivanje, izdanim na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ali z dovoljenjem za začasno prebivanje, izdanim na podlagi 50. člena ZTuj-2. Poleg izdanega dovoljenja za začasno prebivanje, na podlagi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 ali dovoljenja za začasno prebivanje, izdanega na podlagi 50. člena ZTuj-2, ZTuj-2 ne določa še izdaje posebne, dopolnilne odločbe, s katero bi nato tujec pri centru za socialno delo dokazoval upravičenost do izplačila denarne pomoči po ZTuj-2.

13.Toženka v odgovoru na tožbo še dodatno pojasnjuje, da izdaja dovoljenja za začasno prebivanje po drugem odstavku 51. člena in 50. členu ZTuj-2 ni pogojena z zadostnimi sredstvi za preživljanje, saj se po teh določbah dovoljenje za začasno prebivanje izda posebnim, to je ranljivim kategorijam tujcev. Glede na navedeno, ZTuj-2 tem tujcem, torej tujcem, katerim je dovoljenje za začasno prebivanje izdano po drugem odstavku 51. člena in 50. členu navedenega zakona, ki nimajo sredstev za preživljanje, daje pravico do izplačila denarne pomoči v višini in na način, kot ga za izplačilo denarne pomoči določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke. Nasprotno pa je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje po 47. členu ZTuj-2, torej zaradi združitve družine, to je vrsta dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano zakoncu tožeče stranke in zakončevemu mladoletnemu neporočenemu otroku, pogojena tudi z zadostnimi sredstvi za preživljanje. Ta ureditev iz 47. člena ZTuj-2 se, kot je določeno v desetem odstavku 47.a člena navedenega zakona, uporablja tudi za družinskega člana begunca, ki je to postal po vstopu begunca v Republiko Slovenijo (tožeči stranki je bil namreč v Republiki Sloveniji priznan status begunca, pri čemer je bila njena zakonska zveza sklenjena po njenem vstopu v Republiko Slovenijo in po tem, ko ji je bil v Republiki Sloveniji priznan status begunca). V petem odstavku 47. člena ZTuj-2, ki se torej glede na deseti odstavek 47.a člena ZTuj-2 uporablja tudi za družinskega člana begunca, ki je to postal po vstopu begunca v Republiko Slovenijo oziroma za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine temu družinskemu članu, je določeno, da mora tujec, torej tudi begunec, ki združuje družinskega člana in kateremu je z navedenim zakonom priznana pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci (seveda je ta pravica lahko priznana le ob izpolnjevanju določenih pogojev iz ZTuj-2 in neobstoju razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje, prav tako določenih z ZTuj-2), v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine predložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine se torej zahteva izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, pri čemer morajo biti ta izkazana najmanj v višini, da tujec, kateremu se dovoljenje za začasno prebivanje zaradi združitve družine izdaja, ne postane breme za socialni sistem Republike Slovenije. Pogoj zadostnih sredstev za preživljanje mora biti izpolnjen ne samo v času izdaje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine, temveč tudi ves čas veljavnosti izdanega dovoljenja. Ureditev združitve družine v ZTuj-2, ki izdajo dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine pogojuje tudi z zadostnimi sredstvi za preživljanje, je skladna s pravnim redom Evropske unije, to je z Direktivo Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju Direktiva).

14.Na koncu organ odločanja še pojasnjuje, da ZTuj-2, kot izhaja iz njegovega 1. člena, določa pogoje in načine vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji. ZTuj-2 torej ni predpis, ki bi določal druge pravice tujca, razen pravice tujca do vstopa, zapustitve in bivanja oziroma prebivanja v državi. Izjema so, kot je bilo že pojasnjeno, nekatere posebne, ranljive kategorije tujcev, kar pa tujci z izdanim dovoljenjem za začasno prebivanje zaradi združitve družine, niso. Socialne pravice, tudi socialne pravice tujcev, v Republiki Sloveniji sistemsko ureja drug zakon in torej ne ZTuj-2, na podlagi katerega je toženka za svojega zakonca in zakončevega mladoletnega neporočenega otroka pri Upravni enoti Maribor zahtevala priznanje socialnih pravic.

Sodna presoja

15.Tožba je utemeljena.

16.V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje izpodbijani sklep, s katerim je Upravna enota Maribor zavrgla vlogo tožnika glede zahteve za priznanje socialnih pravic družinskih članov tožnika.

17.V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da je tožnik zahteval izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki po 47. členu ZTuj-2, hkrati pa, da se zakoncu in zakončevi mladoletni hčerki priznajo (ob smiselni uporabi drugega odstavka 51. člena ZTuj-2) socialne pravice. Prav tako ni sporno, da je organ na podlagi 47. člena ZTuj-2 izdal dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga združitve družine.

18.Med strankama pa je sporno nepriznanje socialnih pravic s strani toženke zakoncu in zakončevi mladoletni hčeri, za katere tožnik šteje, da bi morala odločiti toženka, toženka pa meni, da za takšno odločitev ni podlage v ZTuj-2.

Glede pristojnosti odločanja toženke

19.Sodišče najprej izpostavlja, da mora v upravnih zadevah vsak organ po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost (prvi odstavek 23. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Če spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, postopa tako, kot je določeno v četrtem in petem odstavku 65. člena tega zakona (drugi odstavek 23. člena). ZUP v 65. členu ureja ravnanje upravnega organa, če meni, da ni pristojen za sprejem vloge, in sicer za primer, ko je vloga vložena neposredno pri organu (četrti odstavek omenjenega člena), in za primer, če dobi organ vlogo po pošti, brzojavno ali po elektronski poti (peti odstavek). V prvem primeru uradna oseba na nepristojnost opozori vložnika in ga napoti k pristojnemu organu. Če vložnik kljub temu zahteva, da se njegova vloga sprejme, je uradna oseba dolžna to storiti, vlogo pa s sklepom zavrže zaradi nepristojnosti. V drugem primeru prejetja vloge, ki je organ ni pristojen sprejeti, in ko tudi ni nobenega dvoma o tem, kateri organ jo je pristojen sprejeti, pošlje vlogo brez odlašanja pristojnemu organu in to sporoči stranki. Če ne more ugotoviti, kateri organ je pristojen za obravnavanje vloge, izda brez odlašanja sklep, s katerim zavrže vlogo zaradi nepristojnosti, in ga takoj pošlje stranki. Zoper sklepa o zavrženju, izdana po četrtem in petem odstavku 65. člena ZUP, je dovoljena pritožba (šesti odstavek tega člena). Na podlagi teh določb je razvidno, da mora upravni organ že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega.

20.V obravnavani zadevi je organ prve stopnje ugotovil, da na področju tujcev nima pristojnosti za odločanje o priznanju pravic iz socialnih prejemkov oziroma do socialnih prejemkov. Organ je v izpodbijani odločbi tudi sam navedel, da je o dodelitvi tovrstnih pravic, pristojen odločati CSD (kot izhaja iz točke 5. te obrazložitve). Kar bi narekovalo ugotovitev pristojnega organa in odstop zadeve temu organu (peti odstavek 65. člena ZUP). Iz upravnega spisa izhaja, da je bil pooblaščenec tožnika s strani organa po elektronski pošti sicer obveščen, da organ ni pristojen za odločanje o priznanju pravic iz in do socialnih prejemkov, vendar mora organ storiti vse potrebno, da ugotovi kdo je pristojen in zadevo odstopiti. Iz upravnega spisa izhaja, da je v istem elektronskem sporočilu zaposleni pri organu ocenil, da je "najprimernejši organ CSD", vendar zadeve kljub navedenemu ni odstopil CSD, ampak je vlogo zavrgel. Skladno z načelom varstva pravic je treba tudi v primerih, ko ne gre za upravno zadevo, pa organ ve kdo je pristojen za zadevo, posredovati vlogo, ne pa zavreči s sklepom po 129. členu ZUP. Sodišče še pripominja, da v kolikor bi organ menil, da tožniku zahtevane pravice po ZTuj-2 sploh ne pripadajo (kot je stališče organa druge stopnje) in bi menil, da je pristojen za odločanje, moral njegovo zahtevo zavrniti in ne zavreči, vendar organ prve stopnje ni zavzel tega stališča.

24.Iz prvega odstavka 47. člena ZTuj-2 je razvidno, da se tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v Republiki Sloveniji zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje, izdano z veljavnostjo najmanj enega leta, ob pogojih in v skladu s tem zakonom, prizna pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci. Peti odstavek 47. člena ZTuj-2 pa izrecno določa, da se dovoljenje za prebivanje zaradi združitve izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora predložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi. Dovoljenje za prebivanje zaradi združitve družine se izda in podaljšuje na prošnjo tujca iz prvega odstavka tega člena, ki mora k prošnji (med drugim) priložiti dokazila o zadostnih sredstvih za preživljanje tistih družinskih članov, ki nameravajo prebivati v državi, pri čemer ta sredstva mesečno ne smejo biti nižja od ravni, določene za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči v skladu z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke. Zakonodajalec je z določili 47. člena ZTuj-2 uredil združitev družine tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja (za stalno ali začasno) prebivanje in opredelil pravico do celovitosti družine tujca, medtem ko je s poznejšim noveliranjem zakonskega besedila z določili 47a. člena ZTuj-2 pozneje na specialen način uredil združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji, za kar gre v obravnavanem primeru7. Iz desetega odstavka 47a. člena ZTuj-2 pa izhaja da se za družinskega člana begunca, ki je to postal po vstopu begunca v Republiko Slovenijo (kot v obravnavanem primeru), glede izdaje dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine, uporablja ureditev iz prejšnjega člena (tj. 47. člena ZTuj-2).

25.Primarna pravna podlaga za uveljavljanje pravice tožnika do združitve družine je poglavje V. Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. 9. 2003 o pravici do združitve družine. Direktiva določa pogoje za uveljavljanje pravice do združitve družin za državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju držav članic. Iz uvodne izjave 2 razvidno, da je treba ukrepe, ki se nanašajo na združitev družine, sprejeti v skladu z obvezo, da se družina varuje in družinsko življenje spoštuje, kar je poudarjeno v mnogih aktih mednarodnega prava.8

26.Sodišče na tem mestu pripominja, da je v poglavju VI Direktive, člen 7(1), začetek in točka (c) Direktive del teh pogojev, ki državam članicam omogoča, da zahtevajo dokaz, da ima sponzor (v obravnavanem primeru tožnik, ki je podal prošnjo za izdajo dovoljenja) stalna in redna sredstva, ki zadoščajo za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, ne da bi potreboval pomoč socialnega sistema te države članice. V isti določbi je določeno, da države članice ta sredstva ocenijo glede na njihovo naravo in rednost in, da lahko upoštevajo raven minimalne nacionalne plače in pokojnine ter število družinskih članov.9 Sodišče glede na navedeno pritrjuje toženki, da je izdaja dovoljenja za začasno prebivanje po 47. členu ZTuj-2 (torej zaradi združitve družine, to je vrsta dovoljenja za začasno prebivanje, ki je bilo izdano zakoncu tožnika in zakončevemu mladoletnemu neporočenemu otroku), pogojena tudi z zadostnimi sredstvi za preživljanje. Navedeno dovoljenje se torej ne izda osebi, ki nima stalnih in rednih sredstev, ki bi zadoščala za vzdrževanje njega in njegovih družinskih članov, in za katerega zato obstaja tveganje, da bo med prebivanjem postal breme za pomoč socialnega sistema države članice gostiteljic10.

Glede zahteve za oceno ustavnosti

27.Glede tožbenih navedb o obstoju protiustavne pravne praznine, ki brez utemeljenega razloga (diskriminatorno) za dovoljenja po drugem odstavku 51. člena ZTuj-2 to pravico dajejo, po prvem odstavku pa ne, sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da prekine postopek v skladu s 156. členom Ustave Republike Slovenije ter sproži spor pred Ustavnim sodiščem. V skladu z navedeno določbo mora sodišče, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nato nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča. V konkretnem primeru pa sodišče na podlagi vsega zgoraj navedenega ni ocenilo, da bi šlo v Zakonu o tujcih za protiustavnost zaradi katere bi sodišče moralo postopek prekiniti.

28.Sodišče je v okviru presoje ugotovilo, da je v obravnavani zadevi organ izdal dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga združitve družine na podlagi 47. člena ZTuj-2 (in ne na podlagi 51. člena ZTuj-2). Prizadevanje tožnika, da se tudi zanje v ZTuj-2 določijo enake pravice kot pri tujcih iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2, bi bilo z vidika izdanih dovoljenj lahko pomembno le, če bi ta dovoljenja sama po sebi pomenila tudi že odobritev omenjenih pravic in to celo, če stranke takega zahtevka ne bi podale, torej po uradni dolžnosti. Če pa so omenjene pravice predmet obravnavanja na podlagi posebne zahteve v drugem, od izdaje dovoljenja za začasno prebivanje ločenem postopku, njihova zakonska ureditev za obravnavano zadevo ni bistvena, saj nima nobenega vpliva na pravni položaj predlagateljev z vidika rezultata v tem postopku. V obravnavani zadevi tako ne gre za primer, ko bi se odločalo o pravici predlagatelja do izplačila denarne pomoči, bodisi po uradni dolžnosti ali na zahtevo, niti ne za primer, ko bi bilo to predlagateljem zaradi različne zakonske ureditve v postopku izdaje dovoljenj za začasno prebivanje onemogočeno, tujcem iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2 pa ne. Zato bo tožnik svoje ustavnopravne ugovore glede pravic, urejenih s področnimi zakoni, lahko uveljavljal šele, če bo pristojni organ vlogo za njihovo priznanje zavrnil iz razloga, ker v ZTuj-2 niso posebej določene (tako kot pri imetnikih dovoljenj iz drugega odstavka 51. člena ZTuj-2)11, ker pa toženka vloge ni odstopila pristojnemu organu, je sodišče mnenja, da je bila odločitev toženke materialno pravno napačna, ker zahteve za odločanje o socialni pravici ni odstopila v reševanje sicer pristojnemu organu.

29.Sodišče tako na podlagi obrazloženega ugotavlja, da je bila v postopku storjena kršitev določb upravnega postopka iz petega odstavka 65. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Tožena stranka je v ponovljenem postopku, skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1, vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Organ prve stopnje bo tako moral vlogo za priznanje pravice do pridobitve in izplačila denarne pomoči odstopiti pristojnemu organu. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz zgoraj navedenega razloga, se do vseh ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa moral do njih opredeliti organ, ki bo odločal o zadevi.

30.Predlogu tožeče stranke, naj sodišče samo odloči o zadevi, sodišče ni sledilo. Sodišče v sporu polne jurisdikcije odloči le tedaj, ko je s tožbo zahtevana odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi, kadar zakon tako določa ali če je zaradi narave pravice oziroma zaradi varstva ustavne pravice to potrebno (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Pogoje za odločanje v sporu polne jurisdikcije določata prvi odstavek 65. člena in prvi odstavek 7. člena ZUS-1. Upravno sodišče sme, na podlagi navedenih odločb, o upravni zadevi odločiti, če narava stvari to dopušča, in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje.12 Prav tako pa sodišče ne želi vstopati v polje presoje, ki je v pristojnosti drugega organa.

31.Sodišče iz razloga, ker med strankama ni bilo sporno dejansko stanje (da je tožnik zaprosil za priznanje socialnih pravic hkrati z zahtevo za izdajo odločbe o začasnem prebivanju zaradi združitve z družino in da toženka o tej pravici ni odločila), ni izvedlo glavne obravnave, saj je šlo v predmetnem odločanju zgolj za presojo procesne narave pravilnosti izdaje izpodbijanega sklepa in hkrati za materialno pravno vprašanje tolmačenja določil ZTuj-2 ter razlike med prvim in drugim odstavkom 51. člena ZTuj-2 in ker je šlo za presojo sklepa, ki ima procesno naravo.

-------------------------------

1VSRS Sklep I Up 121/2021 z dne 25. 10. 2021.

2J. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, R. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar, B. Žuber, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, založba UL RS 2020, str. 443, tč. 65.6.

3J. Čebulj, N. Hudej, E. Kerševan, A. Kmecl, R. Knez, P. Kovač, R. Pirnat, J. Podlipnik, M. Remic, T. Sever, R. Sitar, B. Žuber, Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, založba UL RS 2020, str. 444, tč. 65.7.

4Upravičenci po tem zakonu so državljani ali državljanke (v nadaljnjem besedilu: državljani) Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, tujci ali tujke (v nadaljnjem besedilu: tujci), ki imajo dovoljenje za stalno prebivanje in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita in njihovi družinski člani, ki so na podlagi pravice do združitve družine pridobili dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji in imajo prijavljeno stalno oziroma začasno prebivališče v Republiki Sloveniji.

5Tako sklep VSRS X Dor 213/2019 z dne 27. 5. 2020, smiselno tako pa tudi sodba VDSS Psp 227/2015 z dne 15. 10. 2015 in sodba VDSS Psp 485/2015 z dne 21. 1. 2016.

6UPRS Sklep II U 36/2020-17 z dne 17. 3. 2021.

7UPRS Sodba I U 1328/2015-6 z dne 24. 5. 2017.

8Ta direktiva namreč spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata zlasti člen 8 EKČP in Listina EU. Iz tega izhaja, da je treba določbe Direktive, zlasti njen člen 7(1), začetek in točka (c), razlagati glede na temeljne pravice in, podrobneje, glede na pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno tako v EKČP kot v Listini. Dodati je treba, da v skladu s členom 6(1), prvi pododstavek, PEU Evropska unija priznava pravice, svoboščine in načela iz Listine, prilagojene 12. decembra2007 v Strassbourgu (UL C 303, str. 1), ki ima enako pravno veljavnost kot Pogodbi (Glej Sodbo sodišča EU z dne 4. 3. 2010, zadeva C-578/08 Rhimou Chakroun proti Minister van Buitenlandse Zaken odst. 44).

9Primeroma enako izhaja iz sodbe sodišča EU z dne 4. 3. 2010, zadeva C-578/08 Rhimou Chakroun proti Minister van Buitenlandse Zaken odst. 42.

10Enako po analogiji izhaja iz sodbe z dne 11. decembra 2007 v zadevi Eind, C-291/05, ZOdl., str. I-10719, točka 29.

11VSRS Sklep X DoR 213/2019 z dne 27. 5. 2020.

12Mira Dobravec Jalen...et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 370 - 371.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o tujcih (2011) - ZTuj-2 - člen 51, 51/1, 51/2 Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 65

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.